Jedro

Pri tožnici zdravljenje poteka že dalj časa z zdravilom Serocytol, tako da gre za običajno obliko zdravljenja, razen tega pa tožnica tudi ni dokazala, da bi zaradi nakupa tega zdravila v spornem obdobju prišlo do materialne ogroženosti. Glede na navedeno je odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do občinske socialne pomoči, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katero zahteva, da se odpravi dokončna odločba toženke Občine ..., št. ... z dne 11. 12. 2006 in da se ji prizna denarna pomoč v višjem znesku. Obenem je odločilo, da stroški tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje pravice do izredne občinske denarne in socialne pomoči, napačno ugotovilo dejansko stanje. Kot invalid I. kategorije invalidnosti je brez lastne krivde nesposobna za vsakršno delo in razen pomoči svojega očeta za izobraževanje na ... fakulteti, nima drugih sredstev. Sredstva, ki jih ima na voljo, zadoščajo komaj za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb. Zato tudi ne more plačati stroškov zdravljenja njene avtoimunske bolezni z zdravilom Serocytol, stroškov katerega niti delno ne krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je dne 19. 7. 2004 pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije vložila prošnjo za povračilo stroškov nakupa tega zdravila, kasneje pa nobene več, vendar je pri tem spregledalo, da je šlo pri plačilu stroškov zdravila za izjemen primer solidarnosti tega zavoda. Zdravljenje s Serocytolom za tožnico pa je življenjsko nujno. Socialna stiska je v času jemanja zdravila zato trenutna, na to pa tožnica nima vpliva. Bolezen je sicer res znana, prav tako se zaveda, da mora in bo morala jemati zdravilo, vendar pa prav zaradi svojega slabega premoženjskega in socialnega stanja ter nemožnosti pridobivanja, nima sredstev za njegov nakup. Sredstva za nakup zdravila predstavljajo vsakokratno izredno finančno obremenitev oziroma trenutno poveča materialno ogroženost. Nujnost denarne socialne pomoči se kaže tudi v tem, ker brez denarne pomoči občine za nakup zdravila tožnica ne more ohranjati in preprečevati poslabševanja svojega zdravstvenega stanja. Glede pravice do trajne denarne socialne pomoči o njenem zahtevku še ni pravnomočno odločeno. Napačna je tudi ugotovitev, da tožnici pomagata oče in mati. Nekaj časa sta ji sicer res pomagala oba, predvsem mati, vendar v obdobju, na katerega se nanaša zahtevek, ne več, čeprav imata dovolj svojih finančnih sredstev in časa. Čeprav je upravni organ tožnici delno priznal pravico do občinske denarne socialne pomoči celo v nekoliko višjem znesku, kot znaša minimalni znesek, bi glede na zatrjevana dejstva in dokaze moral priznati trikratnik zneskov oziroma ji enkratni znesek izplačati večkrat. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih konkretnih kršitev pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi je spor v zvezi z dodelitvijo enkratne izredne denarne socialne pomoči. O tej socialno varstveni dajatvi, ki jo je tožnica uveljavljala, je v predsodnem postopku najprej odločila Občina ..., Oddelek za družbene dejavnosti z odločbo št. ... z dne 28. 6. 2006, s katero je tožnici odobrila občinsko in socialno pomoč v višini 61.847,00 SIT, za plačilo dolga za dodatno zdravstveno zavarovanje ter za osnovno preživljanje. O tožničini pritožbi, vloženi zoper citirano odločbo je odločil župan z odločbo št. ... z dne 11. 12. 2006 in jo kot neutemeljeno zavrnil. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe z dne 11. 12. 2006 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 28. 6. 2006 v materialnem in procesnem smislu in zaključilo, da pogoji za priznanje višje denarne socialne pomoči, kot je to storila toženka, ni podlage. Ugotovilo je, da je Center za socialno delo ... dne 23. 6. 2006 toženki predlagal, da tožnici odobri občinsko socialno pomoč v skupni višini 61.847,00 SIT in sicer 13.785,00 SIT za poplačilo dolga za dodatno zdravstveno zavarovanje in 48.062,00 SIT za osnovno preživljanje. Center za socialno delo je takšen predlog podal potem, ko je ugotovil, da tožnica uveljavlja občinsko pomoč za nakup zdravila Serocytola za zdravljenje avtoimunske bolezni in za stroške študijske obveznosti in da prejema denarno socialno pomoč v višini 25.062,00 SIT, da ji oče nakazuje 23.000,00 SIT za preživljanje, da živi v hiši, ki je last mame, katera ji tudi plačuje vse bivanjske stroške, ji prinaša hrano in prispeva mesečna sredstva za preživljanje.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 36/2004, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSV) in v Pravilniku o kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do občinske socialne pomoči (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 15/02, 4/03, 7/03 in 4/05, v nadaljevanju pravilnik). Po 1. členu citiranega pravilnika so do občinske socialne pomoči upravičeni občani Občine ..., ki imajo na območju občine stalno prebivališče in jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti nujno potrebna pomoč občine, izkoristili pa so že vse zakonske možnosti za rešitev socialne stiske. Izredna denarna socialna pomoč pa se glede na 7. člen pravilnika dodeljuje, če se je občan znašel v izjemno težkih razmerah, na katere sam ni mogel vplivati, kot so smrt edinega hranitelja ali elementarne nesreče. Višina izredne denarne socialne pomoči lahko znaša do višine treh denarnih socialnih pomoči po zakonu in se lahko izplača praviloma le enkrat. Priznanje izredne denarne socialne pomoči je tudi v 31. b členu ZSV vezano na trenutno materialno ogroženost, v kateri se je samska oseba oziroma družina znašla iz razlogov, na katere ni mogla oziroma ne more vplivati.

Ker trenutna materialna ogroženost v zakonu, niti v pravilniku ni definirana, jo pristojni organ ugotavlja za vsakokraten primer posebej glede na izkazane okoliščine in dokaze, ki jih je posameznik predložil. Ugotavlja obstoj izjemne trenutne materialne ogroženosti, torej ali gre pri posamezniku za takšno stanje in situacijo, da je zaradi nje materialno ogrožen, ker trenutna, začasna sredstva, s katerimi razpolaga, ne bi zadoščala niti za preživetje, če bi reševal situacijo, do katere je prišlo zaradi nenadnega, nepričakovanega in izjemnega dogodka ali do nujno potrebnih večjih izdatkov. Namen tega dodatka je izključno v premostitvi trenutne materialne ogroženosti posameznika ali družine.

Na podlagi priloženih dokazov in okoliščin, zaradi katerih je tožnica uveljavljala enkratno izredno pomoč v višini trikratne denarne občinske pomoči za nakup zdravila Serocytola in za stroške študijske obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tožnici namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni šlo za izjemno okoliščino, ki bi opravičevala dodelitev enkratne izredne pomoči in tudi ni šlo za trenutno materialno ogroženost. Pri tožnici zdravljenje poteka že dalj časa z zdravilom Serocytol tako, da gre za običajno obliko zdravljenja, razen tega pa tožnica tudi ni izkazala, da bi bil v pravno relevantnem obdobju opravljen nakup omenjenega zdravila in študijske literature in da bi zaradi nakupa prišlo do materialne ogroženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo obstoj elementov, ki morajo obstajati za dodelitev enkratne izredne pomoči in sicer obstoj izjemnosti in trenutne materialne ogroženosti. Ker teh pogojev ni ugotovilo, tudi ni podlage v določbi 7. člena Pravilnika za dodelitev enkratne izredne pomoči v višini treh denarnih socialnih pomoči. Sicer je pa toženka tožnici tako ali tako priznala celo višji znesek kot znaša znesek denarne socialne pomoči, ki gre posamezniku (48.062,00 SIT).

Glede na vse obrazloženo in ker tožnica tudi ni dokazala dejstev, na katere se sklicuje v pritožbi, oziroma gre le za njene trditve in zgolj za negiranje posameznih ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer za dokaze, kot na primer dopis ZZZS z dne 4. 9. 2008 niti ne pove, v čem ta dokaz ne bi bil popoln oziroma ne bi vseboval vseh relevantnih podatkov, glede očetove pomoči pa pride celo sama s seboj v nasprotje, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče hkrati v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.