Jedro

Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave.

Obtožencu so bila kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.

Izrek

I. Pritožbam obtoženega I. Z. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obtoženih V. Š., A. Š. in Z. M se ugodi in glede teh obtoženih sodba sodišča prve stopnje v točkah I, II in III izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zagovornika obtoženega G. Č. se kot neutemeljena zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtožena G. Č. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 1.080,00 EUR (tar. št. 7116 in 7122 ZST-1) in stroške svojega zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so obtoženi I. Z (prej I. Z.), V. Š. (prej G. T.), A. Š., Z. M. in G. Č. krivi, in sicer, Izet Z. z dejanjem opisanim v točki I/2, 3, 5, 7, 8, 10 in 12 izreka sodbe kriv kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1, V. Š. z dejanjem opisanim v točki II izreka sodbe kriv kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, A. Š. z dejanjem opisanim v točki II izreka sodbe kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, Z. M. z dejanjem opisanim v točki III izreka sodbe kriv kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in G. Č. z dejanjem opisanim v točki I/14 izreka sodbe kriv kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1. Po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 je obtoženemu I. Z. izreklo kazen 7 let in 6 mesecev zapora in denarno kazen v višini 600 dnevnih zneskov (dnevni znesek 20,00 EUR), to je 12.000,00 EUR, pri čemer je denarno kazen v skladu z določilom 47. in 87. člena KZ-1 dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 40,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od 6 mesecev. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženemu v izrečeno zaporno kazen všteje čas pripora od 9.7.2014 od 6.00 ure dalje. Sklenilo je tudi, da se obtoženemu odvzame protipravna premoženjska korist v višini 3.000,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takse po taksni tarifi 7116 ZST-1 v višini 720,00 EUR.

Obtoženemu V. Š. je po prvem odstavku 86. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 izreklo (v tem primeru bi bilo prav: določilo) kazen 2 leti in 6 mesecev zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov (dnevni znesek 40,00 EUR) to je 12.000,00 EUR. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8025/10 z dne 11. junija 2013, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/IV-III KZ, preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 2848/10 z dne 15. maja 2013, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, v kateri mu je bila določena kazen 2 leti in 11 mesecev zapora s preizkusno dobo šestih let, pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Krškem I K 234815/10 z dne 11. aprila 2012, pravnomočno 21. novembra 2012, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, v kateri mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, in v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petim odstavkom 58. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni že pravnomočnih sodb, ki se štejejo kot določene in kazni po tej sodbi, izreklo enotno kazen 7 let in dva meseca zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov (dnevni znesek 40,00 EUR) to je 12.000,00 EUR, pri čemer je denarno kazen dolžan v skladu z določilom 47. člena in 87. člena KZ-1 plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 30,00 EUR (prav bi bilo 80,00 EUR - dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika po uradni dolžnosti in sodne takse po taksni tarifi 7116 ZST-1 v višini 720,00 EUR.

Obtoženi A. Š. je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 izreklo kazen enega leta zapora in denarno kazen 200 dnevnih zneskov (dnevni znesek 40,00 EUR) to je 8.000,00 EUR, pri čemer je denarno kazen v skladu z določilom 47. in 87. člena KZ-1 dolžna plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 30,00 EUR ( prav bi bilo 80,00 EUR – dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso po taksni tarifi 7111 ZST-1 v višini 240,00 EUR.

Obtoženemu Z. M. je po prvem odstavku 186. člena KZ-1, drugem odstavku (prav alineji) 50. člena ter 3. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 izreklo kazen šestih mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov (dnevni znesek 10,00 EUR) to je 1.000,00 EUR, pri čemer je denarno kazen v skladu z določilom 47. in 87. člena KZ-1 dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 20,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse po taksni tarifi 7111 ZST-1 v višini 120,00 EUR.

Obtoženemu G. Č. je po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 izreklo (v tem primeru bi bilo prav: določilo) kazen štirih let zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov (dnevni znesek 10,00 EUR) to je 1.000,00 EUR. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 je preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 49866/10 z dne 8. aprila 2013, pravnomočno istega dne, zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po drugem v zvezi s petim odstavkom 311. člena KZ, v kateri mu je bila določena kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let in v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petim odstavkom 58. člena KZ-1, ob upoštevanju kazni iz že pravnomočne sodbe, ki se šteje kot določena in kazni po tej sodbi, izreklo enotno kazen 5 let in 9 mesecev zapora in denarno kazen 100 dnevnih zneskov (dnevni znesek 10,00 EUR) to je 1.000,00 EUR, pri čemer je denarno kazen v skladu z določilom 47. in 87. člena KZ-1 dolžan plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 20,00 EUR (dva dnevna zneska) določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške zagovornika po uradni dolžnosti in sodno takso po taksni tarifi 7116 ZST-1 v višini 720,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je dne 1. februarja 2016 izdalo sklep o popravi pisnega odpravka sodbe z dne 7. decembra 2015 in sicer tako, da se v I točki izreka prvi odstavek označi z 1, vsak nadaljnji pa s številko, ki ji sledi tako, da se številka 1 popravi v 2, številka 2 v 3, številka 3 v 4, številka 4 v 5 številka 5 v 6, številka 6 v 7, številka 7 v 8, številka 8 v 9, številka 9 v 10, številka 10 v 11, številka 11 v 12, številka 12 v 13, številka 13 v 14; v točki I/4 izreka (popravljeno na I/5 sodbe) se „kg“ nadomestijo z „g“, tako da je pravilno zapisano 16.442,9 g; v točki I/8 izreka (popravljeno na I/9 sodbe) se pomotoma zapisan datum 15.4.2014 popravi s pravilnim datumom 13.4.2015. Kot razlog je navedlo, da je pri prepisovanju izreka sodbe prišlo do očitne računalniške in pisne napake.

2. Zoper sodbo so pritožbo vložili zagovorniki obtoženih in obtoženi I. Z. sam.

Zagovornik obtoženega I. Z. vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov po 4. in 5. točki 372. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona), 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ter drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka) vse v zvezi z 22.,23.,29., 35.,36. in 37. členom Ustave, prvega odstavka 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) in prvega, drugega in tretjega odstavka 374. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločbe o kazenski sankciji, odvzema premoženjske koristi in stroškov kazenskega postopka). Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo X K 40462/2014 na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeni tako, da obtoženega I. Z. oprosti obtožbe, podrejeno, na podlagi prvega 392. člena ZKP razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Pri tem naj skladno s četrtim odstavkom 392. člena ZKP, zaradi v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter 22., 23., 29., 35., 36. in 37. člena Ustave odredi, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obtoženčev zagovornik zahteva, da njega in obtoženega sodišče obvesti o seji pritožbenega senata. Obtoženi I. Z. pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz pritožbenih navedb pa je razvidno, da pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, poleg tega sodišču prve stopnje, da sodba temelji na dokazih, ki na glavni obravnavi niso bili izvedeni tako, kot se v sodbi trdi.

Zagovornik obtoženega V. Š. je zoper sodbo vložil pritožbo in dopolnitev pritožbe, obe pravočasno, s tem, da v dopolnitvi pritožbe pojasnjuje, da dopolnitev pritožbe v bistvu vsebuje celotno pritožbo. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kazenske sankcije. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru pritožbi ugodi in spremeni sodbo tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne v novo sojenje pred drugim senatom. Tudi ta navaja, da obtoženi in zagovorniki želijo prisostvovati seji senata višjega sodišča in prosijo, da jih sodišče o naroku seje obvesti.

Zagovornik obtožene A. Š. vlaga pritožbo, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da obtoženo A. Š. oprosti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Zagovornik obtoženega Z. M. vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve 22., 29. in 38. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz pritožbenega razloga po 1., 3. in 4. točki 370. člena ZKP ter 22., 29. in 38. členu Ustave Republike Slovenije, slednjo v zvezi s šestim in osmim členom EKČP. Zagovornik predlaga, da Višje sodišče v Kopru, kot pritožbeno sodišče, pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožnika oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje. Zagovornik pritožnika in pritožnik, sklicujoč se na določilo 378. člena ZKP pričakujeta, da ju bo pritožbeno sodišče pravočasno obvestilo o seji pritožbenega senata.

Zagovornik obtoženega G. Č. pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. in 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP in zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega G. Č. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, pri čemer naj po četrtem odstavku 392. člena ZKP odredi, naj se opravi nova glavna obravnava pred popolnoma spremenjenim senatom. Pritožnik zahteva, da ga po prvem odstavku 378. člena ZKP prizivno sodišče obvesti o pritožbeni seji.

3. Pritožbi obtoženega I. Z. in njegovega zagovornika ter pritožbe zagovornikov obtoženih V. Š., A. Š. in Z. M. so utemeljene, pritožba zagovornika obtoženega G. Č. pa ni utemeljena.

4. Uvodno pojasnilo: pritožbeno sodišče pri navajanju izvršitvenih dejanjih v točki I izreka izpodbijane sodbe dejanja številči tako, kot je razvidno iz sklepa sodišča prve stopnje o popravi pisnega odpravka sodbe1, torej ne tako, kot so dejanja številčena v pisnem odpravku sodbe. V skladu s številčenjem v popravnem sklepu se pritožbeno sodišče ravna tudi pri obravnavanju pritožbenih navedb zagovornikov, tudi ko se ti sklicujejo na številčenje, ki je navedeno v pisnem odpravku sodbe.

Glede pritožbe obtoženega I. Z. in njegovega zagovornika:

5. Obtoženecu se očita, da je v obdobju od najmanj januarja do 09.07.2014 deloval v okviru hudodelske združbe, katere hudodelski načrt je obsegal nabavo heroina in konoplje na K., prevoz le-te v S. in nato v A. in N., ali neposredno v A., N. ali Š., njegova naloga v združbi pa je bila glavnemu organizatorju A. nuditi vso potrebno podporo pri nabavi in organizaciji prevoza prepovedane droge, namenjene nadaljnji prodaji, iz K. v S., A., N. in Š., pri dogovorih s kupci prepovedane droge, z njim pa je tudi prodajal prepovedano drogo. S tem v zvezi se mu očita (ob upoštevanju prej omenjenega številčenja) povzeto iz izreka sodbe : v tč.I/2 da sta 7.2.2014 A. A. in I. S. z avtomobilom I. Z. BMW spremljala N. N., ki je v vozilu prevažal 6.519,2 g konoplje (prijeli A. v kraju J. P.), ki jo je pred tem na K. nabavil A. in 6.2.2014 skrito v K. C. na V. pripeljal Z. S.; v tč. I/3 da sta se A.A. in I. Z. dogovarjala za prodajo droge (ki jo je nabavil A. na K., S. pa v K. C. 14.2.2014 pripeljal na V. do hiše kjer biva A.) z uporabnikom tel. št. 00436991396562 Ž. M. v A., kateremu sta dne 16.02.2014 v bližini letališča na D. tudi izročila vzorec le-te; v tč. I/5 da sta E. A. in I. Z. za prevoz 16.442,9 g konoplje (ki jo je na K. nabavil A.) priskrbela osebni avtomobil znamke Mercedes. - tip Vanco., v katerega so drogo skrili, vozilo pa prevzel S. (16.3.2014 na mejnem prehodu I. prijet) ; v tč. I/7 da sta A. A. in I. Z. na K. nabavila najmanj 2.124,1 g konoplje in 520 bruto g heroina, D. R. priskrbel vozilo znamke Kia Sorento, s katerim se je A. odpeljal na K. dne 24.3.2014 in se nato z Z. dne 02. 04. 2014 v jutranjih urah vrnil s K. z osebnim avtomobilom znamke BMW, vozilo Kia, z naloženo prepovedano drogo pa sta prevzela kurirja V. in A. Š., ki ju je angažiral R. in ga pripeljala v S., kjer sta ga v L. predala obs. A., se skupaj z Z. odpeljala do R. in nato ju je Z. odpeljal domov na D.; v tč. I/8 da sta A. A. in Izet Z. I. C. in A. J. dne 04.04.2014 na V. prodala skupno 520 bruto gramov heroina (kurirja Z. M. in R. A. B. so A. v kraju S. M. in L. prijeli ); v tč. I/10 da sta po tem, ko sta obs. A. A. in I. Z. nabavila drogo na K., ki je bila v S. pripeljana z vozilom Kia Sorento, in je R. angažiral obs. A. V. za prevoz droge v A. in priskrbel vozilo znamke Ford Focus, obs. V. pa dne 16.04.2014 del droge odpeljal v A., z namenom, da jo izroči kupcema obs. J. V. S. in obs. E. T. S. za kupnino 7.200 EUR, Z. in obs. A. urejala in spremljala prevoz oz. primopredajo (A. so prijeli voznika z 2.124,1g konoplje); v tč. I/12 da je A. A. nabavil 16.451,8 g droge konoplja na K., J. M., kateremu je I. K. izročil svoj osebni avtomobil Lancia Lybra, pa se je odpravil na K., prevzel drogo in se dne 16.05.2014 vračal v S., da bi vozilo z drogo predal Z., vendar je bil ustavljen na M. S., kjer mu je bila droga zasežena.

6. Zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi kršen kazenski zakon pri opisu obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Kot navaja, gre za eno (kolektivno) kaznivo dejanje, zato je sodišče pravilno uporabilo zakon le za dejanja iz točke I/1, 2, 3, 4, 5, 8, 10, 11, 12 in 13, pri dejanjih iz točke I/6, 7 in 9 izreka sodbe pa po prepričanju pritožnika ne. V točkah I/6, 7 in 9 je sredstvo izvrševanja kaznivega dejanja vedno ena in ista droga, to je 520 g bruto teže heroina in 2.124,1 g konoplje. Ta droga pa je v sodbi bila: 1. najprej (točka I/6) nabavljena z namenom prodaje in dne 2. aprila 2014 prepeljana (očitek prenosa z namenom prodaje) s K. v S.; 2. (točka I/7 sodbe) prodana dne 4.4.2014 (heroin bruto teže 520 g) ter 3. dne 16. aprila 2014 (točka I/9 sodbe) z namenom prodaje prenesena v A. (konopljo v teži 2.124,1 g). Po mnenju zagovornika je sodišče ustvarilo poleg enega kolektivnega kaznivega dejanja še dodatno (navidezno) kolektivno dejanje, ki je opredeljeno s tremi izvršitvenimi oblikami, čeprav gre le za eno izvršitev s strani I. Z.. Zato I. Z. ni storil sedem izvršitvenih dejanj, ampak le pet takih dejanj v okviru enega kolektivnega kaznivega dejanja.

7. Kot navaja že zagovornik, ki se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 3490/2009 z dne 14. aprila 2011 (točka 13 obrazložitve), je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili mogoče izvršiti z različnimi, to je enim ali več izvršitvenimi dejanji, navedenimi v zakonskem opisu kaznivega dejanja. Gre za eno (kolektivno) kaznivo dejanje. Narava tega kaznivega dejanja, ko storilec lahko z različnimi izvršitvenimi oblikami stori eno kaznivo dejanje in ne več kaznivih dejanj, pomeni, da ena dokončana izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja vključuje tudi druge načine izvršitve kaznivega dejanja. Prav ima zagovornik obtoženega, ko navaja, da je v točkah I/7, 8 in 10 (ob upoštevanju preuštevilčenja s popravnim sklepom) sredstvo izvrševanja vedno ista droga, to je 520 g bruto teže heroina in 2.124,1 g konoplje, vendar gre v navedenih primerih za tri različne historične dogodke, z navedbo različnih izvršitvenih oblik (z navedbo različnih alternativno določenih izvršitvenih oblik, z udeležbo različnih oseb pri izvršitvi, različni so kraj in čas). Obravnavano kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe je eno (kolektivno) kaznivo dejanje, izvršeno v okviru hudodelske združbe zaradi izvedbe hudodelskega načrta in se presoja kot celota. Glede na to, da se obtoženemu očita, da je bila njegova naloga, da vodji hudodelske združbe A. A. nudi vso potrebno podporo pri nabavi in organizaciji prevoza prepovedane droge, namenjene nadaljnji prodaji, s K. v S., A., N. in Š., pri dogovorih s kupci prepovedane droge, z njim pa je tudi prodajal prepovedano drogo, je za konkretizacijo njegove vloge pomembna tako udeležba, ki se mu očita v točki I/7 popravljenega izreka izpodbijane sodbe (nabava droge na K.), prodaja te droge, ki se mu očita v točki I/8 popravljenega izreka izpodbijane sodbe kot tudi urejanje in spremljanje prevoza oz. primopredaje droge, ki se mu očita v točki I/10 popravljenega izreka izpodbijane sodbe. Glede na navedeno očitek o kršitvi kazenskega zakona ni utemeljen.

8. Zagovornik trdi, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi tako nedovoljenih dokazov. Na očitke zagovornika je sodišče prve stopnje odgovorilo v točkah 199 do 201 sodbe. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo zakonitost ambientalnega prisluškovanja v vozilu I. Z. kot tudi prisluškovanja na telefonski št. v uporabi I. K., ki jo je uporabljal tudi Z. S. v času, ko zoper njega še ni bil odrejen PPU po 150. čl. ZKP, se pritožbeno sodišče strinja. Temeljni očitek zagovornika je, da je bila pri vseh odrejenih ukrepih po 151. členu ZKP povsem zaobidena sodna argumentacija, zakaj je potrebno tajno vstopiti v notranjost avtomobilov. Kot navaja zagovornik, izvajanje tako imenovanega ambientalnega prisluškovanja samo po sebi ne podrazumeva nujnosti tajnega vstopa v nadziran osumljenčev prostor zaradi instalacije prisluškovanih naprav. Navaja, da je pri sodnem suspenzu pravice do razumno pričakovane zasebnosti (tudi v notranjosti osebnega avtomobila), torej pravice iz 36. člena Ustave Republike Slovenije, tak suspenz ustavno pravno dopusten le ob izpolnjenosti naslednjih pogojev: 1. da je poseg specifično opredeljen in določen zakonu, 2. da poseg s svojo odločbo dovoli sodišče, 3. da je določno omejen čas izvajanja posega in 4. da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, upoštevaje pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti. Po mnenju zagovornika četrti od gornjih pogojev, torej nujnost vstopa v osumljenčev osebi avtomobil v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen, saj njegove izpolnjenosti sodišče v obrazložitvah odredb tudi ni utemeljilo. Glede na to, da policija pred tem sploh ni obelodanila možnost izvajanja ukrepa na možen manj ofenzivni način, namreč s prisluškovanjem od zunaj (bodisi laserskim, bodisi katerimkoli drugim) ali pa, da bi vsaj predstavila vidik tehnične pretežavnosti izvajanja ukrepa na tak (manj ofenziven način), zagovornik meni, da je potrebno iz kazenskega spisa izločiti vse izsledke PPU po 151. členu ZKP označenih z BMW 320. Dalje zagovornik še opozarja, da je zoper I. Z. sodišče z odredbo Pp 8/13 (listovna št. 890 Pp spisa) odredilo PPU po 150. členu ZKP na telefonski številki šele dne 20. marca 2014 ( še to s pričetkom izvajanja od 21. marca 2014 od 15. ure dalje ). Trdi, da so to določbo vsi v tej zadevi sodelujoči državni organi (policija, državno tožilstvo in sodišče) obšli, saj je bil ambientalni prisluh zoper I. Z. na predlog državnega tožilstva odrejen že 6.3.2014 (listovna št. 614 Pp spisa) po policijski pobudi z dne 5.3.2014 (listovna št. 616 Pp spisa).

9. Zagovornikovi očitki niso utemeljeni. Odredba preiskovalne sodnice Pp 8/13- 40 z dne 20.3.2014 se glede obtoženega I. Z. nanaša na nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju po členu 150/I-1 ZKP na telefonski številki, katere uporabnik je I.Z. za čas od 21.3.2014 od 15. ure do 21. aprila 2014 do 15. ure (listovna št. 890 do 895 Pp spisa), medtem ko je bilo z odredbo Pp 8/13-32 z dne 6. marca 2014 (listovna št. 634 do 636 Pp spisa) glede obtoženega I. Z. odrejeno prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in s tajnim vstopom v te prostore po členu 151/1 ZKP, z vstopom v osebni avtomobil znamke BMW, tip 302, da se vanj namesti tehnična naprava za prisluškovanje pogovorom na tak način, da se ukrep izvaja preko telefonske številke v času od 6.3.2014 od 16. ure do 6. aprila 2014 do 16. ure (odredba se nanaša tudi na obsojenega A. A.). Iz obrazložitve odredbe je razvidno, da A. z Z. ne komunicira po telefonu; očitno je torej, da v času odrejenega ukrepa prisluškovanja v prostoru z uporabo tehničnih sredstev telefonska številka okrožni državni tožilki, ki je ukrep predlagala, ni bila znana. Zato časovno zaporedje oziroma dejstvo, da je bil kasneje predlagan ukrep prisluškovanja na telefonski številki, ki jo je uporabljal obtoženi I. Z., torej blažji ukrep, nima pomembne teže. Prav tako se ni moč strinjati z zagovornikom, da odrejeni ukrep ni bil obrazložen glede možnosti izvajanja ukrepa na manj ofenzivni način. Res je, da se preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe ni ukvarjala z možnostjo izvajanja ukrepa s prisluškovanjem od zunaj z laserskim ali katerimkoli drugim sredstvom, kar omenja zagovornik, vendar se ji s tem vprašanjem, glede na obrazložene okoliščine, iz katerih izhaja potreba po uporabi prav takšne prisluškovalne naprave, ki je bila nameščena, niti ni bilo potrebno še posebej ukvarjati in pojasnjevati neogibnost vstopa v vozilo zaradi vgradnje takšne naprave. Očitno je namreč, da je drugače ni bilo mogoče vgraditi, očitno pa je tudi, da je bil takšen način prisluškovanja edini lahko učinkovit, glede na to, da je bilo potrebno prisluškovati pogovorom v vozilu, ko to ni mirovalo, torej med vožnjo.

10. Glede na povedano je očitek, da gre zgolj za nedokazano domnevo sodišča, da policija ni bila v stanju pridobiti dokaze o vsebini komunikacije med A. in Z. na drug način kot z ambijentalnim prisluhom, preveč splošen, da bi lahko omajal presojo sodišča o zakonitosti odrejenih ambijentalnih prisluhov in zato tudi ni podlage za izločitev izsledkov PPU po 151. členu ZKP glede BMW 320-1 za obdobje do 22. marca 2014. Res je, da je pridobivanje dokazov po določbi 151. člena ZKP dovoljeno le v izjemnih primerih, ko gre za najhujša kazniva dejanja in policija z običajnimi operativnimi metodami dokazov pred uporabo milejših ukrepov ne more pridobiti. Vendar pa zagovornik s svojimi navedbami ni omajal ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je obtoženi Z. izogibal telefonskim stikom z A. A. in ostalimi obdolženimi, kljub temu pa je z njimi prihajal v stik v času, ko so se izvajala kriminalna dejanja, za katere je že bil odrejen prikriti preiskovalni ukrep po 150/I-1 členu ZKP in 149. členu ZKP. Zato se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se na drug način ne bo (ni) dalo zbrati zanj obremenjujoče ali razbremenjujoče dokaze, kot tudi z oceno, da je (bila) podana potrebna sorazmernost glede na težo kaznivega dejanja in dolžnost države, da se z dovoljenimi zakonskimi ukrepi, tudi s posegom v zasebnost drugega, bojuje zoper organiziran kriminal, ki ogroža varnost ljudi.

11. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je policija zasledovala ekstenzivno prisluškovanje neosumljenim osebam s tendenco, pridobiti iz besedovanj drugih – neosumljenih oseb dokaze o osumljenčevih inkriminiranih početjih. Sodišče prve stopnje je na takšen očitek odgovorilo z navedbo primerov iz sodne prakse, po katerih so izsledki PPU prisluškovanja zakoniti in se jih sme uporabiti, tudi če v pogovoru sodeluje oseba, ki ni osumljenec. Čeprav sodna praksa direktno ne omenja ambijentalnih prisluhov, pač pa tiste po 150. členu ZKP, to ne pomeni, da ni uporabna tudi za presojo v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede stališča sodišča prve stopnje (točka 200 obrazložitve), da je bilo prisluškovanje v avtu, tudi v času, ko se je obtoženi Z. (za kratek čas) iz njega oddaljil, zakonito. Tudi pripombe izvajalcev prisluškovanja, ki jih omenja zagovornik, to je, „telefona ne uporablja objekt“ same zase ne kažejo na nezakonitost izvajanega ukrepa. Obstajala je namreč odredba, da se prisluškuje telefonskim pogovorom osumljene osebe na določenem telefonskem aparatu oziroma številki. Če je nadzorovana oseba takšen aparat menjavala oziroma dala v uporabo drugi osebi, to ne pomeni, da bi bilo zgolj zaradi tega treba vse posnetke pogovorov kot nezakonite izločiti. Glede na povedano, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahteve zagovornika za izločitev teh dokazov, za takšno odločitev pa navedlo razumne razloge, ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

12. Zagovornik opozarja na zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede nakupa telefona dne 4.4.2014 ob 17.58 uri na Bencinskem servisu B., ko je v točki 101 obrazložitve zapisalo, da sta A. in Z. za medsebojno komuniciranje uporabljala dva telefona, s katerima nista komunicirala z ostalimi sostorilci. Kot navaja, iz prestreženega pogovora v Z. vozilu BMW 320 – 1 št. 352 z dne 4.4.2014, ki se prične ob 18.19 uri jasno izhaja, da klicna številka telefona, ki ga je le nekaj minut pred tem kupil I. Z., policiji ni ostala neznana. Pogovor se namreč začne z Z. sporočanjem klicne številke pravkar kupljenega telefona A. A. z naročilom, naj to številko posreduje dalje.

13. Takšen očitek sam zase nima pomembne teže. Sporočanje telefonske številke tretji osebi sicer res ne pritrjuje sklepanju sodišča, da naj bi prav ta številka ostala znana le A. in Z. ter služila izključno za njuno komunikacijo, ni pa moč spregledati, da je bila telefonska številka odkrita kasneje, ko je bilo že odrejeno prisluškovanje in opazovanje v vozilu (to je bilo odrejen od 6.3.2014 od 16.ure do 6.4.2014 do 16. ure) in to dejstvo ni imelo nikakršnega vpliva na pravilnost presoje preiskovalne sodnice glede razlogov za odrejeni ukrep prisluškovanja v prostoru.

14. Ne glede na vse navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ne ponuja prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti zanesljive zaključke o obtoženčevi krivdi. Sodba namreč nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih zaradi katerih je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Neraziskani so ostali nekateri ključni trenutki glede posameznih izvršitvenih dejanj, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zmotno povzeti in zmotno ocenjeni pa so ostali tudi nekateri ključni dokazi. Predvsem pa so bila obtožencu kršena temeljna jamstva, ki veljajo v kazenskem postopku, to je pravica obtoženca do učinkovite obrambe, ker kljub zahtevi obrambe niso bile neposredno zaslišane osebe, ki so sodelovale pri posameznih izvršitvenih dejanjih ali bile izvajalci tajnega opazovanja, torej neposredne priče dejanjem. Zagovornik je namreč že na predobravnavnem naroku dne 7. januarja 2015 ob podajanju dokaznih in izločitvenih predlogov sodišču predložil seznam prič v zvezi s posameznimi točkami obtožbe, o katerih je navedel, da gre za ljudi, ki naj bi glede na obtožnico sodelovali pri prometu s prepovedanimi drogami in so že po definiciji za njegovo stranko obremenilne. Predlagal je tudi zaslišanje opazovalcev sledilcev in koordinatorja izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov kot tudi pridobitev podatkov o sodelovanju slovenske z avstrijskimi, nemškimi, švicarskimi in hrvaškimi varnostnimi organi v zvezi z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, kar vse je tudi obrazložil. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi sodbe navajalo razloge za zavrnitev zaslišanja udeleženih pri izvršitvenih dejanjih (v točkah 207 do 215 obrazložitve) kot tudi za zavrnitev zaslišanja tajnih opazovalcev (v točkah 216 do 217), vendar ne dovolj prepričljivo. Osebe, ki so sodelovale pri izvršitvi posameznih izvršitvenih dejanj v takšni ali drugačni vlogi, so bile namreč neposredne priče inkriminiranemu dejanju, ki se obtožencu očita, zato niti ni treba posebej utemeljevati takšnega predloga. Ali bodo imele ob zaslišanju položaj priče, če je bil medtem postopek zoper njih pravnomočno končan, ali jih bo sodišče moralo zaslišati s pravnim poukom, ki velja za obdolžence, niti ni odločilno. Za pošten postopek je pomembno, da se ima obtoženi pravico z njimi soočiti na glavni obravnavi. Enako velja glede neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja (ob zagotovitvi pogojev, da se njihova identiteta ne razkrije). Njihovih zaznav namreč ne more nadomestiti poročilo koordinatorja akcije, posebej, ko prihaja do razhajanj med navedbami obtoženega in vsebino poročil o odločilnem, to je, ali je bila določena oseba na nekem kraju ob določenem času, ali je sploh bila zanesljivo prepoznana, ali je resnično prišlo do stika med posameznimi osebami, ki naj bi sodelovale pri izvršitvi kaznivega dejanja, kot tudi, ali je sploh prišlo do predaje droge kot se zatrjuje v obtožbi.

15. Obtožencu se očita, da je imel nalogo glavnemu organizatorju kriminalne združbe A. A. nuditi vso potrebno podporo pri nabavi in organizaciji prevoza prepovedane droge, namenjene nadaljnji prodaji, iz K. v S., A., N. in Š., pri dogovorih s kupci prepovedane droge, z njim pa je tudi prodajal prepovedano drogo. Glede na očitano tako pomembno vlogo v hudodelski združbi zagovornik obtoženega izraža utemeljene pomisleke glede zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo. Tako se glede vsebine SMS G.-1 št. 11 z dne 6.2.2014 (glede obtoženemu I. Z. očitanega dejanja opisanega v točki I/2 izreka ) tudi pritožbenemu sodišču poraja dvom, zakaj bi A. sporočal S. naj Z. pove nek izgovor glede časovnega prevoza droge. Glede na to, da se mu očita le spremljanje prevoza v A., je zato razumen zagovornikov pomislek, da je v tem primeru „prijatelj“ lahko le oseba, ki je bila angažirana za sam prevoz droge v A. ali pa končni kupec. Potrebna je torej ponovna presoja dokazov, pri čemer sodišče ne sme spregledati vloge, ki se obtoženemu v tej zadevi očita.

16. Utemeljen je tudi očitek glede dokaznega zaključka, da sta dne 7.2.2014 A. in N. v L. na naslovu D. B. naložila dne 6.2.2014 pripeljano drogo s K. v avto Golf. Sodišče prve stopnje je ob takšni ugotovitvi spregledalo, da je bil B. oproščen obtožbe, da je na omenjenem naslovu to isto drogo, 6.519,2 g konoplje, hranil. Tudi iz poročila o tajnem opazovanju z dne 7.2.2014 (stran 361-363 spisa) ne izhaja, da bi opazovalci opazili kaj sumljivega na naslovu L., čeprav sta ob 9.27 uri A. in N. parkirala Golfa pred to stanovanjsko hišo, prav tako ne, da bi A. imel kakšno drugo priložnost naložiti konopljo v Golfa. Iz navedenega poročila o tajnem opazovanju tudi izhaja, da N. po 11.05 uri, ko je odpeljal z Golfom izpred bencinskega servisa L., policija ni več imela pod nadzorom in to vse do 14.15 ure, ko ga je ustavila avstrijska policija v kraju J. im P. (prevod obvestila A. na list. št. 369 spisa). Kje se je v vmesnem času nahajal, iz podatkov v spisu ni razvidno, glede na dostopne podatke na spletu (http://razdalje.si/med-kraji) pa bi za vožnjo na tej relaciji potreboval 2h 41 min. Slednje pomeni, da je imel N. približno pol ure časa, ki ga ni potreboval za vožnjo na relaciji do prijetja s strani A., zato je treba ponovno pretehtati dokaze o zatrjevani vlogi obtoženca pri tem dejanju, tudi v zvezi z izjavama A. in N., da Z. s tem kaznivim dejanjem nima ničesar in da je N. drogo v avto naložil nekje v L..

17. Ponovno presojo terja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se A. in Z. vrnila v S., ker sta opazila prijetje N.. Kot je razvidno iz prej omenjenega poročila o tajnem opazovanju z dne 7.2.2014, so policisti sledili Z. avtomobilu v A.. Čeprav se Z. očita, da je spremljal prevoz droge, torej N. v Golfu, se v poročilu Golfa v A. ne omenja, čeprav ni dvoma, da so zanj izvajalci tajnega opazovanja vedeli. Glede na izjavo A., da sta se z Z. odpeljala v A. zato, ker se je tam hotel sestati na gradbišču z nekim inženirjem, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nepomembno, da sta se pred prečkanjem meje z A. A. in Z. presedla in je naprej Z. avto vozil A. (glej poročilo o tajnem opazovanju dne 7.2.2014 - stran 2, list. št. 361 spisa), predvsem pa to, da opazovalci v poročilu niso navedli, kje sta se v času med 13.46 in 15.51 uro A. in Z. nahajala, čeprav so jima sledili. Utemeljeno zato zagovornik opozarja, da ni pojasnjeno, kje sta se A. in Z. v vmesnem času nahajala, saj bi, če bi A. in Z. peljala za N., opazovalci morali videti tudi ustavljeni Golf in avstrijske policiste. O tem v poročilu ni ničesar.

18. Glede dejanja opisanega v tč. I/8 izreka, zagovornik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da nepravilno povzema poročilo o tajnem opazovanju z dne 4.4.2014 na strani 526 - 528 spisa (točka 102 obrazložitve izpodbijane sodbe), češ da se je z V. poleg A. v lokalu F. na V. srečal tudi Z.. V poročilu je zapisano, da sta ob 18.19 uri v ta lokal vstopila A. in Z., nakar je ob 18.58 uri A. izstopil iz lokala in odšel v smeri kavarne M., kjer se je pred kavarno sestal in pogovarjal z V. (zveza 1). Ob 19.02 uri sta se razšla, V. se je s kraja odpeljal z avtom R. Clio, A. pa je odšel v smeri F.. Navedeno poročilo torej ne dokazuje, da se je tudi Z. takrat sestal z V.. Prav tako zagovornik utemeljeno opozarja, da iz podatkov spisa Deželnega sodišča v Celovcu 13 Hv 24/14x ne izhaja, da naj bi bil Z. tista oseba, ki je prodala heroin. Nobeden od obdolženih v tistem postopku (R. B., Z. M. in A. E.) namreč Z. ni obremenil, prav tako ni bilo razčiščeno ali je bila takrat in če komu izročena kupnina za drogo in v kakšni višini. Kljub nepojasnjenemu dejanskemu stanju je bil zavrnjen predlog obrambe za zaslišanje teh oseb in I. C. (ta naj bi se glede na poročilo o tajnem opazovanju sestal z A. in Z.), s tem pa je bila obtožencu kršena pravica do obrambe.

19. Zagovornik glede očitka v tč. I/10 izreka utemeljeno opozarja na nejasno opisano vlogo obtoženega Z. pri tem dejanju. Kurirja je že glede na opis dejanja angažiral D. R., iz prisluhov pa je razbrati, da je dogovore v zvezi z nabavo, prevozom in prodajo droge urejal A., kar je ta, zaslišan kot priča tudi priznal. Tudi po vozilo Ford focus se je odpravil R.. Zato bi moralo sodišče ugoditi predlogu obrambe za zaslišanje V., ki bi lahko pojasnil ali je imel Z. kakšno vlogo pri tem dejanju.

20. Utemeljeno zagovornik opozarja tudi na nasprotje v obrazložitvi sodbe (str. 105, tč. 124 sodbe), kjer sodišče prve stopnje navaja: „Iz dopisa I. D. izhaja, da so avstrijski varnostni organi tega dne v S., na naslovu S. H., v skritih delih osebnega avtomobila Ford Focus, s katerim se je v A. pripeljal A. V., našli in zasegli 10 paketov, skupaj 2,579 bruto kilograma konoplje. V osebnem avtomobilu last J. V. S. so našli in zasegli 7.200 Eur gotovine, ki je bila namenjena za nakup prepovedane droge. Gotovina, ki sta jo imela kupca droge pri sebi, popolnoma ustreza ceni za kilogram droge, o kateri sta se dogovarjala obs. A. in M.“. Takšen zaključek je v nasprotju z dokazom, ki ga sodišče citira na str. 103 v tč. 119. Tam navaja posneti pogovor A.-14 št. 327, v katerem sta se A. in M. dogovorila za ceno 2.300 EUR za kg (govora je bilo o dveh ribicah, t.j. 2 kg droge). Glede na navedeno bi bila cena 2,3 EUR za gram, oziroma glede na količino (2.579 g) 5.931,70 EUR in ne 7.200 EUR kot ugotavlja sodišče prve stopnje.

21. Zagovornik glede očitka v tč. I/12 izreka navaja, da ta temelji na izjavi koordinatorja, da ga dokazuje Z. vpletenost v predhodno dejanje z dne 9.5.2014 (dejanje iz tč. I/11 obtožbe), očitek storitve kaznivega dejanja z dne 9.5.2014 pa je tožilstvo zoper Z. umaknilo. Trdi, da ni dokazov za njegovo vpletenost v dejanje z dne 16.5.2014, saj dogajanje po prijetju M. povsem izključuje Z. kot storilca. A. je bil tisti, ki je neuspešno klicaril M., enako tudi I. K.. Ko se je A. vrnil v S. dne 17.5.2014, je v naslednjih dneh klical ženo na K. in ji dne 18.5.2014 povedal, da ne ve, kaj se je zgodilo s starcem (M. je imel takrat 67 let) in da je izginil, omenjala sta zgolj še čelavega. Prav tako je o nekom, ki si je zlomil nogo, A. obveščal uporabnika kosovske tel.št. (po podatkih policije naj bi bil to T. P., A. dobavitelj droge. A. o vsem tem Z. ni obveščal. 22. Po presoji pritožbenega sodišča zagovornik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri sprejemanju zaključkov spregledalo (str. 120 tč. 142 sodbe), da se je pogovor med Q. A. in Z. odvijal 15.5.2014, kar pomeni, da bi se slišala 15.5.2014 zvečer in ne 16.5.2014. To pa tudi pomeni, da ni dokaza, da je bil spremenjen dogovor med M. in A. A., da se bosta 16.5.2014 zvečer na V. srečala onadva in ne kdo drug. Šele 16.5.2014 ob 15.31 uri je namreč A. povedal M., da zaradi poplav ne bo mogel priti do večera v S.. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je dokazano, da je imel M. nalogo vozilo z drogo, 16.451,8 gramov konoplje, predati Z., vsaj prezgoden, saj temelji na ne dovolj skrbni dokazni oceni relevantnih dokazov.

23. Obtoženi I. Z. sam v pritožbi izraža predvsem nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov – prisluhov in izvajanja tajnega opazovanja ter pravilnosti prevodov. Po presoji pritožbenega sodišča bi bile njegove navedbe, v katerih dopolnjuje vsebino prisluhov in okoliščine nastanka posameznih dokazov lahko tehtne in zahtevajo ponovno presojo teh dokazov, kot tudi preverjanje prevodov v primerih, ki jih obtoženi navaja.

24. Utemeljen je tudi očitek obtoženca, ko opozarja na napačno navedbo sodišča na strani 16 in 17, da so bili na obravnavi dne 9.9.2015 poslušani prisluhi A. 7, 13, 24, 20 in BMW 320-1 ter Č.-1. Iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave tega dne namreč ne izhaja, da bi bili na njej poslušani navedeni prisluhi. Ni dvoma, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če bi sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dokaz, ki na glavni obravnavi ni bil izveden, kot nalaga določba 1. odstavka 355. člena ZKP. Vendar tega obtoženi v pritožbi ne trdi, navaja le, da navedeni dokazi niso bili poslušani na glavni obravnavi dne 9.9.2015. Po pregledu zapisnikov o glavni obravnavi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili dokazi s poslušanjem omenjenih prisluhov izvedeni (npr. dne 23.3.2015 A. 7; dne 30.3.2015 A. 7, 20, BMW 320-1; dne 8.4.2015 BMW 320-1; dne 6.5.2015 A. 24, BMW 320-1; dne 11.5.2015 A. 20; dne 18.5.2015 A. 24; dne 25.5.2015 A. 7,13,20, BMW 320-1; 26.10.2015 A. 20....), nekateri prisluhi tudi večkrat, obtoženi pa ne navaja nobenega konkretnega dokaza (posameznega prisluha), ki na glavni obravnavi ni bil izveden, pa je bila nanj oprta sodba. Zato v tem delu pritožbe ni mogoče preizkusiti in ni utemeljena.

Glede na vse povedano je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršene pravice obtožencu do obrambe. V novem sojenju bo tako moralo nakazane kršitve odpraviti, dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič ter o zadevi znova razsoditi.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega V. Š.:

25. Obtoženima V. in A. Š. se v točki II izreka sodbe očita, da sta s K. v S. – na V. dne 2. aprila 2014 pripeljala, torej prevažala oziroma prenašala – točno neugotovljeno količino prepovedane droge, vendar najmanj 520 bruto g heroina in 2.124,1 g konoplje, heroin in konoplja pa sta bila namenjena nadaljnji prodaji.

26. Zagovornik obtoženega V. Š. sodbi sodišča prve stopnje očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima razlogov o krivdi obtoženega, saj da nima niti ene izrecne navedbe glede njegove krivde ne v delu, ki se nanaša na njegovo prištevnost niti v delu, ki se nanaša na krivdno obliko. Poudarja, da ne gre zgolj za formalno pomanjkljivost oziroma kršitev, saj glede na izvedene dokaze, ki jih izrecno navaja in citira sodišče, obstaja velika verjetnost, da voznik avtomobila Kia Sorento sploh ni vedel, da prevaža drogo. To izhaja iz prisluhov med R. in A., ki ga povzema sodba na strani 75. Dodaja še, da tudi iz prisluhov z dne 2.4.2014, na katerih naj bi se V. Š. pogovarjal z I. Z. o vožnji s K., ni najti niti direktne niti indirektne omembe kakršnekoli prepovedane droge, čeprav sogovornika nista vedela, da sta pod tajnim ukrepom prisluškovanja in bi lahko govorila neobremenjeno.

27. Presojo dokazov glede obtožencu očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje napravilo v točkah od 76 do 100, vendar dokazna ocena ne prepriča. Glede na izvedeni dokazni postopek pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede ugotovitve, da je voznik avtomobila Kia Sorento vedel najmanj to, da se prevaža z vozilom z vgrajenim bunkerjem, vendar je vse navedeno manj pomembno ob dvomu, ki se poraja pritožbenemu sodišču glede ugotovitve, da sta osebi, za kateri tožilstvo trdi, da sta obtožena V. in A.Š. res onadva in ne kdo drug. Že iz komentarja (150) k točki 95 obrazložitve na strani 84 sodbe je razvidno, da iz Ktt BMW 320 prisluhov med R. in I. Z., izhaja zgolj to, da bo R. poskrbel za šoferja, vendar pa imena tega nista omenjala. Tako ugotovitev sodišča o identiteti storilcev tega kaznivega dejanja v resnici temelji zgolj na izpovedi koordinatorja akcije S., kar pa za zaključek o krivdi obtoženih ne zadostuje. Ta je namreč povedal, da so potom telefona ali mednarodnih policijskih kanalov mimo kosovske policije kontaktirali z E., saj so želeli imeti podatke o tem, kdo bo avtomobil Kia Sorento, katerega je na K. peljal A. A., odpeljal s K., vendar iz razpoložljivih podatkov v spisu ni videti, da bi o potnikih, ki sta dne 2. aprila 2014 prestopila kosovsko mejo v vozilu Kia Sorento, obstajal kakšen uradni dokument varnostnih organov, kar je vsaj neobičajno, saj so sicer v spisu listine, ki dokazujejo sodelovanje med našimi in varnostnimi organi na K. (npr. poročilo E. K. z dne 17.12.2013 o srečanju I. K. z neznanimi osebami v kraju K. na list. št. 280 do 282 spisa Pp 8/13 (1.zvezek)) in je bila torej pisna komunikacija med varnostnimi organi obeh držav običajna.

28. Sodišče prve stopnje sicer v 98. točki obrazložitve pojasnjuje, kako je prišlo do identifikacije V. in A. Š., vendar se ni ukvarjalo z vprašanjem zanesljivosti izvedene identifikacije. Ni namreč dvoma, da koordinator akcije ni bil ta, ki bi oba obtožena identificiral, torej ju je moral nekdo drug, po drugi strani pa ni moč kar spregledati trditev obtožene A. Š., da je bila v tistem času drugje in je za to predložila tudi dokaze. Tem sicer sodišče prve stopnje ni verjelo, vendar z razlogi, ki ne prepričajo. S pristnostjo listin se namreč v resnici ni ukvarjalo, dvom je izrazilo zgolj z navedbo, da so bloki o izdanih računih „presenetljivo zelo dobro ohranjeni„ , „da navedeni računi niso bili potrjeni s strani davčne uprave“, da „na računih oz. potrdilih ni navedena stranka oz. koristnik storitve“, da bi jih lahko napisal kdorkoli in kadarkoli, hkrati pa dopušča možnost, da je obtožena A. Š. nudila moški klienteli erotično masažo v večernih urah istega dne po povratku s K.. Glede na to, da sodišče prve stopnje v točki 99 omenja, da sta se oba obtoženca prej imenovala drugače, tudi beležka koordinatorja akcije (sodišču je bila poslana zgolj fotografija le te), kjer naj bi si zabeležil podatke, ki so mu bili posredovani o potnikih v navedenem vozilu ob prestopu kosovske meje, vzbuja dodaten dvom, glede na to, da je na navedeni beležki zapisan tudi prejšnji priimek obtoženega, T., in se zato zagovornik utemeljeno sprašuje, kako naj bi na podlagi predloženih dokumentov na meji organi vedeli, kakšen je bil prejšnji priimek obtoženca. In končno, vprašati se je tudi treba, kateri dokazi dokazujejo, da je bila z vozilom Kia Sorento dne 2. aprila 2014 s K. pripeljana droga, ki je bila nato zasežena v A., 4. aprila 2014 – 520 bruto g heroina in 16. aprila 2014 - 2.124,1 g prepovedane droge konoplja, glede na to, da ni dokazov o pretovarjanju mamila v drugo vozilo, da je bilo vozilo zaseženo več mesecev kasneje in da glede na rezultate ogleda ni dokazov, da je bila v odkritem skritem prostoru prevažana kakršnokoli prepovedana droga. Sodišče prve stopnje v točki 95 obrazložitve sicer trdi, da „sta A. A. in I. Z. poskrbela za to, da se je slednja preložila na skritem prostoru in stran od oči mimoidočih radovednežev in tajnih opazovalcev“, vendar je to sklepanje, ki ne temelji na dokazih. Pritožbenemu sodišču se namreč zastavlja vprašanje, ali je bilo vozilo, s katerim naj bi bila droga pripeljana v S., potem ko je bilo puščeno na določenem mestu, resnično ves čas pod nadzorom, kar bi moralo biti, ali so za to, da pretovarjanje mamila ni bilo zaznano, drugi razlogi. O tem sodba ne pove ničesar.

29. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje tajnih opazovalcev kršilo obtožencem pravico do obrambe, to je, da se soočijo z zanje obremenilnimi pričami. S tem v zvezi ne prepričajo razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 216. in 217. točki obrazložitve. Na obravnavi se je namreč izkazalo, da koordinator akcije ni bil niti tisti, ki je posamezna poročila sestavljal, pač pa je bil, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj tisti, ki je posamezna poročila s terena povezal in sestavil v enotno poročilo, ki je del dokaznega materiala. Očitno je torej, da ne gre niti za posredno pričo, ki bi lahko izpovedala o tem, kar so ji povedale neposredne priče o njihovih opažanjih. Obtoženi ima, da lahko govorimo o poštenem postopku, pravico, da se sooči z obremenilnimi pričami, ob čemer tudi ni dvoma, da le-te obstajajo, možno pa jih je tudi zaslišati na takšen način, da se njihova identiteta ne razkrije. Torej, da se zagotovi njihova varnost in seveda, da se jim ne onemogoči njihovo nadaljnje delo pri odkrivanju organiziranega kriminala. Ne gre torej za vprašanje razkrivanja taktike in metodike dela policije, pač pa za možnost presojanja zanesljivosti opravljene prepoznave obtožencev, v situacijah, ko je bilo izvajano tajno opazovanje. S tem, ko je sodišče glede bistvenih okoliščin oprlo sodbo zgolj na izjavo kriminalista, ki je izpovedoval o vsebini poročila o tajnem opazovanju, vsebini svoje beležnice in vsebini drugih pisnih aktov, izdelanih v predkazenskem in kazenskem postopku za potrebe obremenitve obtoženega, je ravnalo v nasprotju z ustaljeno prakso, po kateri sodbe ni mogoče opreti na izpoved kriminalista, ki pri tajnem opazovanju ni sodeloval in sam neposredno ni zaznal okoliščin, zapisanih v poročilu o tajnem opazovanju. Slednji bi lahko izpovedoval zgolj o okoliščinah nastanka dokumenta, ne more pa pričati o okoliščinah, ki jih sam neposredno ni zaznal. Pravica do obrambe po 29. členu Ustave predstavlja tudi pravico do zaslišanja obremenilnih prič. V kolikor je zaslišan le koordinator policijske akcije, ne pa tudi opazovalci, ki so identifikacijo obtoženca izvedli, obtoženi nima možnost seznaniti se z obremenilnimi pričami, še posebej, ker gre za priče katerih izjave so v obravnavani zadevi odločilne, saj drugega dokaza o ugotovljeni identiteti obtoženega in njegove žene v spisovnem gradivu ni.

30. Zagovornik obtoženega V. Š. graja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje A. M.. V točki 198 obrazložitve sodbe je zgolj navedlo, da je predlog zavrnilo kot nepotreben, nakar se je ukvarjalo z vprašanjem pravočasnosti predloga in s tem v zvezi navedlo, da je bil prepozen, saj da je za podatek v ovadbi o tem, da naj bi navedena oseba predelala avto za namene prevoza droge obramba vedela že na predobravnavnem naroku. Zagovornik se s takšno oceno ne strinja in navaja, da se je šele z izvedbo dokazov – poslušanjem prisluhov pokazalo, da je bilo vozilo predelano po 2. aprilu 2014. Slednje bi utegnilo biti pomembno za odločitev o krivdi obtoženega, vendar zagovornik za takšno trditev ne navaja konkretnega dokaza, zato očitka s tem v zvezi ni mogoče preizkusiti.

31. Zagovornik obtoženca v pritožbi sodišču tudi očita, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, češ da v velikem delu temelji na prisluhih pogovorov med obtoženimi V. Š., A. Š. in I. Z. dne 2. aprila 2014, ko se v avtomobilu obtoženi Z., zoper katerega je bil ta ukrep odrejen, ni nahajal, zoper obtožena V. Š. in A. Š. pa ukrep po 151. členu ZKP ni bil odrejen, čeprav sta imela status osumljenca.

32. S takšnim stališčem zagovornika se ni moč strinjati. Na navedeni očitek je sodišče prve stopnje odgovorilo v točkah 219 in 201 sodbe, pri čemer se je sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 188/1998 z dne 30. septembra 1998. K temu kar je navedlo ni kaj dodati.

33. Zagovornik očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju in tudi v nasprotju z razlogi sodbe, glede na to, da se obtoženima v točki II očita, da sta prepovedano drogo 2. aprila 2014 pripeljala na V., to pa je v nasprotju z izrekom iste sodbe pod točko I/6, kjer se jima očita, da sta vozilo s prepovedano drogo predala soobtoženemu A. v L.. Razlogi sodbe se nanašajo samo na dogajanje dne 2. aprila 2014 v L., medtem ko o prevažanju prepovedane droge na V. ter s tem povezanim dogajanjem na V. sodba nima razlogov.

34. Čeprav očitka v točkah II in I/6 nista nujno v nasprotju, je utemeljen pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da sta obtožena dne aprila 2014 prepovedano drogo pripeljala na V.. Poročilo o tajnem opazovanju iz katerega izhaja tudi ugotovljena identiteta obtoženih A. in V. Š. se namreč nanaša na kraj L..

35. S pritožbo se očita tudi kršitev pravice do obrambe (kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije – pravica do pravnih jamstev v kazenskem postopku), ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za ogled vozila Kia Sorento zaradi ugotovitve ali je v prirejenem prostoru mogoče prevažati tolikšno količino droge in v takšni embalaži, kot se očita v točki II izreka sodbe. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je vozilo uničeno na podlagi odredbe sodišča. 36. Strinjati se je z zagovornikom, da je z uničenjem materialnega dokaza sodišče poseglo v obtoženčevo pravico do obrambe, vendar ne s posledicami, ki jih zagovornik navaja, torej, da je s tem bilo onemogočeno dokazovanje, da predmetno vozilo ni bilo prirejeno na način, ki bi zahteval polnjenje rezervoarja za gorivo tako pogosto, kot to zatrjuje sogovornik v prisluhu št. 309 BMW-1. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 198 sodbe, je bil ob zasegu avtomobila izdelan foto album na katerem je viden skriti prostor, vgrajen v rezervoar vozila, vidni so vari in ob odstranitvi rezervoarja tudi pričvrščena pločevina in na zadnjem delu vozila, nad katero je bila narejena odprtina, ki se je zapirala s pravokotno pločevino pričvrščeno z vijaki na dno avta. Nad vratci v prostor je bil nameščen tepih, nad njim pa zadnji sedež. Tekom glavne obravnave so bili predvajani prisluhi prestreženi v avtomobilu BMW med vožnjo Z. in oseb, ki naj bi bili identificirani kot zakonca Š., kjer je voznik vozila Kia Sorento razlagal, da je moral na vsakih 200 km tankati gorivo in da ga je takrat, ko je videl utripajočo lučko, zgrabila panika. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je moč v polovico rezervoarja spraviti najmanj 25 kg droge. Čeprav je sodišče prve stopnje nepotrebno v sodbo dodalo dve fotografiji iz foto albuma, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča niso odločilni za potrditev prejšnje utemeljitve sodišča prve stopnje pa ni dvoma, da druge fotografije v omenjenem albumu fotografij (opremljene z izmerami) potrjujejo navedbe sodišča o nedvomnem obstoju skritega prostora s pregraditvijo posode rezervoarja za gorivo (glej foto album o pregledu osebnega avtomobila v garaži PU K. z dne 16.7.2014 – CD v kuverti na listovni št. 1724 spisa), glede na obtožencu očitano količino prevažane droge pa tudi ni pomislekov, da je v polovico rezervoarja za gorivo pri takšnem vozilu mogoče spraviti tolikšno količino droge. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da kljub uničenju vozila še vedno obstaja možnost, da se preveri, ali je v polovico rezervoarja mogoče spraviti takšno količino droge. Preverjanje bi zaradi uničenja navedenega vozila seveda bilo treba izvesti na drugem enakem vozilu, vendar to glede na preostale dokaze ni potrebno.

37. Na navedbe zagovornika glede zavrnitve predlogov za izločitev dokazov zaradi kršitve tretjega odstavka 153. člena ZKP je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 197 obrazložitve in k temu, kar je navedlo, ni kaj dodati. Obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče sprejema.

38. Sodišče prve stopnje tudi nima pomislekov glede zakonitosti izvajanja ambijentalnih prisluhov. Prisluškovanje v prevoznih sredstvih se je izvajalo na podlagi odredbe sodišča, zato je neutemeljen očitek, da je šlo v obravnavani zadevi za nezakonit in neustaven poseg v človekove pravice in svoboščine in torej tudi ni utemeljeno stališče, da bi bilo potrebno tako pridobljene dokaze izločiti.

39. Zagovornik očita sodišču prve stopnje kršitev materialnega prava, češ da se obtožencu očita, da je dejanje storil skupaj s soobtoženo A. Š. in s tem, v eni od oblik udeležbe pri kaznivem dejanju, zato je po mnenju zagovornika napačna oziroma pomanjkljiva pravna kvalifikacija dejanja na strani 7 obtožbe, po kateri je z dejanjem pod točko II izreka sodbe storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. 40. Očitek ni utemeljen. Obtožencu se namreč očita, da je kaznivo dejanje storil skupaj s soobtoženko, z izrazom storilec pa je glede na določbo 2. odstavka 20. člena KZ-1 opredeljen tudi vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (sostorilka oziroma sostorilec). V obravnavanem primeru torej ne gre za katero od ostalih oblik udeležbe opredeljenih v 37. in 38. členu KZ-1, zato pravna opredelitev dejanja v obtožbi, na katero sicer sodišče ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP), ni pomanjkljiva.

41. Prav tako ni utemeljen očitek o tem, da ni zadosti določeno oziroma konkretizirano dejanje, ki se obtoženima V. in A. Š. očita v točki II izreka sodbe. Ta nima pomanjkljivosti, gre zgolj za vprašanje dokazanosti obtoženima očitanega kaznivega dejanja.

42. Prav tako ni utemeljen očitek, da sodba nima razlogov o krivdi obtoženega V. Š.. Oblika krivde, torej direktni naklep, izhaja iz obrazložitve v 241. točki sodbe, ko je sodišče zapisalo, da je obtoženi vedel, kaj dela, kljub temu in njegovi predkaznovanosti, pa se je odločil, da bo kurir v prepovedanem poslu, pri čemer je tvegal, da bo v primeru prijetja izrečena pogojna kazen preklicana.

43. V delu pritožbe, ki se nanaša na dejansko stanje, zagovornik trdi, da za nobeno od trditev, navedenih v izreku sodbe pod točko II, obrazložitev sodbe ne ponudi dokazov, temveč zgolj nekakšna ugibanja in domneve, ki temeljijo na zgodbi, ki jo je na sodišču zaslišan kot priča povedal kriminalist S.. V tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožnikov zagovornik prav v toliko, kolikor je iz njegovih navedb razumeti, da dokazi, ki so bili predloženi, ne prepričajo. Identiteta obeh obtožencev se namreč omenja zgolj v poročilu o tajnem opazovanju dogajanja na parkirnem prostoru K. K. dne 2. aprila 2014 v L., torej ne na V, kot se obtožencema očita v točki II izreka sodbe. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta prav obtoženca bila tista, ki sta pripeljala dne 2. aprila 2014 drogo s K. v S. izpostavlja zagovornik relevantne pomisleke glede dokazanosti, da je bil obtoženi Š. v času pred 2. aprilom 2014 na K., glede dokaza o odhodu obtoženega s K. dne 2.4.2014, dokaza o prihodu obtoženega v S. dne 2. aprila 2014, kot tudi o njegovem prihodu na V. (ali L.), dokaza o predaji droge, pa tudi o povezanosti med prihodom zveze 4 in 5 na V. dne 2. aprila 2014 in dogajanjem, opisanim v točkah I/6 in I/7, predvsem o tem, da bi bila droga, ki se v navedenih točkah izreka sodbe navaja, tista, ki naj bi jo dne 2. aprila 2014 na V. pripeljal obtoženi V. Š.. Res je, da se sodišče pri zaključku o načinu identifikacije obtoženega V. Š. v L. dne 2.4.2014 naslanja na izpoved koordinatorja akcije, ki je o okoliščinah identifikacije izpovedoval ob različnih prilikah različno, predvsem pa, da se opis zunanjosti zveze 4 na poročilu o tajnem opazovanju v katerem je omenjena bela majica, ki naj bi jo imela oseba oblečeno, ne ujema s posnetkom videonadzora osebe, ki je bila voznik vozila Kia Sorento ob prehajanju državne meje v V.. S tem v zvezi ni nepomembna okoliščina, da iz poročila o tajnem opazovanju št. 2340-46/2013/248(3B332-03) z dne 2. aprila 2014 ni razvidno, da bi opazovalci opazili prihod obtoženega V. Š. in njegove žene na parkirni prostor pred K. K. v L.. Tajni opazovalci niso zabeležili prihoda vozila znamke Kia Sorento na parkirišče, iz poročila o tajnem opazovanju ni razvidno od kot naj bi osebi v poročilu navedeni kot zveza 4 in 5 pristopili do obsojenega A. A., po izjavi koordinatorja akcije pa je opazovanje potekalo v takšnih okoliščinah, da ga ni bilo mogoče niti video dokumentirati.

44. Zagovornik utemeljeno v zvezi z identifikacijo obtoženega opozarja na netočnosti glede naslova prebivališča obtoženega, njegovega rojstnega datuma in priimka, predvsem pa utemeljeno opozarja na to, da sodba konkretnih dokazov o bivanju obtoženega V. Š. na K. v času pred 2. aprilom 2014 ne navaja, prav tako ne o prihodu obtoženega v S. dne 2. aprila 2014. S tem v zvezi utemeljeno opozarja na to, da na posnetku video nadzora na mejnem prehodu V. ne voznik ne sopotnik nista prepoznavna, pa tudi, da ob mejni kontroli identiteta obeh potnikov v vozilu ni bila ugotovljena (zgolj primerjava fotografij na osebnem dokumentu z videzom potnikov namreč ne pomeni ugotovljene identitete), manjka pa tudi dokaz o kakršnemkoli obvestilu, da sta ob navedeni kontroli mejo prestopila ravno obtožena Š. in njegova žena. Prav tako zagovornik utemeljeno graja ugotovitev sodišča, da je bilo vozilo Kia Sorento prirejeno za prevoz droge pred 2. aprilom 2014, glede na to, da je bil zaseg vozila in ogled opravljen šele 14.7.2014, torej tri in pol mesece kasneje. Za pravilno presojo glede navedene odločilne okoliščine je zato potrebno ponovno pretehtati vsebino pogovorov med A. in R. o preureditvi vozila. Ponovno pretehtanje dokazov terja tudi pritožbena trditev, da ni dokazov za kakršenkoli kontakt med R. in Š., še posebej ob dejstvu, da so bili zoper R. že pred 2. aprilom 2014 izvajani prikriti preiskovalni ukrepi. Tudi za trditev, da naj bi se obtožena V. in A. Š. ter I. Z. z R. srečali dne 2. aprila 2014, potem ko so zapustili L., sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ne navede prepričljivih razlogov, saj dejstvo, da naj bi do takšnega srečanja prišlo, ne izhaja iz nobenega poročila o tajnem opazovanju. Zgolj izpoved kriminalista S., ki ne predstavlja nobene osebne zaznave s tem v zvezi, namreč ne zadošča. Zagovornik utemeljeno opozarja tudi, da ni dokazov o tem, kdo se z obtoženim Z. pogovarja v njegovem vozilu dne 2. aprila 2014. Sodišče prve stopnje o tem sklepa sicer na podlagi poročila o tajnem opazovanju po katerem naj bi se osebi, ki jih je policija identificirala kot V. in A. Š. z Z. odpeljala proti V., vendar pa sodišče prve stopnje spregleda, da ta posnetek ni nastal v L., pač pa med vožnjo proti Š. ali D.. Še posebej, ker v pogovoru št. 307 BMW 320-1 ni slišati ženskega glasu. Utemeljeno zagovornik tudi opozarja, da ni dokazov za predajo droge potem, ko naj bi vozilo Kia Sorento na V. prevzel A. (do prodaje oziroma izročitve kupcem). Razumen dvom v zaključke sodišča prve stopnje vzbuja tudi razlika v času, ko naj bi bila droga pripeljana na V. (2.4.2014) in času, ko je bila zasežena v A. (4. aprila in 16. aprila). Kot pravilno opozarja zagovornik, ne gre dvomiti, da bi policija odredila zaseg droge že prej, glede na to, da naj bi potrditvah koordinatorja akcije prišlo do zasega droge že ob prehodu državne meje v V.. Še posebej, ker se po določbi 159. člena ZKP lahko zaradi razkritja obsežne kriminalne dejavnosti začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe ali izvršitev drugih ukrepov iz tega zakona le, če oziroma dokler ni podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb.

45. Pomisleke v prepričljivost ugotovljenega dejanskega stanja vzbujajo tudi podatki v spisu iz katerih je moč sklepati o prevozih prepovedane droge na relaciji K. A. znotraj datuma, ko je bil prijet V. (16. aprila 2014), pa tudi, da so člani združbe potrditvah organov pregona že 16. februarja dali vzorec iste droge Ž. M., kar bi lahko pomenilo, da je bila droga, ki je bila dne 16. aprila 2014 namenjena M., nabavljena že takrat, ne pa, da so v vmesnem času nabavili novo. Skratka zagovornik obtoženega utemeljeno opozarja na pomanjkljivo dokazno oceno glede dokazov za predajo droge, za povezavo med prihodom zveze 4 in zveze 5 na V. dne 2. aprila 2014 ter dogajanjem opisanim v točkah I/7 in I/8. 46. Prav tako ni nepomembna pripomba zagovornika, da policija ni pridobila bioloških sledi obtoženega Š. na kateremkoli nosilcu (vozilu, zaseženi drogi), čeprav je imela za to tako možnost kot interes – ob zasegu in preiskavi vozila.

47. Glede na vse navedeno je pritožba zagovornika utemeljena v delu, kolikor se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi česar je treba izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik sicer predlaga tudi sojenje pred povsem spremenjenim senatom, vendar s tem v zvezi ne navaja nobene okoliščine, ki bi podpirala takšno odločitev.

Glede pritožbe zagovornika obtožene A. Š.:

48. Iz enakih razlogov kot glede obtoženega V. Š. je utemeljena tudi pritožba zagovornika obtožene A. Š.. Zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede tega, da je bila obtožena zabeležena pri prehodu meje Republike K. dne 2. aprila 2014, da je bila zabeležena na Mejnem prehodu 2. aprila 2014, da je bila videna pri vstopu v vozilo BMW dne 2. aprila 2015, da je bila ujeta v prisluhu BMW 320-1 št. 307. Utemeljeno opozarja, da v spisovnem gradivu ni nobenega pisnega dokaza, da je bila obtoženka zabeležena pri prehodu meje Republike K. dne 2. aprila 2014, kot tudi, da v spisu ni podatka, kako naj bi bila obtožena identificirana kot ženska, ki je dne 2. aprila 2014 vstopila v osebni avtomobil BMW 320, v katerem je bil posnet pogovor BMW 320-1 št. 307. Razen izjav koordinatorja akcije S. o kontaktiranju s kosovskimi varnostnimi organi in z njihove strani posredovanih podatkih, ni nobenega dokaza o tej komunikaciji, ne o zaprosilu niti o njihovem odgovoru. Glede na različne izpovedbe koordinatorja akcije S. o tem, s kom konkretno je na K. komuniciral glede prehoda vozila Kia Sorento, izpovedi te priče v resnici niti ni mogoče preveriti. Enako kot zagovornik obtoženega V. Š. tudi zagovornik obtožene A. Š. utemeljeno opozarja glede fotografije ročnega zapisa podatkov iz osebnega bloka kriminalista S. (list. št. 4729 spisa), da je v bloku napačno zapisan priimek in datum rojstva obtoženega V. Š., predvsem pa, da je na isti strani zapisan prejšnji priimek V. Š. G. T., o katerem ob prečkanju kosovske meje švedska enota E. ni mogla biti seznanjena. Vse navedene nepojasnjene okoliščine vsekakor terjajo ponovno presojo dokazov o tem, ali je obtožena v navedenem obdobju bila na K..

49. Neutemeljeno pa zagovornik očita sodišču prve stopnje, da je bila obtoženi A. Š. kratena pravica do obrambe, ker njen zagovornik ni prejel zapisnika o zaslišanju priče S. med obravnavo, ko je bil ta zaslišan in naslednjo glavno obravnavo, ko se je zaslišanje te priče nadaljevalo. Sodišče prve stopnje se je do navedenega očitka opredelilo v točki 202 obrazložitve in k temu ni kaj dodati. Čeprav zagovornik meni drugače, ni moč mimo navedbe, da so bili zagovorniki prisotni na narokih, na katerih je bil koordinator zaslišan, da so ga imeli možnost spraševati in dajati pripombe, nenazadnje pa tudi, da so imeli možnost poslušati posnetke naroka. Očitana kršitev zato v tem primeru ni podana.

50. Zagovornik tudi izpostavlja, da je že na predobravnavnem naroku obramba zahtevala neposredno zaslišanje tistega policista, ki je opravljal tajno opazovanje 2. aprila 2014 in identificiral A. Š.. V tem delu pritožba utemeljeno opozarja, da obrambi zaslišanje te priče ni bilo omogočeno, pa bi ji moralo biti, glede na to, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da je poročilo o tajnem opazovanju napisal policist B. F. po podatkih, ki jih je prejel od koordinatorja akcije S., ki pa sam identifikacije oseb ni izvedel. Tudi v tem primeru, enako kot glede prepoznave obtoženega V. Š., pritožbeno sodišče pripominja, da bi bilo zaslišanje takšne osebe možno izvesti na način, da se njene identitete ne razkrije.

51. Utemeljeno zagovornik tudi očita, da v spisu ni nikakršnega dokaza o prepoznavi obtoženkinega glasu na prisluhu BMW 320-1 št. 307. Predvsem pa pritožba utemeljeno izraža pomisleke, da naj bi bila dne 2. aprila 2014 s K. pripeljana droga in sicer 2.579 g konoplje in 521,47 g heroina. Dejstvo je, da je potrjen zaseg navedenih količin in vrst droge v A. 4. in 16. aprila 2014, policisti pa so šele pri zasegu vozila več mesecev kasneje ugotovili, da ima le-to predelan prostor v rezervoarju za gorivo, vendar ob ogledu v vozilu ni bila najdena kakršnakoli sled prepovedanih drog kot tudi ne bioloških sledi obeh obtožencev. In končno, kakšna naj bi bila vloga A. Š. pri tem kaznivem dejanju in kako naj bi pripomogla k storitvi le tega. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi navaja zgolj, da naj bi njena prisotnost vzbujala manjšo pozornost, sicer pa sodišče prve stopnje ne dvomi, da je za to, kar počne V. Š. obtoženka vedela in prostovoljno sodelovala kot kurirka pri prevozu droge na relaciji K. – S., saj sta si oba od tega obetala dober in na lahek način pridobljen zaslužek. Strinjati se je zato treba, da bi moral biti obtoženkin doprinos h kaznivemu dejanju opisan in obrazložen. Ob pomislekih glede ugotovljene identitete obeh obtožencev pri predaji droge, predvsem pa dvomov, da je bila 2.4.2015 s K. pripeljana tista droga, ki je bila zasežena kasneje v A., so zaključki sodišča prve stopnje o krivdi obtoženke preuranjeni in je zato treba vse dokaze s tem v zvezi ponovno pretehtati.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega Z. M.:

52. Obtoženemu Z. M. se v točki III izreka sodbe očita, da je v L. dne 18. februarja 2014 prodal I. K. neugotovljeno količino kokaina in dne 4.3.2014 prodal V. A. R. C. najmanj 0,4 g kokaina. Glede obeh izvršitvenih dejanj je sodišče prve stopnje obrazložitev podalo v točkah od 174 do 181. 53. V nosilni pritožbeni navedbi se zagovornik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/19-19, s katero je razveljavilo celotno 13. poglavje Zakona o elektronskih komunikacijah-1 (ZEKom-1), ki se nanašajo na hrambo podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju. Meni, da je treba podatke o elektronskem komunikacijskem prometu, ki jih je državno tožilstvo pridobilo na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 27. novembra 2013 izločiti oziroma, da se sodba nanje ne sme opreti.

54. Sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev navedenih dokazov v sklepu z dne 7. januarja 2015 naslanja na dejstvo, da Ustavno sodišče z zgoraj navedeno odločbo ni poseglo v 149.b člen ZKP, ki določa prikrito pridobivanje prometnih podatkov in prikrito pridobivanje podatkov naročnikov ter na okoliščino, da Ustavno sodišče Republike Slovenije ni odredilo izbrisa podatkov, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča že razpolagali in so jih pridobili pred objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča. K navedenemu je sodišče dodalo še, da je potrebno v vsakem primeru posebej ocenjevati sorazmernost glede na težo kaznivega dejanja in sorazmernost glede časovnih meja hrambe podatkov.

55. Zagovornik obtoženega M. se s takšnim nadziranjem prvostopnega sodišča ne strinja in pri tem izpostavlja odločbi sodišča Evropske unije C-293/12 in C-594/12 in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/2013. Prvo je ab initio razveljavilo direktivo o hrambi podatkov, drugo pa trinajsto poglavje ZEKom-1, kar pomeni, da sta obe določbi neveljavni že od samega začetka. Kot poudarja zagovornik, jih dejstvo, da so se ti kasneje znašli v rokah organov kazenskega pregona, v ničemer ne razlikuje od na enak način zbranih podatkov, ki se niso znašli v rokah organov kazenskega postopka. Zagovornik razloge, ki govorijo v prid izločitvi navedenih dokazov utemeljuje s primeri hrambe DNK podatkov ter opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več primerih (I Ips 9675/2009 in I Ips 5367/2010), nazadnje v mesecu oktobru 2015 v tako imenovani zadevi OPENKAFE razveljavilo prvostopenjsko sodbo s katero so bili za krive, na podlagi DNK sledi, spoznani trije obtoženci, odločilo, da je sodišče s tem, ko je kot dokaz uporabilo neustavno ohranjen dokaz o DNK svojo odločbo oprlo na nedovoljen dokaz.

56. Po presoji pritožbenega sodišča obeh zadev ne gre enačiti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je glede pridobivanja in hrambe podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju v zadnjem obdobju sprejelo več odločitev (npr. I Ips 62213/2011-460 z dne 9.7.2015 in I Ips 30062/2010-707 z dne 23.7.2015) ter v njih zavzelo stališče, da razveljavitev omenjenih določb ZEKom-1 ne more avtomatsko pomeniti neveljavnosti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP. Kot je zapisalo v 9. točki obrazložitve v sodbi I Ips 30062/2010-707, hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča, ne pomeni vnaprejšnje, nediskriminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1. Prav tako Ustavno sodišče ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člena ZKP, na podlagi katere pridobljene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do njihovega uničenja. Ustavno sodišče je s svojo odločbo poseglo tudi v podatke, s kateri so organi pregona oziroma sodišča razpolagali že pred objavo ustavne odločbe (18.7.2014) in je takojšen izbris podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1. V obravnavani zadevi je sodišče prometne podatke od operaterjev pridobilo in hranilo že pred objavo sodbe Ustavnega sodišča. Glede na to, da že pridobljeni podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju ter obdelovanje in uporaba pri preiskovanju kaznivih dejanj pomenijo poseg v ustavni pravici do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov, je sodišče prve stopnje v točkah od 191 do 195 presojalo, ali konkreten ukrep pridobivanja prometnih podatkov zadosti merilom, ki jih je v odločbi z dne 3.7.2014 opredelilo Ustavno sodišče. Razloge, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče sprejema in ocenjuje, da je pritožba zagovornika v tej smeri neutemeljena. Odredba preiskovalnega sodnika je namreč osredotočena na točno določene osebe in odrejena z namenom odkrivanja in preiskovanja kataloškega kaznivega dejanja. Zagovornik sicer pričakuje, da se bo pritožbeno sodišče posebej opredeljevalo do njegovih navedb, zlasti tistih, ki prikazujejo vzporednice s hrambo DNK profilov, vendar je to, glede na že sprejeto sodno prakso, ki jo je Vrhovno sodišče RS oblikovalo glede posledic razveljavitve 13. poglavja ZEKom-1 na zakonitost izsledkov izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa po 149.b členu ZKP, nepotrebno. Zgolj na rob navedenemu pritožbeno sodišče dodaja, da le je in ne nepomembna tudi razlika med neselektivno hrambo DNK in podatki o elektronskih komunikacijah. Uporabniki slednjih namreč že ob sklenitvi pogodbenega razmerja pristanejo na hrambo navedenih podatkov; seznanjeni so torej, da se njihovi podatki lahko hranijo, medtem ko nosilec DNK na takšno možnost ni v naprej opozorjen.

57. Naslednja kršitev, ki jo zagovornik izpostavlja se nanaša na možnost zaslišanja tajnih opazovalcev. S tem v zvezi se sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Kopru Kp 574/2006 z dne 11.7.2007, v kateri se je le to postavilo na stališče, da zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem policistov, ki so izvajali tajno opazovanje, pomeni kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz D točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Opozarja, da je v sklicevani zadevi Višje sodišče v Kopru sprejelo zaključek, da v kolikor sodba temelji zgolj na branju poročila o tajnem opazovanju, ne da bi bili zaslišani tajni opazovalci, navedeno pomeni kršitev pravnih jamstev obtoženega do soočenja z obremenilno pričo. Med drugim se je Višje sodišče v Kopru v isti zadevi sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 208/2005 z dne 21. decembra 2006, v kateri je navedlo: „kadar obramba uveljavlja pravico do soočenja z obremenilno pričo, to pa stori s predlogom za njeno zaslišanje, je ugotovitev tajnega policijskega opazovanja, vsebovana v poročilu, dopustno uporabiti le v primeru, ko je v postopku mogoče zaslišati osebo, ki je posredovala oziroma pridobila (obremenilne) informacije in s tem obrambi omogočiti preverjanje njene verodostojnosti. Če takšnemu dokaznemu predlogu obrambe ni mogoče ugoditi, ker dokazov ni mogoče objektivno izvesti, sodbe ni dopustno opreti na poročilo o tajnem opazovanju in morebitno izpovedbo koordinatorja policijske akcije. Neposredno zaslišanje obremenilne priče obtoženemu omogoči učinkovito obrambo, sodišču pa na drugi strani možnost ocene njihove verodostojnosti in ima namen zagotoviti, da bi se čimbolj zanesljivo spoznala njihova dokazna vrednost, ki naj jo sodišče oceni tudi v povezavi z vsebino prebranega poročila in izpovedi koordinatorja ter drugih dokazov.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zagovornik besedilo, ki ga pripisuje sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 208/2005 prilagodil potrebam svoje pritožbe, saj besedilo v poševnem tisku in mestoma podčrtano (stran 12 in 14 pritožbe) ni identično temu v omenjeni sodbi, ki se nanaša na možnost zaslišanja tajnega policijskega sodelavca in dokazno vrednost navedb v njegovem poročilu, pa vendar je moč napraviti vzporednice tudi z obravnavano situacijo in se je zato treba strinjati z zagovornikom, da se sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na izjavo oziroma na poročilo o tajnem opazovanju, katerega izsledke so ugotovili tajni opazovalci, ki jih obtoženi ni mogel zaslišati. Kot opozarja, iz poročila o tajnem opazovanju, na katerega se opira sodba, ne izhaja, na kakšen način naj bi bil obtoženi prepoznan pred lokalom S. oziroma kako so tajni opazovalci prišli do zaključka, da naj bi bila oseba, ki je stala pri vozniku ravno pritožnik in da naj bi v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, oseba, ki je stala pri vozilu in bila identificirana kot obtoženi, izvršila prodajo droge. Strinjati se je zato treba, da je zato, ker se je v točki III izreka, ki se nanaša na obtoženca, oprlo na prebrano poročilo o tajnem opazovanju z dne 4.3.2014 ter izpovedbo koordinatorja policijske akcije Stjepanoviča, ne da bi zaslišalo tajne opazovalce, sodišče na nedopusten način zaobšlo pravno jamstvo obtoženca do soočenja z obremenilno pričo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP, saj se sodba opira na dokaz, ki je bil izveden v nasprotju z 29. členom Ustave RS, to je, z zagotovljenimi človekovimi pravicami do poštenega sojenja. Navedena kršitev načela kontradiktornosti ima za posledico, da je dejansko stanje v obravnavi zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, iz katerih bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženi prodal C. kokain v okoliščinah, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in ga ni C. dobil na kakšen drug način, npr. ob srečanju s S. in neznanim moškim na B..

58. Obtoženi je prav tako že na predobravnavnem naroku predlagal, da se opravijo analiza DNK zaseženega zavitka zaradi dokazovanje, da na alu foliji ni njegovih DNK sledi. Glede na izpoved koordinatorja akcije S. je bila analiza DNK opravljena, vendar izsledkov le te v spisu ni. Glede na navedeno ni moč sprejeti neobrazloženega stališča sodišča prve stopnje o nepotrebnosti analize DNK (točka 227 sodbe).

59. Utemeljen je tudi očitek zagovornika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskega dokaza na strani 307 spisa v zvezi z obtožencu očitanim kaznivim dejanjem z dne 4.3.2014, ko naj bi C. prodal 0,4 g kokaina. Ni dvoma, da je navedeni dokaz – zapisnik o izjavi kršitelja dan v zvezi s prekrškovnim postopkom zoper kršitelja V. A. R. C. (odločba o prekršku na listovni št. 308 do 311 spisa) pomemben, saj iz njega izhaja, da naj bi kršitelj zaseženo drogo dobil dan prej v G.. Vse navedeno je pomembno tudi v zvezi s vsebino poročila o tajnem opazovanju z dne 4. marca 2014 (listov. št. 297 do 298 spisa) iz katerega sicer izhaja, da sta se I. K. in V. A. R. C. v bližini gostinskega lokal S. v L. sestala z Z. M., torej obtoženim, iz poročila pa ne izhaja, da bi ob tej priliki bila opravljena kakršnakoli predaja, pač pa zgolj, da je M. stal poleg vozila Lancia, ki ga je vozil I. K. in se pogovarjal s K. in prej imenovanim italijanskim državljanom. Glede na to, da o okoliščinah srečanja z obtoženim in K. sodišče C. ni zaslišalo (kot razlog navaja nedosegljivost te priče), je utemeljen očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je treba zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi v tem delu sodbo sodišča razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega G. Č.:

60. Obtoženemu G. Č. se v točki I/14 sodbe (s popravkom) očita, da je angažiral voznika za prevoz droge, ki jo je A. A. nabavil na K. s K. v S., pri čemer gre glede na opis v izreku za točno neugotovljeno prepovedano drogo, vendar konopljo ali heroin. V zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja bi moral kurir ob posredovanju Č. prevzti vozilo Kia Sorento, s prirejenim prostorom za prevoz prepovedane droge, ki ga je A. parkiral na parkirišče nasproti V., vendar je kurir odstopil od dogovora in ni želel na K., Č. pa ni mogel na pot, zato prevoz ni bil opravljen. Obtožencu se očita, da je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi.

61. Zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. in 8. točki prvega odstavka 371. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, pri čemer izpostavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po navedbah zagovornika naj bi bil obtoženi G. Č. na tak ali drugačen način konfident novogoriškega kriminalista B. F., na kar naj bi kazalo tožilsko zamolčanje pogovorov C. (zagovornik jih konkretno navaja v opombah na tretji strani pritožbe), dalje, da sta policija in državno tožilstvo ves čas molčala, da je Č. sogovornik v pogovoru C.-1 št. 223 A. K., prav tako, da sta molčala in prikrivala, da je Č. sogovornik v pogovorih C.-1, ki jih zagovornik konkretno navaja v pritožbi v opombah na tretji strani kriminalist SKP PU K. B. F., kot tudi, da se v obrazložitvi sodišče prve stopnje argumentirano ne dotakne ugovarjanju obtoženčevega zagovornika na glavni obravnavi 22.6.2015 zoper dopustnost izvajanja posnetkov ambientalnega prisluškovanja.

62. Na identične očitke glede nezakonitosti ambientalnih prisluhov je pritožbeno sodišče odgovarjalo že ob obravnavanju pritožbenih navedb zagovornika obtoženega I. Z., zato jih na tem mestu ne ponavlja.

63. Na trditve zagovornika, ki jih je razumeti, kot da je obtoženi sodeloval s policijo in delal po njihovih navodilih, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo v točkah 169 do 173 obrazložitve izpodbijane sodbe in k temu kar je navedlo pravzaprav ni kaj dodati. Ključno je, da tudi kolikor bi bil obtoženi Č. informator, ga to ne odvezuje kazenske odgovornosti. Strinjati se je namreč treba z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obtoženi vedel, da sodeluje v dobro organizirani kriminalni združbi, katere vodja je A. A..

64. Zagovornik v točki C (stran 6 pritožbe) sodbi sodišča prve stopnje očita, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, saj se v točki I/14 (ob upoštevanju popravka) sodbe trdi, da je bila predmet kaznivega dejanja točno neugotovljena prepovedana droga, vendar konoplja ali heroin, medtem ko se v obrazložitvi sodbe v točki 168 trdi, da je bila predmet kaznivega dejanja konoplja.

65. Res je, da se v navedeni točki izpodbijane sodbe navaja, da je A. A. na K. nabavil točno neugotovljeno prepovedano drogo, vendar konopljo ali heroin, medtem ko iz 168. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je dne 9.7.2014 slovenska policija ob prijetju osumljencev v S. obvestila varnostne organe na K., ki so ob hišni preiskavi na naslovu A. prebivališča na K. našli več kot 10 kg droge konoplje, ki je po prepričanju sodišča prve stopnje evidentno bila predmet nameravnega prevoza v Republiko Slovenijo preko kurirja, ki ga je angažiral obtoženi G. Č., vendar takšna navedba v obrazložitvi predstavlja zgolj sklepanje sodišča o vrsti droge, ki jo je A. A. na K. nabavil, ne predstavlja pa takšnega razhajanja med uvodno navedbo o s strani A nabavljeni neugotovljeni prepovedani drogi, da bi bilo zgolj zaradi tega treba poseči v sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu. Zagovornik namreč meni, da bi bila, če bi sodišče imelo v mislih zgolj konopljo, izrečena zaporna kazen zagotovo bistveno krajša, vendar to ne drži. Zagovornik je spregledal, in tega v bistvu v celotni pritožbi niti ne izpodbija, da se obtoženemu očita kaznivo dejanje storjeno v kriminalni združbi, za takšno kaznivo dejanje pa je spodnja meja predpisane kazni zaporna kazen v trajanju najmanj petih let. Sodišče prve stopnje olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale omilitev kazni pod spodnjo mejo predpisane ne navaja, kljub temu pa je obtožencu za to kaznivo dejanje določilo zaporno kazen v trajanju štirih let, torej pod spodnjo mejo predpisane. Zato zagovornik s svojo pritožbo tudi v tem delu ne more biti uspešen.

66. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zagovornik navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker da je pri vseh odrejenih ukrepih prisluškovanja v prostoru po 151. členu ZKP (tako imenovanega ambientalnega prisluškovanja) zoper osumljence A. A., I. Z. in D. R. bila zaobidena sodna argumentacija, zakaj je zaradi izvršitve ukrepa potrebno tajno vstopiti v notranjost njihovih osebnih avtomobilov.

67. Na ta očitek je sodišče prve stopnje odgovorilo v 199. členu obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče glede zakonitosti odrejenih ukrepov nima pomislekov. Dodaja le, da je v odrejenih ukrepih prisluškovanja v prostoru preiskovalna sodnica neogibnost ukrepa obrazložila, že samo dejstvo, da je bilo treba sredstvo za prisluškovanje namestiti v vozilo pa pojasnjuje tudi potrebnost tajnega vstopa v notranjost vozila zaradi namestitve tega sredstva. Tako je razumeti tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95 z dne 27. novembra 1997, ki jo v pritožbi omenja tudi zagovornik. Predlagatelji ukrepa so se odločili za vrsto sredstva, ki je bilo v tem primeru edino lahko učinkovito, s tem pa tudi opravičili potrebo po tajnem vstopu v vozilo. Sorazmernost ukrepa je bila glede na težo kaznivega dejanja in nevarnost, ki jo tovrstna dejanja predstavljajo za zdravje in življenje ljudi izkazana in jo je razumeti iz celotne vsebine obrazložitve, s tem pa zadoščeno tudi pogoju, ki ga zagovornik izpostavlja posebej, in sicer, da je poseg nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, upoštevaje pri presoji nujnosti tudi načelo sorazmernosti. Zato zagovornik kljub sklicevanju na ločeno mnenje ustavnega sodnika M. K. k odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-25/95, odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Z. F. k odločbi Ustavnega sodišča RS Up-2094/2006 ter sklicevanju na sodbo ESČP v zadevi K. in drugi proti N., s pritožno ne more uspeti.

68. Zagovornik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje po prvem odstavku 373. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni sprejelo obrambne teze obtoženega G. Č., da v očitanih mu objektivnih ravnanjih ni podan subjektivni zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1. 69. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zaključek, da je obtoženi Č. deloval kot član hudodelske združbe v točki 184, obrazložilo pa je tudi kakšen je bil obtoženčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja, da je dokazni postopek pokazal, da je obtoženi delal na tem, da se kaznivo dejanje izvrši, računal pa je tudi na to, da bo pridobil protipravno premoženjsko korist. Ravno zato, ker je uvidel, da ima združba in s tem tudi obtoženi oziroma obsojeni A. velike probleme z denarjem zaradi zasegov droge v že izvršenih kaznivih dejanjih, je iskal stike z upokojenim kriminalistom K. in od njega želel izvedeti, koliko bi mu policija plačala, če bi se odločil za ovadbo. Glede na to, da je obtoženi v opisanem primeru izvrševal znake kaznivega dejanja, ni mogoče govoriti o prostovoljnem odstopu od izvršitve tega kaznivega dejanja, pa tudi ne o njegovem statutu informatorja ali tajnega delavca. Zagovornik sicer meni, da slednje niti ni relevantno, pač pa da je bistveno, da je na tak način faktično deloval, vendar je to zgolj njegov vpogled na zadevo, ki pa dokazne ocene o vlogi obtoženega pri obravnavanem kaznivem dejanju ne more omajati. Posebne teže tudi nimajo navedbe zagovornika, da je bil obtoženi po odločitvi koprskega državnega tožilstva žrtvovan, pa tudi ne mnenje, da bi moral biti postopek uveden tudi zoper A. T., torej osebo, ki jo je obtoženi neuspešno angažiral za prevoz droge. Kot izpostavlja, naj bi navedeni odstopil edino le zaradi neprejema vnaprejšnjega plačila stroškov poti, vendar se s tem vprašanjem pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati. Za pregon storilcev kaznivih dejanj je namreč pristojen tožilec. Glede na povedano pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi kriv očitanega kaznivega dejanja.

70. Čeprav zagovornik sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija glede odločitve o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče ta preizkus opravilo na podlagi določbe 386. člena ZKP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtoženemu za kaznivo dejanje po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 186. člena KZ-1 ter drugem odstavku 45. člena KZ-1 določilo kazen zapora v višini štirih let, to je pod spodnjo mejo predpisane za tovrstno kaznivo dejanje, kot je bilo že povedano, in denarno kazen v višini 100-dnevnih zneskov, to je, ob dnevnem znesku 10,00 EUR, 1.000,00 EUR, nakar mu je po prvem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 49866/10 z dne 8. aprila 2013, v kateri mu je bila zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja po členu 311/II-5 KZ določena zaporna kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let ter mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 in petem odstavku 58. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni že pravnomočne sodbe in določene kazni v sodbi izreklo enotno kazen zapora v trajanju petih let in devetih mesecev in denarno kazen v višini 100-dnevnih zneskov, to je 1.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti sodbe dalje, v primeru neizterljivosti pa se kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 20,00 EUR določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je odločitev o kazenski sankciji obtoženemu obrazložilo v točki 246. Kot obteževalno je obtožencu štelo predkaznovanost in da je kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe. Pritožbeno sodišče, ob že navedeni ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za to, da obtoženemu za obravnavano kaznivo dejanje določi kazen zapora pod spodnjo mejo predpisane, v takšno odločitev ni poseglo, pravilno pa je sodišče prve stopnje ob izreku enotne kazni upoštevalo tudi določeno kazen v preklicani pogojni obsodbi in mu glede na vse navedeno enotno kazen zapora izreklo v primernem trajanju. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v tem delu sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od kršitev na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

71. Ker obtoženi s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.080,00 EUR (tar. št. 7116 in 7122 ZST-1) in stroške njegovega zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom.

1 glej zadnji odstavek k točki 1 obrazložitve te sodne odločbe