Jedro

Tožnici zaradi toženčevega onemogočanja uporabe skupne nepremičnine neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. Po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ pa je zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. Z uporabo te določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba toženca tudi glede zastaranja in se - v I. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje: - 1. znesek 105.131,12 EUR nadomesti z zneskom 115.953,54 EUR;

2. za 33. alinejo dodajo naslednje alineje: - 1. 1. od zneska 827,55 EUR od 1. 12. 2012 dalje do plačila

2. od zneska 827,55 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila

3. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 2. 2013 dalje do plačila

4. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 3. 2013 dalje do plačila

5. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 4. 2013 dalje do plačila

6. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila

7. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 6. 2013 dalje do plačila

8. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila

9. od zneska 1.164,70 EUR od 1. 8. 2013 dalje do plačila

2. alineja „od zneska 150,28 EUR od 1. 9. 2013 dalje do plačila“ nadomesti z alinejo „od zneska 1.164,70 EUR od 1. 10. 2013 dalje do plačila“

3. znesek 5.711,84 EUR nadomesti z zneskom 6.279,28 EUR.

- v III. točki izreka znesek 3.032,64 EUR nadomesti z zneskom 3.878,96 EUR.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.244,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec sam uporablja fitnes center z opremo, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank, na katerem ima tožnica delež 4/10. Na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je delno ugodilo obogatitvenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo plačilo 93.226,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov odmene za uporabo tuje stvari. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Pritožbi toženca je ugodilo glede zastaranja: tožnica je s tožbo zahtevala plačilo uporabnine za pet let pred vložitvijo tožbe, torej za čas od 1. 11. 2007 do 31. 10. 2012. Nato je zahtevek dvakrat zvišala: prvič 28. 8. 2018 za uporabnino od 1. 11. 2012 do do 31. 7. 2018 in drugič z vlogo z dne 8. 1. 2020 za obdobje od 1. 8. 2018 do 31. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo, ker je štelo, da lahko tožnica med postopkom zviša tožbeni zahtevek zaradi prilagoditve spremenjenim razmeram. Sodišče druge stopnje pa je odločilo, da bi tožnica s spremembo tožbe z dne 28. 8. 2018 lahko zahtevala uporabnino le za preteklih pet let (346. člen OZ), zahtevala pa jo je za šestletno obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018. Tako je odločilo, da je za obdobje od 1. 11. 2012 do 28. 8. 2013 zahtevek zastaran in je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek tožnice za to obdobje zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 325/2022 z dne 3. 11. 2022 zoper odločitev sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je v okoliščinah obravnavanega primera materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev za plačilo uporabnin oziroma denarnih nadomestil za koristi od uporabe tožničinega deleža nepremičnine, zapadlih pred več kot 5 leti pred razširitvijo tožbe? **Revizija**

4. Na podlagi tega sklepa tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je s tožbo zahtevala plačilo uporabnine, ki ustreza njenemu deležu na skupnem premoženju, za obdobje od 1. 11. 2007 do 31. 10. 2012. S pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2018 pa je zahtevala uporabnino še za obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018 (za devetinšestdeset mesecev) ter z vlogo na redni št. 66 še za obdobje od 1. 8. 2018 do 21. 12. 2019. Poudarja, da je zahtevek za plačilo vsakomesečne uporabnine sukcesivno nastajajoča terjatev, podobno kot vsakomesečna odškodnina zaradi izgube dohodka, glede katere je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, da pravočasno uveljavljanje prve od sukcesivno nastajajočih terjatev pretrga zastaranje in začne šele po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče škode (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007, III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010, odločbe Višjega sodišča VSL II Cp 1868/2016 z dne 7. 12. 2016, Poročilo VSS št. 2/86, str. 29). Tožnica meni, da bi sodišče moralo tudi v tem primeru uporabiti določbe o pretrganju zastaranja. Po določbi 365. člena OZ je bilo zastaranje vseh kasnejših uporabnin pretrgano že z vložitvijo tožbe z dne 23. 10. 2012 in bi začelo znova teči šele od dneva, ko bi bila pravda za plačilo uporabnine za prvih pet let končana. Na dan razširitve tožbe pravda še ni bila končana, zaradi česar je bilo zastaranje za vse kasnejše sukcesivno nastajajoče uporabnine pretrgano. Tožnica opozarja, da je stališče sodišča druge stopnje o zastaranju tudi v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča v podobnem primeru II Ips 328/2016 z dne 26. 1. 2017. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi na drugi stopnji zavrnjene zneske uporabnin. Dodaja, da je stališče o zastaranju zmotno tudi upoštevajoč 96. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

**Odgovor na revizijo**

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da tožnica zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska mesečne uporabnine od vsakega prvega dne v mesecu dalje. Tako ne more biti dvoma, da je tožnica sama trdila, da je njena terjatev zapadla v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec. Torej ni bilo nobenega razumnega razloga, da ne bi mogla zahtevka postaviti pred potekom petletnega zastaralnega roka. Njena terjatev ima vse značilnosti občasne terjatve v smislu 347. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tej določbi terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. To velja tudi za pravico samo in za anuitete, s katerimi se v enakih, v naprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti. Meni, da bi stališče, ki ga zagovarja tožnica, izničilo institut zastaranja, saj bi že vložitev zahtevka za plačilo prvega „obroka“ uporabnine upnikom omogočila pravočasno sodno terjanje vseh ostalih „obrokov“ uporabnine, ne glede na njihov čas dospelosti. Tožnica je dejansko vložila novo tožbo, kljub temu, da jo je opredelila kot razširitev. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in tožnici naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Revizija je utemeljena.

**O zastaralnem roku za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve**

7. Neutemeljen je ugovor toženca v odgovoru na revizijo, da bi sodišče pri odločanju o ugovoru zastaranja moralo uporabiti poseben zastaralni rok treh let, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev (347. člen OZ). Pri občasnih terjatvah gre za to, da ima upnik iz enega pravnega naslova pravico zahtevati vedno nove izpolnitve, toda v časovnih presledkih, zato da dolžnik ni preveč obremenjen. Prav zato je zaradi varstva dolžnika določen krajši zastaralni rok, saj se neplačane terjatve lahko nakopičijo največ za triletno časovno obdobje.1 Naravo občasne terjatve imajo tudi terjatve iz naslova najemne ali zakupne pogodbe (vendar zanje velja še dodatno pravilo 351. člen OZ).

8. Pri odškodninskih terjatvah in terjatvah iz neupravičenih obogatitev pa ne gre za izvorno občasno terjatev. Pri teh terjatvah ima varovanje položaja oškodovane ali prikrajšane osebe prednost pred varstvom dolžnika. Zato so v OZ za zastaranje odškodninskih terjatev določeni posebni roki (352. člen OZ), za zastaranje terjatev iz neupravičenih obogatitev pa velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).2 Čeprav se odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari praviloma izračunava na podlagi tržne vrednosti najemnine in jo upnik uveljavlja mesečno, to glede na izvor terjatve nikakor ne more biti utemeljen razlog za uporabo zastaralnega roka za zastaranje občasnih terjatev.

**Uporaba določbe o pretrganju zastaranja**

9. Glede pretrganja zastaranja pri odškodninskih terjatvah je bilo leta 1986 sprejeto načelno stališče: “Zastaranje odškodninskega zahtevka se ravna po določbah 376. in 377. člena ZOR ne glede na to, ali se zahteva odškodnina za že nastalo škodo ali škodo, za katero je v rednem teku stvari gotovo, da bo sukcesivno nastajala tudi v bodočnosti, kakor tudi ne glede na to ali se odškodnina za bodočo škodo zahteva v obliki denarne rente ali v enkratnem znesku. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastala tudi v bodočnosti (izgubljeno vzdrževanje, izgubljeni zaslužek, nadomestilo za tujopomoč in nego in drugi primeri, v katerih se po zakonu lahko zahtevaodškodnina za bodočo škodo), lahko zahteva oškodovanec s sukcesivnim vlaganjem tožb na plačilo odškodnine za preteklo dobo in samo v obliki rente. V takšnem primeru se računajo zastaralni roki za terjatev, katereplačilo se zahteva s prvo tožbo, po določbah 376. oz. 377. člena ZOR,za vsako naslednjo terjatev, katere plačilo se zahteva s tožbo, pateče nov zastaralni rok od dneva, ko je bil prejšnji spor končan (3. odst. 392. člena ZOR).“

10. Tožnica se v reviziji zavzema za uporabo tretjega odstavka 369. člena OZ (ki je v bistvenem enak prej veljavnemu tretjemu odstavku 392. člena ZOR) o pretrganju zastaranja tudi pri terjatvah iz naslova neupravičene obogatitve. Ta določa: „Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan“. Toženec pa opozarja, da bi uporaba te določbe preveč zavarovala upnika in izničila glavni namen instituta zastaranja, saj bi že vložitev zahtevka za plačilo prvega „obroka“ uporabnine upnikom omogočila pravočasno sodno terjanje vseh ostalih „obrokov“ uporabnine, ne glede na njihov čas dospelosti.

11. Pri oblikovanju in uporabi pravil o zastaranju gre vselej za iskanje občutljivega ravnovesja med interesi upnika, dolžnika in javnega interesa po zagotavljanju pravne varnosti. Vrhovno sodišče se je s primerljivimi okoliščinami, kot so v obravnavani zadevi, že srečalo v zadevi II Ips 49/2019 (sodba z dne 28. 11. 2019), v kateri je odločalo o zahtevku samostojnega podjetnika za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem. Ta škoda je med tožnikovim bolniškim staležem nastajala sukcesivno od škodnega dogodka do zaključka zdravljenja, bilo je pa jasno, da po zaključenem zdravljenju ne bo več nastajala. Torej ni šlo za bodočo škodo, za katero bi se lahko odškodnina prisodila v obliki rente. Tožnik je z vložitvijo tožbe počakal do zaključka zdravljenja, to pa je bilo že po preteku treh let od prvega mesečnega izpada zaslužka oziroma letnega poročila, ko se je seznanil z višino izpadlega zaslužka v letu, ko se je poškodoval. Vrhovno sodišče je presodilo, da uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, v okoliščinah konkretnega primera ne bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Tak pristop bi tožnika silil k vložitvi tožbe, četudi bi bilo jasno da se bo škoda med postopkom povečevala (nejasno bi bilo le koliko časa in v kakšnem obsegu). Presodilo je, da to ni skladno s subjektivno naravo zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ in razlago besedne zveze "odkar je oškodovanec zvedel za škodo". Vrhovno sodišče je kot pomembno okoliščino navedlo tudi, da bi zahteva, da mora oškodovanec tožbo brez izjeme vložiti glede na tek časa od prvega prikrajšanja, od njega terjala, da vlaga ločene zahtevke za posamezna obdobja. Poudarilo je, da bi bilo takšno oteževanje pravice do sodnega varstva nerazumno in v nasprotju z izhodiščem, da se škoda obravnava kot enotna. Uporaba takšnega pravila tudi ne bi uresničila cilja, da se odprta razmerja zaključijo in nastane pravni mir.

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec tožnici onemogoča uporabo skupne nepremičnine od 1. 11. 2007 dalje. Tožnici zaradi nedopustnega ravnanja toženca neupravičeno prikrajšanje nastaja sukcesivno in ni jasno, koliko časa bo še trajalo. Tudi v tem primeru pravila o zastaranju tožnico silijo k sprotnemu vlaganju tožb in ji pomembno otežujejo pravno varstvo. Z uporabo pravila o pretrganju zastaranja pa se - enako kot pri odškodninskih terjatvah za bodočo škodo - preprečuje vlaganje novih tožb vsaj v času trajanja postopka po tožbi, s katero se zahteva plačilo terjatve iz neupravičene obogatitve za prvo petletno obdobje. To pomeni, da je po pravilu iz tretjega odstavka 369. člena OZ zastaranje terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zaradi uporabe tožničine nepremičnine pretrgano do zaključka spora. Tako lahko tožnica med postopkom tožbo razširi še za dodatno zapadle terjatve do konca glavne obravnave. Po koncu postopka pa zastaranje začne teči znova. S tako razlago po presoji Vrhovnega sodišča ni prekomerno poseženo v položaj dolžnika. Institut zastaranja izhaja iz prepričanja, da se dolžnik zaradi poteka časa čedalje težje brani pred upnikovim zahtevkom, poleg tega pa upnikova pasivnost pri dolžniku ustvarja videz, da šteje upnik dogodek, iz katerega bi lahko nastal zahtevek, za zaključen. Glede na to, da je upnica tožbo že vložila in je spor odprt za terjatve iz prvega petletnega obdobja, nobeden od navedenih argumentov ne pride v poštev.

13. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je zastarala tožničina terjatev za plačilo tistih denarnih nadomestil za koristi od uporabe njenega deleža nepremičnine, ki so zapadli več kot 5 let pred razširitvijo tožbe z dne 28. 8. 2018, torej od 1. 11. 2012 do 28. 8. 2013. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo toženca zavrnilo tudi glede odločitve o zastaranju in tožnici prisodilo na drugi stopnji zavrnjene zneske. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožnici pripadajo zneski uporabnin brez odštetih normiranih stroškov, in sicer za leto 2012 po 827,55 EUR mesečno, za leto 2013 pa po 1.164,70 EUR mesečno (točka 17 obrazložitve). Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še denarna nadomestila za mesece november 2012 (827,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012), december 2012 (827,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013), januar 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013), februar 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013), marec 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013), april 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013), maj 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013), junij 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013), julij 2013 (1.164,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013). Za mesec avgust 2013 je sodišče druge stopnje tožnici zaradi zastaranja prisodilo le 150,28 EUR, zato ji je Vrhovno sodišče prisodilo še razliko do 1.164,70 EUR, torej še 1.014,42 EUR. Za vsoto vseh navedenih zneskov (10.822,42 EUR) je povečalo tudi skupen prisojen znesek uporabnine v sodbi sodišča druge stopnje (105.1321,12 EUR), tako da ta po spremembi znaša 115.953,54 EUR.

14. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi je tožnica na prvi stopnji uspela z 98 % zahtevka, zato ji mora toženec na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene stroške prvostopenjskega postopka, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašajo 6.279,28 EUR. V pritožbenem postopku je tožnica po spremembi uspela s 95 %, zato ji mora toženec povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka, ki po izračunu sodišča druge stopnje znašajo 1.568,04 EUR za pritožbo in 2.310,92 za odgovore na pritožbe toženca, kar skupaj znaša 3.878,96 EUR.

15. Toženec pa mora tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti tudi njene stroške revizijskega postopka, ki obsegajo stroške v zvezi s predlogom za dopustitev revizije v znesku 692 EUR (glede na vrednost dopuščene revizije 10.922,42 je Vrhovno sodišče za predlog priznalo 625 točk, 2% materialnih stroškov, 22% DDV, kar skupaj znaša 357 EUR in 335 EUR sodne takse) in stroške v zvezi z revizijo v znesku 552,39 EUR (750 točk, 2 % materialnih stroškov in 22% DDV, kar skupaj znaša 428,39 EUR in 125 EUR sodne takse). Toženec mora tako tožnici povrniti skupaj 1.244,39 EUR stroškov revizijskega postopka.

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V. Kranjc v M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 464. 2 Vrhovno sodišče je tudi v 9. točki sodbe II Ips 1176/2008 z dne 20. 3. 2012 že zavzelo enako stališče: „Ker pa v konkretni zadevi med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženec kršil avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbah OZ (prej ZOR) o neupravičeni obogatitvi (konkretneje v določbi 198. člena OZ oziroma prej 219. člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist). Tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja prav tak zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, za katerega velja splošni zastaralni rok.“