Jedro

Vzrok za nezgodo in nastalo škodo ni bila nevarna dejavnost, ampak izključno oškodovančevo nerazumno ravnanje, ki ga v danih razmerah ni bilo mogoče predvideti, niti preprečiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

2. Toženka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da bi tožnik lahko vložil tožbo le v svojstvu samostojnega podjetnika. Odškodninska terjatev oškodovanca A. A. je namreč nastala v okviru tožnikove dejavnosti samostojnega podjetnika. Tudi vse odločbe v odškodninski pravdi se glasijo na tožnika kot samostojnega podjetnika in ne na tožnika kot fizično osebo. Med napako takratne tožnikove odvetnice in tožnikovo domnevno škodo ni vzročne zveze. Čeprav je bila revizija dopuščena, tožnik z njo ne bi uspel. Izpodbijana sodba, ki je tožniku kot objektivno odgovornemu delodajalcu pripisala 70 %, delavcu, ki ni bil izučen tesar in se je zato dela lotil na nevaren način, pa 30 % odgovornosti, je po toženkinem mnenju pravilna. Sodna praksa je enotna, da se objektivno odgovorni obratovalec ne more v celoti ekskulpirati zaradi neupoštevanja navodil, če bi delo lahko vodil na drugačen, varnejši način. Iz izvedenskega mnenja v odškodninski pravdi je razvidno, da bi tožnik nesrečo lahko preprečil, če bi izbral drugačen način rušenja. Dejanje oškodovanca je bilo sicer nespametno, ni pa bilo nepredvidljivo in nepreprečljivo. Tožnik bi moral preveriti, ali je oškodovanec res slišal in razumel pomen delovnega navodila ter ali ga je izpolnil. V nasprotnem primeru bi mu moral nadaljevanje dela fizično preprečiti. Neupoštevanje delovnih navodil ni nepredvidljiva okoliščina, saj je znano, da delavci v vseh panogah, tudi če gre za nevarne dejavnosti, navodil delodajalcev ne spoštujejo vedno. Iz judikatov, na katere se sklicuje pritožba, izhaja, da je Vrhovno sodišče tudi v primerih, ko so bila ravnanja posameznih oškodovancev na meji razumnega, vseeno odločilo, da je podana objektivna odgovornost obratovalca, ob velikem soprispevku oškodovanca.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zagrešilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja.

6. Toženka neutemeljeno oporeka tožnikovi aktivni legitimaciji. Med tožnikom v tej pravdi in tožencem v prejšnji pravdi,(1) iz katere izvira tožnikova odškodninska terjatev, je podana subjektivna identiteta. Samostojni podjetnik je fizična oseba. Čeprav je oškodovanec A. A. naperil tožbo zoper (sedanjega) tožnika kot samostojnega podjetnika, to ne spreminja dejstva, da je bila podlaga njegove obveznosti neposlovna odškodninska odgovornost in da je tožnik za plačilo škode odgovarjal z vsem svojim premoženjem. Tožnik torej lahko nastopa v tej pravdi, ne da bi svojemu imenu in priimku dodal pristavek „s. p.“.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni dvom o vzročni zvezi med zatrjevano tožnikovo škodo in očitno strokovno napako, ki se je primerila tožnikovi odvetnici oziroma toženkini zavarovanki v pravdi z A. A., ko po dopustitvi revizije te ni pravočasno vložila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi tožnik z revizijo sicer uspel, ker stališče pritožbenega sodišča v odločbi, ki jo izpodbijal z revizijo, odstopa od uveljavljene prakse revizijskega sodišča. Za takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo jasne in izčrpne dejanske in pravne razloge, ki jih sodišče druge stopnje kljub pritožbenim očitkom v celoti sprejema.

8. V primeru dopuščene revizije sodišče po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

9. Toženka v pritožbi ponavlja razloge pritožbenega sodišča(2) iz prejšnje pravde in jim v nasprotju s opisanimi mejami revizijskega preizkusa dodaja še nove razloge, ki po njenem mnenju ne omogočajo popolne oprostitve objektivne odgovornosti delodajalca. V obravnavanem primeru je bila revizija dopuščena glede vprašanja predvidljivosti in preprečljivosti oškodovančevega ravnanja in nastanka škode v zvezi z uporabo drugega in tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) Toženka zato ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da naj bi tožnik krivdno povzročil delovno nezgodo, češ da pred rušenjem ni preveril stabilnosti in trdnosti objekta. Ta očitek namreč ni bil del dejanskega stanja izpodbijane sodbe v prejšnji pravdi. Za povrh tudi ni utemeljen, saj je bil izključni vzrok za nastalo škodo ravnanje oškodovanca A.A, ne pa narava delovnega procesa. Do padca oškodovanca je prišlo potem, ko je že dobil tožnikov ukaz, naj preneha z delom; tega ni upošteval, ampak ga je celo izrecno zavrnil (z besedami: „ko ga jebe“), obenem pa pograbil motorno žago in z njo zažagal v tram, na katerem je stal. 10. Tako objestnega in povsem nerazumnega odziva oškodovanca ni bilo mogoče pričakovati, niti ob skrajni skrbnosti, ki se zahteva od objektivno odgovornega delodajalca. Dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je bil oškodovanec zgolj nekvalificirani delavec, ne more biti odločilno. Vsakemu povprečno skrbnemu delavcu je lahko jasno, da s takšnim ravnanjem, kot je bilo oškodovančevo, resno ogroža svojo varnost in samega sebe. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da je znano, da delavci ne spoštujejo vedno delovnih navodil. To dejstvo namreč ni splošno znano in v prejšnji pravdi niti ni bilo zatrjevano.

11. Toženka neutemeljeno vztraja tudi pri trditvi, da bi tožnik nezgodo in nastalo škodo lahko preprečil. V prejšnji pravdi je bilo namreč ugotovljeno, da je oškodovanec zanesljivo slišal ukaz, naj preneha z delom. Pretirana in brez podlage je zahteva, da bi moral tožnik preveriti, ali je oškodovanec njegov ukaz razumel. Dokazni postopek namreč ni razkril nobene okliščine, ki bi omogočala sklepanje, da oškodovanec ne bi bil sposoben zaznati in dojeti pomena tako enostavnega ukaza. Neupošteven je tudi pritožbeni pomislek, da bi tožnik z drugačnim podajanjem delovnih navodil, če bi že zjutraj seznanil delavce z načrtovanim potekom rušenja, morebiti lahko preprečil nezgodo. Ker to dejstvo ni bilo del dejanskega stanja izpodbijane sodbe, ga v revizijskem postopku ne bi bilo mogoče upoštevati. Prav tako neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da bi se bilo nezgodi mogoče izogniti, če bi tožnik izbral drugačen način rušenja in če bi preveril, ali so vsi delavci, vključno z oškodovancem, izpolnili njegov ukaz in se umaknili z objekta. Kot že navedeno, se oškodovanec ni poškodoval zato, ker bi se del objekta oziroma sporni tram zrušil sam od sebe ali zaradi predhodnih rušitvenih del, ampak zato, ker je oškodovanec namerno in brez potrebe zažagal vanj. Povsem neživljenjska je zahteva, da bi moral delodajalec takšno ravnanje oškodovancu v vsakem primeru fizično onemogočiti. Navsezadnje mora za svojo varnost vsak najprej poskrbeti sam. Vprašljivo je, ali bi tožnik, upoštevaje ugotovljene okoliščine primera, ko je oškodovanec neposredno po danem navodilu zažagal v tram, na katerem je stal, objektivno sploh lahko preprečil njegov padec in poškodbo.

12. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno zaključilo, da so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji za oprostitev objektivne odgovornosti, upoštevaje drugi odstavek 177. člena ZOR. Vzrok za nezgodo in nastalo škodo ni bila nevarna dejavnost, ampak izključno oškodovančevo nerazumno ravnanje, ki ga v danih razmerah ni bilo mogoče predvideti, niti preprečiti.

13. Dejansko stanje v judikatih, na katere se sklicuje pritožba,(4) se z obravnavano zadevo ne ujema dovolj. V prvem primeru je bilo upoštevano, da je delodajalec z izbiro načina rušenja kršil pravila o varnem delu in da se je delavec dela lotil nepooblaščeno v času počitka, medtem ko se je v obravnavanem primeru oškodovanec poškodoval z očitno samovoljnim in nerazumnim ravnanjem, resda na delovišču, vendar potem, ko je bil delovni proces po ukazu delodajalca že zaključen. V drugem primeru je šlo za hujšo nevarnost (daljnovod pod visoko napetostjo v neposredni bližini hiše) in s tem povezano objektivno odgovornost v konkurenci z neprevidnim ravnanjem oškodovanca, ki se je s kovinsko lestvijo približal žicam; njegovo ravnanje je bilo brez dvoma malomarno, a kljub temu neprimerljivo z ravnanjem oškodovanca A. A., ki meji na eventualni naklep. Sicer pa je bilo stališče, da v sfero rizika objektivno odgovornega obratovalca sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev,(5) v novejši sodni praksi relativizirano,(6) kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Tožnik bi torej z revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča v prejšnji pravdi lahko uspel. Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je toženkina zavarovanka pri zastopanju tožnika v revizijskem postopku protipravno opustila svojo poklicno skrbnost, se toženka ne more uspešno upirati ugotovljeni podlagi svoje odškodninske odgovornosti do tožnika.

15. Izpodbijana vmesna sodba je po navedenem pravilna in zakonita. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

16. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

Op. št. (1): P 65/2010 (prej P 123/2002) Okrožnega sodišča v Celju Op. št. (2): Vmesna sodba, sodba in sklep Višjega sodišča v Celju Cp 766/2009 z dne 14. 1. 2010 Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 115/2010 z dne 28. 1. 2010 Op. št. (4): II Ips 142/2009 in II Ips 11/2011 Op. št. (5): II Ips 539/2008 Op. št. (6): II Ips 282/2013, II Ips 421/2011