Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženec in tožnica tedaj, ko je tožnica izročila tožencu 3.000 in 10.000 DEM oziroma skupaj 13.000 DEM, sklenila posojilno pogodbo z določenim namenom (566. člen ZOR), ne pa družbeno pogodbo (pravno pravilo paragrafa 1175 in sledeči ODZ). Bistvena značilnost družbene pogodbe po pravnih pravilih, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah, je bila skupnost premoženja, v kateri je bilo točno določeno, koliko kdo prispeva v to skupnost v premoženju oziroma delu, na kakšen način bodo družbeniki sodelovali in opravljali skupne posle ter kako se bo ugotavljal in delil dobiček oz. izguba. Iz potrdila z dne 23. 8. 1990 izhaja dogovor o izročitvi 13.000 DEM za točno določen namen, in sicer za adaptacijo in ureditev delavnice in trgovine v N. Tožnica je izpovedala, da je posodila denar tožencu za ta namen, ker je imela interes, da dobi zaposlitev v toženčevi trgovini v N. Da je bil celotni znesek, razen 400 DEM, porabljen za drug namen, in sicer za trgovino v BTC, ne pa za delavnico in trgovino v N., je toženec v postopku priznal. Da bi prišlo do spremembe prvotnega dogovora o namenu posojila pa toženec tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni dokazal. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo posojilo tožnice, dano za določen namen, uporabljeno za drug namen, kot za tistega, za katerega je bilo dano, zaradi česar se tudi niso uresničila tožničina pričakovanja, da bo dobila zaposlitev v trgovini in socialno varnost, je tožnica na podlagi določila 566. člena ZOR z dopisom z dne 3. 4. 1991 utemeljeno izjavila, da razdira pogodbo in zahteva takojšnjo vrnitev protinamensko uporabljenega posojila.

Utemeljena pa je pritožba toženca glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih, ker je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve napačno uporabilo materialno pravo, na kar je dolžno sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Zakonite zamudne obresti (277. člena ZOR) so predvidene za denarne obveznosti, ki so izražene v domači valuti. Poleg odmene za uporabo denarja upoštevajo tudi padanje njegove realne vrednosti. V obravnavanem primeru je realna vrednost posojenega denarja zavarovana s tem, da je do dneva plačila tolarske protivrednosti posojenih deviz vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Zato je mogoče na posojeni devizni znesek od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti prisoditi le obresti po taki obresti meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge nominirane v DEM na vpogled.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v izreku o zamudnih obrestih tako, da je toženec dolžan tožnici plačati zamudne obresti od 1.5.1991 dalje do plačila po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v DEM nominirane devizne hranilne vloge na vpogled. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost 13.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.5.1991 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 334.87 0,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ko je sodilo v njegovi odstotnosti, vendar mora kljub temu poudariti, da je bil zaradi dela skupaj neprekinjeno odsoten od septembra 1997 do konca leta 1997 in da ni bil obveščen o datumu glavne obravnave, ker bi se je sicer zagotovo udeležil. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je šlo pri izročitvi zneska 13.000 DEM za posojilo. Že vsebina potrdila o izročitvi tega zneska dokazuje, da je šlo za poslovni dogovor z elementi družbene pogodbe. Sama vsebina potrdila pa je sporna. To potrjuje dejstvo, da se je tožnica zaposlila v skupnem podjetju M. že 9.8.1990, ne pa kot prodajalka v trgovini ... v BTC ... in tudi obvestilo v tedniku D. o odprtju skupne trgovine. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnice, ni pa upoštevalo drugih dokazov. Predlaga, da se kot priča zasliši še novinar J. P., ki je objavil fotografijo pravdnih strank in tekst na podlagi razgovora z njima. Napačno je upoštevalo sodišče tudi izpoved priče M. V., ki je mož tožnice in zainteresiran za njen uspeh v pravdi. Priča V. K., katerega je sodišče zaslišalo, vendar ni pojasnilo kaj je izpovedal, je vedel za partnerstvo med pravdnima strankama, ker mu je toženec tožnico predstavil kot poslovno partnerko v bodoči skupni trgovini. Da je tožnica že od vsega začetka sodelovala pri nastajanju trgovine in da ni bila samo prodajalka, dokazuje tudi fotografija priče M. V., na kateri sta obe stranki v razgovoru s pričo V. K. Da je šlo za poslovno sodelovanje in družabništvo dokazuje tudi blagajniški prejemek za nakup materiala za notranjo ureditev trgovine v času, še preden je bila dokončno oblikovana. Potrebno bi bilo tudi zaslišanje priče S. V., ki ni bil le dobavitelj, pač pa pozna tudi ozadje dogodkov med pravdnima strankama. Tej priči sta se on in tožnica predstavila kot solastnika in poslovna partnerja. Sodišče prve stopnje ni razjasnilo vsebine in vrsto pogodbe, ni upoštevalo vseh materialnih dokazov in ni zaslišalo vseh prič, odločitev pa je oprlo le na izjavo tožnice, čeprav je toženec resničnost njenih izjav ovrgel z številnimi materialnimi dokazi. Toženec predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica odgovarja na toženčeve trditve. Potrdilo o prejemu zneska 13.000 DEM ni sporno, pač pa je sporen toženec, ki ji je pobral denar, jo zaposlil le za nekaj mesecev v svoji trgovini, ne da bi ji dal plačo in ne da bi plačal zanjo prispevke za socialno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je šlo za namensko posojilo in ne za dogovor o poslovnem sodelovanju oziroma družabništvu.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o zamudnih obrestih, v ostalem pa je neutemeljena. Sodišče prve stopnje v postopku in sodbi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Dejansko stanje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo, razen pri odločitvi o zamudnih obrestih.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku toženca vabilo na glavne obravnave preko pošte in s pomočjo izvršilnega organa na naslov B. (na glavno obravnavo dne 4.9.1997), ter na naslov S. pri J. W. (na glavno obravnavo dne 28.10.1997 in 25.11.1997) in tudi na sodno oglasno desko (na glavno obravnavo dne 28.10.1997 in 25.11.1997). Ker na naslovu prebivališča toženca B. osebna vročitev tožencu ni bila mogoča, je vročevalec poskušal opraviti nadomestno vročitev, vendar je oče toženca v nasprotju z določilom 1. odstavka 145. člena ZPP sprejem pošiljke odklonil. Vročevalec je nato opravil vročitev po 144. členu ZPP z nabitjem sodne pošiljke na vrata stanovanja. Sodišče ni prejelo nobenega sporočila, da oče toženca sodne pošiljke tožencu ne bi mogel izročiti. Če bi bil toženec dejansko določeno obdobje odsoten zaradi dela oz. bi začasno živel na drugem naslovu, bi oče toženca to gotovo pojasnil vročevalcu, začasno spremembo naslova stanovanja pa bi moral sodišču sporočiti tudi toženec kot to določa 1. odstavek 145. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v zvezi z vročanjem sodnih pošiljk sodišče prve stopnje ni nezakonito postopalo in tožencu ni vzelo možnosti sodelovanja v postopku, kar bi bila bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Toženec bi v postopku lahko sodeloval, če bi imel interes in bi tako hotel. Očitno je bil njegov interes drugačen. Tudi v pritožbi toženec ni pojasnil, kje je bil od 4.9. do 25.11.1997 oz. v času vabljenja na zadnje tri glavne obravnave ter tudi ni predložil nobenih dokazov o svoji odsotnosti.

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka na podlagi prej in na novo izvedenih dokazov, ki jih je pravilno ocenilo, ugotovilo, da sta toženec in tožnica tedaj, ko je tožnica izročila tožencu 3.000 in 10.000 DEM oziroma skupaj 13.000 DEM, sklenila posojilno pogodbo z določenim namenom (566. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), ne pa družbeno pogodbo (pravno pravilo paragrafa 1175 in sledeči ODZ). Bistvena značilnost družbene pogodbe po pravnih pravilih, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah je bila skupnost premoženja, v kateri je bilo točno določeno, koliko kdo prispeva v to skupnost v premoženju oziroma delu, na kakšen način bodo družbeniki sodelovali in opravljali skupne posle ter kako se bo ugotavljal in delil dobiček oz. izguba. Iz potrdila z dne 23.8.1990 (listina A 2) izhaja dogovor o izročitvi 13.000 DEM za točno določen namen in sicer za adaptacijo in ureditev delavnice in trgovine v stavbi D. v N. Tožnica je izpovedala, da je posodila denar tožencu za ta namen, ker je imela interes, da dobi zaposlitev v toženčevi trgovini na D. v N. Da je bil celotni znesek, razen 400 DEM, porabljen za drug namen in sicer za trgovino BTC ... ne pa za delavnico in trgovino na D. v N., je toženec v postopku priznal (izpoved na list. št. 35). Da bi prišlo do spremembe prvotnega dogovora o namenu posojila pa toženec tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni dokazal. Tožnica je izpovedala (izpoved na list. št. 31), da je verjela tožencu, da bo nadaljeval z adaptacijo prostorov na D. v naslednjem letu, to je spomladi leta 1991 in da bo ona delala v trgovini v BTC le začasno, dokler ne bo odprta trgovina na D. v N. Toženec je o spremembi prvotnega dogovora sicer izpovedal, vendar njegova izpoved ni bila prepričljiva. Čeprav je opisoval dogovor s tožnico in M. J. kot tretjim družbanikom o najemu prostorov v BTC ..., vložitvi sredstev po enakih delih v trgovino v BTC ... in poslovnem sodelovanju, drugi dokazi tega ne potrjujejo. Najemno pogodbo je sklenil toženec sam, o vsem je odločal sam, kot je izpovedala tožnica in tudi priča M. J. (izpoved na list. št. 41), ki se je z vsem pogovarjal le s tožencem, ki v pogovorih tudi nikoli ni omenjal tožnice in le-ta tudi nikoli ni sodelovala pri pogovorih. Da je tudi potem, ko je bila trgovina v BTC ... že odprta in je poslovala, toženec o vsem odločal sam, medtem ko je tožnica delala le kot prodajalka, pa je izpovedala tudi priča M. P. Dokazi na katere se toženec sklicuje v pritožbi, sicer kažejo na to, da je toženec navzven predstavljal tožnico kot poslovno partnerko oz. družabnico v obrti, vendar pa številni dokazi dokazujejo, da med njima niso bili taki odnosi kot med poslovnima partnerjema in. družbenikoma, saj tožnica ni o ničemer odločala niti ni imela od dejavnosti nobenih koristi. Da tožnica dejansko ni bila poslovna partnerka oz. družabnica, kot toženec skuša prikazati sodišču, kaže tudi njegovo kasnejše ravnanje v letu 1991. Toženec je zaprl trgovino v BTC ..., vrnil dobaviteljem blago, odprodal opremo in inštalacije novim najemnikom in nekaj tega tudi odnesel, odprl novo trgovino v centru N., tožnici pa ni dal niti obračuna niti denarja. Sodišče druge stopnje je mnenja, da so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne in popolne in da dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem v pritožbi navedenih prič (J. P. in S. V.) ni potrebno, ker so bila odločilna dejstva dovolj razjasnjena. Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo posojilo tožnice dano za določen namen, uporabljeno za drug namen, kot za tistega za katerega je bilo dano, zaradi česar se tudi niso uresničila tožničina pričakovanja, da bo dobila zaposlitev v trgovini in socialno varnost, je tožnica na podlagi določila 566. člena ZOR z dopisom z dne 3.4.1991 utemeljeno izjavila, da razdira pogodbo in zahteva takojšnjo vrnitev protinamensko uporabljenega posojila. Na tej dejanski in pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za vrnitev tolarske protivrednosti 13.000 DEM utemeljen, zato je pritožba toženca proti tej odločitvi neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožba toženca glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih, ker je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve napačno uporabilo materialno pravo, na kar je dolžno sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP).

Zakonite zamudne obresti (277. člena ZOR) so predvidene za denarne obveznosti, ki so izražene v domači valuti. Poleg odmene za uporabo denarja upoštevajo tudi padanje njegove realne vrednosti. V obravnavanem primeru je realna vrednost posojenega denarja zavarovana s tem, da je do dneva plačila tolarske protivrednosti posojenih deviz vrednostno zavarovana s srednjem tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Zato je mogoče na posojeni devizni znesek od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti prisoditi le obresti po taki obresti meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge nominirane v DEM na vpogled. V tem okviru je moralo pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti (4. točka 373. člena ZPP), v ostalem pa jo zavrniti in sodbo potrditi (368. člen ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni spremenilo izreka o pravdnih stroških, ki so nastali na prvi stopnji, ker ta sprememba nima vpliva na stroškovno odločitev. Vrednost spora in uspeh v postopku se namreč presoja le po glavnem zahtevku.

Toženec je v pritožbenem postopku uspel le delno, v preostalem delu pa je uspela tožnica. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil, priglasila pa jih je tožnica. Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker je ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni za odločitev v tem pritožbenem postopku (1. odst. 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo je namreč tožnica le ponavljala svoje že znane trditve iz postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da tožnica trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.