Jedro

ZDR ne zahteva, da mora biti zagovor dan pred delodajalcem v ustni obliki. Bistveno je, da je tožena stranka tožnikoma dejansko omogočila, da se predhodno seznanita z očitkom kršitev in, da se tudi ustrezno zagovarjata. Tožnika sta pravico do zagovora izkoristila s tem ko sta se ga udeležila njuna pooblaščenca, ki nista predlagala preložitev zagovora in sta zoper določno opredeljen očitek predložila zagovor tožnikov v pisni obliki. Dolžnost delodajalca, da zagovor tožnikom omogoči v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR, je bila s tem izpolnjena.

Tožnika nista (vestno) opravila delovne naloge, ki izhaja iz opisa njunega delovnega mesta (nista sporočila plana terminov terapij za prvo polletje), pri čemer je opuščanje in odklanjanje njunih delovnih nalog povzročilo motnje v delovnem procesu, kar je hujša kršitev obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta izredni odpovedi pogodb o zaposlitvi, sklenjeni dne 30. 12. 2008, ki ju je tožena stranka podala tožnikoma dne 23. 12. 2009, nezakoniti in se zato razveljavita; da se ugotovi, da tožnikoma delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 12. 2009 na podlagi nezakonitih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009, temveč je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami, ki sta jih imela tožnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 5/2008 in št. 6/2008 z dne 30. 12. 2008, vse do dne 8. 1. 2010, ko je tožniku in tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki prenehala na podlagi njune izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2010, ki jo je tožena stranka prejela dne 8. 1. 2010; ter da je tožena stranka dolžna tožnikoma za čas od 28. 12. 2009 do 8. 1. 2010 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ju prijaviti v socialna zavarovanja, ter jima za navedeno obdobje plačati nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2010, za razliko v plači za mesec december 2009 in od 19. 2. 2010 za razliko v plači za mesec januar 2010. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnika zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da sama krijeta svoje stroške, v zakonskem roku vlagata pritožbo (in še dve dopolnitvi pritožbe) iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Tožnika sta prepričana, da je tožena stranka kot delodajalec kršila določila 83. člena ZDR, ki se nanašajo na zagovor. Tožnika sta toženo stranko obvestila, da imata istega dne, to je 22. 12. 2009, drugo obveznost, in sicer na Davčnem uradu C in se iz navedenega razloga zagovora ne moreta osebno udeležiti. Očitki v pisni obdolžitvi so bili povsem nekonkretizirani in tudi drugačni, kot so se kasneje navajali s strani tožene stranke tekom postopka. Nelogični in sami s seboj v nasprotju so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovljena dejstva v zvezi s pravočasnostjo podane odpovedi, glede na to, da sodišče samo ugotavlja, da naj bi tožena stranka že septembra in oktobra vedela, da termini za leto 2010 niso oddani. V kolikor namreč tožena stranka trdi, da je oba tožnika že v mesecu septembru pozivala k izročitvi terminov, ter da sta tožnika to namerno zavračala, je povsem jasno, da ni pravilen zaključek, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved ugotovila šele 18. 12. 2009. Priprava razporeda skupinske bioterapije je bila posebna pravica tožnikov, zapisana tudi v njuni pogodbi o zaposlitvi, in sicer iz razloga, da ne bi morda tožena stranka samovoljno pričela odrejati terminov in brez njune vednosti naročati ljudi na terapije. Zgolj iz tega razloga je bila ta točka vnesena v pogodbo o zaposlitvi, in sicer na zahtevo tožnikov. Navedeno določilo v pogodbi torej ni zapis o neki obveznosti tožnikov, temveč je to njihova izrecna pravica, ki je razvidna že iz določil pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. V pogodbi o zaposlitvi nikjer ni bil določen niti rok za predložitev terminov niti obdobje, za katerega bi morala tožnika podati termine. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kje vidi pravno podlago za zatrjevano dolžnost predložitve terminov za šest mesecev ali morda za tri mesece v letu 2010. Glede teh odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi ni razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju z vsebino listin, na katere se v izpodbijani sodbi sklicuje sodišče. Nikakor se tudi ni mogoče strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da nameravana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo tožnika podala v januarju 2010, ni opravičljiv razlog za njuno ravnanje. Tožnika sta pojasnila, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi podala takoj po novem letu v skladu z določili pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Niti najmanj pošteno in celo zavajajoče bi bilo, če bi tožnika delodajalcu na njegov poziv oddala termine za obdobje, v katerem pri njem ne bi več delala, saj bi mu na ta način nedvomno lahko povzročila materialno škodo, katere povračilo bi nato zagotovo terjal od tožnikov. Prav gotovo je tudi, da nista bila tožnika tista, ki bi lahko toženi stranki kot hotelirju postavljala pogoje in določala cene hotelskih sob ter ostalih hotelskih uslug. Kot je pojasnil A. A., vodja prodaje pri toženi stranki, je bil vedno delodajalec tisti, ki je tožnikoma pravočasno predal predlog novih cen in ostalih pogojev, o katerih je bil nato za posamezno leto sklenjen dogovor. Še pred predajo terminov pa je moral najprej delodajalec sporočiti, v katerih terminih ne želi, da bi se bioterapija v hotelu opravljala, ker bo imel sam v tem času zasedene kapacitete z drugimi vnaprej planiranimi dogodki. Šele potem sta tožnika običajno svojemu delodajalcu predala termine. Tožeči stranki tako za leto 2010 svojim pacientom sploh nista mogli sporočiti niti števila sob, niti cen za sobe, niti cen za ostale storitve, ker jima tega tožena stranka, čeprav je spremembo cen in ostalih pogojev že planirala (to dokazuje dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2009), ni nikoli sporočila. Iz navedenega razloga sta tožnika termine predala zgolj za čas odpovednega roka, saj je bilo več kot jasno, da nadaljnje sodelovanje s toženo stranko ne bo mogoče. Sodišče tudi povsem neutemeljeno ločuje dogovore, ki so jih stranke sklenile in formalizirale v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij in pogodbi o zaposlitvi. Gre za popolnoma povezan odnos, saj je v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij natančno določeno, kako in pod kakšnimi pogoji naj bi tožnika opravljala delo pri toženi stranki ter kdaj in s kakšnim odpovednim rokom lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij je natančno določala, da bo položaj tožnikov popolnoma enak njunemu položaju pri prejšnjem delodajalcu (družbi A.). Na kakšen način je potekalo usklajevanje pogojev ter pogovori v zvezi z določitvijo cen in ostalih pogojev za izvajanje bioterapije za posamezno leto, pa je pojasnil kot priča zaslišani A. A., ki je tako pri prejšnjem delodajalcu tožnikov družbi A, kot pri toženi stranki opravljal enako delo ter so mu zato razmere pri obeh delodajalcih tožnikov dobro poznane. Sodišče se samo v obrazložitvi iste sodbe sklicuje na predhodno ravnanje tožnikov pri delodajalcu družbi A, za kar sicer v določilih pogodb o zaposlitvi nima nobene podlage. Iz obrazložitve je zato sklepati, da naj bi utečena predhodna praksa pri predhodnem delodajalcu veljala le glede ravnanj in obveznosti tožnikov, ne pa tudi glede ravnanj in obveznosti tožene stranke, čeprav sodišče niti tega jasno ne pove in je tudi glede teh odločilnih dejstev sodba nepreverljiva. Tožnika sta v celoti izpolnila obveznost, ki izhaja tako iz pogodbe o zaposlitvi kot iz pogodbe o medsebojni ureditvi razmerij. V danem primeru je tudi jasno, da tožena stranka ni izkazala pogojev po prvem odstavku 110. člena ZDR. Tožena stranka je namreč tožnikoma istega dne, ko jima je vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ponudila tudi nadaljnje sodelovanje, kar pomeni, da nikakor ni mogoče govoriti o tem, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2009, ki sta ga tožnika prejela zgolj par ur po prejemu pisne obdolžitve in vabila na zagovor, jasno izkazuje voljo tožene stranke, da delovno razmerje s tožnikoma lahko nadaljuje in kot je pojasnil sam A. B., bi tožena stranka, če bi tožnika te pogoje sprejela, z njima sodelovala še naprej. Tudi v preteklosti se namreč pogodbi o zaposlitvi tožnikov zaradi vsakokratnih letnih novih pogojev nista spreminjali. Že iz 6. točke navedenega dopisa pa je tudi jasno, da samo dejstvo, da tedaj za leto 2010 še ni bil predložen terminski plan, ni predstavljalo posebne ovire za toženo stranko, saj je napisala, da bodo ti termini pač usklajeni glede na proste kapacitete hotela, kar bi bilo sicer možno in kar se je tudi že dogajalo v preteklosti, kot je izpovedala priča A. A.. Tudi sicer pa je ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka prejela termine za cel mesec januar 2010 in ob dejstvu, da je znašal odpovedni rok tudi za delodajalca v primeru odpovedi v skladu z zakonom zgolj 30 dni, jasno, da je bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da izročitev novih pogojev za leto 2010 ne pomeni, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno, saj bi se to nanašalo na poslovno sodelovanje pod spremenjenimi pogoji, ne pa na delovno razmerje. Povsem jasno je, da gre za zgolj za pogoje, ki sta jih stranki določali vsako leto, tako predhodno v A d.d., kot so bili določeni tudi za leto 2009 za delo pri toženi stranki. Tožena stranka namreč vse do prvega naroka ni navedla niti enega primera, ko bi bilo določeno povpraševanje morda odklonjeno zaradi tega, ker ne bi bili znani termini, ali ko bi morda tožena stranka morala določeno že izvedeno rezervacijo stornirati. Sodišče se tudi povsem protispisno sklicuje na termine, ki so bili objavljeni na internetu in zatrjuje, da sta tožnika te termine imela, čeprav je bilo jasno povedano, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno drugače, da so bili ti termini na internetu objavljeni šele potem, ko sta tožnika od tožene stranke prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej šele v letu 2010. Izpis, ki ga je v spis predložila tožena stranka, ima datum 10. 1. 2010, kar je v skladu s tem, kar sta pojasnila tožnika, torej da so bili ti termini objavljeni šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer sta priči A. A. in A. C. pojasnili, da se je v primeru morebitne spremembe rezervacije (česar glede na planirano zasedenost tožena stranka niti ni dokazala) vedno v vseh predhodnih letih situacijo reševalo na različne načine in se jo je vedno tudi rešilo na zadovoljstvo tako gostov kot hotela. Nenazadnje je hotel B termine za januar 2010 prejel še veliko kasneje, pa je vse tri termine povsem brez problemov uskladil z ostalimi hotelskimi dejavnostmi in so bile terapije povsem normalno in brez problemov opravljene. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne ponuja prepričljivih pojasnil o tem, zakaj naj bi narava očitanih kršitev opravičevala tako hudo sankcijo zoper tožnika. To je vsekakor nerazumljivo, zlasti ob dejstvu, da sta se tožnika kljub temu, da nista prejela od tožene stranke pričakovanih podatkov, takoj odzvala in podala termine za januar. Če prejeti termini niso bili to, kar je pričakovala tožena stranka, bi slednja ob dejstvu, da sta tožnika na njeno zahtevo odreagirala takoj po prvem pozivu, morala tožnika vsaj pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti, če je štela, da so obveznosti tožnikov glede predložitve terminov drugačne. Tako pa je jasno, da si je te obveznosti tudi sama tožena stranka različno tolmačila. Tožnika opozarjata še na dejstvo, da opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi ne more biti drugačen, kot je opis kakršnega ima za posamezno delovno mesto tožena stranka v svoji sistemizaciji delovnih mest. Pogodbe ostalih bioterapevtov, ki so skupaj s tožnikoma opravljali delo pri toženi stranki na istem delovnem mestu kot tožnika, to je na delovnem mestu bioenergetik, ne vsebujejo dolžnosti o pripravi razporeda skupinske bioterapije in rezervacije, zato je povsem jasno, da to delovno mesto ne vsebuje navedene delovne dolžnosti. Priglašata pritožbene stroške.

Sodišče druge stopnje je o pritožbi tožnikov s sodbo opr. št. Pdp 137/2011 z dne 14. 7. 2011 že odločalo, tako da ji je ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 23. 12. 2009 nezakonita in da tožnikoma delovno razmerje ni prenehalo 28. 12. 2009, temveč dne 8. 1. 2010, ko sta podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z izjemo dela zahtevka, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico, je ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku. Zoper navedeno odločitev je tožena stranka vložila revizijo, na podlagi katere je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 274/2011 z dne 18. 6. 2012 citirano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je v sodbi pritožbenega sodišča glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi temi listinami in zapisniki. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče pritožbenega sodišča, da iz prvostopenjske sodbe ni razvidno, na podlagi katerih okoliščin in interesov je sodišče prve stopnje ugotovilo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj so le-ti razvidni na 12. strani prvostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu z dne 18. 6. 2012 pritožbenemu sodišču naložilo, da ob ponovnem odločanju o pritožbi upošteva, da sta stranki tako zatrjevali kot tudi dokazovali okoliščine in interese v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR, ter se opredeli do drugih pritožbenih očitkov tožnikov.

Pritožba tožnikov ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov o kršitvi pravice do zagovora. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) v 83. členu ZDR sicer uporablja pojem „postopka pred odpovedjo s strani delodajalca“, vendar to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati nek poseben postopek s formalnimi odločitvami ter vsemi procesnimi kavtelami. Gre namreč za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca kot šibkejše pogodbene stranke. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. ZDR v zvezi s tem delodajalcu ne nalaga posebnih dolžnosti niti ne določa formalne oblike delavčevega zagovora. Za veljavnost zagovora ZDR ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki. Bistveno je, da je tožena stranka tožnikoma dejansko omogočila, da se predhodno seznanita z očitkom kršitev in da se tudi ustrezno zagovarjata. Tožnika sta bila na datum predvidenega zagovora 22. 12. 2009 odsotna zaradi sestanka na Davčnem uradu v C, vendar pa seznanitev A. B. z datumom sestanka pred vročitvijo vabila na zagovor nima narave opravičila za izostanek z zagovora. Obvestilo toženki o izostanku tožnikov z zagovora s potrdilom o udeležbi na sestanku na Davčnem uradu v C sta tožnika izročila toženki 23. 12. 2009, torej šele naslednji dan po predvidenem zagovoru. V opisanih okoliščinah zato pritožbeno sodišče šteje, da sta tožnika pravico do zagovora izkoristila, s tem ko sta se ga udeležila njuna pooblaščenca, ki nista predlagala predložitev zagovora in sta zoper določno opredeljen očitek – opustitev obveznosti predložitve plana prihodov strank na terapije za koledarsko leto 2010 predložila zagovor tožnikov v pisni obliki. Dolžnost delodajalca, da zagovor tožnikom omogoči v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR, je bila s tem izpolnjena.

V skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve (odpovednega) razloga, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved takrat, ko ugotovi, da je konkretno ravnanje (opustitev) delavca taka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da se tožnikoma očita kršitev neizpolnjevanja delovne obveznosti - opustitve sporočanja termina skupinske terapije in razporeda za več mesecev vnaprej. Rok za podajo izredne odpovedi v primeru očitka neizpolnjevanja obveznosti oziroma opustitve v takšnem primeru ne začne teči že z dnem, ko sta tožnika prvič opustila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Iz izvedenih dokazov izhaja, da po izrecnem pozivu tožene stranke z dne 10. 12. 2009 (A/9 in A/17) tožnikoma, da sporočita termine za leto 2010, te kršitve niti nista odpravila, saj sta v dopisu z dne 18. 12. 2009 navedla le tri termine za mesec januar 2010 (A/13). Ne glede na to, da je tožena stranka že septembra in oktobra vedela, da termini niso oddani, je šele na podlagi te opustitve izpolnitve delovne obveznosti ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob takšni dejanski ugotovitvi pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta bili odpovedi z dne 23. 12. 2009 podani pravočasno in so pritožbene navedbe tožnikov s tem v zvezi neutemeljene.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR sta kumulativno predpisana dva pogoja, in sicer mora obstajati razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožnikoma izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker sta huje kršila pogodbeno obveznost iz druge alinee III. točke pogodbe o zaposlitvi. Po tem pogodbenem določilu delo tožnikov vsebuje pripravo razporeda skupinske bioterapije in rezervacije za skupinske terapije. Gre za nalogo, ki izhaja iz opisa delovnega mesta, za katero je tožena stranka s tožnikoma sklenila pogodbo o zaposlitvi, torej za pogodbeno obveznost tožnikov iz delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, kar urejajo delovnopravni predpisi. Zato je neustrezno pritožbeno razumevanje tožnikov, da gre za njuno pravico, kar naj bi bilo razvidno iz civilnopravnega razmerja med strankama, tj. iz pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov. Za predmetni delovni spor, v katerem se presoja zakonitost prenehanja delovnega razmerja (pogodb o zaposlitvi tožnikov), so tudi sicer nerelevantna pritožbena izvajanja o pogojih sodelovanja med pogodbenima strankama, ki izvira iz pogodbe o ureditvi medsebojnih pogodbenih odnosov oziroma poslovnega razmerja.

Bistvena za razsojo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista (vestno) opravila delovne naloge, ki izhaja iz opisa njunega delovnega mesta, tj. da, z izjemo januarja 2010 nista sporočila plana terminov terapij vsaj za prvo polletje 2010. Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnika nista imela utemeljenih razlogov, da nista sporočila terminov za prvo polletje 2010. Kot to izhaja iz izpovedi tožnice, sta tožnika ob koncu leta 2009 razpolagala s terminom terapij za prvo polletje 2010, pa sta kljub izrecnemu pozivu namerno predložila zgolj termine terapij le za mesec januar 2010. Pred tem je bil za koledarsko leto 2009 toženi stranki posredovan predlog terminov že dne 3. 10. 2008. Iz izpovedi A. A. izhaja, da so se v praksi sporočali termini vsaj za pol leta vnaprej, zato se tožnika ne moreta uspešno sklicevati, da bi morala tožena stranka posebej oziroma izrecno navesti rok za predložitev terminov in obdobje, za katero bi morala tožnika podati termine. Po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za nedoločen čas, izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja „priprava razporeda skupinske bioterapije in rezervacije za skupinske terapije pogodbi o zaposlitvi“, ni bila vezana na noben pogoj. O nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo tožnika tudi podala v januarju 2010, v skladu s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 20. 12. 2008, tožena stranka ni bila seznanjena, zato le-ta ne more biti opravičljiv razlog za odklanjanje izpolnitve delovne obveznosti. Ne glede na svojo namero po kasnejši odpovedi pogodbe o zaposlitvi sta bila tožnika dolžna izpolniti svojo obveznost iz delovnega razmerja ter oddati termine. Opravičljiv razlog za odklonitev navedene delovne obveznosti ne more biti niti to, da stranki nista dogovorili pogojev sodelovanja (cen za hotelske usluge). To je predmet poslovnega razmerja in ne delovnega razmerja, pri čemer pa iz izpovedi priče A. D. izhaja, da se je za goste lahko rezervirala soba, tudi če cena še ni bila znana, nenazadnje pa tožnika za januar 2010 nista imela cen, pa sta termine za ta mesec vseeno sporočila.

Odklanjanje oziroma nevestno izpolnjevanje delovne obveznosti, ki izhaja iz opisa delovnega mesta, za katero je delodajalec z delavcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, je tožena stranka utemeljeno štela za hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (31. in 32. člen ZDR). Vestno opravljanje delovnih nalog zagotavlja nemoten potek dela, njihovo opuščanje in odklanjanje pa je povzročilo motnje v delovnem procesu, saj hotelska služba za rezervacije ni mogla potrjevati rezervacij za naslednje leto in planirati večjih dogodkov v hotelu.

Tožnikoma je bila dokazana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na naravo in težo očitane kršitve ter upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ponudba novih pogojev poslovnega sodelovanja ne predstavlja okoliščine, ki bi pomenila, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Tožnika neutemeljeno navajata, da dopis tožene stranke z dne 18. 12. 2009, ki sta ga tožnika prejela zgolj par ur po prejemu pisne obdolžitve in vabila na zagovor, jasno izkazuje voljo tožene stranke, da delovno razmerje s tožnikoma lahko nadaljuje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika s toženo stranko hkrati v delovnem razmerju in poslovnem razmerju in da tožena stranka z njima ni želela nadaljevati delovnega razmerja, za katerega sta značilna podrejen položaj delavca in določena stopnja zaupanja, je pa bila pripravljena še naprej ostati z njima v enakovrednem (prirejenem) razmerju, v katerem bi tudi tožnika nosila določene rizike. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati, da tožena stranka ni mogla načrtovati drugih poslovnih dogodkov, saj ni vedela za termine terapij. Tožnika tožene stranke nista seznanila s tem, da nameravata odpovedati pogodbo o zaposlitvi in sta ji kljub njenemu izrecnemu pozivu namerno predložila zgolj termine terapij za mesec januar 2010, pri čemer pa sta razpolagala s termini za prvo polletje 2010. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugotovilo, da gre za tako porušeno zaupanje, da nadaljnje sodelovanje v delovnem razmerju ni več mogoče. Do drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino pogodb o zaposlitvi ostalih bioenergetikov in pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij med strankami ter načinu usklajevanja pogojev za določitev cen bioterapije, in drugih pritožbenih navedb, ki niso bistvenega pomena za odločitev, se pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.