Jedro

Kot sta pravilno presodili že nižji sodišči, sta tožnika s tem, ko brez utemeljenega razloga nista izpolnila zahteve delodajalca po predložitvi plana terminov bioterapij, iz hude malomarnosti ali pa celo naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Gre za zakonske obveznosti delavca, ki izhajajo iz same narave delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba tožbena zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 12. 2009, temveč je trajalo z vsemi pravicami do njune izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 8. 1. 2010, ter vse njune reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnikoma po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), zakonita. Tožnika kljub izrecnemu pozivu tožene stranke (dopis z dne 10. 12. 2009) nista oddala terminov bioterapij vsaj za prve tri mesece leta 2010. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da sta tožnika iz hude malomarnosti huje kršila njune delovne obveznosti. Prav tako je zaključilo, da so obstajale okoliščine in interesi, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1). Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponavljata pritožbene navedbe, da sta bili izredni odpovedi podani prepozno in da zapis v drugi alineji 3. točke pogodbe o zaposlitvi predstavlja posebno pravico tožnikov, ne pa njune obveznosti. Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je bil ta zapis vnesen v pogodbo o zaposlitvi dodatno na njuno zahtevo, in sicer zato da bi lahko svobodno oblikovala razpored terapij ter da jima tega ne bi vsiljevala tožena stranka. Predložila sta tudi prvotni osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki tega zapisa ni vseboval. Ker teh navedb tožena stranka ni prerekala, se glede na določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štejejo za priznane. Sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo, prav tako ne sodišče druge stopnje, zaradi česar je podanih več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ponavljata tudi pritožbene navedbe, da opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi ne more biti drugačen od opisa, ki je naveden v sistemizaciji delovnih mest. Vsi ostali bioterapevti, ki so pri toženi stranki delali na istem delovnem mestu kot tožnika, tega zapisa v pogodbi o zaposlitvi niso imeli, kar izhaja iz predloženih pogodb o zaposlitvi, zato je jasno, da zatrjevane delovne dolžnosti ni. Enako izhaja iz izpovedi prokurista tožene stranke B. Č., ki je sklepal in podpisoval vse dogovore s tožnikoma. O teh in celi vrsti drugih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni izreklo, zaradi česar je bila tožnikoma kršena tudi pravica do izjavljanja. Tako kot sodišče prve stopnje tudi sodišče druge stopnje ne pove, kje naj bi bila podlaga za zahtevo tožene stranke po predložitvi terminov, in kje naj bi bilo določeno, do kdaj jih morata tožnika oddati ter za katero obdobje. Sodišču druge stopnje očita tudi več procesnih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, povezanih s protispisnim navajanjem in tolmačenjem navedb strank ter izpovedi tožnice in priče A. S. Obe nižji sodišči tudi povsem neutemeljeno ločujeta sodelovanje tožnikov s toženo stranko na poslovno in delovno razmerje, kar pa v danem primeru ni mogoče in glede na neobstoj trditvene podlage o tem tudi ni dopustno. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zgolj pavšalno zatrjevanimi in nedokazanimi motnjami v delovnem procesu ter glede neobstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka je prejela termine za mesec januar 2010, zato bi bilo nadaljevanje delovno razmerje do izteka 30-dnevnega odpovednega roka mogoče. Zaključki obeh nižjih sodišč o tem odločilnem dejstvu so nejasni in med seboj v nasprotju ter protispisni, zaradi česar je podanih več več procesnih kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnika sta pravočasno vložila še dopolnitev revizije, v kateri ponovno opozarjata na vse svoje pritožbene navedbe, za katere menita, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo. Ponavljata pritožbene navedbe, da jima ni bila zagotovljena pravica do zagovora, da izpodbijani odpovedi nista bili podani pravočasno, da tožena stranka ni dokazala pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDT, itd. Sodišču prve stopnje očitata več protispisnih ugotovitev oziroma zaključkov in drugih bistvenih kršitev postopka, ki so po njuni oceni vplivale na to, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, sodišču druge stopnje pa, da je pritožbene očitke v zvezi s tem prezrlo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na takšno omejitev revizijskega preizkusa ni bilo mogoče upoštevati vseh tistih (obširnih) revizijskih navedb o (procesnih in materialnopravnih) kršitvah v reviziji in njeni dopolnitvi, iz katerih izhaja le, da se tožnika ne strinjata z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Kolikor tožnika zatrjujeta, da nista dobila odgovora na posamezne pritožbene navedbe, revizijsko sodišče poudarja, da mora sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Do nebistvenih pritožbenih navedb se torej pritožbenemu sodišču ni treba posebej opredeljevati. Z vidika tožnikoma očitanih kršitev in drugih pogojev za presojo zakonitosti izpodbijanih odpovedi se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb. Zatrjevana bistvena kršitev določb prvega odstavka 360. člena ZPP tako ni podana.

8. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka z dopisom z dne 10. 12. 2009 tožnika pozvala k predložitvi plana prihodov njunih strank za naslednje leto, tožnika pa te obveznosti, ki jima jo je naložil delodajalec, nista izpolnila oziroma sta termine bioterapij sporočila le za naslednji mesec (januar 2010). Kot je tožena stranka pojasnila že v dopisu z dne 10. 12. 2009, je plan terminov bioterapij potrebovala zaradi uskladitve z ostalimi hotelskimi dejavnostmi, tožnika pa za to, da terminov nista sporočila vsaj za tri ali šest mesecev vnaprej, tudi po presoji revizijskega sodišča nista imela utemeljenih razlogov. Kot sta pravilno obrazložili že nižji sodišči, nameravana odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero tožena stranka ni bila seznanjena, ne more biti opravičljiv razlog za neizpolnjevanje delovnih obveznosti. Enako velja tudi za dejstvo, da med strankami ni bil dosežen dogovor glede pogojev poslovnega sodelovanja.

9. Ob takem dejanskem stanju glede na temeljno značilnost in enega izmed bistvenih elementov delovnega razmerja, to je delavčevo podrejenost delodajalcu, sploh ni odločilno, kje naj bi bila določena podlaga za zahtevo tožene stranke po predložitvi terminov. Obveznost delavca, da je dolžan delo opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR) namreč izhaja že iz same narave pogodbenega razmerja. Delodajalec je dolžan organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati poslovno tveganje, delavec pa se je dolžan vključiti v ta proces s svojim delom tako, da upošteva delodajalčeva navodila. Na podlagi 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pri tem mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR).

10. Kot sta pravilno presodili že nižji sodišči, sta tožnika s tem, ko brez utemeljenega razloga nista izpolnila zahteve delodajalca po predložitvi plana terminov bioterapij, iz hude malomarnosti ali pa celo naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ki so določene že v zakonu, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na to, da gre za zakonske obveznosti delavca, ki kot že rečeno, izhajajo iz same narave delovnega razmerja, je brezpredmetno in odvečno obširno revizijsko razpravljanje o tem, da zahteva po predložitvi terminov ne predstavlja obveznosti tožnikov, pač pa njuno pravico, da je bila določba druge alineji 3. točke dodana v pogodbo o zaposlitvi dodatno na njuno zahtevo, da vsi ostali bioterapevti, ki so pri toženi stranki delali na istem delovnem mestu kot tožnika, tega zapisa v pogodbi o zaposlitvi niso imeli, itd. Ker z vidika odločitve v zadevi ne gre za odločilna dejstva, so brezpredmetne tudi z njimi v zvezi zatrjevane revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka.

11. Tožnikoma je bila dokazana v izpodbijanih odpovedih očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo kršitve in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, pa revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Zaključek, da je bilo med pravdnima strankama zaupanje porušeno do take mere, da s tožnikoma delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, sta nižji sodišči ustrezno obrazložili, pri čemer je po presoji revizijskega sodišča ključna predvsem okoliščina, da tožena stranka, zato ker ni vedela za termine bioterapij, ni mogla načrtovati drugih poslovnih dogodkov. Kot je revizijsko sodišče v tem sporu že obrazložilo (2), zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem temeljijo na trditvah, ki so bile podane pravočasno.

12. Ostale revizijske trditve (npr. da sta bili izpodbijani izredni odpovedi podani prepozno in da tožena stranka tožnikoma ni omogočila zagovora), predstavljajo ponovitev pritožbenih navedb, na katere je celovito in po vsebini pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, in revizijsko sodišče k razlogom izpodbijane sodbe nima kaj dodati.

13. Iz vseh vseh navedenih razlogov sta izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakoniti tudi po presoji revizijskega sodišča. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): S sodbo Pdp 137/2011 z dne 14. 7. 2001 je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov sicer ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo, da sta izredni odpovedi z dne 23. 12. 2009 nezakoniti in da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 12. 2009, temveč dne 8. 1. 2010, ko sta podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter posledično ugodilo tudi njunim nadaljnjim tožbenim zahtevkom. Vendar je Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 274/2011 z dne 18. 6. 2012 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

Op. št. (2): Glej razveljavitveni sklep VIII Ips 274/2011, točke od 9 do 11.