Jedro

V predpogodbi morajo biti iste stranke kot v pogodbi. Predpogodba mora vsebovati bistvene sestavine pogodbe, sicer nima pravnega učinka. Pri prodaji je bistven sporazum o blagu in ceni. Navedba, da bo ceno za m2 površine določil sodni cenilec ni določljiva, ker niso določeni temelji ter način in čas cenitve. Ker ni navedeno cenilčevo ime, tudi ne gre za določitev cene, ki bi bila zaupana tretjemu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 7.380,00 SIT v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da mora toženka podpisati kupoprodajno pogodbo z dne 12.11.1991, s katero so vsi solastniki odprodali svoje solastninske deleže na skupnem prostoru - sušilnici v podstrešju stanovanjskega stolpiča v Ljubljani, proti plačilu kupnine 8.153,00 SIT, sicer bo pogodbo nadomestila sodba.

Proti sodbi se je pritožila tožnica, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali njeno razveljavitev. Po njenem je sodišče prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi navedlo vse izvedene dokaze, spregledalo izpovedbo priče R. T., ki je vso zadevo vodil od začetka do konca. Ker tudi kasneje v obrazložitvi ta priča ni omenjena, pritožnica meni, da so listine in dokazi, ki se nahajajo v spisu, v nasprotju s sodbo in njenimi razlogi. Sodišču tudi očita, da obrazlaga svojo odločitev z določili Stanovanjskega zakona, ki pa ni pomemben, saj gre za klasično obligacijsko razmerje in pridejo v poštev določila o sklenitvi predpogodbe in pogodbe. Pri tem naj bi spregledalo dejstvo, da je tožeča stranka začela uporabljati in preurejati sporni prostor že 20.10.1991 (torej po podpisu izjave) in tedaj toženka temu ni nasprotovala. Ko je nato od I. odkupila svoje stanovanje, je ob nakupu vedela za nerešeno vprašanje sušilnice, ker je prav ona direktorju inšituta preprečila podpis pogodbe. Glede na to, da je bila v času vložitve tožbe že lastnica stanovanja, je tudi pravilno tožena. Pritožnica še opozarja, da je njena zahteva za sklenitev pogodbe pravočasna, ker bi bilo treba upoštevati subjektivni rok in sicer, da je tožnica zvedela za prenos lastništva šele v avgustu 1992. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da iz zaslišanja priče R. T. ne izhaja noben odločujoč podatek. Po njenem izjava z dne 20.10.1991 ne more biti predpogodba, ker nima bistvenih sestavin in ker toženka tedaj še ni bila lastnica stanovanja in solastnica skupnih prostorov. Na sporni izjavi je tudi naveden R. T. in ne tožnica N. T. Tudi v zvezi z zamujenim šestmesečnim rokom za vložitev tožbenega zahtevka opozarja, da sklicevanje na subjektivni rok ni utemeljeno, ker bi bilo mogoče tožiti I., ki je bil tedaj lastnik stanovanja in solastnik skupnih prostorov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ima sicer prav, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe med izvedenimi dokazi sodišče ni navedlo izpovedbe priče R. T., vendar to še ne pomeni, da je njegovo izpovedbo spregledalo. Prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni navajalo posameznih izpovedb (razen izpovedbe J. H., direktorja I.), je pa navedlo vsa odločila dejstva, zlasti datume posameznih dejanj, ki so navedeni v listinah.

Ker izpovedba priče R. T. ni v nasprotju z njimi ali z ostalimi izpovedbami (in tega tudi pritožba ne navaja), ni mogoče trditi, da bi bile listine in dokazi, ki so v spisu, v nasprotju z razlogi, ki so navedeni v sodbi. Zato sodišče druge stopnje v tem ne vidi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kake druge kršitve postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, pa tudi ni našlo.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pritožba kakih novih dokazov ne predlaga.

Pravilno je tudi uporabilo določila materialnega prava, ko je ugotovilo, da v danem primeru ne gre za nepravdni postopek po določilih Stanovanjskega zakona. Nato je na podlagi določil 12. do 14. člena tega zakona ugotovilo, da je bila sporna sušilnica skupni prostor - torej v solastnini vseh etažnih lastnikov. Za njen nakup bi bilo treba skleniti pogodbo z vsemi solastniki. Pri tem pritožnica pravilno opozarja, da pridejo v poštev določila Zakona o obligacijskih razmerjih in po prepričanju instančnega sodišča tudi določila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Toda sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi izvajanji v zvezi s sklenitvijo predpogodbe in pogodbe. Po določilu 45. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, bi morala biti izjava z dne 20.10.1991 sklenjena med istimi strankami in toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da se izjava glasi na R. T., pogodba pa na tožnico N.T. Če naj bi obvezovala podpisnici, bi morala vsebovati tudi vse bistvene sestavine glavne pogodbe in bi morala biti sestavljena v takšni obliki, kot je določena za veljavnost pogodbe.

Temu ni tako, saj v izjavi z dne 20.10.1991 ni določena cena, ki je po določilu 454. člena in prvega odstavka 462. člena Zakona o obligacijskih razmerjih bistvena sestavina pogodbe. Po pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na razširjeni evidenčni občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23. junija 1993 cena tudi ni določljiva, ker je v izjavi navedeno samo to, da bo ceno m2 ali celotnega prostora določil zapriseženi sodni cenilec. Ker niso določeni drugi podatki (temelji in način cenitve, čas cenitve itd.), ni mogoče šteti, da bi bila cena določena in taka pogodba nima pravnega učinka. Ker sodni cenilec tudi ni določen poimensko, ne gre za določitev cene, ki bi bila zaupana tretjemu (465. člen Zakona).

Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da izjava z dne 20.10 1991 nima predpisane oblike po določilu prvega odstavka 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ter napaka v obličnosti ni bila sanirana z realizacijo pogodbe (kakor povsem pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče). Le-to tudi pravilno ugotavlja, da toženka ne more podpisati pogodbe z datumom 12.11.1991, ker tedaj ni bila lastnica stanovanja in solastnica skupnih prostorov. To bi tedaj lahko storil le I. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo v skladu z določilom 368. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo.

Ker je pritožbo zavrnilo, je po določilu prvega odstavka 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo tudi tožnikov predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Je pa priznalo stroške za odgovor na pritožbo tožene stranke, ki jih je odmerilo v skladu z Zakonom o sdnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah tako, da je priznalo za sestavo odgovora na pritožbo 4.960,00 SIT, za poročilo stranki 620,00 SIT in za sodno takso 1.800,00 SIT. Natančnejši način odmere izhaja iz stroškovnika.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92), Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 6/80, 20/80,36/90 in RS št. 4/91) in Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS št.1/90 in 14/91) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I). Tarifa o odvetniških storitvah je objavljena v Ur.l. RS št.10/91 do 13/93.