Jedro

Ker je torej prva tožnica po sporazumu z dolžnikom, to je drugo toženko, sprejela nekaj drugega namesto tistega, kar ji je druga toženka po sporazumu iz leta 2002 dolgovala, je obveznost prenehala (prim. 283. člen OZ). Predmet obveznosti druge toženke se je po dogovoru nadomestil z drugim predmetom.

Izrek

Pritožba drugega tožnika zoper sodbo in sklep o začasni odredbi se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter sklep glede začasne odredbe.

Pritožbi drugega tožnika in pritožbi toženk zoper odločbo o stroških, vsebovano v izpodbijani sodbi, se ugodi, sklep o stroških se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka sama trpi stroške za pritožbo, enako tožena za odgovor na pritožbo, odločitev o stroških pritožbe tožene stranke pa se pridrži do končne odločbe.

OBRAZLOŽITEV

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenih zahtevkih drugega tožnika in jih zavrnilo (na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 31.1.2005 z aneksom z dne 29.6.2005, sklenjene med prvo toženko in drugo toženko za parc. št. 1974/1 (sedaj 1974/3 in 1974/4) k.o. S., na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba na podlagi navedenih pogodb, izbris tega vpisa in vknjižbo lastninske pravice spet v korist druge toženke, na sklenitev prodajne pogodbe med drugo toženko in drugim tožnikom glede parc. št. 1974/3 in 1974/4 k.o. S., katerih vsebina je določno povzeta v izreku, kot tudi na plačilo zneska 38.880.000,00 SIT z obrestmi, kot je to določno opredeljeno v izreku (točka I)). Pod točko II je s sklepom zaradi umika tožbe prve tožnice postopek v delu, ki se nanaša na njene tožbene zahtevke, ustavilo. Predlog za izdajo začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve je zavrnilo (točka III). Glede stroškov je odločilo, da mora drugi tožnik povrniti toženkama pravdne stroške, odmerjene na 1.740,80 EUR z obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka. Ugotovilo je, da sta drugi tožnik in druga toženka sklenila menjalno pogodbo v pisni obliki, ki sta jo naslovila kot sporazum o zavarovanju denarne terjatve dne 2.8.2002, ki pa je po oceni sodišča po vsebini menjalna pogodba. Druga toženka je po tej pogodbi prejela izpolnitev s strani prve tožnice (nanjo je bil sporazum oziroma menjalna pogodba prenesena), prva tožnica pa je prav tako prejela izpolnitev, vendar po dogovoru z drugo toženko (s tem je soglašal celo prvi tožnik, ki je bil prvotna pogodbena stranka navedenega sporazuma oziroma menjalne pogodbe), tako da je prejela druge nepremičnine, vendar za znesek, ki presega znesek 200.000 EUR glede na pogodbeni dogovor. Pogodbe (kupoprodajne) so bile sklenjene s prvo tožnico 4.10. in 18.10.2004, kolikor se nanašajo na izpolnitev obveznosti druge toženke iz sporazuma z dne 2.8.2002, s tem je druga toženka v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti, kupoprodajna pogodba glede nepremičnine, za katero je bilo prvotno dogovorjeno (parc. št. 1974 k.o. S.), da jo pridobi prva tožnica in jo je druga toženka prodala prvi toženki, ni nična, posledično tudi ni neveljavna vknjižba, in je zato tudi zahtevek za izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja neutemeljen. Zato tožnik tudi ni upravičen, da zahteva denarni znesek, ki predstavlja v tožbi zatrjevano odmeno zaradi neuporabe nepremičnine s parc. št. 1974 k.o. S. Ugotovilo je, da sta prva tožnica in druga toženka med pravdo (v letu 2008) razvezali pogodbo, s katero je druga toženka prvi tožnici prenesla nepremičnine glede na njun dogovor, vendar je zaključilo, da ta okoliščina ne more vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi, saj je bil prvotni dogovor že izpolnjen in je obveza zato glede na določbo 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prenehala. Zaradi razveze to samo po sebi še ne pomeni, da je obveznost druge toženke iz sporazuma z dne 2.8.2002 ponovno oživela in za tak zaključek ni podlage niti v dogovoru z dne 11.7.2008, niti v OZ (11. člen OZ). Ocenilo je še, da tožnik kljub vsemu tudi ne bi bil aktivno legitimiran za tak zahtevek zoper drugo toženko, saj je v pripravljalni vlogi 19.11.2008 trdil, da je tožnica po razvezi odstopila od pogodbe o prenosu pravic, s čimer je tožnik soglašal in ponovno prevzel vse pravice iz sporazuma, kar pa je pravno zmotno, saj bi moral biti tak prenos izveden kot nov prenos pogodbe v smislu 122. in naslednjih členov OZ, s čimer bi morala toženka soglašati, kar pa ni niti zatrjevano. Zato je zaključilo, da sta pogodbeni stranki predmetnega sporazuma z dne 2.8.2002 še vedno prva tožnica in druga toženka. V posledici navedenih ugotovitev in zaključkov je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni izpolnjena prva predpostavka, obstoj terjatve. Ker drugi tožnik v pravdi ni uspel, mu je naložilo, da povrne toženkama pravdne stroške.

Drugi tožnik se je zoper sodbo pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep tako spremeni, da se postavljenemu zahtevku ugodi, tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženkama pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške z obrestmi. Sodba je namreč nepravilna in nezakonita. Prvenstveno uveljavlja, da je napačna stroškovna odločba, glede na to, da se je štelo, da je prva tožnica tožbo umaknila. Ne more sedaj tožnik nositi vseh stroškov. Odločitev je v direktnem nasprotju z določbami ZPP o pravdnih stroških (158. člen). Sporazum je, kot pravi sodišče, po svoji vsebini menjalna pogodba, drugi tožnik pa je svoj del obveznosti izpolnil. Toda drugi toženec tega ni storil, predmet kupoprodajnih pogodb namreč ni parcela po sporazumu s parc. št. 1974. Ne more biti izpolnitev podana le zato, ker seštevek kupnin po obeh pogodbah, s katerim je prva tožnica pridobila nepremičnine, presega v sporazumu opredeljeno vrednost nepremičnin, ki naj se menjajo. Sodišče zanemari pomen dejstva, da je prišlo do naknadnega razdora pogodb z dne 4.10. in 18.10.2004, kar pomeni, da drugi toženec obveznosti ni izpolnil, pomemben pa je trenutek razsoje. Zmotno je, da bi v primeru prenosa pravic prve tožnice in drugega tožnika prišel v poštev le prenos pogodbe, za katerega je potrebna privolitev nasprotne stranke. Naknadno lahko pride tudi samo do prenosa pravic iz določenega razmerja, iz predloženih listin pa tudi jasno izhaja, da se prva tožnica iz zadeve umika in vse prenaša na drugega tožnika. Za prenos pravic pa tako soglasje nasprotne stranke ni potrebno, ter je torej drugi tožnik legitimiran za vložitev tožbe. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede tega, kako naj bi se sporazum iz leta 2002 realiziral. Nikjer v sporazumu ni bilo določeno, da se obveznosti po sporazumu z dne 2.8.2002 spremenijo tako, da se namesto predvidenih zamenjajo druge parcelne številke. Zato so v veljavi obveznosti, dogovorjene s sporazumom. Posledično so zavrnjeni vsi nadaljnji zahtevki, kar pa ni podrobneje obrazloženo in ne more zato drugi tožnik podati podrobne pritožbe. Materialno pravo je glede navedeno zmotno uporabljeno. Iz teh razlogov bi bilo treba ugoditi tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo drugega tožnika zoper sodbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena, višje sodišče naj jo zavrne. Drugi tožnik je v pravdi nastopal aktivno, zahtevek je bil zavrnjen. Prva tožnica pa je tožbo umaknila in legitimna pravica toženk je, da stroškov zoper prvo tožnico nista uveljavljali. Sodišče je v razlogih, posebej v zadnjem odstavku na strani 11 izrecno pojasnilo, da sklenitev pogodb z dne 4.10. in 18.10.2004 vsebinsko ne predstavlja nič drugega kot izpolnitev sporazuma z dnem 2.8.2002, ter je v obrazložitvi logično in povezano pojasnilo, da je do sprememb pri vsebini izpolnitve prišlo s soglasjem udeleženih strank in teh dejanskih zaključkov sodišča pritožba niti ne izpodbija. Razmerja, ko se prenašajo pravice iz sporazuma z dne 2.8.2002 s strani drugega tožnika na prvo tožnico, ne moremo subsumirati pod institut odstopa terjatve, saj se je prenašala cela pogodba, kar smiselno priznava celo pritožnik v pritožbi. Sam pritožnik navaja, da je zavrnitev denarnega zahtevka posledica zavrnitve nedenarnega in je logično podana obrazložitev v prvem odstavku na strani 12 sodbe. Toženki priglašata stroške odgovora na pritožbo.

Toženki sta se pritožili zoper stroškovno odločbo. Opozarjata, da ni vrednost spora le 12.518,78 EUR, kot je tožeča stranka opredelila vrednost nedenarnega zahtevka, pač pa je bilo odločeno tudi o denarnem zahtevku v višini 162.234,36 EUR, vrednost spora je torej seštevek glavnega in podrednega zahtevka, to pa znaša 1.700 točk Odvetniške tarife, tožena stranka pa je uveljavljala plačilo glede na vrednost 1.600 točk, kar je le njeno breme. V nadaljevanju poda svoj izračun, do katerih stroškov je po njeni oceni upravičena, skupaj do 4.189,28 EUR. Predlaga spremembo odločbe o stroških, tako da se stroške toženk odmeri na navedeni znesek, priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba drugega tožnika zoper sodbo in sklep o začasni odredbi ni utemeljena, utemeljena pa je zoper odločbo o stroških, prav tako je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločbo o stroških.

K pritožbi drugega tožnika zoper sodbo in sklep glede začasne odredbe: Ne drži uvodoma navržena trditev pritožbe, da druga toženka ni izpolnila obveznosti iz sporazuma, ki jo v nadaljevanju konkretizira, ko izpostavlja, da v pogodbah, ki so bile sklenjene v oktobru 2004, ni nikjer določeno, da se obveznost po sporazumu z dne 2.8.2002 spremeni tako, da se namesto predvidenih zamenjajo druge parcele. O tem, zakaj šteje, da sta se stranki pogodbe (prva tožnica, ki je vstopila v pogodbo in druga toženka) dogovorili, da se obveznost druge toženke izpolni tako, da pridobi prva tožnica drugi dve parceli in ne tisto, kot je bilo prvotno dogovorjeno v sporazumu in zatem tudi sklenili pogodbi v oktobru leta 2004, na podlagi katerih je prva tožnica nepremičnine v večji vrednosti, kot je bilo po sporazumu predvideno, tudi pridobila, ima sodba jasne, konsistentne in obsežne razloge na straneh 10 do 12. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje, do sklenitve pogodb je prišlo, kot je sodišče zaključilo, ko je ocenilo dokaze, sporazumno s prvo tožnico in drugo toženko, po drugi strani pa je celo tožnik, ki je pred tem že prenesel pogodbo, s tem soglašal. Ker je torej prva tožnica po sporazumu z dolžnikom, to je drugo toženko, sprejela nekaj drugega namesto tistega, ker ji je druga toženka po sporazumu iz leta 2002 dolgovala, je obveznost prenehala (prim. 283. člen OZ). Predmet obveznosti druge toženke se je po dogovoru nadomestil z drugim predmetom. Hkrati pa je bilo tudi opravljeno novo izpolnitveno ravnanje, izpolnjena je bila obveznost z novim predmetom (pogodbi iz oktobra 2004).

S sodbo je, kot že navedeno, ugotovljeno, da je bila celotna pogodba, torej sporazum oziroma menjalna pogodba iz leta 2002 prenesena na prvo tožnico (kar ni bilo sporno, to je drugi tožnik trdil že v tožbi). Če naj bi bila torej ponovno prenesena na drugega tožnika, bi morala s tem druga toženka soglašati (122. člen OZ), kot je pravilno pojasnilo v razlogih sodbe že prvostopenjsko sodišče, tožeča stranka pa takih trditev ni podala. Navajala je le, da je podano soglasje prve tožnice in drugega tožnika. Pritožbene trditve, ki se nanašajo na odstop terjatve oziroma cesijo in pavšalne navedbe o tem, da iz listin izhaja, naj bi prišlo le do odstopa terjatev, predstavljajo trditve, ki se v postopku na prvi stopnji niso presojale, saj drugi tožnik v obeh vlogah, ko se je skliceval na pogodbo o razdrtju v letu 2008 (l. številka 70 in naslednje ter l. št. 83 in naslednje – z dne 19.11.2008, ki jo izpostavi sodišče prve stopnje) in tudi ne zatem na naroku 19.11.2008 ni trdil, da je prišlo le do odstopa terjatev, pač pa je trdil, da je bila nanj nazaj prenešena pogodbe oz. da se prva tožnica iz zadeve umika in vse prenaša na drugega tožnika. Šele naknadno, v vlogi dne 4.12.2008 (l. št. 97) je še trdil, „dodatno navaja“, da je prva tožnica svoje pravice iz sporazuma prenesla nanj in gre za cesijo, kar pa je prepozno glede na določbo 286. člena ZPP (sicer pa glede na določbe OZ posledica razdrtja pogodbe ni ta, kar trdi pritožba, da s tem avtomatično oživi prvotna, po sporazumu spremenjena obveznost, kar uveljavlja tožnik v tej pravdi) Sodba ima tudi razloge glede zavrnitve drugih zahtevkov in predloga za izdajo začasne odredbe, glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo drugega tožnika zavrnilo in sodbo in sklep potrdilo (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi drugega tožnika in toženk zoper sklep o stroških: Utemeljena pa je pritožba drugega tožnika in tudi obeh toženk zoper stroškovno odločbo. V tej pravdi sta tožbo vložila tako drugi tožnik kot prva tožnica s praktično enakimi zahtevki. Do umika je prišlo ob zaključku postopka na prvi stopnji glede prve tožnice. Zakaj mora drugi tožnik glede na procesne določbe ZPP glede stroškov trpeti vse stroške, sodišče ne pojasni, o tem razlogov ni, odgovor na pritožbo drugega tožnika ni mogoč, podana je bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sodišče ne pojasni, zakaj je ne glede na uveljavljeno stroškovno zahtevo, upoštevaje vrednost spornega predmeta, upoštevalo le vrednost spornega predmeta glede nedenarnega zahtevka, če pa je odločilo tudi o denarnih zahtevkih. Zato je prav tako podana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ter je zato pritožbeno sodišče obema pritožbama zoper stroškovno odločbo ugodilo, sklep o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da o stroških ponovno odloči, pri tem pa poda ustrezne razloge. Če bo namreč štelo, da stroškovna zahteva tožene stranke ni v celoti utemeljena, bo to moralo pojasniti, prav tako bo moralo podati razloge glede obveznosti drugega tožnika za povrnitev stroškov, upoštevaje, da je v postopku nastopala tudi prva tožnica, ki prav tako v pravdi ni uspela (3. točka 365. v zvezi s 354. členom ZPP).

Drugi tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, zato mora sam trpeti pritožbene stroške, toženki prav tako sami trpita stroške odgovora na tožnikovo pritožbo, saj ni šlo za potrebne stroške, z navedbami nista prispevali k rešitvi zadeve (165. ter 154. in 155. člen ZPP).

Ker je odločba o stroških razveljavljena ter sta se toženki pritožili le zoper stroškovno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških toženk pridržalo za končno odločbo (3. točka 365. člena ZPP).