Jedro

Številni toženčevi pomisleki o naravi spornega pravnega razmerja (na katere sta pravilno odgovorili že nižji sodišči) ne morejo spremeniti odločilnih dejstev, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo, da je toženec prejel posojilo in da posojenega zneska tožnici ni nikoli vrnil. Ta dejstva sama po sebi utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženec je dolžan v petnajstih dneh povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 1.924,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da tožnici plača znesek 70.000,00 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini šestmesečnega Euribor plus 1 % od 11. 10. 2013 do 10. 10. 2014 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2014 dalje do plačila.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo toženčevo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Toženec je vložil revizijo „predvsem zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (točka 14 in 15 določbe 339. člena ZPP-1)“. V reviziji je ponovil večino trditev in navedb iz svoje pritožbe proti prvostopenjski sodbi. Poleg tega je poudaril, da so razlogi izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča v popolnem nasprotju z razlogi istega sodišča z dne 2. 3. 2016, ko je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Kljub jasnemu napotilu višjega sodišča naj bi prvostopenjsko sodišče ponovno odreklo uporabo namenske metode razlage pogodb. Pri ugotavljanju vsebine pogodbe je bilo zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Pogodbeni stranki posojilne pogodbe očitno nista hoteli učinkov posojilne pogodbe, odsoten je bil že ekonomski interes toženca, saj je nakazan denar takoj prenakazal F., d. d., za poplačilo dolga B., d. o. o. Izpodbijana sodba višjega sodišča se ni izrekla o izpolnitvi tretjemu in je v tem delu prezrlo pritožbene navedbe toženca. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

4. Tožnica je pravočasno odgovorila na revizijo in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ni storilo v reviziji očitanih procesnih kršitev. V izpodbijani sodbi ni pomanjkljivosti zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in tudi ni nasprotij med tistim, kar je navedeno v razlogih sodbe in vsebino listin.

7. Z nobeno od relevantnih razlagalnih metod, spornega razmerja ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za posojilno razmerje pravdnih strank. Številni toženčevi pomisleki o naravi spornega pravnega razmerja (na katere sta pravilno odgovorili že nižji sodišči) ne morejo spremeniti odločilnih dejstev, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo, da je toženec prejel posojilo in da posojenega zneska tožnici ni nikoli vrnil. Ta dejstva sama po sebi utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku. Poleg tega je sodišče prve stopnje v 25. točki sodbe tudi prepričljivo pojasnilo, kakšen je bil interes toženca pri najemu spornega posojila. Pomagal naj bi družbi B., d. o. o., „zapreti“ njen dolg do F., d. d.; slednje pa zato, da ne bi bilo vnovčeno zavarovanje, ki ga je toženec v funkciji stečajnega upravitelja ustanovil v škodo stečajnega dolžnika, družbe A., d. d. - v stečaju. Za takšno poplačilo je torej imel toženec oseben interes; v primeru vnovčenja zavarovanja stečajnega dolžnika bi bil namreč toženec kot stečajni upravitelj odškodninsko odgovoren.

8. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno revizijo in revidentu tudi naložilo povrnitev respondentovih pravdnih stroškov. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.