Jedro

Utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine ni odvisna niti od tega, ali je nepremičnina v naravi že razdeljena. Pomembno je le, da je toženec uporabljal celoten objekt, čeprav je imel kot solastnik pravico uporabe prostorov le v mejah svojega idealnega deleža, s čimer je bil obogaten. V skladu z ustaljeno sodno prakso je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča (več) o javnopravnih obremenitvah dohodka. Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne ali plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka. To pomeni, da ob izdaji sodbe, s katero je tožencu naloženo plačilo uporabnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Toženec v pritožbi torej pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti tudi o plačilu davka, ki je stvar davčnih organov in davčnih predpisov.

S stopnjo verjetnosti je dokazano, da je toženec pravice tožnice iz naslova skupnega premoženja poskušal omejiti oziroma onemogočiti. Ne more biti nobenega dvoma v zaključek prve stopnje, da toženec deluje v smeri obremenjevanja premoženja in je s tem izkazana tudi subjektivna nevarnost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Toženec je dolžan tožnici v 15 dneh plačati 105.131,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 27.401,10 EUR od 1. 3. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 4. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 5. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 6. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 7. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 8. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 9. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 10. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 11. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 12. 2010 do plačila - od zneska 888,85 EUR od 1. 1. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 2. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 3. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 4. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 5. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 6. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 7. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 8. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 9. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 10. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 11. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 12. 2011 do plačila - od zneska 1.011,45 EUR od 1. 1. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 2. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 3. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 4. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 5. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 6. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 7. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 8. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 9. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 10. 2012 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 11. 2012 do plačila - od zneska 150,28 EUR od 1. 9. 2013 do plačila - od zneska 1.164,70 EUR od 1. 10. 2013 do plačila - od zneska 1.164,70 EUR od 1. 11. 2013 do plačila - od zneska 1.164,70 EUR od 1. 12. 2013 do plačila - od zneska 1.164,70 EUR od 1. 1. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 2. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 3. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 4. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 5. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 6. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 7. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 8. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 9. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 10. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 11. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 12. 2014 do plačila - od zneska 735,60 EUR od 1. 1. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 2. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 3. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 4. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 5. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 6. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 7. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 8. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 9. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 10. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 11. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 12. 2015 do plačila - od zneska 827,55 EUR od 1. 1. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 2. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 3. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 4. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 5. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 6. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 7. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 8. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 9. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 10. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1.11. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 12. 2016 do plačila - od zneska 551,70 EUR od 1. 1. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 2. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 3. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 4. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 5. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 6. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 7. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 8. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 9. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 10. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 11. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 12. 2017 do plačila - od zneska 459,75 EUR od 1. 1. 2018 do plačila od zneska 582,35 EUR od 1. 2. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 3. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 4. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 5. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 6. 2018 do plačila - od zneska 582,35 0 EUR od 1. 7. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 8. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 9. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 10. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 11. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 12. 2018 do plačila - od zneska 582,35 EUR od 1. 1. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 2. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 3. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 4. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 5. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 6. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 7. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 8. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 9. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 10. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 11. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 12. 2019 do plačila - od zneska 475,07 EUR od 1. 2. 2020 do plačila in v IV. točki izreka tako, da se znesek 5.252,75 EUR nadomesti z zneskom 5.711,84 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 3.032,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožnici plačati neto 93.226,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od zneska 22.037,10 za čas od 1. 3. 2010 do plačila ter od zneskov, ki so razvidni iz točke I izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 1. v mesecu za obdobje od 1. 4. 2010 do 1. 1. 2020 do plačila, ter poleg tega od bruto zneska 151.280,00 EUR izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem. V presežku, do zneska 118.302,32 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke z dne 22. 5. 2020 zoper sklep P 211/2012 z dne 12. 5. 2020 (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 5.252,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka glede zavrnjenih 22.692 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper odločitev o stroških postopka v točki IV. izreka glede nepriznanih 1.026,53 EUR stroškov z zahtevanimi obrestmi, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožencu poleg obveznosti iz I. točke izreka naloži plačati tožnici v 15 dneh še neto 22.692 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od zapadlosti do plačila za obdobje od 1. 3. 2010 do 1. 1. 2020, ter da odločitev o stroških postopka spremeni tako, da znesek 5.252,75 nadomesti z zneskom 6.279,28. Navaja, da je sodišče prve stopnje od neto uporabnin neutemeljeno odštevalo normirane stroške v višini 15 %. Te svoje odločitve v razlogih sodbe ni obrazložilo, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec stroškov vzdrževanja ni z ničemer izkazal, niti ni pravočasno, do zaključka prvega naroka, uveljavljal znižanja uporabnine na račun morebitnih stroškov. Nanje je začel opozarjati po dne 30. 8. 2019 vloženi tožbi v pravdi P 162/2019, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu zoper tukajšnjo tožnico kot toženko. Ker so ti stroški že predmet druge pravde, jih zaradi litispendence ne more uspešno uveljaviti z ugovorom v predmetni pravdi. V omenjeni tožbi uveljavlja 40 % vseh stroškov, ki jih je imel z nepremičnino, ki jih tožnica v pravdi P 162/2019 izpodbija. Višjih stroškov, kot jih uveljavlja v postopku P 162/2019, sploh nikoli ni imel in bi bil z odbitkom 15 % normiranih stroškov neupravičeno obogaten na škodo tožnice.

4. Toženec vlaga pritožbo zoper odločitev v I., III. in IV. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z odločitvijo, da mora od bruto zneska 151.280 EUR izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem. Gre za zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost. Tožnica trdi, da je toženec obogaten, od njega zahteva plačilo uporabnine, vendar pa iz točke I izreka izhaja, da tožnica dejansko vtožuje plačilo najemnine, ne pa plačilo uporabnine. Sodišče pojma uporabnine in najemnine neupravičeno in napačno enači. Del zahtevka, da je toženec za tožnico dolžan plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, je nesklepčen. Plačilo davka je stvar davčnega organa. Davčni predpisi določajo, kdo je sploh zavezanec za plačilo davka, kdaj davek v plačilo zapade in po kakšni stopnji ga je treba plačati. Toženec ni zavezanec za plačilo davka, ki bi ga eventualno morala plačati tožnica, niti ni dolžan v njenem imenu plačati nobenega davka. Če bi šlo za najemno razmerje, pa ne gre, bi bila zavezanka za plačilo davka od oddajanja premoženja v najem tožnica in nihče drug. Napoved za odmero davka bi morala oddati do 28. 2. vsakega leta za preteklo leto, davčni organ pa bi ji z odločbo odmeril davek. Nič od tega ni dolžan storiti toženec.

Izrek izpodbijane sodbe je sam s sabo v nasprotju oziroma vsaj nejasen. Iz točke I izhaja, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 93.226,30 EUR in od bruto zneska 151.280 EUR dolžan izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, v točki II izreka pa je navedeno, da se tožbeni zahtevek tožnice do zneska 118.302,32 EUR zavrne. Če je zahtevek tožnice nad zneskom 93.226,50 EUR zavrnjen, in če je tožnica zahtevala plačilo 118.302,32 EUR, potem ni jasno, zakaj bi moral toženec davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem obračunati od osnove 151.280 EUR.

Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek za čas od 23. 10. 2012 do 28. 8. 2013 zavrniti, ker je v tem delu zastaral. Tožnica je tožbo razširila z vlogo, ki jo je vložila 28. 8. 2018, zahteva pa plačilo uporabnine za čas od 23. 10. 2012 dalje, torej za več kot 5 let. Tožnica je sama po lastni volji opustila posest na spornih nepremičninah. Tudi iz razlogov sodbe izhaja, da sta tožnica in njen oče razpolagala s ključi nepremičnine. Ni res, da tožnica ključev nepremičnine ni vzela s seboj, ko je zapustila skupno prebivališče pravdnih strank. Razpolagala je s ključi in v prostore fitnesa hodila tudi kasneje. Toženec je ugotovil, da je nekdo vstopil v fitnes in iz njega odtujil razne stvari, o čemer je bila obveščena tudi policija. Tožbeni zahtevek je neutemeljen tudi zato, ker tožnica trdi, da bi njen del nepremičnine dala v najem in ga tržila, česar ne bi mogla, ker je bil pri nepremičnini v zemljiški knjigi kot edini lastnik vpisan izključno toženec. Nedoločenega deleža na nepremičnini ne bi mogla tržiti. Tega ni niti poskušala. Če bi tožnica res želela, bi lahko razpolagala z njenim solastnim delom na nepremičnini najmanj od tedaj, ko je bila delitev nepremičnine v obliki vpisa solastnih deležev na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi. Delitev nepremičnine v naravi še vedno ni izvedena.

Glede zavrnitve ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi toženec zanika, da bi posegal v solastni del nepremičnine tožnice, niti ni obremenil svojega dela nepremičnine. Poleg tega izdaja začasne odredbe ni potrebna, ker je tožnica pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu dosegla izdajo sklepa o predhodni odredbi. Tudi zoper ta sklep toženec ni vložil ugovora. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sklepom Z 66/2020 z dne 1. 12. 2020 pri toženčevem delu nepremičnine dovolilo vpis predznambe zastavne pravice v korist tožnice. Začasna odredba zato ni več potrebna. Že zato bi naslovno sodišče moralo ugoditi ugovoru toženca.

5. V odgovoru na pritožbo toženca tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

6. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 7. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa delno utemeljena.

_O pritožbi toženca zoper sodbo_ Glede izreka

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo (neto) uporabnino v skupnem znesku 93.226,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ker je tožnica po drugi razširitvi tožbe z dne 8. 1. 2020 (list. št. 144) zahtevala 118.302,32 EUR uporabnine, je logično, da je bil tožbeni zahtevek v presežku, do zneska 118.302,32 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnjen (II. točka izreka). Tožniku je bilo poleg plačila neto zneskov uporabnine (sicer zmotno, o čemer bo govora v nadaljevanju) naloženo tudi, da mora od bruto zneska uporabnin 151.280 EUR izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem (zadnja alineja I. točke izreka). Znesek 151.280 EUR je seštevek neto uporabnine 93.226,30 EUR, 15 % normiranih stroškov (22.692 EUR) in 27,5 % dohodnine (35.361,70 EUR). Sodišče prve stopnje je sámo1 od bruto zneskov uporabnine za posamezna leta odštelo najprej 15 % normiranih stroškov, nato pa od tako znižanega zneska še 27,50 % dohodnine, ker je ugotovilo, da se toženec na podlagi davčnih predpisov2 šteje za plačnika davka. Vse je razumljivo in pregledno obrazloženo v 17., 18. in 19. točki obrazložitve v povezavi s prilogo 1, ki je sestavni del izpodbijane sodbe.

Glede zastaranja

9. Sodišče prve stopnje je uporabnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi prisodilo za obdobje od 1. 1. 2007 do 3. 1. 2020. Tožbo3 (v kateri je tožnica zahtevala plačilo uporabnine za obdobje 5 let pred vložitvijo tožbe, to je od 1. 11. 2007 do 31. 10. 2012) je tožnica dvakrat spremenila (razširila), prvič z vlogo z dne 28. 8. 2018 za uporabnino za obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018 in drugič z vlogo z dne 8. 1. 2020 za obdobje od 1. 8. 2018 do 31. 12. 2019. Ugovor toženca, da je zahtevek za obdobje od 23. 10. 2012 do 28. 8. 2018 zastaran, je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da v skladu s sodno prakso stranka lahko zviša tožbeni zahtevek zaradi prilagoditve razmeram, ki so se spremenile zaradi poteka časa ali zaradi prilagoditve dejstvom, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Pritožbenega sodišča ta argumentacija v okoliščinah konkretnega primera ni prepričala. Treba je pritrditi pritožbenim navedbam, da bi lahko tožnica s spremembo tožbe z dne 28. 8. 2018 zahtevala uporabnino le za 5 let (346. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožnica je zahtevala uporabnino za obdobje od 1. 11. 2012 do 31. 7. 2018, zato je zahtevek za plačilo uporabnine zastaran za obdobje od 1. 11. 2012 do 28. 8. 2013. Glede (ne)privolitve v prikrajšanje

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnici uporabnina sploh ne pripada, ker je sama po lastni volji opustila posest na sporni nepremičnini. Kot jo je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, materialnopravno podlago zahtevka predstavljata določbi 198. in 190. člena OZ. Po ustaljeni sodni praksi za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadošča le dejstvo, da solastnik ali skupni lastnik stvari ne uporablja, ampak mora biti proti svoji volji izključen od uporabe stvari. Da toženka ni privolila v svoje prikrajšanje oziroma da nikoli ni privolila, da toženec sam uporablja celoten poslovni objekt (fitnes center na naslovu Ulica 11, ...), je bilo v postopku pred sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje (10., 11. in 12. točka obrazložitve) je prepričljiva in je pritožnik z golim ponavljanjem trditev, da je tožnica razpolagala s ključi sporne nepremičnine in tja tudi hodila skupaj s svojim očetom, ne morejo omajati.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da se je tožnica dne 23. 10. 2007 izselila iz skupnega bivališča pravdnih strank zaradi fizičnega in psihičnega nasilja, ki ga je toženec izvajal nad njo dan pred tem. Tožnici je verjelo, da čeprav ji toženec tega ni neposredno preprečil, ključev fitnesa ni vzela s seboj, ker se ga je bala. Ni res, da je sodišče tožnici nekritično sledilo. Nasprotni izpovedbi toženca, da je tožnica ključe ves čas imela, sodišče prve stopnje ni verjelo iz več razlogov. Najprej zato, ker si je prihajal v nasprotja s trditvami4 in v izpovedbi5, pa tudi zato, ker toženec še vedno, kljub pravnomočni sodbi, tožnici ne priznava nobenega deleža na skupnem premoženju6. Tožencu tudi upravičeno ni verjelo, da je tožnica imela ključe in je njen oče iz fitnesa odnašal različne stvari, saj ni uspel dokazati niti, da je zoper slednjega vložil kazensko ovadbo, kot je trdil. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec tožnici ves čas dal vedeti, da ji nič ne pripada in ji s tem ter z neizročitvijo ključev onemogočal uporabo njenega 4/10 deleža na skupnem premoženju.

12. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da tožnica do vpisa solastniških deležev na nepremičnini sploh ni upravičena do uporabnine, ker nedoločenega deleža ne bi mogla tržiti. Tožnici tudi ni bilo treba dokazati, komu, kdaj in za kakšno obdobje bi oddajala njen del nepremičnine. Utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine ni odvisna niti od tega, ali je nepremičnina v naravi že razdeljena, kot zmotno meni pritožnik. Pomembno je le, da je toženec uporabljal celoten objekt, čeprav je imel kot solastnik pravico uporabe prostorov le v mejah svojega idealnega deleža, s čimer je bil obogaten. V skladu z ustaljeno sodno prakso7 je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar, zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče pojma uporabnine in najemnine neupravičeno enači, ni utemeljen.

Glede davčnih odtegljajev

13. Kot je bilo že navedeno (8. točka obrazložitve), je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo neto zneske uporabnine, ki jih izračunalo tako, da je od bruto zneskov uporabnine za posamezna leta odštelo najprej 15 % normiranih stroškov, nato pa od tako znižanega zneska še 27,50 % dohodnine, tožencu pa naložilo da mora od bruto zneska uporabnine izračunati in za tožnico plačati davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem.

14. V sodni praksi8 se je ustalilo stališče, da se v civilnih postopkih ne odloča (več) o javnopravnih obremenitvah dohodka. Vrhovno sodišče je v več odločbah pojasnilo, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne ali plača davek, nastane šele v trenutku izplačila dohodka.9 To pomeni, da ob izdaji10 sodbe, s katero je tožencu naloženo plačilo uporabnine, davčne obveznosti plačnika davka še ni, saj še ni (potencialno) obdavčljivega dohodka, od katerega bi se lahko davki in prispevki obračunali in odvedli. Toženec v pritožbi torej pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti tudi o plačilu davka, ki je stvar davčnih organov in davčnih predpisov.

_**O pritožbi tožnice zoper sodbo**_

15. Ker po povedanem sodišče prve stopnje tožencu v izreku sodbe ne bi smelo naložiti, da za tožnico izračuna in plača davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, bi moralo tožnici prisoditi bruto zneske uporabnine brez odštevanja normiranih stroškov in akontacije dohodnine. Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo od bruto zneska uporabnin odštevati 15 % normirane stroške, je zato utemeljen.

_**Odločitev o pritožbah zoper sodbo**_

16. Zaradi večje jasnosti odločitve o pritožbah, zlasti o pritožbi tožnice, je treba uvodoma poudariti, da bi bila po prej povedanem tožnica upravičena do bruto zneskov uporabnin, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja in za celotno vtoževano obdobje znašajo 151.280 EUR. Ker pa je tožnica v pritožbi izrecno opredelila obseg izpodbijanja zavrnilnega dela sodbe, in sicer, da „se pritožuje zoper odločitev v tč. II izreka sodbe glede zavrnjenih 22.692 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi“, ji pritožbeno sodišče ni moglo prisoditi celotne razlike med bruto in neto zneskom uporabnin. Celotne bruto uporabnine tožnici ni mogoče prisoditi tudi zato, ker bi bil s tem prekoračen tožbeni zahtevek, s katerim zahteva 118.302,32 EUR uporabnine.

17. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice v celoti, pritožbi toženca pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je 1) iz izreka izpustilo besedo „neto“ in tisti del I. točke izreka, v katerem je tožencu naloženo, da od bruto zneska 151.280 EUR izračuna in za tožnico plača davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, 2) tožnici prisodilo uporabnino (zneske, kot so zahtevani v pritožbi11) brez odštetih 15 % normiranih stroškov; tako zvišana uporabnina znaša sedaj mesečno za leti 2007 in 2008 1.042,10 EUR, za leto 2009 919,50 EUR, za leto 2010 888,85 EUR, za leto 2011 1.011,45 EUR, za leto 2012 827,55 EUR, za leto 2013 1.164,70 EUR, za leto 2014 735,60 EUR, za leto 2015 827,50 EUR, za leto 2016 551,70 EUR, za leto 2017 459,75 EUR, za leto 2018 582,35 EUR in za leto 2019 475,07 EUR in 3) zahtevek za plačilo uporabnine za mesece november in december 2012, januar, februar, marec, april, maj, junij, julij ter za sorazmerni del avgusta 2013 (do 28. 8.) zaradi zastaranja zavrnilo.

18. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Po spremembi odločitve je tožnica uspela s 94,40%12 zahtevka, toženec pa 5,60 %. Iz neizpodbijane odmere stroškov sodišča prve stopnje (33. in 34. točka obrazložitve) izhaja, da stroški tožnice skupaj znašajo 6.279,28 EUR, toženca pa 3.404,98 EUR. Glede na njun uspeh je tožnica upravičena do 5.902,52 EUR stroškov, toženec pa do 190,68 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov mora toženec tožnici povrniti 5.711,84 EUR.

_**O pritožbi toženca zoper sklep**_

19. Neutemeljene so pritožbene toženca trditve, da je sodišče napačno zavrnilo njegov ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (28. in 29. točka obrazložitve) in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. S stopnjo verjetnosti je dokazano, da je toženec pravice tožnice iz naslova skupnega premoženja poskušal omejiti oziroma onemogočiti že s sklenitvijo Sporazuma o ugotovitvi skupnih vlaganj in investiranja v nepremičnine in sporazuma o obstoju terjatev ter hipotekarnega zavarovanja z dne 24. 4. 2007, ki ga je sklenil s svojo materjo. V njem sta soglašala, da je njegova mati kot upnica do 28. 2. 2006 (do razpada skupnosti) vložila v predmetno nepremičnino 379.000 EUR. Ta sporazum je bil s pravnomočno sodbo že ugotovljen za ničnega zaradi nemoralnega nagiba. Le mesec po izdaji sodbe, s katero je bil tožnici priznan delež 1/10 na skupni nepremičnini, pa je toženec izposloval tudi pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tako, da je njegova mati vložila predlog za izvršbo, toženec pa zoper njega ni ugovarjal, na podlagi njega pa je bila (spet) vknjižena zastavna pravica, ki je obremenila celotno nepremičnino. Zoper toženčevo mater je vložena tožba na podlagi določb 255. do 260. OZ. Na podlagi navedenega ne more biti nobenega dvoma v zaključek prve stopnje, da toženec deluje v smeri obremenjevanja premoženja in je s tem izkazana tudi subjektivna nevarnost. Na vpis predznambe zastavne pravice na podlagi predhodne odredbe Z 66/2020 z dne 1. 12. 2020, zaradi katere začasna odredba po mnenju toženca ni več potrebna, pa se slednji ne more sklicevati, ker je bil ta vpis dovoljen po izdaji izpodbijane sodbe oziroma sklepa, s katerim je bilo odločeno o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi. Zaradi navedenega je višje sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora in izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**Stroški pritožbenega postopka**_

20. Izrek o stroških temelji na 165. členu v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožnica je v pritožbenem postopku v celoti uspela, toženec pa glede sodbe s približno 15%13, glede sklepa pa je v celoti propadel. Pritožbeno sodišče je tožnici za pritožbo14 priznalo 712 EUR za sestavo po tar. št. 3210 ZOdvT15, pavšal 20 EUR po tar. št. 6002, 22 % DDV in takso za pritožbo v višini 675 EUR, kar skupaj znaša 1.568,04 EUR. Tožencu je za pritožbo zoper sodbo priznalo 1.340,80 EUR po tar. št. 3210, 20 EUR po tar. št. 6002, 22 % DDV in takso za pritožbo v višini 1.671 EUR, kar skupaj znaša 3.331,18 EUR. Tožnici so priznani še stroški za odgovor na toženčevo pritožbo, in sicer 1.340,80 EUR za sestavo po tar. št. 3210, 533,40 EUR za odgovor na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi po tar. št. 3468, 20 EUR po tar. št. 6002 in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.310,92 EUR.

21. Glede na uspeh s pritožbama je tožnica upravičena do 100 % stroškov za pritožbo zoper sodbo (1.568,04 EUR) in 85 % stroškov za odgovor na pritožbo (1.964,28 EUR), toženec pa do 15 % stroškov za pritožbo zoper sodbo (499,68 EUR). Po pobotu mora toženec tožnici plačati 3.032,64 EUR stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Izvedenka je izračunala bruto zneske uporabnine. 2 Sodišče je uporabilo posamezne določbe Zakona o dohodnini in Zakona o davčnem postopku (16. točka obrazložitve). 3 Vloženo 24. 10. 2012. 4 V odgovoru na tožbo je navajal, da tožnica fitnes centra nikoli ni imela v posesti, na prvem naroku za glavno obravnavo pa, da ima ključe ves čas v posesti. Tožnica je izpovedala, da je imela v času življenjske skupnosti s tožencem svoj izvod ključa, v fitnesu je delala na recepciji, med vikendi pa tudi čistila. 5 Izpovedal je, da tožnica nikoli ni zahtevala ključev, ko pa mu je bil predočen poziv tožnice z dne 15. 2. 2010 in njegov odgovor nanj, v katerem ni navedeno, da tožnica ključe že ima, je to pripisal napaki odvetnika. 6 Izid pravde o deležih na skupnem premoženju še vedno pripisuje slabemu zastopanju odvetnika. 7 II Ips 307/2015, II Ips 626/2008, II Ips 698/2009 in druge. 8 Glej odločbo VSRS II Ips 39/2021 z dne 6. 9. 2021 in v njej navedene odločbe VSRS. 9 Davčna obveznost bo ob izplačilu dohodka nastala na podlagi kogentne davčnopravne zakonodaje. Če bo toženec oseba, ki se po 12. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) šteje za plačnika davka, bo obveznost izpolnil tako, da bo davčni odtegljaj v skladu z davčnopravno zakonodajo nakazal neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa tožnici. V nasprotnem primeru pa bo tožnica ob prejemu terjatve sama odvedla akontacijo dohodnine (ki je enaka davku od oddajanja premoženja v najem). V skladu z določbo 135. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) se namreč izračun dohodnine iz oddajanja premoženja v najem opravi na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem (toženec) ali odmero dohodnine (tožnica). Povedano drugače, če bo toženec izračunal in za tožnico plačal davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem, bo tožnici dolgoval le preostali znesek (neto uporabnino). Če bo ves znesek iz izreka nakazan tožnici, pa bo ona zavezanka za plačilo dohodnine na podlagi odločbe o odmeri dohodnine. 10 Plačilo davka ni dejstvo, ki bi nastalo do konca glavne obravnave in s tem znotraj časovnih meja, na katere se veže pravnomočnost sodbe (II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017). 11 Izračun mesečnih uporabnin brez odštetih 15 % normiranih stroškov je razviden iz priloge A 40. 12 Zahtevala je znesek 118.302,32 EUR, prisojenih je 105.131,12 EUR. Pritožbeno sodišče je upoštevalo uspeh po temelju in po višini, ker je tako stroške odmerilo sodišče prve stopnje (32. točka obrazložitve), čemur pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta. 13 Zaradi zastaranja je uspel 9,54 % (8.892,95 EUR od zneska 93.226,30 EUR) preostali del (5,46 %) pa predstavlja približno oceno uspeha glede obveznosti plačila davka, ki ga ni mogoče izračunati, ker ni znana davčna stopnja v času plačila. 14 Glede na vrednost izpodbijanega dela 22.692 EUR. 15 V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18, 22/19) so glede na datum vložitve tožbe (24. 10. 2012) stroški odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09).