Jedro

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta. Zahteva po zagotovljeni komunalni oskrbi načrtovanega objekta izhaja tudi iz drugega odstavka 72. člena ZPNačrt. Glede na navedene določbe je treba ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da na območju gradnje ni zgrajeno javno vodovodno omrežje, razumeti, kot da na tem območju ni vodovodnega omrežja, ki bi bilo predano v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe in s tem namenjeno izvajanju tovrstne dejavnosti.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano pritožbeno odločbo, številka 35108-477/2010-4-KB z dne 21. 2. 2011, je tožena stranka pod točko 1 izreka odločila, da se odločba Upravne enote Celje, številka 351-707/2009-29 (0364) z dne 25. 11. 2010 odpravi. Pod točko 2 je odločeno, da se zahteva A.A. in B.B. (tožnika v tem sporu) za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta na zemljišču parcelna številka 307/4 in 297 k.o. ..., zavrne. Pod točko 3 je odločeno, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s tem, da mora v skladu s 1. točko 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), pristojni upravni organ za gradbene zadeve preden izda gradbeno dovoljenje med drugim preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, ali ima investitor pravico graditi, in ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, če se gradi nov objekt, ali če se objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se zato spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo. To območje se ureja z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za kmetijski prostor Občine Vojnik (Uradni list RS, številka 89/2004, dalje Odlok o PUP), izven meja poselitvenih območjih in v conah zidanic dopustne gradnje gospodarsko bivalnih objektov ob izpolnitvi pogojev, ki pa jih tožeča stranka oziroma investitorja kot solastnika parcelnih številk 307/4 in 297 k.o. ... izpolnjujeta. Ne glede na to, pa je mogoče izdati gradbeno dovoljenje le ob izpolnjevanju vseh pogojev iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1, če le enemu izmed njih ni zadoščeno, pa gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati. Poleg skladnosti s pogoji prostorskega akta in 1. točke prvega odstavka 66. člena, mora biti izpolnjen tudi nujni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po 7. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1 (zagotovitev minimalne komunalne oskrbe objekta), to je zagotovljena oskrba s pitno vodo, kar tudi predstavlja enega izmed nujnih elementov minimalne komunalne oskrbe stanovanjske stavbe po drugem odstavku 66. člena ZGO-1. V 12. členu PUP v poglavju vodooskrba določa, da morajo biti v naseljih, v katerih obstaja javni vodovod, vsi objekti, ki so namenjeni za bivanje in poslovni objekti priključeni nanj v skladu s soglasjem upravljalca. V primeru, da vodovodno omrežje ni zgrajeno, si morajo investitorji zgraditi v skladu s sanitarno tehničnimi pogoji lastno zajetje vode. Sestavni del projektne dokumentacije je tudi soglasje Javnega podjetja d.o.o. Vodovod-kanalizacije, številka Sp-92/09/AS z dne 22. 7. 2009 za priključitev, iz katerega izrecno izhaja, da ne more izdati soglasja za priključitev na javni vodovod, dokler obstoječi javni vodovod PE fi 16 mm in PE fi 20 mm, ne bo obnovljen oziroma zamenjan z vodovodom dimenzije najmanj fi 40 mm. Iz pisnih dokumentov izhaja, da ne gre za objekt, ki bi bil namenjen stalnemu bivanju, zato se zagotavlja vodooskrba preko sistema kapnice. Kapnice ni mogoče šteti za neoporečno pitno vodo, saj ni ustrezno nadzorovana, razen tega Pravilnik o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, številka 35/06), kapnice sploh ne omenja, oskrba z vodo se namreč zagotavlja le iz javnih in zasebnih vodovodov (za lastno oskrbo s pitno vodo je nujno vodno dovoljenje - 7. člen). Gre sicer za gospodarsko bivalni objekt, ki pa je pretežno bivalni, saj sta celotni dve etaži P in M namenjeni bivanju (z vsemi potrebnimi stanovanjskimi prostori površine skoraj 100 m2), gospodarskemu namenu pa služi le klet in ni pridobljeno soglasje upravljalcev javnega vodovoda, torej gradnja ni skladna s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 66. člena ZGO-1, razen tega pa tudi niso izpolnjeni pogoji za oskrbo s pitno vodo po Pravilniku o oskrbi s pitno vodo in zato tudi iz tega razloga ni zagotovljena minimalna komunalna oskrba v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZGO-1. V nadaljevanju tožena stranka odgovarja na pritožbene navedbe C.C. v zvezi z geološko nestabilnostjo tega področja, ki pa jih sodišče v to sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je proti izdanemu dovoljenju prvostopnega upravnega organa pritožil lastnik sosednjega zemljišča C.C. Tožena stranka je odločila po uradni dolžnosti, njena odločitev je nepravilna. V točki II. alinea 17 izreka gradbenega dovoljenja je navedeno, da se bo objekt napajal preko sistema kapnice, kar zadostuje potrebam glede na dejstvo, da objekt ni namenjen stalnemu bivanju. Skladno obrazložitev je podal D. d.o.o. kot projektant, ki pravi, da gre v tem primeru za objekt, ki je namenjen za občasno bivanje in ni klasificiran kot stanovanjski objekt, zato se tudi za zagotovitev vodne oskrbe predvideva kapnica. Pri vseh gospodarskih objektih in zidanicah, ki se niso mogle priključiti na javni ali vaški vodovod, se je tudi s strani UE Celje smatralo, da so ti objekti lahko priključeni na kapnico. Tožena stranka je zmotno zaključila, da gre v tem primeru za gradnjo stanovanjske stavbe namenjene stalnemu prebivanju in je napačno uporabila določilo 66. člena točka 7-2 glede oskrbe s pitno vodo. Gre za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta, ker investitorja nimata potrebe in namen graditi stanovanjsko stavbe, ker jo že imata in tam imata tudi stalno prebivališče. Imata pa v lasti in solasti kmetijsko zemljišče precej oddaljeno od stalnega bivališča, tako potrebujeta objekt, za katerega sta pridobila gradbeno dovoljenje le za potrebe obdelave zemlje. Navaja 54. člen ZGO-1 kot pravno podlago za izdajo gradbenega dovoljenja ter 66. člen, ki v točki 7-2 določa minimalno komunalno oskrbo stanovanjske stavbe in vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste. Minimalna komunalna oskrba drugih objektov, pa se določi glede na njihov namen. Torej določa oskrbo s pitno vodo samo za stanovanjsko stavbo, za gospodarsko bivalni objekt pa ne. Tudi 260. člen ZGO-1, kjer so navedeni projektni pogoji oziroma soglasje k projektom za izgradnjo posameznih objektov, takega pogoja ne določa. ZGO-1 kot temeljni predpis za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarsko bivalnega objekta, tako ne predpisuje obvezne oskrbe takega objekta s pitno vodo. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da sodišče odloči o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom C.C. v tem sporu (drugi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v odgovoru na tožbo navaja težave v zvezi s plazenjem in geološkim pregledom tega področja.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odpravila izdano gradbeno dovoljenje na podlagi preizkusa odločbe po uradni dolžnosti, po presoji, da je bil pri izdaji odločbe prekršen materialni zakon (drugi odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta (7. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1, Uradni list RS, številka 110/02 in naslednji), ki pri objektu kot je obravnavani, med drugim vključuje tudi oskrbo s pitno vodo (drugi odstavek istega člena ZGO-1). Neutemeljeno je tako stališče tožeče stranke, da se pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja zahteva samo za stanovanjsko stavbo, za ostale objekte pa se določi glede na njihov namen. V obravnavanem primeru gre namreč za gospodarsko stanovanjski objekt, torej za objekt, ki je poleg gospodarskega dela, namenjen tudi bivanju tožnikov. Zahteva po zagotovljeni komunalni oskrbi načrtovanega objekta izhaja prav tako iz drugega odstavka 72. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, številka 33/07 in naslednji, dalje ZPNačrt), po katerem je gradnja objekta dovoljena le na opremljenih stavbnih zemljiščih. Po 1. točki prvega odstavka istega člena ZPNačrt, se stavbno zemljišče šteje za opremljeno, če je v tej enoti urejena, zgrajena in predena v opravljanje komunalna oprema ter objekt in omrežje druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine. Kot taka komunalna oprema se glede na prvi odstavek 71. člena tega zakona štejejo objekt in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb, objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih služb in objekti grajenega javnega dobra. Glede na navedene določbe ZPNačrt, je treba stališče upravnega organa druge stopnje, da na območju gradnje ni zgrajeno javno vodovodno omrežje razumeti, kot da na tem območju ni vodovodnega omrežja, ki bi bilo predano v upravljanje izvajalcu gospodarske javne službe in s tem namenjeno izvajanju tovrstne dejavnosti, kot to zahteva 1. točka prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. To dejstvo pa izhaja tudi iz pojasnila Javnega podjetja d.o.o. vodovod-kanalizacija, številka SP-92/09/AS z dne 22. 7. 2009, da tega objekta ne morejo priklopiti na javno vodovodno omrežje, dokler javni vodov ne bo obnovljen.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, zato je tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.