Jedro

Izpodbijana odločitev v delu, v katerem je upravni organ druge stopnje zgolj zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ne vsebuje vsebinske odločitve o njegovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tako odločitev vsebuje prvostopenjski upravni akt, ki ga tožnik ne izpodbija.

Odločitev, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, pa je procesni sklep.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo upravnega organa druge stopnje, s katero je pritožbeni organ izpodbijano odločbo dopolnil z novo 5. točko izreka, s katero je odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, v preostalem delu je pritožbo zoper odločitev inšpekcijskega organa zavrnil. Med drugimi je zavrnil tožnikove navedbe, da si prizadeva pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, oziroma da bo kmalu sprejeta pravna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik nasprotuje odločitvi drugostopenjskega organa, ker meni, da bi ta pri obravnavanju pritožbe moral v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) preveriti vse možnosti. Opisuje, kako je prišel v težave, ker se je pri načrtovanju svoje gradnje v letu 2004 zanašal na informacije lokalne skupnosti. Navaja, da je bil v dobri veri, da bodo vzporedno z njegovo gradnjo pripravljeni tudi formalni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja. Sklicuje se na pisanje, v katerem Občina ... inšpekcijski organ prosi za odlog izvršbe, in na dopis … družbe d. o. o., s katero ima tožnik sklenjeno pogodbo za projektantska dela. Sodišču predlaga, naj odločbo Ministrstva za okolje in prostor odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni dovoljena.

Tožnik izrecno navaja, da vlaga tožbo zaradi nezakonite odločbe Ministrstva za okolje in prostor in v tožbenem zahtevku predlaga le njeno odpravo, ne pa tudi odprave prvostopenjskega akta. Tudi z razlogi, ki jih navaja v tožbi, ne utemeljuje nezakonitosti prvostopenjske odločitve. Ker tožnik odločbi organa prve stopnje ne očita ničesar, tudi ni bilo mogoče šteti, da po vsebini izpodbija odločbo prvostopenjskega organa. Zato sodišče tožnika ni pozivalo na odpravo pomanjkljivosti, saj v obravnavanem primeru ne gre za nepopolno ali nerazumljivo tožbo, temveč za pomanjkljivost, ki je z dopolnitvijo tožbe ni mogoče odpraviti.

Po določbah 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 61/10 – v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu lahko izpodbija samo tiste drugostopenjske odločitve, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, in še to samo v primeru, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, mora namreč glede na prvi odstavek 2. člena ZUS-1 izpolnjevati tako formalni kot materialni kriterij za pojem upravnega akta. Po materialnem kriteriju so upravni akti le tisti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani akt pa ni tak.

Izpodbijana odločitev v delu, v katerem je upravni organ druge stopnje zgolj zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, ne vsebuje vsebinske odločitve o njegovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tako odločitev vsebuje prvostopenjski upravni akt, ki ga tožnik ne izpodbija.

Odločitev, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep, pa je procesni sklep. S takim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. Ta sklep tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker v obravnavanem primeru izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor, ki je bila izdana na podlagi pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik, v izreku ne vsebuje odločitve o njegovi pravici, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Takšno stališče izhaja tudi iz obsežne sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep I Up 16/2008, sklep I Up 71/2008, sklep I Up 124/2008, sklep I Up 173/2008, sklep I Up 243/2008, sklep I Up 749/2007, sklep I Up 40/2008 sklep I Up 582/2007, sklep I Up 457/2009).

Ker glede na navedeno upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.