Jedro

Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi drugače, torej tudi s kapnico. To pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje očitno spregledala in teh določb ZGO-1B in Odloka pri svoji odločitvi nista upoštevala.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 56/2011-14 z dne 18. 10. 2011, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor, št.35108-477/2010-4-KB z dne 21. 2. 2011, ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 754.40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-477/2010-4-KB z dne 21. 2. 2011 (1. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se odločba Upravne enote Celje, št. 351-707/2009-29 (0364) z dne 25. 11. 2010, odpravi (1. točka izreka); da se zahteva A. A. in B. B. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarsko-bivalnega objekta na zemljišču parc. št. ... in ... obe k. o..., zavrne (2. točka izreka) in da stroškov postopka ni.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na določbo 7. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na drugi odstavek istega člena in na določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). V obravnavanem primeru gre namreč za gospodarsko-stanovanjski objekt, ki je poleg gospodarskega dela namenjen tudi bivanju tožnikov. Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, torej tudi oskrba s pitno vodo. Gradnja objekta je dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. V obravnavanem primeru pa je šteti, da na območju gradnje ni zgrajeno javno vodovodno omrežje, saj iz pojasnila Javnega podjetja, Vodovod-kanalizacija, d. o. o., izhaja, da objekta ne morejo priklopiti na javno vodovodno omrežje, dokler javni vodovod ne bo obnovljen, saj ima sedanji vodovod premajhno zmogljivost. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki je na pritožbo stranke z interesom v tem sporu odpravila izdano gradbeno dovoljenje.

3. Tožnika (revidenta) uveljavljata dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in predlagata, da zaradi napačne uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki in ji naloži v plačilo stroške postopka. Revidenta navajata, da je objekt, ki ga nameravata graditi, namenjen obdelavi posestva in ne za stanovanjsko rabo in gre torej za gospodarsko bivalni objekt, skladno z Uredbo o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uredba). Pravilnik o oskrbi s pitno vodo pa v 16. členu določa, da se na območju, na katerem v skladu z merili priključitev na javni vodovod ni obvezna, oskrba s pitno vodo lahko zagotavlja v obliki lastne oskrbe, torej tudi s kapnico. Tudi Odlok Občine Vojnik (v nadaljevanju Odlok) kot način vodooskrbe v naseljih, kjer vodno omrežje ni zgrajeno, predvideva, da si morajo investitorji v skladu s sanitarno-tehničnimi pogoji zgraditi lastno zajetje vode. Prav oskrbo z vodo iz kapnice pa sta revidenta načrtovala v projektu za izdajo gradbenega dovoljenja.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Revidenta kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje: „ali kapnica zagotavlja ustrezen vir pitne vode za gospodarsko-bivalne objekte ali stanovanjske objekte nasploh oziroma ali je mogoče njeno ustreznost zavrniti zgolj zato, ker ni izrecno predvidena kot vir pitne vode“.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je mogoče izdati gradbeno dovoljenje le ob izpolnjevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 in da mora biti v skladu s 1. točko 66. člena ZGO-1 projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Tudi ni sporno, da mora biti za obravnavano gradnjo zagotovljena minimalna komunalna opremljenost, kamor sodi tudi oskrba s pitno vodo. Sporno pa je, ali je upravni organ pravilno zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ki predvideva priključitev objekta na lastni vodni vir - kapnico.

10. Kot izhaja iz odločbe tožene stranke je ta zavrnila zahtevo revidentov za izdajo gradbenega dovoljenja zaradi neizpolnjevanja pogoja oskrbe s pitno vodo, ker po njeni presoji kapnice ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo, Pravilnik za oskrbo s pitno vodo pa kapnice niti ne omenja.

11. Pravilnik o oskrbi s pitno vodo, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o varstu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) določa zahteve za oskrbo s pitno vodo, ki morajo biti izpolnjene pri opravljanju storitev obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo (v nadaljevanju: javna služba) in pri lastni oskrbi prebivalcev s pitno vodo. Res je, da ta pravilnik ne omenja kapnice, določa pa (4. člen), da je pitna voda voda v skladu s predpisom, ki ureja pitno vodo. ZV-1 v 4. točki prvega odstavka 7. člena določa, da je pitna voda voda, ki ustreza predpisom s področja zdravstvene ustreznosti živil. Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju ZZUZIS), med živila šteje tudi pitno vodo (drugi odstavek 2. člena). Na podlagi pooblastil iz ZZUZIS je bil sprejet Pravilnik o pitni vodi, ki določa, da je pitna voda voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda (prvi odstavek 2. člena).

12. Iz ugotovljenega dejanskega stanja obravnavane zadeve, ki izhaja iz spisov te zadeve in je nanj Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da objekta, ki sta ga revidenta nameravala graditi, ne morejo priklopiti na javno vodovodno omrežje, dokler javni vodovod ne bo obnovljen, zlasti pa njegova zmogljivost bistveno povečana, saj njegova sedanja zmogljivost ne zadošča za nove gradnje, kar se je v obravnavanem primeru izkazalo v negativnem soglasju upravljavca vodovoda Javnega podjetja Vodovod – Kanalizacija, d. o. o. To pa pomeni, da javni vodovod za revidenta ne obstaja.

13. ZGO-1B določa, da v primerih, če ni zgrajena minimalna komunalna oprema oziroma njena izgradnja ni predvidena v občinskem načrtu razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto in zato ni mogoča priključitev na infrastrukturo, ki bi zagotavljala minimalno komunalno oskrbo, investitor lahko zagotovi minimalno komunalno oskrbo tudi drugače, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom in predpisi, ki urejajo oskrbo s pitno vodo (drugi odstavek 125. člena ZGO-1B).

14. Prostorsko ureditvene pogoje na območju predvidene gradnje (Občina Vojnik) ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik (v nadaljevanju Odlok), ki v 12. členu določa, da morajo biti vsi objekti priključeni na javni vodovod in da v primeru, če vodovodno omrežje ni zgrajeno (kamor lahko štejemo tudi vodovod v obravnavanem primeru), si morajo investitorji zgraditi v skladu s sanitarno tehničnimi pogoji lastno zajetje vode. Odlok torej predvideva možnost, da si investitor (pod določenimi pogoji) zagotovi oskrbo s pitno vodo tudi drugače, torej lahko tudi s kapnico. To pa sta tožena stranka in sodišče prve stopnje očitno spregledala in teh določb ZGO-1B in Odloka pri svoji odločitvi nista upoštevala.

15. Glede na navedeno materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno.

16. Ker je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku presoditi, ali so glede na določbe ZGO-1, ZV-1, Pravilnika o pitni vodi in Odloka, v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

K II. točki izreka:

17. Pri odločanju o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) in revidentoma priznalo stroške za tožbo v višini 80 EUR ter 148 EUR takse za tožbo. Pri odmeri stroškov revizijskega postopka pa je uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Glede na določbo drugega odstavka 25. člena ZOdvT gredo revidentoma stroški za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po tarifni št. 3300 v znesku 282 EUR in po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR, kar z 20 % DDV skupaj znaša 362,40 EUR. Revidentoma je treba priznati še takso za revizijo v znesku 164 EUR. Tožena stranka je tako dolžna revidentoma povrniti stroške upravnega spora v višini 754,40 EUR. Vrhovno sodišče pa revidentoma ni priznalo višjih priglašenih stroškov za revizijo, saj ta del zahtevka ni skladen z ZOdvT, zamudnih obresti pa revidenta nista zahtevala.