Jedro

Uporabniki storitev odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov ter zavezanci za plačilo javne službe so vsa gospodinjstva fizičnih oseb in vse pravne in druge osebe, ki imajo sedež oziroma opravljajo svojo gospodarsko dejavnost na območju občine. Vsi uporabniki postanejo zavezanci za plačilo odvoza in deponiranja odpadkov takoj, že takrat, ko pričnejo z gradnjo, in ne šele takrat, ko sklenejo pogodbo z izvajalcem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Občinskega inšpektorata Občine Domžale z dne 26.10.2001. Le-ta je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je zbiranje ter odlaganje komunalnih in ne le gospodinjskih odpadkov obvezna gospodarska javna služba, urejena v Zakonu o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95, 1/96, 9/99, 56/99 in 22/00, v nadaljevanju ZVO), v Pravilniku o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98 in 20/01, v nadaljevanju Pravilnik) in v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Trzin (Ur. v. Občine Trzin, št. 3/00, v nadaljevanju Odlok). Iz navedenih predpisov je razvidno, da sta ravnanje s komunalnimi odpadki in odlaganje komunalnih odpadkov obvezni javni službi in zavezani uporabniki te obvezne javne službe so vsa gospodinjstva fizičnih oseb in vse pravne in druge osebe, ki imajo sedež oziroma opravljajo svojo gospodarsko dejavnost na območju občine. Toženi stranki se zdi trditev, da uporabniki poslovnega prostora ne proizvajajo nobenih odpadkov neverjetna, kakor tudi, da je razlog za oprostitev plačila storitev odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov dejstvo, da proizvajajo samo odpadni papir, ki ga odlagajo v posodo na ekološkem otoku. Prav tako se tožena stranka ne strinja s trditvijo tožnika, da naj "vsakdo plača toliko odpadkov, kot jih dejansko proizvede", ker bi to vodilo v stanje, v katerem bi vsi zahtevali najnižje možno plačilo, viške odpadkov pa bi odlagali v naravno okolje. Glede pritožbene navedbe, da naj bi nekateri odlagali odpadke v vrečkah, pa tožena stranka pojasnjuje, da bi to zahtevalo drugačno vozilo za zbiranje odpadkov, kar bi posledično pomenilo dodatni strošek za občino oziroma za občane in gospodarske družbe v občini. Občina Trzin je namreč z drugimi občinami, za katere opravlja javno službo zbiranja in odlaganja odpadkov, poskrbela za učinkovit in racionalen način izvajanja javne službe, kar ima tudi za posledico, da je cena za zbiranje in odlaganje odpadkov med najnižjimi v Sloveniji.

V tožbi tožnik navaja, da je odločba Občine Trzin nezakonita, saj nima podlage v veljavnem Odloku. V 2. odstavku 7. člena Odloka je določeno, da pravna oseba s sedežem na območju občine sklene z izvajalcem pogodbo o ravnanju s komunalnimi odpadki. S to pogodbo pogodbenici določita količino odpadkov, tip posode in vse ostale medsebojne obveznosti. Šele tako sklenjena pogodba je lahko podlaga za izdajo odločbe, ki bi zavezovala uporabnika, da priskrbi ustrezno posodo v skladu s 13. in 14. členom Odloka. Izdana odločba je zato preuranjena, kajti tožnik do danes z izvajalcem komunalnih storitev ni sklenil nobene pogodbe, niti mu takšna pogodba ni bila ponujena v podpis, zato predlaga, da se odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da si je tožnik 7. člen Odloka tolmačil tako, da lahko zavrne obveznost, da si priskrbi ustrezno posodo za zbiranje odpadkov, saj odpadkov nima, odpadni papir pa odlaga na ekološkem otoku, ki ga je v bližini njegovih poslovnih prostorov namestila občina. Glede tožbene navedbe, da bi moral z izvajalcem najprej skleniti pogodbo in šele nato bi lahko izvajalec zahteval, da si priskrbi posodo in začel zaračunavati stroške izvajanja dejavnosti, pa tožena stranka poudarja, da čeprav pogodbe šele bodo pozneje sklenjene, vendar mora izvajanje obvezne gospodarske javne službe potekati tudi v času do sklenitve pogodb. Prav tako je nemogoče pričakovati, da bo lahko vsakdo sam odločal o tem, kakšno posodo bo uporabljal, saj bi to pomenilo, da bi moral imeti izvajalec toliko tipov vozil za zbiranje odpadkov, za koliko tipov posod bi se pogodbeni partnerji odločili. Neupravičena je tudi trditev, da tožnik ne potrebuje posode za odpadke, ker odlaga odpadni material na ekološkem otoku, saj to pomeni, da izkorišča občane in druge pravne osebe. Stroški zbiranja ločenih odpadkov na ekoloških otokih se pokrivajo iz plačil občanov in pravnih oseb za izvajanje te obvezne gospodarske javne službe, čemur bi se tožnik, kot je razvidno že iz pritožbe zoper odločbo prve stopnje, rad izognil, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi je sporen ukrep Občinskega inšpektorja Občine Domžale, ki je po uradni dolžnosti tožniku določil, da mora priskrbeti posodo za zbiranje gospodinjskih odpadkov, tako da bo izvajalec lahko poskrbel za zbiranje in odvoz odpadkov. Sodišče je po pregledu upravnih spisov presodilo, da je tožena stranka odločila pravilno in v skladu z 7. členom Odloka, v katerem je določeno, da so uporabniki storitev odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov ter zavezanci za plačilo javne službe pravne in druge osebe, ki svojo dejavnost opravljajo s sedežem ali sedežem poslovne enote na območju Občine. Tožnik ima sedež podjetja v občini Trzin in je zato na podlagi Odloka, ki ureja obvezen odvoz in deponiranje odpadkov in plačevanje stroškov za izvajanje te dejavnosti, dolžan nabaviti posodo za zbiranje odpadkov in plačati stroške zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov in stroške deponiranja odpadkov. Tožnik je že v pritožbi navedel, da svoje odpadke odlaga na ekološke otoke v zato namenjene kontejnerje, ki v skladu z EKO akcijo poteka v občini Trzin in Domžale že več kot leto dni, kar pomeni, da tožnik ima odpadke, ki jih odlaga na ekološke otoke, računov za odvoz in deponiranje komunalnih odpadkov pa kljub temu ne plačuje. Na plačilo računa za odvoz in deponiranje odpadkov ne more vplivati tožnikova navedba, da ne proizvajajo odpadkov, ker se njegovo podjetje ukvarja z intelektualnimi storitvami in s svetovanjem. Odlok namreč obvezuje vse povzročitelje odpadkov, tako fizične kot pravne osebe, da so vključeni v redni odvoz odpadkov in da to storitev tudi plačujejo, kar ima za posledico, da nihče ni oproščen te obveze. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker nima podlage v veljavnem Odloku, sodišče pripominja, da so v 1. odstavku 7. člena navedeni uporabniki storitev odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov ter zavezanci za plačilo javne službe, med katere sodi tudi tožnik. V 2. odstavku 7. člena Odloka je določeno, da pravna oseba s sedežem ali sedežem poslovne enote na območju občine kot povzročitelj odpadkov sklene z izvajalcem pogodbo o ravnanju s komunalnimi odpadki. S pogodbo pogodbeni stranki določita količino odpadkov in ustrezno velikost ter tip posode za zbiranje odpadkov ter vse druge medsebojne obveznosti v zvezi z ravnanjem z odpadki, katerih povzročitelj je pravna oseba. V odloku tako ni določeno, da se računi za plačevanje odvoza in deponiranja odpadkov ne plačujejo dokler uporabniki ne sklenejo pogodbe z izvajalcem. Vsi uporabniki postanejo namreč zavezanci za plačilo odvoza in deponiranja odpadkov takoj, torej že takrat, ko pričnejo z gradnjo objektov. Zato ga tožbena navedba, da še ni sklenil pogodbe, po presoji sodišča ne odvezuje navedenih obveznosti, določenih s citiranim predpisom.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom in odlokom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.