Jedro

Ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika sodijo med notranja ravnanja, torej tista, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati.

Pri priznanju konkretne škode iz naslova izgubljenega dobička je bistvena ugotovitev, ali je bila toženki že ob sklenitvi pogodbe oziroma ob kršitvi pogodbe ta škoda znana oziroma ji ni mogla ostati neznana, pri čemer je kriterij za ugotavljanje predvidljivosti obsega škode skrbnost dobrega strokovnjaka, torej poklicna oziroma profesionalna skrbnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 450,62 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.11.2008 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.165,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa v roku 15 dni naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23.3.2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ima tožnica pravni interes za pritožbo zgolj zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe, zato je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo zgolj v tem obsegu.

7. Pravdni stranki sta dne 28.7.2008 sklenili prodajno pogodbo (priloga A2), s katero se je toženka kot prodajalec zavezala tožnici kot kupcu prodati nepremičnino parc. št. ..., tožnica pa se je zavezala za predmetno nepremičnino plačati kupnino v višini 144.000,00 EUR, in sicer 60.000,00 EUR po notarski overitvi prodajalčevega podpisa na prodajni pogodbi, 84.000,00 EUR pa po izročitvi nepremičnine v posest kupcu. Toženka je bila dolžna nepremičnino izročiti v posest tožnici najkasneje do dne 15.8.2008 (6. člen prodajne pogodbe). Ker je toženka nepremičnino tožnici izročila z zamudo (šele konec meseca decembra 2008), tožnica s predmetno tožbo od toženke zahteva odškodnino v obliki navadne škode - najemnine za nadomestni skladiščni prostor v znesku 720,00 EUR (priloga A5) in izgubljenega dobička – pričakovane dvoletne najemnine za del tožnici prodane sporne nepremičnine po najemni pogodbi z družbo Ilirija, d.d., (priloga A6) v višini 26.304,00 EUR.

8. Pritožbena navajanja, da v prodajni pogodbi ni bilo nobenih pogojev in zadržkov glede izročitve poslovnega prostora v posest, niti tožnica z možnostjo zamude ni bila seznanjena, so brezpredmetna, saj je povsem iste ugotovitve v svoji obrazložitvi podalo tudi sodišče prve stopnje (stran 4 izpodbijane sodbe).

9. V skladu s 1. odstavkom 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Po 2. odstavku 239. člena OZ je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti, ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala, dolžnik pa se lahko svoje odgovornosti razbremeni pod pogoji iz 240. člena OZ.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti, pač pa gre pri odgovornosti profesionalnih oseb za kršitev pogodbene obveznosti za odgovornost, ki se zelo približuje objektivni odgovornosti, pri čemer je treba upoštevati predvsem razmejitev med zunanjimi in notranjimi tveganji posameznih subjektov pogodbenega razmerja (Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, str. 213 - 216). To pomeni, da se pogodbeni zavezanec ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti zgolj s sklicevanjem na neobstoj krivde, temveč mora dokazati, da vzrok, iz katerega izvira nepravilnost v izpolnitvi, ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje se mu lahko pripiše. 11. Četudi vprašanje razmejitve tveganj ni preprosto, pa sodijo ravnanja pogodbenih partnerjev dolžnika nedvomno med notranja ravnanja, torej tista, ki jih je dolžnik dolžan sam obvladovati (tako VSL sodba I Cpg 59/2011 z dne 24.3.2011 in VSL sodba I Cpg 129/2010 z dne 18.5.2010). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je toženka z izročitvijo predmetne nepremičnine tožnici zamujala zaradi zamud izvajalca S., d.o.o., pri izgradnji novega poslovno – trgovskega objekta, v katerega se je nameravala preseliti. V konkretnem primeru je tako vzrok za nastanek škode tožnici izviral iz ravnanja pogodbenega partnerja toženke S., d.o.o., pri čemer pa je to ravnanje predstavljalo zgolj posredno oviro za zamudo toženke pri izročitvi sporne nepremičnine, saj bi se ji toženka teoretično lahko izognila s tem, da bi se v predvidenem roku izselila iz svojih starih, tožnici prodanih prostorov, in do zaključka projekta novogradnje pač najela začasne skladiščne prostore. Takšna možnost preprečitve škode še toliko bolj govori v prid dejstvu, da riziko nepravočasne izpolnitve pogodbe bremeni toženko, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. S tem v zvezi pa ni odločilno oziroma relevantno hkratno ugotavljanje sodišča prve stopnje, da je toženka glede na ugotovljene okoliščine o obnašanju svojega pogodbenega partnerja ravnala s stopnjo lahke malomarnosti, saj kot rečeno, obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti. Bistveno je namreč, da ravnanja njenega pogodbenega partnerja sodijo v njeno sfero odgovornosti zato, ker ga je izbrala, ker ve in je vedela, kaj lahko od njega pričakuje (neprestano podaljševanje roka izpolnitve), zaradi česar lahko z njim probleme tudi rešuje in učinkoviteje odpravlja škodne posledice, kot tretji (tožnica).

12. Kot je že zgoraj navedlo pritožbeno sodišče, ugotavljanje krivde pri poslovni odškodninski odgovornosti ne pride v poštev, je pa kljub temu smiselno in potrebno v primeru iz 2. odstavka 243. člena OZ, po katerem ima upnik v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki mu je nastala zaradi kršitve obveznosti, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala.

13. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je pritožbena navedba, da oprostilni razlog zamude pogodbenega partnerja, na katerega se sklicuje toženka, ni nastal po sklenitvi prodajne pogodbe, pač pa je obstajal že v času sklepanja prodajne pogodbe in je bil trajne narave, saj naj bi toženka že ob sklepanju vedela, da nov objekt še ni in ne bo kmalu (do 15.8.2008) končan, prepozna, saj gre za trditve, ki jih je tožnica prvič podala šele v pripravljalni vlogi z dne 8.7.2010, torej po izvedenem prvem naroku dne 15.4.2010. Ne glede na to pa je tudi neutemeljena, saj se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da bi morala biti dela na novem poslovno – trgovskem objektu v trenutku, ko je bila toženka dolžna tožnici po pogodbi izročiti predmetno nepremičnino, že zaključena (prilogi B3 in B4), pri čemer si je toženka tudi sicer ves čas prizadevala, da bi bil poslovno – trgovski objekt čim prej končan. Kot izhaja iz izpovedbe A. H., direktorja toženke, je toženka ob sklenitvi pogodbe s tožnico dobila 100% zagotovilo izvajalca, da bo objekt do dne 15.8.2008 končan, pri čemer naj bi takrat že razpolagali z dodatnim gradbenim dovoljenjem, po njegovi pridobitvi pa bi se morala izvesti zgolj še zaključna dela. Utemeljena je sicer pritožbena navedba, da je D. G., direktor družbe S., d.o.o., povedal, da so dodatno gradbeno dovoljenje pridobili avgusta oziroma septembra 2008, takrat pa naj bi se tudi dogovorili, da bo objekt končan do konca leta 2008, vendar je hkrati tudi poudaril, da si je toženka ves čas prizadevala za končanje projekta in da so dodatna dela opravljali tudi že pred pridobitvijo dodatnega gradbenega dovoljenja, pri čemer ni znal točno povedati, kdaj so ga sploh pridobili. Poudariti je tudi treba, da je toženka tožnico o zamudah obveščala in si je prizadevala škodo preprečiti oziroma jo zmanjšati s tem, da je tožnici v uporabo ponudila (čeprav neprimerno) nadomestno skladišče. Toženki tako ni mogoče očitati ne prevare (za katero niti ni bilo trditvene podlage) ne zavestne namere kršenja pogodbe ob vedenju, da objekt ne bo pravočasno končan. Ker pa je družba S., d.o.o., z deli na novem objektu ves čas zamujala, bi se toženka kljub vsemu možnosti zamude morala zavedati, zaradi česar pa ji je mogoče očitati kvečjemu krivdno ravnanje s stopnjo lahke malomarnosti.

14. Upnik ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ).

15. Tožnica je v predmetnem postopku poleg povračila dejanske škode v obliki stroškov, ki so ji nastali z najemom nadomestnega skladišča (priloga A5) in jih je sodišče prve stopnje priznalo, od toženke zahtevala tudi škodo v obliki izgubljenega dobička, in sicer pričakovane najemnine, ki bi jo prejela na podlagi najemne pogodbe z družbo I., d.d. (priloga A6). Pritožba sodišču prve stopnje sedaj očita, da je s tem, ko glede na identično dejansko stanje toženki ni priznalo tudi izgubljenega dobička, ravnalo protislovno, pri čemer pa spregleda, da gre pri zatrjevanih škodah za dve škodi iz različnih naslovov in podlag, ki ju je treba v postopku vsako posebej utemeljiti in dokazati.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se tiče izgubljenega dobička, med drugim utemeljilo s tem, da toženka škode iz naslova izgubljene najemnine kot možne posledice kršitve prodajne pogodbe z dne 28.7.2008 ob kršitvi prodajne pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana, ni mogla pričakovati. Ni torej res, da ji škode iz naslova izgubljenega dobička ni priznalo zaradi (lažje) stopnje krivde, kot skuša napačno prikazati pritožba.

17. Pri priznanju konkretne škode iz naslova izgubljenega dobička je torej bistvena ugotovitev, ali je bila toženki že ob sklenitvi pogodbe oziroma ob kršitvi pogodbe ta škoda znana oziroma ji ni mogla ostati neznana, pri čemer je kriterij za ugotavljanje predvidljivosti obsega škode skrbnost dobrega strokovnjaka, torej poklicna oziroma profesionalna skrbnost (VSL sodba II Cp 2280/2008 z dne 25.2.2009, VSL sklep I Cp 3988/2009 z dne 3.2.2010, VSL sodba II Cp 4194/2008 z dne 21.4.2009). V konkretnem primeru bi bilo mogoče seznanjenost toženke s škodo iz naslova izgubljene najemnine ugotavljati zgolj preko tožnici poslanega predpravdnega zahtevka z dne 16.9.2008 (priloga A14). Da bi tožnica toženko že pred tem obvestilom seznanila z najemno pogodbo z družbo I., d.d., so namreč le gole pritožbene trditve, ki niso podprte z dokazi, pri čemer je priča V. S. (delavka toženke) celo izrecno izpovedala, da toženka ni vedela za dogovorjen najem tožnice z družbo I., d.d. 18. Čeprav je toženka zanikala, da bi predpravdni zahtevek tožnice prejela, iz potrdila o oddaji priporočene pošiljke izhaja, da ji je bilo obvestilo pred pravdo nedvomno poslano. S tem dopisom je pooblaščenec tožnice toženko obvestil, da je tožnica zaradi kršitve prodajne pogodbe oškodovana tudi za izgubljeni dobiček, saj je imela za kupljen skladiščni prostor najemnika, ki je zaradi nezmožnosti tožnice izročiti predmet najema do dne 15.8.2008 od najema odstopil. Ker pa je tožnica v dopisu navedla tudi, da je I., d.d., od najema že odstopila (čeprav je bil najem dejansko odpovedan šele po e-pošti dne 17.11.2008 - priloga A8, s čimer se je toženka seznanila šele tekom predmetnega postopka), pa ni mogoče šteti niti, da je bila toženka pravočasno obveščena o že nastali škodi do obvestila niti ne o naknadni, po dne 16.9.2008 nastali, pričakovani škodi iz naslova izgubljene najemnine, saj je toženka upravičeno sklepala, da je vsa škoda že nastala, zato je ni več mogoče pričakovati in posledično tudi ne več preprečiti. Ker torej toženka nastanka škode po vročitvi dopisa in s tem seznanitvi s škodo tožnice dne 16.9.2008 po svojem vedenju ni mogla več preprečiti, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila nastala škoda za toženko ob kršitvi pogodbe tako dne 15.8.2008 kot tudi naknadno dne 16.9.2008 objektivno nepredvidljiva.

19. Glede na navedeno ostale pritožbene navedbe glede samega nastanka in višine škode niso relevantne, zato se pritožbenemu sodišču z njimi ni bilo treba ukvarjati.

20. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

21. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 1. odstavku 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (875 točk po tar. št. 21/1 ODT), ki ob upoštevanju 20% DDV in 2% materialnih stroškov znašajo 450,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.