Jedro

Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7. 12. 2015 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen zapora štirih let in denarno kazen stotih dnevnih zneskov, oziroma 1.000,00 EUR. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Celju, v okviru katere je bila obsojencu določena kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let in mu nato v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petega odstavka 58. člena KZ-1 izreklo enotno kazen zapora petih let in devetih mesecev zapora ter denarno kazen v višini stotih dnevnih zneskov, ki jo je bil obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačilo stroškov zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov zagovornika po uradni dolžnosti in plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, kršitev 28. člena Ustave RS in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da ravnanje, ki se očita obsojencu ne predstavlja kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1. Poudarja, da zgolj angažma voznika za prevoz prepovedane droge, ki mu ni sledilo nobeno drugo dejanje, pri čemer angažirani voznik v prevozno sredstvo sploh ni sedel, ne more predstavljati uresničitve zakonskih znakov omenjenega kaznivega dejanja. Sodiščema nižje stopnje očita, da nista uspeli ugotoviti, katera prepovedana droga naj bi bila predmet prevoza. Dodaja, da je bila presoja sodišč nižje stopnje, da je obsojenec storil dejanje v okviru hudodelske združbe, napačna. Pri tem hkrati opozarja, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru, zadeva v delu, ki se je nanašala na prvoobdolženca v predmetni zadevi, I. Z., razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da takšna razveljavitev onemogoča obstoj hudodelske združbe. S takšnimi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev 28. člena Ustave. Isto kršitev uveljavlja s trditvami, da je obsojenčevo dejanje ostalo zgolj pri neprimernem poskusu. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kaznivosti poskusa, kakor tudi do okoliščine, da naj bi obsojenčeva ravnanja predstavljala (zgolj) poskus in ne tudi storitve kaznivega dejanja. Isto kršitev zagovornik uveljavlja tudi z navedbami, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o omilitvi kazni pod spodnjo predpisano mejo. Vrhovnemu sodišče predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru z dne 25. 4. 2017, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da sta obe sodišči nižje stopnje ustrezno utemeljili, da je obsojenec deloval kot član hudodelske združbe. Hkrati dodaja, da je iz opisa dejanja v izreku sodbe jasno razviden obsojenčev prispevek k storitvi kaznivega dejanja. V preostalem pa ocenjuje, da zagovornikove navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Na odgovor je podal izjavo obsojenec, ki je navedel, da zahtevo dopolnjuje s sklepom Specializiranega državnega tožilstva RS z dne 18. 9. 2017. Zatrjuje, da iz omenjenega sklepa izhaja okoliščina njegovega delovanja v vlogi registriranega vira pri PU Nova Gorica. Glede na navedeno meni, da ni storil očitanega kaznivega dejanja.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialno (vsebinsko).

B-2.

6. Uvodoma je potrebno pojasniti, da v imenu obsojenca vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti odvetnik L. S., ki je v predmetnem kazenskem postopku že zagovarjal obsojenca A. A.1 V skladu s prvim odstavkom 68. člena ZKP v isti kazenski zadevi zagovornik ne more hkrati zagovarjati dveh ali več obdolžencev. Omenjeno določilo je namenjeno preprečevanju kolizije interesov, vzpostavlja namreč zakonsko domnevo, da zagovornik v istem kazenskem postopku ne more učinkovito ščititi interesov dveh obdolžencev. Preprečevanju tovrstne kolizije je namenjen tudi 5. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je pred tem zastopal "nasprotno stranko". Soobdolženci v kazenskem postopku sicer formalno niso nasprotne stranke, vsekakor pa so v položaju, ko interesi njihove obrambe niso vedno enaki in si pogosto tudi nasprotujejo.2 V podobni procesni situaciji je Vrhovno sodišče že obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik vložil po pooblastilu dveh obsojencev.3 Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.

7. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki jo utemeljuje z navedbami, da je bila presoja sodišč nižje stopnje, da je obsojenec storil dejanje v okviru hudodelske združbe, napačna. Pri tem zatrjuje, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru zadeva v delu, ki se je nanašala na prvoobdolženca, I. Z., razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da takšna razveljavitev onemogoča izpolnjenost pogojev za obstoj hudodelske združbe.

8. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je obravnavani zadevi hudodelska združba obsegala večje število članov, pri čemer je njeno delovanje vodil A. A., medtem ko je I. Z. nudil podporo pri nabavi in organizaciji prevoza prepovedane droge iz Kosova v Slovenijo, Avstrijo, Švico ter Nemčijo. V okviru hudodelske združbe sta kot kurirja delovala I. R. in Z. S., pri organizaciji posameznih prevozov in pri angažiranju kurirjev ter pridobivanju vozil pa so se jim pridružili N. N., D. R., I. K. in obsojenec G. Č. V dosedanjem postopku sta krivdo priznala A. A. in N. N. Zato okoliščina, da je bila sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašala na enega izmed obdolžencev razveljavljena, na sam obstoj hudodelske združbe ne more vplivati. Sodišče prve stopnje je v okviru obsojencu očitanega kaznivega dejanja posebej presojalo obstoj hudodelske združbe in predvsem obsojenčevo zavedanje, da sodeluje v njej. Tako se je v obrazložitvi sodbe, v delu, ki se je nanašal na očitano kaznivo dejanje, posebej opredelilo do omenjenih vprašanj. V 169. točki obrazložitve je pojasnilo na podlagi česa je prišlo do zaključka, da se je obsojenec zavedal svojega sodelovanja v okviru hudodelske združbe. Navedlo je, da sta se A. in obsojenec G. Č. poznala od meseca marca 2014 dalje. Pri tem je obsojenec vedel, da A. na Kosovu sodeluje s trgovci, ki organizirajo prodajo prepovedanih drog, glede konkretnega dejanja pa je vedel tudi, da je v igri večja količina droge, saj je v pogovoru omenjal 10 kg in heroin, namenjen v Švico. Glede na velike količine mu je bilo po presoji sodišča prve stopnje jasno, da lahko takšne količine priskrbijo le dobro organizirane združbe. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je obsojenec Č. vedel, da sodeluje v dobro organizirani kriminalni združbi, katere vodja je A., s katerim je bil v stiku, hkrati pa se je zavedal, da je tudi sam pomemben član. Takšen zaključek je sodišče podkrepilo s sklicevanjem na dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da se za člana hudodelske združbe šteje tudi tisti, ki v okviru te združbe stori le eno kaznivo dejanje, če je vedel za obstoj združbe.4

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Vrhovno sodišče glede preostalih očitkov o kršitvah kazenskega zakona in določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ugotavlja, da so bili prvič podani šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in zato ne izpolnjujejo pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP. Tako so trditve, da obsojencu očitano ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, saj je šlo zgolj za angažma voznika, ki bi opravil prevoz prepovedane droge, pri čemer angažirani voznik v prevozno sredstvo sploh ni sedel, materialno neizčrpane. Enako velja za zagovornikove očitke, da sodišči nižje stopnje nista uspeli ugotoviti, katera prepovedana droga naj bi bila predmet prevoza ter za navedbe, da je obsojenčevo dejanje ostalo pri neprimernem poskusu. Pogoja iz petega odstavka 420. člena ZKP ne izpolnjujeta tudi uveljavljanih kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v okviru katerih zagovornik zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da naj bi obsojenčeva ravnanja predstavljala poskus ter, da prvostopenjska sodba nima razlogov o omilitvi kazni pod spodnjo predpisano mejo. Zaradi materialne neizčrpanosti navedenih kršitev jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

11. Glede obsojenčevih navedb, da iz sklepa o zavrženju ovadb Specializiranega državnega tožilstva RS izhaja okoliščina njegovega delovanja v vlogi registriranega vira pri PU Nova Gorica, kar po njegovi oceni pomeni, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, je mogoče ugotoviti, da so bile podane šele v izjavi na odgovor državnega tožilca. Obsojenec je takšne navedbe podal po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP (torej prepozno), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb postopka niso bile podane, zahteva pa je bila vložena tudi v nasprotju z določilom petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

1 Zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 7. 1. 2015 (list. 2584 – 2585). 2 Tako Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 158 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 29646/2013 z dne 10. 10. 2017. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 504/2007 z dne 21. 1. 2009. 4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27135/2011 z dne 18. 9. 2014.