Jedro

Delavcu na dan, ko ima priznan bolniški stalež, ni mogoče očitati, da je z dela izostal neupravičeno. Takšen očitek ne more biti podlaga za pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost kasnejše odpovedi. Ob neutemeljenem pisnem opozorilu pa kasnejša redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29. 7. 2010 in je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 30. 7. 2010 naprej, razen za čas njene zaposlitve pri drugem delodajalcu, prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 10. 2007, poravnati prispevke in davke ter tožnici izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od prvega naslednjega dne do zapadlosti le-te v plačilo. Kar je tožnica zahtevala več (priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu) je sodišče zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 4,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Zoper sodbo, razen 5. točko izreka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v izpodbijanem delu zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožnici, ker je ocenilo, da pisno opozorilo z dne 24. 12. 2009 ni bilo utemeljeno in zaradi česar ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZDR in je zato izpodbijana redna odpoved nezakonita. Tožena stranka sicer soglaša z obrazložitvijo sodišča, da se utemeljenost predhodnega pisnega opozorila kot procesne predpostavke za redno odpoved iz krivdnega razloga presoja znotraj postopka izpodbijanja redne odpovedi, ne soglaša pa z zaključkom sodišča, da je drugo opozorilo tožene stranke z dne 24. 12. 2009 neutemeljeno. Pri tem je sodišče prve stopnje kot odločilno upoštevalo zgolj okoliščino, da se je tožnica (po odhodu z dela) oglasila pri zdravniku in za ta dan pridobila bolniški stalež. Po mnenju tožene stranke ta okoliščina, ki jo je štelo sodišče za ključno, za presojo očitane kršitve, sploh ni bistvena. Sodišče je napačno štelo, da je predmet presoje utemeljenost pisnega opozorila vezano izključno na vsebino kršitve, ki je bila tožnici očitana v opozorilu, zaradi česar je lahko predmet presoje le vprašanje, ali je tožnica dne 4. 12. 2009 res samovoljno zapustila delo, ne pa tudi vprašanje ali je o odsotnosti iz dela pravilno obvestila toženo stranko. Tožena stranka sicer meni, mora biti iz pisnega opozorila razvidno, na katero kršitev se opozorilo nanaša, ni pa potrebno podrobneje obrazlagati, na podlagi kakšnih dokazov je bila kršitev ugotovljena, kakšne so njene posledice, katere določbe zakona, kolektivne pogodbe, internih aktov ali pogodbe o zaposlitvi je delavec s tem kršil. Delodajalec namreč izda pisno opozorilo takrat, ko je sicer kršitev podana, ne gre pa za takšno kršitev ali takšne okoliščine, da bi bila utemeljena odpoved. V obravnavanem pisnem opozorilu je nedvomno šlo za kršitev samovoljne predčasne zapustitve dela. Tožena stranke je tožnici v opozorilu z dne 4. 12. 2009 očitala, da je predčasno zapustila delo, da je tožnica izjavila, da ne bo delala na blagajni, da ni poslušala pojasnil nadrejenih in je samovoljno zaključila blagajno ter odšla domov in s tem povzročila motnje delovnega procesa na ostalih blagajnah in nezadovoljstvo kupcev. Tožena stranka vztraja, da je bilo za presojo obstoja zgoraj navedenih kršitev ključno, da tožnica takrat, ko je zapustila delo ni nadrejenih obvestila, da ni zmožna za delo oz. da je bolna in da mora poiskati zdravniško pomoč ter, da gre k zdravniku. V kolikor bi tožnica ravnala drugače, torej seznanila nadrejene s tem, da je bolna in gre k zdravniku ter, če bi prosila za dovoljenje za predčasni odhod, tožnici ne bi bilo mogoče očitati samovoljne zapustitve dela. Tožena stranka ni širila očitkov na druge kršitve s tem, ko je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica o izostankih z dela tudi kasneje ni obvestila tožene stranke, zaradi česar so jo iz kadrovske službe dne 22. 12. 2009 pozivali, naj sporoči razloge za odsotnost. Ta okoliščina je bila torej pomembna za presojo očitane samovoljnosti, prav tako pa je izkazovala zatrjevane posledice takšne samovoljnosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da okoliščin, ki se nanašajo na neobvestitev tožene stranka o razlogih izostanka ne bo obravnavalo je vsekakor presenetljivo in materialno pravno napačno. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče navedeno kršitev obravnavati celovito, z vidika pravic in obveznosti, ki so v takšnih primerih določene s predpisi o delovnih razmerjih in internih aktih tožene stranke. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 476/2008 z dne 8. 9. 2009 sprejelo stališče, da v dnevih, ko tožnica iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna za delo, tožnici ni mogoče očitati neopravičenega izostanka z dela, vendar gre za dejansko in pravno za povsem drugačni zadevi. Sodišče prve stopnje je „spregledalo“, da je bila tožnica dne 4. 12. 2009 ob 6. uri zjutraj na delu in da je delala tri ure in 45 minut ter, da je bila ob prihodu na delo zmožna za delo. Izognilo pa se je obravnavi okoliščine, da je tožnica med delom prišla v konflikt s kupcem, ki mu je vrnila 10,00 EUR premalo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe poslovodkinje A.A., da je tožnici izrecno rekla, da mora ostati na delu in prav tako se ni opredelilo do izpovedbe področne vodje A.B., da je bila s strani poslovodje obveščena, da je tožnica tega dne zapustila delovno mesto brez dovoljenja. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni dovolj obrazložilo, njegova odločitev ni razumljiva, argumentirana in prepričljiva. Ustrezna obrazložitev sodišča je pogoj za preizkus razumnosti sprejete sodne odločitve in 6. člen EKČP sodišče zavezuje, da le-to navede jasne razloge za svojo odločitev. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti razveljavi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti, v kolikor pa bi pritožbeno sodišče ocenilo, da je (ne glede na procesne pomanjkljivosti na prvi stopnji) mogoče meritorno odločiti na podlagi dopolnitve dokaznega postopka na pritožbeni stopnji, pa podredno predlaga, da pritožbeno sodišče dokazni postopek dopolni in spremeni izpodbijano sodbo ter spremeni tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga dne 29. 6. 2009, ker je tožnica dne 2. 6. 2010 imela neprimeren odnos do stranke A.C., od stranke je zahtevala kupone in ni hotela vnesti artiklov v blagajno zaradi popusta „mojih 10“, zaradi česar je stranka dogodek vpisala v pritožbeno knjigo, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po 18. točki Pravil reda in discipline, 2. členu Pravilnika o opravljanju dela v maloprodaji ter po 32. in 35. členu ZDR in kršitev A. kodeksa. Istega dne je z neprimernim odnosom do področne vodje maloprodaje in poslovodje huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja hujšo kršitev po 19. točki Pravil reda in discipline pri delodajalcu in kršitev A. kodeksa; - tožeča stranka je dne 18. 9. 2008 vročila tožnici pisno opozorilo z dne 15. 9. 2008, s katerim je tožnico opozorila na kršitev delovnih obveznosti dne 16. 8. 2008, ko naj bi tožnica malomarno opravljala delo na blagajni; - dne 24. 12. 2009 je tožeča stranka tožnici vročila pisno opozorilo, s katerim je tožnico opozorila na kršitev delovnih obveznosti dne 4. 12. 2009, ker je tega dne ob 9.40 samovoljno zapustila delo in odšla domov ter s tem dejanjem povzročila motenje delovnega procesa.

Delodajalec mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti določeno drugače, vendar ne dalj kot v dveh letih (1. odstavek 83. člena ZDR). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da glede na navedeno lahko presoja le utemeljenost pisnega opozorila z dne 24. 12. 2009. V pisnem opozorilu z dne 24. 12. 2009 pa je tožena stranka tožnici očitala, da je dne 4. 12. 2009 ob 9.40 uri samovoljno zaključila blagajno in odšla domov in s tem kršila obveznosti iz delovnega razmerja, da mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z očitano kršitvijo je sodišče na podlagi zdravniškega potrdila zdravnice A.D. dr. med., specialist splošne medicine in zaslišanjem tožnice zaključilo, da je dne 4. 12. 2009 tožnica odšla k zdravnici, ki ji je odprla bolniški stalež od 4. 12. 2009 do 31. 12. 2009 in je zato očitek tožene stranke, da je tožnica dne 4. 12. 2009 samovoljno zapustila delo in odšla domov, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da delavcu za dan, ko ima priznan bolniški stalež ni mogoče očitati samovoljne zapustitve dela.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati da je dne 4. 12. 2009 samovoljno zapustila delo, saj ji je osebna zdravnica za ta dan odobrila bolniški stalež in tudi za naslednje dni do konca meseca, kar kaže na to, da je tožnica tega dne upravičeno predčasno zapustila delovno mesto, saj očitno zaradi zdravstvenih razlogov dela ni bila sposobna opravljati dela. Tožnica je res zapustila delovno mesto brez izrecnega soglasja nadrejene delavke, vendar so zato obstajali objektivni razlogi (zdravstveni razlogi), ki so opravičevali odhod tožnice z dela.

Predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. To pomeni, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaradi prve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu ponavlja oz. nadaljuje s kršitvami (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 418/2008 z dne 9. 2. 2010).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča ne izhaja, kakšen pomen je dalo pisnemu opozorilu. V zvezi s tem tožena stranka deloma tudi napačno, predvsem pa zmotno razlaga nekatere odločitve vrhovnega sodišča. Predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, iz 1. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. To pomeni, da delodajalec ne more podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že zaradi prve kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja temveč šele, če delavec kljub pisnemu opozorilu ponavlja oz. nadaljuje s kršitvami. Vedno je delodajalec tisti, ki mora oceniti za kakšen razlog za odpoved gre, saj je tudi dokazno breme za redno ali izredno odpoved na njegovi strani (2. člen ZDR). Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je kot pogoj določeno predhodno pisno opozorilo, ker je v nasprotnem primeru odpoved nezakonita. Bistveno je, da delodajalec ni izpolnil zakonskih pogojev za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ker morajo biti za zakonitost odpovedi izpolnjeni vsi predpisani pogoji, tako tisti iz 88. kot 83. člena ZDR, so neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti obstoj utemeljenega in resnega razloga za odpoved. Tudi, če bi sodišče to ugotovilo, bi bila redna odpoved nezakonita, ker pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnih razlogov ni zgolj obstoj pisnega opozorila, temveč tudi njegova utemeljenost (odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 418/2008 z dne 9. 2. 2010, VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi odločbe sodišča druge stopnje presodile tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.