Jedro

Sodišče odloča na podlagi zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v tožbi. K temu jo zavezuje 2. člen zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala podpis pogodbe z dne 12.11.1991 in ne ugotovitve, da je bila izjava z dne 20.10.1991 tista pravnoodločilna listina, na podlagi katere je pridobila sporni prostor. Če pa je tako, je potrebno presojati le dejstvo, ali je bila v pogodbi z dne 12.11.1991 tožena stranka lahko stranka pogodbe ali ne. Za prodajo nepremičnin veljajo specialne določbe o obliki. Zanje velja zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po katerem je za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina, potrebna pisna oblika (5. člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da mora toženka podpisati kupoprodajno pogodbo z dne 12.11.1991, s katero so vsi solastniki hiše odprodali svoje solastninske deleže na skupnem prostoru - sušilnici v podstrešju stanovanjskega stolpiča v L., K. , proti plačilu kupnine 8.153,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženo stranko obsodi na plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa reviziji ugodi tako, da razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je napaka bila storjena že na prvi stopnji, ko je sodišče začelo izjavo z dne 20.10.1991 šteti za predpogodbo, čeprav je šlo za dokončno sklenjeno kupoprodajno pogodbo. To napako je nato prevzelo tudi sodišče druge stopnje in zaradi tega kršilo 5. odstavek 45. člena ZOR, pa tudi 67. člen ZOR. Za nakup nepremičnin, po mnenju revidenta, ni potrebna nikakršna oblika. Nadalje polemizira z razlago 465. ter 454. in 462. člena ZOR v sodbi sodišča druge stopnje. Trdi še, da je potrebno izjavo v korist R. T. šteti kot izjavo tudi v korist N. T., saj je bilo vsem pogodbenim strankam jasno, da gre za zakonca. Ker sta torej sodišči zmotno uporabili materialno pravo in dokončne pogodbe z dne 20.10.1991 nista priznali kot pogodbo, je utemeljen tožbeni zahtevek na podpis prenosne listine.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka meni, da je revizija neutemeljena in zato predlaga, da jo sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da tožeča stranka ni opredeljeno navedla, katere kršitve ZPP uveljavlja. Revizijsko sodišče namreč sme po uradni dolžnosti presojati le kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Sicer sme posegati v pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje le na podlagi konkretno obrazloženih in opredeljenih kršitev ZPP. Ker kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila storjena, uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Revizijsko sodišče mora predvsem poudariti, da sodišče odloča na podlagi zahtevka, ki ga je tožeča stranka postavila v tožbi. K temu jo zavezuje 2. člen zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala podpis pogodbe z dne 12.11.1991 in ne ugotovitve, da je bila izjava z dne 20.10.1991 tista pravnoodločilna listina, na podlagi katere je pridobila sporni prostor. Če pa je tako, je potrebno presojati le dejstvo, ali je bila v pogodbi z dne 12.11.1991 tožena stranka lahko stranka pogodbe ali ne. V pogodbi je naveden kot prodajalec I. L. in ne tožena stranka. Tožena stranka tedaj ni bila lastnica spornega stanovanja in zato tudi ni mogla prodajati svojega solastninskega deleža. Zato so nesklepčne trditve tožeče stranke v reviziji, ko sama spreminja pravno podlago tožbenega zahtevka in tudi sam tožbeni zahtevek. Tožeča stranka sicer na koncu revizije trdi, da predstavlja pogodba, ki je predmet tožbenega zahtevka, le prenosno listino, vendar pa za takšno kvalifikacijo pogodbe ni nobene osnove ne v trditvenem gradivu same tožeče stranke ne v dokaznem gradivu, ki je bilo predloženo tako s strani tožeče kot s strani tožene stranke. Da je tako, izhaja tudi iz same vsebine pogodbe z dne 12.11.1991, ki je prodajna pogodba in jo kot takšno med postopkom pojmuje tudi tožeča stranka. Ona je namreč tista, ki je poskušala pogodbo izločiti iz stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) in ji dati izključni pomen obligacijskopravne pogodbe po zakonu o obligacijskih razmerjih.

Zato tudi ne morejo biti pravno odločilne okoliščine, ki zadevajo problem določitve cene v izjavi z dne 20.10.1991. S tem, ko je sodišče druge stopnje razlagalo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, ki zadevajo predpogodbo (45. člen) in določitev cene (462. in 465. člen), je le odgovarjalo na pritožbene ugovore tožeče stranke.

Zmotna je nadalje razlaga 67. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Za prodajo nepremičnin veljajo specialne določbe o obliki. Zanje velja zakon o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86), po katerem je za veljavnost pogodbe, katere predmet je nepremičnina, potrebna pisna oblika (5. člen).

Nesklepčne so zato revizijske trditve o tem, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o prenosu spornega prostora nanjo s pogodbo dne 20.10.1991. S tožbenim zahtevkom, kakršnega je postavila in o katerem je bilo sojeno, takšnega rezultata ni mogoče doseči. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, tožena stranka pa ni priglasila stroškov odgovora na revizijo, je izrek o revizijskih stroških odpadel.