Jedro

Ugovor, da sodba druge stopnje nima pravnega pouka, na revizijski stopnji ni več upošteven, pa tudi ne utemeljen revizijski razlog. Sodba sodišča druge stopnje je pravnomočna in zoper pravnomočno sodbo ni rednih pravnih sredstev. Le za redna pravna sredstva velja obveznost sodišča, da nanje stranki v pravnem pouku na koncu sodbe opozori oziroma ju o njih poduči (11. člen ZPP, 25. člen Ustave Republike Slovenije - pravica do pravnega sredstva).

Morebitno vprašanje o tem, katera pravna kvalifikacija (po 566. členu ZOR ali po pravnem pravilu paragrafa 1175 in sledečih ODZ) je pravilna, za končno odločitev ni bistveno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec plačati tožnici tolarsko protivrednost 13.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 01.05.1991 dalje, z ustreznimi pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je le delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo v izreku o zamudnih obrestih tako, da mora toženec tožnici plačati zamudne obresti od navedenega datuma do plačila, vendar po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge v DEM na vpogled. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo toženec. Vložil je dve vlogi, in sicer prvo 28.04.1999 in drugo 24.05.1999. Da gre za revizijo in njeno dopolnitev, je sodišču sporočil sam, in sicer z vlogo z dne 14.09.1999. V prvi vlogi navaja, da se ne strinja z oceno izpovedi prič. Trdi, da je dokazovanje potekalo v njegovi odsotnosti, kar naj bi povzročilo, da so priče priredile izpovedi v prid tožnici. Grozi, da jih bo tožil za krivo pričanje. Kot dokaz predlaga dve listini, ki naj bi dokazovali poslovno sodelovanje med pravdnima strankama. Sodišču druge stopnje očita, da sodba nima pravnega pouka ter se končno sprašuje, ali ni zahtevek zastaral, saj je bila sporna pogodba sklenjena leta 1990, sodba druge stopnje pa izdana šele leta 1999. Smiselno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev v novo sojenje ali spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja). V odgovoru tožeča stranka smiselno predlaga zavrnitev revizije oziroma zavrženje vloge, ki jo šteje za pritožbo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da ni smelo vsebinsko obravnavati druge vloge z dne 24.05.1999, ki naj bi bila dopolnitev revizije, ker je bila vložena prepozno. Rok za revizijo je namreč potekel 14.05.1999. Revizija mora biti vložena v tridesetdnevnem roku od vročitve prepisa pravnomočne sodbe, in sicer ne glede na število vlog, ki jih stranka iz tega naslova vloži pri sodišču (prvi odstavek 382. člena ZPP). Velja torej tudi za dopolnitve k pravočasno vloženi reviziji (toženec je na podlagi sklepa sodišča druge stopnje z dne 07.07.1999, opr. št. II Cp 1043/99 izjavil, da šteje svojo drugo vlogo za dopolnitev prve). Rok je prekluziven in ga zato ni mogoče podaljševati.

V pravočani reviziji tožnik napada predvsem pravilnost dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Nestrinjanje z oceno izpovedi prič pomeni nestrinjanje z dokazno oceno. Predlaganje novih dokazov pomeni dopolnitev dejanskega stanja. Ne zmotna ne nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nista revizijski razlog (oba ugovora sta v revizijskem postopku po tretjem odstavku 385. člena ZPP izrecno prepovedana).

Ugovor, da sodba druge stopnje nima pravnega pouka, na revizijski stopnji ni več upošteven, pa tudi ne utemeljen revizijski razlog. Sodba sodišča druge stopnje je pravnomočna in zoper pravnomočno sodbo ni rednih pravnih sredstev. Le za redna pravna sredstva (v tem primeru pritožbo) velja obveznost sodišča, da nanje stranki v pravnem pouku na koncu sodbe opozori oziroma ju o njih poduči (11. člen ZPP, 25. člen Ustave Republike Slovenije - pravica do pravnega sredstva).

Sodišči druge in prve stopnje nadalje nista kršili ne procesnega ne materialnega prava, ko nista odločali o zastaranju tožbenega zahtevka. Tega ugovora med postopkom na prvi in drugi stopnji ni bilo, v reviziji pa toženec vsebinsko sodiščema očita le trajanje pravdnega postopka. Le v poduk neuki stranki revizijsko sodišče dodaja, da v civilnem pravu trajanje postopka nima vpliva na zastaranje. Po 388. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) zastaranje pretrga vložitev tožbe, ki je bila v tem primeru vložena 21.09.1993. Odločitev je tudi sicer materialnopravno pravilna (386. člen ZPP). Toženec mora povrniti tožnici v izreku prvostopenjske sodbe navedeni znesek. Mora ga povrniti najmanj zato, ker je pogodba, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena, ostala nerealizirana, in sicer iz razlogov na strani toženca. Kot je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, toženec ni začel adaptirati trgovine; tožnice ni štel oziroma upošteval kot poslovne partnerice (ni sodelovala pri njegovih odločitvah); tožničin namen, da si zagotovi delo in socialno varnost, se ni uresničil. Kavza oziroma podlaga pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 23.08.1990, je tako odpadla. Že zato ima tožnica pravico zahtevati vrnitev vloženega denarja nazaj (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zato morebitno vprašanje o tem, katera pravna kvalifikacija (po 566. členu ZOR ali po pravnem pravilu paragrafa 1175 in sledečih ODZ) je pravilna, za končno odločitev niti ni več bistveno. Bistveno je, da trditve toženca o odločanju in sodelovanju tožnice pri urejevanju in nastajanju trgovine, niso bile dokazane.

Revizijsko sodišče je še po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so bile morda storjene procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da teh kršitev ni bilo.

Revizija toženca tako ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče pa tudi ni prisodilo zahtevanih stroškov revizijskega odgovora nasprotni stranki. Ugotovilo je, da so razlogi v odgovoru, ki se ukvarjajo z pravočasnostjo "pritožbe" toženca, ki se je pozneje izkazala za revizijo, za odločitev nepomembne in zato odgovor nepotreben (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).