Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Druga tožena stranka je navedena kot uporabnik v najemni pogodbi, ki sta jo sklenili mati drugega toženca in O.M. 21. 4. 1992. Zaradi vrnitve stanovanja v postopku denacionalizacije tožnici, najemna pogodba ni prenehala (prvi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1), ampak je tožnica kot nova lastnica stanovanja vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega najemodajalca - O.M.(107. člen SZ-1). Veljavno sklenjena najemna pogodba pa pred zahtevkom na izpraznitev stanovanja varuje najemnika, s tem pa tudi tiste, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje.
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje pod točko III/1 in III/3 potrdi.
II. Pritožbi tretje tožene stranke se ugodi in se točka II sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tretjetožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.829,80 EUR, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 149,35 EUR od dne 1. 12. 2005 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 1. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 2 . 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 3. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 4. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 5. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne l. 6. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 7. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 8. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 9. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 10. 2006 do plačila - 142,30 EUR od dne 1.11. 2006 do plačila - 142,30 EUR od dne 1. 12. 2006 do plačila - 141,88 EUR od dne 1. 1. 2007 do plačila - 141,87 EUR od dne 1. 2. 2007 do plačila - 140,85 EUR od dne 1. 3. 2007 do plačila - 141,56 EUR od dne 1. 4. 2007 do plačila - 141,56 EUR od dne 1. 5. 2007 do plačila - 141,28 EUR od dne 1. 6. 2007 do plačila - 141,74 EUR od dne 1. 7. 2007 do plačila - 141,08 EUR od dne 1. 8. 2007 do plačila - 148,92 EUR od dne 1. 9. 2007 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 10. 2007 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 11. 2007 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 12. 2007 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 1. 2008 do plačila - 142,09 EUR od dne 1. 2. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 3. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 4. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 5. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 6. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 7. 2008 do plačila - 142,10 EUR od dne 1. 8. 2008 do plačila - 187,17 EUR od dne 1. 9. 2008 do plačila - 187,17 EUR od dne 1. 12. 2008 do plačila - 187,17 EUR od dne 1. 1. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 2. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 3. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1.4. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 5. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 6. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 7. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 8. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 9. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 10. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 11. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 12. 2009 do plačila - 203,84 EUR od dne 1. 1. 2010 do plačila - 125,63 EUR od dne 1. 2. 2010 do plačila vse v roku 15 dni, od prejema te odločbe“, zavrne.
III. Odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke (točka IV in V) se razveljavi.
IV. Tožeča in drugo tožena stranka nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod:
I. Prvo toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati 6.061,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,
II. Tretje toženki stranki naložilo, da mora tožnici plačati 7.829,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,
III. Zavrnilo ostale zahtevke tožeče stranke in sicer:
1. da se je drugo tožena stranka dolžna izseliti in tožeči stranki v roku 15 dni izročiti prostor oseb in stvari nepremičnino na naslovu Cankarjeva, M., in sicer stanovanje št. 2 v pritličju,
2. da je prvo tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati 357,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
3. da je drugo tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati 16.594,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,
4. da je tretje tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati 685,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
IV. Zavrglo pobotni ugovor tretje tožene stranke iz naslova preveč pobranih najemnim.
V. Ugotovilo, da ne obstoji terjatev tretje tožene stranke do tožeče stranke v višini 6.344,00 EUR iz naslova vlaganj v stanovanje št. 6 na Cankarjevi v M..
VI. Ustavilo postopek za izselitev prve in tretje tožene stranke.
2. Takšno sodbo izpodbijata tožeča in tretje tožena stranka.
3. Tožeča stranka izpodbija sodbo glede odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper drugega toženca glede plačila 16.559,86 EUR in glede izselitve toženca iz stanovanja (točka III/1 in III/3). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku zoper drugo toženca ugodi, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4. Drugo tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III/1 in III/3).
5. Tretje tožena stranka izpodbija sodbo glede plačila 7.829,80 EUR (II. točka sodbe) ter glede zavrnitve pobotnega ugovora (točka IV sodbe) in ugotovitve, da ne obstoji terjatev tretje tožene 6.344,00 EUR iz naslova vlaganj v stanovanje (točka V). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek pod točko II v celoti zavrne, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
6. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev sodbe v izpodbijanem delu.
7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tretje tožene stranke pa je utemeljena.
8. Glede na odločitve pod III/1 in III/3 torej glede odločitve, da se zavrne zahtevek, da se je drugo tožena stranka dolžna izseliti in tožnici izročiti prazno oseb in stvari nepremičnino na naslovu Cankarjeva, M. in sicer stanovanje št. 2 v pritličju in da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 16.594,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v tem obsegu povzema vse pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:
9. Neutemeljena so pritožbena izvajanja v smeri, da drugo tožena stranka nima pravice uporabljati stanovanja, ki ga zaseda. Druga tožena stranka je navedena kot uporabnik v najemni pogodbi, ki sta jo sklenili mati drugega toženca in O.M. 21. 4. 1992. Zaradi vrnitve stanovanja v postopku denacionalizacije tožnici, najemna pogodba ni prenehala (prvi odstavek 173. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ-1), ampak je tožnica kot nova lastnica stanovanja vstopila v pravice in obveznosti prejšnjega najemodajalca - O.M. (107. člen SZ-1). Veljavno sklenjena najemna pogodba pa pred zahtevkom na izpraznitev stanovanja varuje najemnika, s tem pa tudi tiste, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje. Zahtevek na izpraznitev stanovanja bi tožeča stranka lahko postavila zoper najemnico šele po tem, ko bi dosegla odpoved najemne pogodbe s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti (tretji odstavek 112. člena SZ-1). Dokler je najemna pogodba veljavna ima drugo tožena stranka kot uporabnik stanovanja to pravico uporabljati in ga ne uporablja nezakonito. Drugo toženec s tožnico ni v pogodbenem razmerju, zato tožnica od njega ne more zahtevati izročitve oseb in stvari prostega stanovanja. Zoper drugega toženca bi tožnica lahko zahtevala izpraznitev stanovanja le, če bi to stanovanje uporabljal brez pravnega naslova.
10. Tožeča stranka je navedla tudi, da vlaga pritožbo zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 16.559,86 EUR, ki jih je zahtevala od drugega toženca, vendar te svoje pritožbene graje ni podrobneje opredelila. Pritožbeno sodišče je zato opravilo le uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) in zaključilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna, saj drugi toženec ni stranka najemne pogodbe in tako tudi ni zavezan k plačilu najemnine.
11. Pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je v točki III/1 in III/3 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
12. Utemeljena pa je pritožba tretje tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve dolžna plačati 7.829,80 EUR uporabnine. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da v kolikor kdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik od njega zahteva naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Gre za uporabo instituta neopravičene obogatitve, pravilo je, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje konkretizacija splošnega pravila o neopravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.
13. Sodna praksa je zavzela stališče, da za sklep o tožničinem prikrajšanju ni dovolj, da kot solastnica stvari ni uporabljala, ker jo je zasedala tretje toženka v celoti. To namreč še ne pomeni, da je toženka tožnici uporabo preprečila in zato ne zadošča za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine. Tožnica souporabe od tretje toženke ni zahtevala, zato je na svoje prikrajšanje pristala (podobna sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2013).
14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da ravnanja tožnice ni mogoče oceniti kot takega, ki bi kazalo na to, da je soglašala s tem, da tretje toženka uporablja nepremičnino v večjem obsegu kot znaša njen solastniški delež, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da tožnica od tretje toženke ni nikoli zahtevala souporabe stanovanja zaključilo, da souporaba stanovanja niti ne bi bila primerna. Plačilo uporabnine bi tožnica od tretje toženke lahko zahtevala šele po tem, ko bi ji ta souporabo stanovanja preprečila, saj sicer eden od elementov neopravičene obogatitve, to je prikrajšanje tožnice, ni podan.
15. Odločitev pritožbenega sodišča v tem obsegu temelji na določilu 5. alineje 358. člena ZPP.
16. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper tretje toženko zavrnilo, zato je odpadlo odločanje o njenem pobotnem ugovoru, saj ta ni samostojen zahtevek, ampak je postavljen s ciljem pobotanja s tožničinim zahtevkom, v kolikor ta obstaja. V takem primeru sodišče le zavrne tožbeni zahtevek in o pobotnem ugovoru ne odloča (TRIVA - Građansko parnično procesno pravo - 1986, stran 233), zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru razveljavilo.
17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).
18. Drugo tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).
19. Izrek o pritožbenih stroških tretje tožene stranke je odpadel, ker niso bili priglašeni.