Jedro

Argumenti, s katerimi je dolžnica nasprotovala sklepu o izvršbi, so procesno pravne narave, konkretno vprašanje (ne)obstoja procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka oziroma procesne sposobnosti ter upravičenosti pooblaščenca – odvetnika za zastopanje. Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev, pri čemer na obstoj predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Morebitne kršitve določb 76., 77. in 98. člena ZPP je mogoče ob smiselni uporabi (15. člena ZPP) 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP uveljavljati tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj so v prvem odstavku 55. člena ZIZ ugovorni razlogi našteti le primeroma.

Namen določb o sposobnosti biti stranka, procesni sposobnosti in upravičenosti oseb za njihovo zastopanje po pooblaščencu je v zagotovitvi kakovostnega varstva njihovih pravic v postopku. Če je na strani stranke sicer podana katera od navedenih pomanjkljivosti, a je kljub temu ta stranka v postopku uspela, pa ni razloga za razveljavitev sodne odločbe. Kršitve po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tako v pritožbenem oziroma smiselno v ugovornem postopku po naravi stvari mogoče upoštevati le pri pritožbi oziroma ugovoru osebe, ki je v postopku izgubila, pa je bila kršitev podana na njeni strani. Ne more pa se na take kršitve sklicevati nasprotna stranka, ki v postopku ni uspela. To bi bilo v nasprotju z namenom določb 76., 77. in 98. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor z dne 1. 3. 2022 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da dolžnica nosi sama stroške, ki jih je imela v postopku z ugovorom z dne 1. 3. 2022 (II. točka izreka), upnik pa sam svoje stroške odgovora na ugovor (III. točka izreka).

2. Dolžnica je vložila pravočasno pritožbo zoper I. in II. točko izreka sklepa. Navaja, da čeprav bi sprejeli stališče sodišča, da odvetnikovo pooblastilo ni prenehalo, sodišče ni prepričljivo odgovorilo na ugovor pomanjkanja procesne sposobnosti »dedičev po pokojni A. A.« V pravdnem postopku, ki je pravno formalno ločen od izvršilnega postopka, je tožeča stranka umrla med postopkom. Ta situacija se procesno pravno razlikuje od položaja, ko stranka umre še pred začetkom postopka. Pravdni postopek in postopek izvršbe, ki sledi, se štejeta za celoto le v materialnopravnem smislu, ne pa tudi v procesnem smislu. S postopkovnega vidika sta namreč pravdni in izvršilni postopek ločena postopka, kar je ugotovilo tudi sodišče. Bistveno se namreč razlikujeta položaja, v katerem stranka umre med postopkom in v katerem stranka umre pred postopkom. V pravdnem postopku je stranka umrla med postopkom, zato se je postopek lahko nadaljeval z dediči pokojne A. A. V tem postopku pa je A. A. umrla že pred začetkom postopka, zato »dedičem pokojne A. A.« ni mogoče priznavati procesne sposobnosti. Situacijo v tem postopku je treba presojati samo s procesnega – in ne tudi materialno pravnega vidika. Vrhovno sodišče je izrecno opozorilo na to razlikovanje v odločbi II Ips 559/2009 in II Ips 560/2009: »Ni se namreč mogoče strinjati z državnim tožilstvom, da se procesni položaj, ki nastane z navedbo že pred vložitvijo tožbe umrle osebe kot stranke, ne razlikuje od procesnega položaja, ko stranka umre med pravdo. V prvem primeru za razliko od drugega, ko gre za naknadno prenehanje sposobnosti biti stranka, pravni prednik – zaradi predhodnega prenehanja njegove (pravne) osebnosti (eksistence) – nikoli ni bil stranka postopka, ki naj bi ga po stališču državnega tožilstva prevzeli njegovi nasledniki; v tej situaciji kakšnega procesno pravnega prednika, sploh (nikoli) ni bilo.« Sicer drži, kar je zapisalo sodišče, da pravnomočni sklep o dedovanju ni procesna predpostavka za začetek postopka. Vendar bi moral odvetnik – četudi bi sprejeli stališče, da mu ni prenehalo pooblastilo za zastopanje – v predlogu za izvršbo določno navesti dediče po pokojni A. A. Poimensko določeni dediči imajo lahko procesno sposobnost za nastopanje kot stranka v izvršilnem postopku. Le poimensko določeni dediči bi tako imeli tudi možnost odvetnikovo pooblastilo preklicati. Če pa se v zapuščinskem postopku pojavi spor o tem, kdo je dedič, bI morali dediči v zapuščinskem postopku imenovati upravitelja zapuščine, ki bi v imenu zapuščinske mase lahko vložil predlog za izvršbo. Odločba II Ips 527/2000, na katero se sklicuje izpodbijani sklep, zavzema le stališče, da se pooblastilo, ki ga je stranka dala odvetniku med pravdnim postopkom, razteza tudi na dediče za namen izvršilnega postopka. Vendar pa Vrhovno sodišče ni nikjer zapisalo, da kot stranka v novem postopku lahko nastopajo imensko neopredeljeni dediči po pokojni stranki pravdnega postopka. Odvetnik bi moral v skladu s stališčem iz te odločbe Vrhovnega sodišča še vedno pomensko opredeliti stranke izvršilnega postopka. Zato ne drži stališče sodišča, da dediči ne bi mogli prisilno realizirati svojih terjatev in da bi jim bila kršena pravica do sodnega varstva, če sodišče »dedičem po pokojni A. A.« ne bi priznalo procesne sposobnosti. Upniki bi morali biti določno označeni oziroma bi moral biti imenovan upravitelj zapuščine. Dolžnica priglaša pritožbene stroške.

3. Upniki v zakonskem roku na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V tem pritožbenem postopku dolžnica vztraja pri v ugovoru podanih razlogih za nasprotovanje sklepu o izvršbi: – da pooblaščenec, odvetnik B. B. ni bil upravičen vložiti predloga za izvršbo kot pooblaščenec upnikov, in – da upniki – še neznani dediči po pokojni A. A.1 nimajo pravne subjektivitete ter posledično tudi ne procesne sposobnosti za vložitev predloga za izvršbo. Višje sodišče z izpodbijano odločitvijo o zavrnitvi ugovora soglaša, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

7. Navedeni argumenti, s katerimi je dolžnica nasprotovala sklepu o izvršbi, so procesno pravne narave, konkretno vprašanje (ne)obstoja procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka oziroma procesne sposobnosti (76. in 77. člen ZPP)2 ter upravičenosti pooblaščenca – odvetnika B. B. za zastopanje (98. člen ZPP). Če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen, gre za absolutno bistveno postopkovno kršitev (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pri čemer na obstoj predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Morebitne kršitve določb 76., 77. in 98. člena ZPP je mogoče ob smiselni uporabi (15. člena ZPP) 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP uveljavljati tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj so v prvem odstavku 55. člena ZIZ ugovorni razlogi našteti le primeroma.

8. Vendar je v obravnavani zadevi odločilna okoliščina, ki jo spregledata tako dolžnica, kot tudi sodišče prve stopnje, v čem je namen določb o sposobnosti biti stranka, procesni sposobnosti in upravičenosti oseb za njihovo zastopanje po pooblaščencu. Ratio navedenih pravil je namreč v zagotovitvi kakovostnega varstva njihovih pravic v postopku. Če je na na strani stranke sicer podana katera od navedenih pomanjkljivosti, a je kljub temu ta stranka v postopku uspela, pa ni razloga za razveljavitev sodne odločbe. Kršitve po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tako v pritožbenem oziroma smiselno v ugovornem postopku (15. in 55. člen ZIZ) po naravi stvari mogoče upoštevati le pri pritožbi oziroma ugovoru osebe, ki je v postopku izgubila, pa je bila kršitev podana na njeni strani. Ne more pa se na take kršitve sklicevati nasprotna stranka, ki v postopku ni uspela. To bi bilo v nasprotju z namenom določb 76., 77. in 98. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ).3 Glede na obrazloženo je bilo v konkretnem primeru dolžničino ugovorno uveljavljanje procesnih pomanjkljivosti na strani upnikov, ki so s predlogom za izvršbo uspeli, neutemeljeno.

9. Že iz pojasnjenega razloga tako pritožba izpodbijane odločitve o ugovoru ne ovrže in so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sposobnost biti stranka, procesno sposobnost ter upravičenost pooblaščenca odvetnika B. B. za zastopanje upnikov za odločitev pravno nepomembne. Višje sodišče se zato do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je tako neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločitev o ugovoru (I. točka izreka) ter posledično izpodbijano odločitev o dolžničinih stroških ugovornega postopka (II. točka izreka; šesti odstavek 38. člena ZIZ), potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Glede na neuspeh s pritožbo dolžnica krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ki je pooblastila odvetnika B. B. za vložitev tožbe v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov. 2 Sposobnost biti stranka (76. člen ZPP) in procesna sposobnost (77. člen ZPP) sta sicer dva različna pravna pojma: - prvo je odvisno od (ne)obstoja pravne subjektivitete in se vprašanje procesne sposobnosti lahko postavi le, če je procesna predpostavka zmožnosti biti pravdna stranka sploh podana. 3 Galič A. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 337; VSL sodba I Cpg 34/2018 z dne 29. 5. 2019.