Jedro

Okoliščina, da je bil oškodovanec nekvalificiran delavec, ki se ni spoznal na konstrukcijske lastnosti objekta, ni odločilna za presojo vzročnosti. Bistveno je, da mu je bilo jasno naročeno, naj preneha z delom (ročnim žaganjem), da tega navodila ni upošteval in je ravnal v nasprotju z njim.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožniku povrniti 1.691,00 EUR stroškov revizijskega postopka, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Ozadje spora**

1. v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 65/2010 je tožnik A. A. zahteval, da mu mora toženec samostojni podjetnik B. B., plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, ker se je na delu pri njem telesno poškodoval. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi presoje, da toženec ni odgovoren za tožnikovo škodo; ta je sicer nastala pri opravljanju nevarnega dela, a se je tožnik odgovornosti zanjo razbremenil po določbi drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je z vmesno sodbo odločilo, da je podana objektivna odgovornost B. B. za škodo A. A., da pa je ta delno, v obsegu 30%, za svojo škodo kriv sam, zaradi česar je nato sodišče prve stopnje toženca v ponovljenem postopku zavezalo k plačilu odškodnine, ki jo je določilo tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo za navedeni odstotek. Drugostopenjsko sodišče je torej o podlagi odločilo po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR.

4. Zoper vmesno sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 155/2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja predvidljivosti in preprečljivosti oškodovančevega ravnanja in nastanka škode v zvezi z uporabo določb drugega in tretjega odstavka 177. člena ZOR.

5. Pooblaščenka B. B. je rok za vložitev tožbe zamudila.

**Dosedanji potek (tega) postopka**

6. B. B., tožnik v tu obravnavani pravdi, je prepričan, da bi v pravdi, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Celju, z revizijo uspel, če bi bila ta pravočasno vložena, ter da bi bil zahtevek tamkajšnjega tožnika A. A. zavrnjen. Ker pa je bila revizija prepozna, je moral A. A. plačati odškodnino po pravnomočni sodbi. Za vse, kar je plačal, je oškodovan. Povrnitev svoje škode zahteva v tej pravdi od zavarovalnice, pri kateri je imela njegova pooblaščena odvetnica zavarovano poklicno odgovornost. 7. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Njegovo stališče je bilo, da bi tožnik glede na dejanske okoliščine, ugotovljene v prejšnji pravdi in glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi z vprašanji popolne ali delne razbremenitve odgovornosti osebe, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, z revizijo uspel, če bi bila ta pravočasna. Z zamudo pri vložitvi revizije mu je zato pooblaščenka povzročila škodo.

8. Drugostopenjsko sodišče se je s tako presojo strinjalo in je s pritožbo izpodbijano vmesno sodbo potrdilo.

**Povzetek revizije in odgovora nanjo**

9. Tožena zavarovalnica sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Njena teza je, da bi Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo v prejšnji pravdi, če bi bila pravočasna, zavrnilo. Navedeno utemeljuje s trditvijo o siceršnji večji strogosti sodne prakse Vrhovnega sodišča pri presoji razbremenilnih razlogov iz 177. člena ZOR, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Vztraja, da oškodovanec A. ni ravnal samovoljno, ko je spodrezal tram, na katerem je stal: bil je nekvalificiran delavec in ni bil sposoben razumeti konstrukcijskih povezav na zgradbi, pri rušenju katere je s še drugimi B.-jevimi delavci sodeloval; domneval je, da je tram vpet v steno. Zato ni zadoščalo navodilo oziroma ukaz B.-ja delavcem pred škodnim dogodkom, naj z delom prenehajo. A. ni izrecno dal navodila, naj z rušenjem preneha, še manj pa je oškodovanec njegovo navodilo zavrnil. Še to, da bi A. ukaz, dan vsem delavcem, sploh slišal, ni gotovo. Iz zaključkov prvostopenjskega sodišča namreč izhaja zgolj, da je oškodovanec tožnikov ukaz mogel slišati, ne pa, da ga tudi dejansko je slišal. Napačen je zaključek pritožbenega sodišča, da dejstvo, da tožnik pred rušenjem ni preveril stabilnosti in trdnosti objekta, ni predstavljalo dela dejanske podlage v prejšnji pravdi. Prav tako zmotna je presoja, da to dejstvo ne predstavlja relevantne okoliščine v tu obravnavanem sporu. Izvedenec je namreč povsem določno pojasnil, da oškodovanec kot nekvalificiran delavec ni bil sposoben razumeti konstrukcijskih povezav v zgradbi, ki je bila v rušenju. To bi moral tožnik upoštevati pri dajanju navodil delavcem in pri izvajanju nadzora. Nepravilen je tudi zaključek, da neukost oziroma nekvalificiranost delavca ne predstavlja relevantnega dejstva. Ravnanje oškodovanca z vidika tožnika ni bilo nepričakovano in nepreprečljivo, še posebej ne glede na merila profesionalne skrbnosti, ki se od njega pričakujejo. V podporo svoji odločitvi se tožena zavarovalnica sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 207/2012, II Ips 142/2009 in II Ips 11/2011. Meni, da bi bilo mogoče A. očitati le sokrivdo po tretjem odstavku 177. člena ZOR ter da je materialnopravno zmotna presoja o popolni razbremenitvi tožnika po drugem odstavku istega člena zakona.

10. Tožnik je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagal, naj jo zavrne. Opozarja, da tožena stranka v reviziji v večjem delu prikrito uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da opustitev preverjanja trdnosti in stabilnosti objekta ni bila vzrok nesreče, temveč je bil vzrok oškodovančevo nerazumno in objestno ravnanje, ki ga ni bilo mogoče pričakovati od povprečnega človeka, tudi ne od nekvalificiranega delavca.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da ne držijo očitki tožene stranke, ki se nanašajo na zatrjevane napake pri povzemanju dejanskih ugotovitev iz prvostopenjske v izpodbijano sodbo. V resnici namreč pomenijo prikrito izpodbijanje dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča, kar v revizijskem postopku glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dovoljeno. Malenkostna odstopanja pri povzemanju dejanskih ugotovitev, ki za uporabo materialnega prava niso odločilnega pomena, niso relevantna. Toženka pa sama pove, da so dejanski zaključki prvostopenjskega sodišča v tej pravdi skladni z dejanskim stanjem v pravdi, ki je tekla po tožbi A. A. zoper B. B..

**Dejanske ugotovitve**

12. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, in se nanašajo na škodni dogodek iz prejšnje pravde so sledeče: - A. A. je bil zaposlen pri tožniku B. B. kot nekvalificiran delavec; - sodeloval je pri rušenju starega hleva; - zaradi dotrajanosti objekta in trhlosti lesa je B. B. oškodovancu, hkrati kot ostalim delavcem, dal navodilo, naj prenehajo z ročnim rušenjem objekta, saj bodo iz varnostnih razlogov rušenje nadaljevali strojno oziroma s traktorjem; - A. A. je nato navodilo izrecno opozoril še eden izmed njegovih sodelavcev; - A. je navodilo slišal, a ga ni upošteval; pograbil je motorno žago in z njo zažagal v tram, na katerem je stal; - vsi ostali delavci, ki so delali na objektu, so na podlagi tožnikovega navodila, da bo parna ostala, ker lesenega dela objekta ne bodo rušili ročno, objekt zapustili, ko je bil objekt porušen do tramov, ki naj bi jih nato potegnili z vitlom; - A. je padel in se telesno poškodoval. 13. Toženka ima sicer prav, da iz zaključkov prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi oškodovanec tožnikov ukaz po prenehanju dela izrecno zavrnil, kar bo v nadaljevanju pojasnjeno, da ta okoliščina ni bistvenega pomena.

**Materialnopravna presoja**

14. Bistveni revizijski očitki so naperjeni proti presoji, da je bilo ravnanje A. A. nepričakovano in neprepričljivo; tožena zavarovalnica opozarja predvsem, da tožnik pri posredovanju navodila o prenehanju dela in pri izvajanju nadzora ni upošteval okoliščine, da je oškodovanec nekvalificiran delavec in da zato njegovo ravnanje za tožnika, ki so ga zavezovala pravila profesionalne skrbnosti, ni moglo biti nepričakovano in neprepričljivo. Ključna revizijska teza je, da je bila odločitev pritožbenega sodišča v prvi pravdi (po tožbi A. proti B.) pravilna in da B. z revizijo, če bi bila vložena pravočasno, ne bi uspel. 15. Uspeh tožnika v tej pravdi je odvisen od presoje, ali bi uspel z revizijo zoper pravnomočno sodbo v pravdi, ki je tekla po tožbi A. A.. Le v tem primeru bi bila podana odgovornost pooblaščenke, ki je s kršitvijo mandatne pogodbe (zamudo roka za vložitev revizije), tožniku povzročila škodo v višini odškodnine, prisojene A.. Ker bi lahko vložila le dopuščeno revizijo in bi zato lahko Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo presojalo le z vidika dopuščenih vprašanj, je s temi vprašanji začrtan tudi preizkus v obravnavani pravdi.

16. Tožnik je s tem, ko je organiziral in izvajal nadzor nad rušenjem dotrajanega objekta, opravljal nevarno dejavnost. Obratovalec nevarne dejavnosti je odgovoren za nastanek škode, ki pomeni realizacijo tiste nevarnosti, zaradi katere je bila objektivna odgovornost uzakonjena.1 Te odgovornosti se lahko obratovalec popolnoma razbremeni, če izpodbije vzročno zvezo, oziroma če dokaže, da škoda ne izvira neposredno iz okoliščine, zaradi katere je njegova dejavnost opredeljena kot nevarna. Skladno z določbo drugega odstavka 177. člena ZOR je zato izključena odgovornost obratovalca v primeru, ko škoda izvira izključno iz dejanja oškodovanca ali koga drugega ter je obratovalec ni mogel pričakovati in se posledicam tega dejanja izogniti ali jih odstraniti. To pravilo pomeni izjemo od splošnih zakonitosti pri objektivni odgovornosti in jo je treba razlagati restriktivno. Tožnikovo ravnanje je zato treba presojati z vidika skrajne skrbnosti in se vprašati, kaj bi v njegovem položaju storila posebno skrbna oseba in ali je tožnik ravnal skladno s temi pričakovanji.2

17. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da v reviziji poudarjena okoliščina, da je bil oškodovanec nekvalificiran delavec, ki se ni spoznal na konstrukcijske lastnosti objekta, ni odločilna za presojo vzročnosti. Bistveno je, da mu je bilo jasno naročeno, naj preneha z delom (ročnim žaganjem), da tega navodila ni upošteval in je ravnal v nasprotju z njim. Pri tem niso bile ugotovljene nikakršne okoliščine, ki bi kazale na njegovo nezmožnost dojemanja tako jasnega in enostavnega ukaza.3

18. Odgovor na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bilo oškodovančevo ravnanje za tožnika nepredvidljivo in neprepričljivo, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritrdilen. Niti od skrajno skrbne osebe v tožnikovem položaju ni mogoče zahtevati, da bo pri organizaciji delovnega procesa pričakovala povsem nerazumna, neracionalna in samovoljna ravnanja svojih delavcev. Vsaka odrasla, razumna oseba nosi odgovornost za škodljive posledice, ki izvirajo iz njenih lastnih odločitev. Tudi škodo, ki jo je utrpel A. A., je mogoče pripisati zgolj njegovi odločitvi, da bo kršil tožnikova navodila, ne pa okoliščinam, zaradi katerih je bila tožnikova dejavnost opredeljena kot nevarna - delu na višini in dotrajanosti objekta. Morebitna ugotovitev izvedenca, da bi se škodni dogodek lahko preprečil, če bi bila deska, na kateri je oškodovanec stal, položena na več tramov, na odločitev ne bil imela vpliva in je nasprotno prepričanje tožene stranke zmotno. Prestroga bi bila zahteva, da bi moral tožnik, navkljub temu, da ga zavezuje profesionalna skrbnost, v okoliščinah konkretnega primera, ko je dal jasno in razumljivo navodilo o prenehanju ročnega rušenja objekta, ki so ga vsi delavci, razen A. A., upoštevali in se z objekta odstranili, še posebej osebno preveriti, ali je objekt izpraznjen.4

19. V prejšnji pravdi (med A. A. in B. B.) je torej pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 177. člena ZOR, po kateri se objektivno odgovorna oseba odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, bi tožnik z revizijo uspel. Zato je v tej pravdi podana odgovornost tožene zavarovalnice za škodo, ki jo je povzročila tožnikova pooblaščenka, ki je njena zavarovanka.

20. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na nekatere izmed preteklih odločitev Vrhovnega sodišča; te se namreč od obravnavanega primera pomembno razlikujejo. Kot je pravilno poudarilo že pritožbeno sodišče, je v zadevi II Ips 11/2011 oškodovanec ravnal malomarno, ko se je s kovinsko letvijo neposredno približal daljnovodu in ga je poškodoval električni udar. V zadevi II Ips 142/2009 je do škodnega dogodka prišlo, ko se je oškodovanec v času počitka nepooblaščeno v delodajalčevi odsotnosti lotil dela, medtem ko v obravnavani zadevi, delo, ki ga je opravljal oškodovanec, ni bilo zgolj začasno prekinjeno, ampak zaradi nevarnosti porušenja objekta dokončno zaključeno. Ustrezna ni niti primerjava z zadevo II Ips 207/2012, v kateri je bilo presojano ravnanje pešca, ki je prečkal cesto zvečer na delovni dan na mestu, kjer v bližini ni prehodov za pešce.

**Odločitev o reviziji**

21. Revizijski razlogi niso podani. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče skladno z določbo 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

22. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP, upoštevaje pri tem načelo uspeha iz prvega odstavka 154. člena in načelo koristnosti iz prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Glej odločbo II Ips 111/2008 z dne 5. 5. 2011 in druge. 2 Glej odločbo II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011 in druge. 3 Trditveno in dokazno breme o tem je bilo na oškodovancu. 4 Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi takoj po ukazu, da je treba z ročnim rušenjem objekta prenehati, pričeli s strojnim rušenjem (podiranjem zidov z vitlom, zapetim za traktor).