Jedro

Privolitev upnika v spremembo dolžnika mora biti izrecna in nedvoumno podana, saj gre za pravnoposlovno izjavo volje, ki lahko bistveno spremeni upnikov položaj. Privolitev s konkludentnim dejanjem zakon predvideva v fazi izpolnitve obveznosti – za primer, da upnik izpolnitev sprejme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo glavnice 70.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 7.810,30 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Graja dokazno oceno in ocenjuje, da vsa pravno relevantna dejstva niso ugotovljena. Opozarja na predhodno odločitev I Cp 3493/2015 in navaja, da napotki pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi niso upoštevani. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo konteksta in okoliščin, znotraj katerih so bila oblikovana določila posojilne pogodbe in pogodbe o prevzemu. Nujno je upoštevati celoten krog vseh sklenjenih pravnih poslov in ne zgolj na videz jasna določila posamezne pogodbe. Sodišče prve stopnje je priče sicer zaslišalo, ni pa pravilno ocenilo njihovih izpovedb in pisnih izjav. Zaključuje, da je očiten skupen namen pogodbenikov: poplačilo obveznosti kreditojemalca B. d.o.o. do F. d.d., v izogib unovčenju zavarovanja, ki ga je podal porok G. d.d. - v stečaju. To potrjujejo vse pogodbe. Opozarja, da je tožeča stranka, ki jo je zastopal S. G., tožencu brez zavarovanja nakazala 70.000,00 EUR. Toženec je ta sredstva nemudoma nakazal F. d.d. Skupen namen pogodbenikov je torej izpolnitev tretjemu – F. d.d. To je bil skupen namen pogodbenikov vseh, v letu 2013 sklenjenih pogodb. Ne gre za subjektivno dojemanje vsebine in motivov posojilne pogodbe, ampak za pogodbeno podlago, ki jo predstavljajo interesi in volja pogodbenic. Kako stranki razumeta ekvivalentnost v pogodbenem odnosu, sodi v pojem kavze in ne gre za nagib, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče. Niso ocenjene vse dejanske okoliščine in sodišče prve stopnje tudi tokrat ni ugotovilo po toženi stranki zatrjevanih dejstev, ki kažejo na to, da pogodbeni stranki nista hoteli učinkov posojilne pogodbe. Sodišče je izpoved prič upoštevalo le pri presoji Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013, ne pa pri presoji Posojilne pogodbe z dne 10.10.2013. Pri presoji obeh pogodb se sodišče prve stopnje prvenstveno sklicuje na besedno razlago pogodbenih določil in že na tej podlagi zaključuje, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu izpolnitve in ne pogodba o prevzemu dolga. Šele iz nadaljevanja sodbe je mogoče razumeti, da je sodišče vendarle vsaj delno sledilo napotkom višjega sodišča in morebiten prevzem dolga raziskalo tudi z izpovedbami prič. Izpovedi prič ni povzelo v sodbo in jih je zelo skopo predstavilo. Spregledana je izpoved priče M. K. – računovodkinje povezanih družb. Izpovedi prič B. P., B. M. in B. N. so neupravičeno ocenjene za neverodostojne, njihove pisne izjave pa niso upoštevane. Izpovedi B. M. in B. N. potrjujeta vsa odločilna dejstva iz pisnih izjav. Oba sta v pisni izjavi potrdila, da je tožena stranka privolila v Pogodbo o prevzemu dolga z dne 24.10.2013. Izpovedala sta o prijateljskih odnosih med družbeniki B. d.o.o. in F. d.o.o. Bistveno je bilo, da se – v izogib unovčenju zavarovanja, ki ga je dal porok G. d.d. v stečaju – obveznosti B. d.o.o. do F. d.d. zaprejo. B. N., ki ni pravnik, je navedel, da ne pozna razlike med institutoma prevzema obveznosti in prevzema dolga. Pojasnil pa je, da je S. G. od samega začetka vedel za pogodbo o prevzemu dolga in je z njo soglašal. Kot vedno je tudi v času sklepanja te pogodbe sedel v sobi z drugimi družbeniki. B. N. je pojasnil, da G. terjatve ne bi prijavil v stečajno maso, če za dogovor o prevzemu dolga ne bi vedel. Tudi iz poslovnih knjig obeh povezanih družb je razviden prenos dolga – dolg do B. d.o.o. in ne do toženca. Enako je izpovedal B. M., ki je izrecno potrdi, da se je G. na skupnem sestanku z lastniki ustno strinjal z zamenjavo dolžnika. B. M. je podpisnik sporne pogodbe o prevzemu, zato ni mogoče, da ne bi vedel o G. soglasju s pogodbo. Nepravilno je stališče, da so izpovedi prič presplošne in da temeljijo na sklepanju. Okoliščine v zvezi s prevzemom dolga so poznane tudi B. P. Zakon ne predpisuje obličnosti privolitve v prevzem dolga. Pomembno je upnikovo ravnanje, iz katerega je mogoče sklepati, da je pristal na novo nastali pravni položaj (spremembo dolžnika). Tožeča stranka je prijavila terjatev v stečajnem postopku. Če bi štela, da je šlo za prevzem izpolnitve, tega ne bi storila. Tožbe ni vložila, ker z njo ne bi uspela. Nesprejemljivo je prvostopenjsko stališče, da je tožeča stranka zgolj iz previdnosti, za vsak slučaj, prijavila terjatev v stečajnem postopku. Družba B. d.o.o. v času sklenitve sporne pogodbe finančnih težav še ni imela, saj je 26.9.2013 prejela 136.000,00 EUR od prodaje poslovnega deleža v kosovski družbi. V poslovnih knjigah je kot edina dolžnica do F. d.d. navedena družba B. d.o.o. in ne toženec, kar je potrdila tudi računovodkinja M. K., katere izpoved je spregledana. Očitno je torej, da je G. vedel za prevzem dolga. K. je povedala, da ni mogoče, da bi knjiženja potekala brez vednosti zakonitih zastopnikov družb. Toženec je pojasnil, da mu je S. G. povedal o ustrahovanju s strani stečajnega upravitelja tožeče stranke – da bo zoper G., kot nekdanjega zastopnika tožeče stranke, vložen odškodninski zahtevek, če bi o določenih dejstvih izpovedal. Priča bi lahko odklonila izpoved, če bi sebe spravila v znatno premoženjsko škodo ali kazenski pregon, zato je toženec dokazni predlog za G. zaslišanje umaknil. Odločilna dejstva so dokazana z izpovedbami drugih prič, zlasti B. N. in B. M. Ocenjuje, da je sodišče nastopalo pristransko, kar potrjuje tudi zvočni zapis naroka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Analizira izpovedi prič. Meni, da sodba I Cp 3493/2015 pomeni odstop od sodne prakse.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlog, zaradi katerega je toženec sodeloval pri pogodbah, sklenjenih zaradi zapiranja obveznosti družbe B. d.o.o., je sodišče prve stopnje v 21. točki sodbe pravilno opredelilo kot nagib za sklepanje pogodb(1). Nagib na obstoj obveznosti ne vpliva (40. čl. Obligacijskega zakonika). Sicer pa tožena stranka zatrjuje, da se je nagib uresničil. Toženec je izposojeni znesek uporabil za poplačilo dolga družbe B. d.o.o. do F. d.d. iz Pogodbe o Kratkoročnem kreditu 7312/11 z dne 10.1.2011 – za poplačilo tuje obveznosti. Obveznost vračila posojila, ki jo je sprejel toženec z dne 10.10.2013 sklenjeno posojilno pogodbo, je s Pogodbo o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 prevzela družba B. d.o.o. Če bi ta družba prevzeto obveznost izpolnila, bi bil končni cilj pogodbenikov dosežen: kredit do F. d.d. bi bil plačan iz sredstev družbe B. d.o.o, ki ga je tudi najela.

6. Da bi dne 10.10.2013 sklenjena posojilna pogodba imela drugo podlago, kot je iz njenega zapisa razvidna (causa credendi), tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni izkazano. Pritožnik se sklicuje na njeno podlago (causo), ne pove pa, kakšna naj bi sploh bila. Zamenjuje causo posojilne pogodbe s ciljem sklepanja posojilne pogodbe in vseh drugih, v letu 2013 sklenjenih pravnih poslov: da se v izogib unovčenju poroštva družbe G. d.d. – v stečaju poplača terjatev F. d.d. Ta cilj so pogodbeniki skušali doseči z več pogodbami z različno pravno naravo (causo). Dejstvo, da je s Posojilno pogodbo z dne 10.10.2013 toženec sprejel obveznost vrnitve posojila, potrjuje toženec sam, saj trdi in dokazuje, da je izpolnitev te obveznosti od njega prevzela družba B. d.o.o. Če podlaga dne 10.10.2013 sklenjene pogodbe ni bila toženčevo kreditiranje, se zastavlja vprašanje, zakaj je potem v Pogodbi o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 označen kot dolžnik; zakaj v tej pogodbi priznava, da dolguje 70.000,00 EUR. Če toženec s pogodbo z dne 10.10.2013 obveznosti vrnitve posojila ne bi sprejel, sklepanje pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 ne bi bilo potrebno.

7. Pritožbeno sodišče soglaša, da s Pogodbo o prevzemu izpolnitve, ki sta jo dne 24.10.2013 sklenila toženec in B. d.o.o., do spremembe dolžnika za vrnitev posojila v višini 70.000,00 EUR ni prišlo. Pogoj za spremembo dolžnika je privolitev upnika (tožeče stranke). Iz izpovedb prič B. M., B. N. in B. P. ter izjav, ki so jih priče pisno podale, ni mogoče zaključiti, da je S. G. podal izjavo volje, da soglaša s spremembo upnika. B. M. in B. N. sicer potrjujeta G. soglasnost s spremembo dolžnika, kar pa je očitno rezultat njune ocene. Nobeden od njiju ni izpovedal o tem, na osnovi katerih G. izjav sklepa, da je G. s spremembo dolžnika soglašal – kdaj in na kakšen način je táko izjavo podal, s katerimi besedami jo je podal in podobno. B. P. pri sklepanju sporne Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013 ni sodeloval in ve zgolj to, kar so mu o sklepanju pogodbe povedali drugi. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da je iz G. ravnanja (konkludentnih dejanj) mogoče sklepati, da je na menjavo dolžnika pristal. Privolitev upnika mora biti izrecna in nedvoumno podana, saj gre za pravnoposlovno izjavo volje, ki bistveno spremeni upnikov položaj (stari dolžnik je prost obveznosti, na njegovo mesto stopi nov dolžnik). Privolitev s konkludentnim dejanjem zakon predvideva v fazi izpolnitve obveznosti - za primer, da upnik izpolnitev sprejme (tretji odstavek 427. čl. Obligacijskega zakonika). Niti iz toženčeve izpovedbe niti iz izpovedb in pisnih izjav prič ni razvidno, zakaj G. pisne pogodbe ni podpisal. Toženec, ki je izpovedal, da je bil G. v času sklepanja pogodbe prisoten, ni podal razumnega in logičnega pojasnila, zakaj G. pogodbe ni podpisal. Nerazumno je, kar trdi tožena stranka, da je G. privolitev v spremembo dolžnika dal, pogodbe, katere edini namen naj bi bila ravno sprememba dolžnika, pa ni podpisal. Skupno vodenje družb in prijateljske vezi med zakonitimi zastopniki in družbeniki so lahko vplivali na oblikovanje poslovne volje pogodbenikov, vendar je tudi v takem okolju vsak zakoniti zastopnik moral paziti na interese družbe, ki jo je zastopal. Zato je G. tisti, ki bi lahko potrdil, da je pri sklenitvi pogodbe sodeloval in za tožečo stranko oblikoval ter izrazil poslovno voljo, da dolžnik namesto toženca postane družba B. d.o.o. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi bila odločilna izpovedba takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke S.G., če bi bil ta dokaz izveden. Pri zaslišanju G. toženec ni vztrajal (dokazni predlog z njegovim zaslišanjem je umaknil). Dokazni postopek torej ni potrdil, da bi bila poslovna volja pogodbenikov Pogodbe o prevzemu obveznosti z dne 24.10.2013 drugačna od tiste, ki je razvidna iz njenega zapisa.

8. Navržen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev, in da je dokazna ocena pomanjkljiva. Izpovedi prič so povzete v obsegu, kot je potrebno, in tudi ocenjene (42. do 50. točka prvostopenjske sodbe). Prvostopenjsko sodišče je sledilo napotkom višjega sodišča in pogodbeno voljo ugotavljalo ne samo z jezikovno razlago pisnih pogodb, ampak tudi na podlagi drugih dokazov – tudi pisnih izjav in izpovedi prič, ki so bile pri sklepanju pogodbe prisotne ali so bile s sklepanjem pogodbe seznanjene. Dvom o pravi pogodbeni volji pogodbenikov – gre za več povezanih pogodb, toženec na materialnem področju s pogodbami ni ničesar pridobil, pa je kljub temu zavezan plačati velik denarni znesek – je tožena stranka sicer uspela zasejati samo pritožbenemu, ne pa tudi prvostopenjskemu sodišču, vendar je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kljub temu ugotavljalo skupno voljo pogodbenikov. Ker je takó ravnalo, je nepomembno, da v ponovljenem postopku vztraja, da je vsebina sklenjenih pogodb ugotovljiva že z njihovo jezikovno razlago. Ni res, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo konteksta in okoliščin, znotraj katerih so bila oblikovana določila sporne posojilne pogodbe in Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013. To je prvostopenjsko sodišče storilo. Sledilo je izpovedim toženca in prič o prijateljskih povezavah družbenikov in članov uprav družb F. d.d., F. d.o.o., B. d.o.o. ter toženca, vendar je to dejstvo pravilno opredelilo kot neodločilno (22. točka prvostopenjske sodbe)(2). Ni res, da je sodišče prve stopnje izpovedi prič upoštevalo samo pri presoji Pogodbe o prevzemu izpolnitve z dne 24.10.2013. Izvedlo je celovito dokazno oceno izpovedi prič o vseh pravno relevantnih dejstvih.

9. Knjigovodska evidenca družbe B. d.o.o. (dokaz B11) ne izkazuje podlage za vknjižbo obveznosti; lahko je knjižena obveznost iz naslova prevzema izpolnitve ali dolga. Knjigovodska evidenca (knjiženje poslovnega dogodka) zato ni pomemben oz. odločilen dokaz. Tudi izpoved računovodkinje ni odločilna, saj je bila priča seznanjena le z naročili zakonitih zastopnikov (in družbenikov), ne pa s posli, ki so jih sklepali. V knjigovodski evidenci tožeče stranke je očitno kot dolžnik evidentiran (tudi) toženec, saj je bil opominjan, da obveznost plača (dokaz A3).

10. Tožena stranka sama zatrjuje, da je imela družba B. d.o.o. dne 26.9.2013, ko ji je bila nakazana kupnina od prodaje kosovske družbe, blokiran račun s strani F. d.d. in da je morala odpreti nov transakcijski račun, da ji kupnina ni bila zarubljena. Zato ni mogoče soglašati s pritožbo, ki graja ugotovitev o slabem finančnem stanju družbe B. d.o.o. v času sklepanja pogodbe o prevzemu izpolnitve – dne 24.10.2013. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je slabo finančno stanje argumentiralo sodišče prve stopnje (41. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

11. Dejstvo, da je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku dolžnika B. d.o.o., ne dokazuje, da je v spremembo dolžnika privolila. S tem je zavarovala svoje interese; ni pa mogoče sklepati, da se je s prijavo terjatve v stečajnem postopku terjatvi do toženca odrekla ali potrdila svoje soglasje za spremembo dolžnika. To je razbrati iz prijave denarne terjatve v stečajnem postopku (dokaz A 31), v kateri: – se tožeča stranka sklicuje na pogodbo o prevzemu izpolnitve (ne na pogodbo o prevzemu dolga); – navaja sklenitelje pogodbe, pri čemer ne omenja, da bi pri sklepanju pogodbe sodelovala. Prijavo terjatve je podpisal zakoniti zastopnik S.G. Terjatev je bila s strani stečajnega upravitelja prerekana (dokaz B 7), tožbe, s katero bi obstoj terjatve izkazala, pa tožeča stranka ni vložila.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči, dokazna ocena je logična in prepričljiva.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Toženec je Posojilno pogodbo z dne 10.10.2013 sklenil in obveznost družbe B. d.o.o. do F. d.d. poplačal, da se je izognil unovčenju zavarovanja, ki ga je kot stečajni upravitelj podal v imenu in za račun stečajnega dolžnika G. d.d. - v stečaju.

Op. št. (2): Družbeniki za družbo, katere lastniki so, poslovne volje ne morejo izražati in pravno-poslovnih obveznosti za družbe, katerih lastniki so, ne morejo sprejemati. Z vpisom v sodni register družba pridobi pravno sposobnost in samostojno pravno subjektiviteto, ločeno od subjektivitete družbenikov. Poslovodstvo (uprava, poslovodja, direktor) je pri sprejemanju odločitev samostojno tudi v razmerju do lastnikov (delničarjev, družbenikov) in njihovih organov. Družbeniki na poslovanje družbe ne smejo vplivati; izjeme, zlasti v obliki soglasij za določene vrste poslov, so predpisane z zakonom. Gre za temeljne postulate korporacijskega prava.