Jedro

Tožnica je kot invalid I. kategorije invalidnosti pravico do invalidske pokojnine pridobila z dnem nastanka invalidnosti, izplačevati pa se ji bo začela od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da na novo glasi: „Tožnica se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 6. 2004 dalje in se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo toženčevi odločbi št. ... z dne 2. 12. 2004 in št. ... z dne 20. 8. 2004 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 10. 3. 2003 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2003 dalje (II. točka izreka), pri čemer bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Poleg je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.165,74 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da pri tožnici pred datumom 10. 3. 2003 ni bila ugotovljena nobena kategorija invalidnosti, zaradi česar ji je potrebno pravilno priznati pravice od navedenega datuma po določbah 156. in 157. členov Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe). Tožnica je bila v delovnem razmerju do 31. 8. 2005, v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot prejemnik nadomestila med začasno zadržanostjo od dela je bila v času od 1. 9. 2005 do 1. 10. 2005, kot prejemnik denarnega nadomestila pri pristojnem zavodu za zaposlovanje pa je bila v času od 1. 10. 2005 do 31. 3. 2007. Zato se tožnici lahko prizna pravica do invalidske pokojnine zgolj od prvega naslednjega dne po prenehanju obveznega zavarovanja, to je od 1. 4. 2007 dalje, saj je bila na dan ugotovljene I. kategorije invalidnosti in vse do 31. 3. 2007 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Poleg tega je sodišče kršilo pravila postopka, ker je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožnica je namreč zahtevala priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja od 9. 6. 2004 dalje. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Ugotovljena invalidnost ima podlago v mnenju izvedenca medicinske stroke, ki se je jasno opredelil do datuma nastanka invalidnosti, pri čemer toženec glede tega ni imel dodatnega predloga. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno razsodilo glede utemeljenosti razvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ne pa tudi glede datuma nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato pritožbeno sodišče odgovarja na toženčeve pritožbene navedbe z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče presoja v socialnem sporu skladno z določbama 63. in 81. členov ZDSS-1 pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa po stanju in v času do izdaje dokončne odločbe, v konkretnem primeru je to do 2. 12. 2004, ko je toženec dokončno odločil o tožničini invalidnosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča in po pridobitvi mnenja izvedencev nevrološke in ortopedske stroke razvrstilo tožnico v I. kategorijo invalidnosti od 10. 3. 2003 dalje. Poleg tega je priznalo tožnici v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2003 dalje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja obeh izvedencev, ki sta odgovorila tudi na toženčeve pripombe, pravilno ugotovilo, da je pri tožnici prisotna nesigurna hoja z zanašanjem zaradi posledic piramidne in celebralne simptomatike. Poleg tega je ugotovilo, da so pri tožnici prisotne tudi določene degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice, ki povzročajo bolečine pri sunkovitih gibih, nadalje pri dolgotrajnih enostranskih obremenitvah ter bolečine pri dvigovanju bremen. Gre za kompleksno bolezensko simptomatiko, ki se ne izboljšuje kljub poskusom zdravljenja, zaradi česar tožnica ni sposobna za dolgotrajno sedenje, vsekakor pa ne za pridobitno delo. Izvedenec ortopedske stroke se je do upravičenosti tožnice do razporeditve v I. kategorijo invalidnosti z dnem 10. 3. 2003 opredelil tudi na zaslišanju na naroku glavne obravnave, ko je med ostalim odgovoril na konkretna vprašanja in pripombe obeh strank. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge o ugotovljeni stopnji tožničine invalidnosti in do pripadajočih pravic, do katerih je tožnica iz tega naslova tudi upravičena.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede priznanja pravic, ki se nanašajo na nastanek tožničine invalidnosti in iz tega naslova na pravico do invalidske pokojnine po prenehanju obveznega zavarovanja. Glede tega je potrebno ločiti med pravico do nastanka ali spremembe stanja invalidnosti in pravico do invalidske pokojnine. Po določbi 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem njenega nastanka, od tega dne dalje pa gre zavarovancu tudi pravica do invalidske pokojnine, pri čemer je toženec zavezan, da odloči tako o njeni odmeri kot o njeni višini. Na podlagi določbe 157. člena ZPIZ-1 pa je opredeljen začetek izplačevanja invalidske pokojnine, ki pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj (161. člen ZPIZ-1). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj invalidnosti tožnice I. kategorije, zaradi česar je tožnica v skladu z določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1 upravičena do pravic na podlagi invalidnosti z dnem njenega nastanka, pri čemer bo o odmeri in višini izplačevanja invalidske pokojnine odločil toženec v svojem postopku.

Vendar pritožba utemeljeno opozarja na zmotno določen datum nastanka tožničine invalidnosti I. kategorije in priznanjem pravice do invalidske pokojnine glede na postavljeni tožbeni zahtevek. Tožnica je namreč uveljavila v tožbi takšen zahtevek od 9. 6. 2004 dalje, ki ga v nadaljevanju ni spremenila. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati. Ne glede na priznano tožničino invalidnost z dnem 10. 3. 2003 bi moralo v sodbi pravilno izhajati iz datuma 9. 6. 2004, kar je v skladu s postavljenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je tako z izpodbijano odločitvijo v II. točki izreka sodbe, ko je tožnici določilo invalidnost od dne10. 3. 2003 dalje, razsodilo izven okvira postavljenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in v tem obsegu izpodbijanja sodbe spremenilo odločitev tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica s svojimi zahtevki, razen delno glede datuma invalidnosti, kar pa predstavlja zanemarljiv neuspeh, v sporu v celoti uspela.

Tožnica je v zvezi z odgovorom na pritožbe priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).