Jedro

Po določbah ZKZ je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca. Vendar je za veljavnost take pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote. Zato je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve.

Za utemeljenost zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine ne zadostuje samo presoja, da je pogodba obligacijskopravno veljavno sklenjena. Upoštevati je treba, da pravnomočni sodbi, ki nadomesti zemljiškoknjižno listino, zemljiškoknjižno sodišče ne more odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine, zato morajo biti v pravdnem postopku ugotovljene vse okoliščine, ki so pogoj za izvedbo obravnavane listine v zemljiški knjigi. Le če so vsi pogoji izpolnjeni, lahko sodba nadomesti zahtevano listino. Tožeča stranka bi tako lahko zahtevala izstavitev listine le, če bi bila podana odobritev pravnega posla s strani upravne enote

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo se ugodi. Izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za prodajo nepremičnine s parc.št. 2062 k.o. S., vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Novem mestu za prodajno ceno 50.000,00 EUR, tožeča stranka pa se zaveže toženi stranki plačati kupnino v znesku 25.000,00 EUR, in preostanek kupnine v znesku 25.000,00 EUR M. J. in J. J., vsakemu do ½, ter plačati davek na promet nepremičnin in stroške prepisa ter davek iz dobička od kapitala, v roku 15 dni, sicer bo to nadomestila ta sodba.

Tožena stranka je na podlagi prodajne pogodbe iz točke 1 tožeči stranki dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z naslednjo vsebino: „I. M. G., rojena 30.5.1932, izrecno in brezpogojno dovoljujem, da se pri meni lastni nepremičnini parc. št. 2062 k.o. S., vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Novem mestu, vknjiži lastninska pravica na ime M. B., d.o.o., ....., matična št. ..... do celote, v roku 15 dni, sicer bo to nadomestila ta sodba.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 3.176,46 EUR (tritisoč stošestinsedemdeset 46/00) pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep (točka II. sodne odločbe) spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr.št. P 271/2008-4 z dne 24.7.2008 ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, kot v sklepu sodišča prve stopnje z dne 24.7.2008, red. št. 4. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za prodajo nepremičnine parc.št. 2062 k.o. S. in da mora v zvezi s tem izdati tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo (vsebina zahtevka je natančneje napisana v izreku te sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.024,41 EUR. S sklepom je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 271/2008-4 z dne 24.7.2008. V zvezi z odločitvijo v sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila s sprejemom ponudbe tožeče stranke sklenjena kupna pogodba za nepremičnino parc. št. 2062 k.o. S., zaradi česar mora tožena stranka skleniti prodajno pogodbo in izdati tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.

Potem ko je sodišče prve stopnje 24.7.2008 izdalo začasno odredbo o tem, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 2062, k.o. S.. da se to zaznamuje v zemljiški knjigi in da začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari v zadevi P 271/2008, je tožena stranka začasni odredbi ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je s sklepom v navedeni sodni odločbi ugovor zavrnilo.

Tako zoper sodbo kot zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje tožbo kot prepozno zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe.

Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju povzelo le tiste pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na odgovor na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo: Pretežni del pritožbenih trditev je neupošteven. Odločilno je, da je v izpodbijani sodbi določeno nasprotje v razlogih, ki pa ni takšno, kakršnega zatrjuje pritožba. Kljub temu je sodbo mogoče preizkusiti in zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, pa tudi za katero od drugih kršitev določb pravdnega postopka ne gre. Sodišče prve stopnje je le napačno uporabilo materialno pravo.

Odločitev sodišča prve stopnje se glasi, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo in da mora izdati tudi zemljiškoknjižno dovolilo. V zvezi s tem izpodbijana sodba sicer pravilno ugotavlja, da je pogodba sklenjena že takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca o sprejemu ponudbe. Pravilno se sklicuje tudi na novejše stališče sodne prakse (odločbi VS RS II Ips 835/2007 in II Ips 45/2008). Bistveno je torej, da je po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca. Vendar je za veljavnost take pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote. Zato je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve (19. in 22. člen ZKZ). Kljub taki ugotovitvi pa sodišče stopnje, čeprav ugotovi, da zahtevek na sklenitev posla ni potreben, temveč zgolj dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovoljenja, zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe ugodi, češ da tožeča stranka brez sodne odločbe ne razpolaga s pravilno listino, ki je potrebna za zemljiškoknjižni vpis, za odobritev pravnega posla, in zaradi obveznosti, ki jih ima tožeča stranka do toženke in tretjih oseb.

Tako stališče sodišča prve stopnje pa ni sprejemljivo. Ker je glede na povedano pogodba sklenjena že s sprejemom ponudbe, je neutemeljen tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo. Za tak zahtevek nima pravovarstvenega interesa in bi torej sodišče prve stopnje moralo zahtevek zavrniti. V tem delu je tožba tudi nesklepčna, saj v točki I. trdi, da je bila ponudba sprejeta, vseeno pa s tožbo zahteva, da tožena stranka sklene prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi zaradi teh razlogov moralo tožbeni zahtevek zavrniti, ne glede na okoliščine, ki jih v zvezi s ponudbo navaja tožena stranka. Poleg tega pa je brez vsakršne dejanske in pravne podlage tožbeni zahtevek v delu, kjer naj bi sodba tožečo stranko zavezala, da del kupnine plača M. J. in J.J., ko v pravdi sploh ne nastopata kot stranka. Sodba namreč učinkuje le med strankami postopka.

Vprašanje je, ali ima tožeča stranka pravico zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo (odločitev pod točko I/2). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi tožeča stranka zemljiškoknjižno dovolilo načeloma lahko zahtevala, če je bila pogodba sklenjena, vendar pa morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, da sodba nadomesti listino. Za utemeljenost zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine ne zadostuje samo presoja, da je pogodba obligacijskopravno veljavno sklenjena. Upoštevati je treba, da pravnomočni sodbi, ki nadomesti zemljiškoknjižno listino, zemljiškoknjižno sodišče ne more odreči lastnosti zemljiškoknjižne listine, zato morajo biti v pravdnem postopku ugotovljene vse okoliščine, ki so pogoj za izvedbo obravnavane listine v zemljiški knjigi. Le če so vsi pogoji izpolnjeni, lahko sodba nadomesti zahtevano listino. Tako sodba VS RS II Ips 433/2006 z dne 4.12.2008. V konkretnem primeru bi torej tožeča stranka lahko zahtevala izstavitev listine, če bi bila podana odobritev pravnega posla s strani upravne enote (1. odst. 22. člena ZKZ). Take odobritve v konkretnem primeru ni bilo. Tožeča stranka zato ne more zahtevati izdaje zemljiškoknjižnega dovolila.

Povzetek gornjega je torej: zahtevek za sklenitev kupne pogodbe ni utemeljen, ker je bila pogodba že sklenjena s sprejemom ponudbe (4. odst. 23. člena ZKZ in 1. odst. 21. člena Obligacijskega zakonika); zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine ni utemeljen, ker ni odobritve upravne enote za sklenitev pravnega posla (1. odst. 19. člena ZKZ in 1. odst. 22. člena ZKZ).

Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo napačno uporabilo, ko je obema tožbenima zahtevkoma ugodilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je oba zahtevka zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP). Glede na razloge, s katerimi je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, je na pritožbene trditve nepotrebno odgovarjati. Sodišče druge stopnje je namreč odločitev o ugoditvi pritožbi in zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo ob upoštevanju pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo, ker je ugotovilo, da je podan eden od pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in sicer iz 3. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v povezavi s 3. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ko je ugovor zavrnilo, je torej štelo, da je terjatev sicer izkazana, da pa bo dolžnica - toženka - s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi v tem delu ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je v zvezi z izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana. Kot je bilo povedano že v zvezi s pritožbo zoper sodbo, verjetnost terjatve ni bila izkazana, kajti tožeča stranka je zahtevala sklenitev pogodbe in izdajo zemljiškoknjižne listine, čeprav je hkrati trdila, da je pogodba s ponudbo že sklenjena, v zvezi z izdajo zemljiškoknjižne listine pa ni trdila, da je pogodbo odobrila upravna enota v smislu že citiranih določb ZKZ.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranke v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je te stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo ter predlogom tožene stranke, pri tem pa je upoštevalo samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo (1. odst. 155. člena ZPP).

Toženi stranki gre tako 500 točk za sestavo ugovora, 1000 točk za odgovor na tožbo, 1000 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 1000 točk za zastopanje na naroku 1.7.2009, 50 točk za trajanje na istem naroku, 750 točk za sestavo vloge 17.8.2009, 500 točk za zastopanje na naroku 1.9.2009 in 200 točk za trajanje, prav tako pa 500 točk za zastopanje na naroku 7.10.2009 in 200 točk za trajanje. Skupaj je to 5700 točk, od tega pa ima pravico do 67 točk materialnih stroškov. Upoštevati je treba še 20 % DDV. Ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo stroški tožene stranke 3.176,46 EUR. Zahteva za povračilo sodne takse ni specificirana in je sodišče druge stopnje zato ni moglo upoštevati. Tožena stranka ni zahtevala pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je zahtevala stroške odgovora na pritožbo, vendar jih mora sama nositi (1. odst. 155. člena ZPP).