Jedro

Toda odločitev sodišča druge stopnje temelji na presoji, da so za ravnanje tožnice „obstajali objektivni razlogi (zdravstveni razlogi), ki so opravičevali odhod tožnice z dela“. Ne glede na to, kako je bil tožnici za 4. 12. 2009 odobren bolniški stalež, gre torej za to, da presoja zdravnika, da tožnica iz zdravstvenih razlogov že 4. 12. 2009 ni bila sposobna za delo pomeni upravičen razlog za zapustitev z dela. Kar z drugimi besedami pomeni, da tožnici ni mogoče očitati samovoljnosti in s tem tudi ne storitve kršitve, ki se ji je v opozorilu očitala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ter obstoj delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji od 30. 7. 2010 dalje, razen za čas njene zaposlitve pri drugem delodajalcu, prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnica je dne 4. 12. 2009 z dela dejansko odšla predčasno. Takoj po odhodu iz službe je odšla k zdravnici, ki ji je odprla bolniški stalež od 4. do 31. 12. 2009. Zato očitek v pisnem opozorilu pred odpovedjo, da je 4. 12. 2009 samovoljno zapustila delo in odšla domov, ni utemeljen. Neobveščanje o odsotnosti z dela tožnici v pisnem opozorilu ni bilo očitano.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnica je 4. 12. 2009 res zapustila delovno mesto brez izrecnega soglasja nadrejene delavke, vendar so za to obstajali utemeljeni zdravstveni razlogi, ki so njen odhod opravičevali. Utemeljeno pisno opozorilo pred odpovedjo je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi „bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava“. Navaja, da za ugotovitev (ne)obstoja očitane kršitve samovoljne zapustitve dela ni bila odločilna in edina pomembna okoliščina ta, da je tožnica pri svoji osebni zdravnici izposlovala odobritev staleža tudi za celotni dan 4. 12. 2009. Tožnica je tega dne delala 3 ure in 40 minut, česar sodišče ni upoštevalo. Ravnanje zdravnice, ki je tožnici odobrila stalež tudi za čas, ko je bila na delu, je v nasprotju s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Drugi odstavek 29. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. – ZZVZZ) določa, da delavcu pripada nadomestilo med začasno zadržanostjo z dela za delovne dneve oziroma delovne ure, ko je zadržan z dela. Zato delavec ne more imeti priznane bolniške za delovne ure, ko je delal. Prav tako ni materialno pravno pravilno stališče, da je delavcu dovoljeno predčasno oditi z dela, brez da bi nadrejene obvestil o tem, da je med delom zbolel in da gre k zdravniku. Te obveznosti ni odvezan, četudi bi dejansko sredi delovnega dne postal začasno nezmožen za delo. Napačni so zaključki sodišča o tem, za katero kršitev je bilo tožnici izdano sporno pisno opozorilo. Ker pisno opozorilo ni odpoved, zanjo ne veljajo kavtele in zahteve, ki jih mora po drugem odstavku 86. člena ZDR vsebovati odpoved. Glede na vsebino pisnega opozorila tožena stranka ne soglaša s presojo sodišča, da predmet očitane kršitve ni bil tudi očitek, da tožnica ni javila razloga in trajanja svoje odsotnosti. Ob zapustitvi dela tožnica nikogar od nadrejenih ni obvestila, da ni zmožna za delo oziroma, da je bolna in mora poiskati zdravniško pomoč in da bo šla k zdravniku. Osporavano stališče sodišča doslej ni bilo zastopano v sodni praksi, stališče iz judikata VIII Ips 476/2008 pa za to zadevo ne more veljati. Sodišči svoje odločitve nista dovolj obrazložili, njuna odločitev ni razumljiva, argumentirana in prepričljiva, s čimer je bila toženi stranki kršena pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija izrecno ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

6. Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar v zvezi s tem ne navede izrecno, za katere kršitve naj bi šlo in tudi nima take obrazložitve, da bi bilo mogoče smiselno ugotoviti, katere ima morda v mislih. V pretežnem delu gre za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog, ter za nestrinjanje z materialno pravno presojo sodišča. Zato izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je zato tudi sklicevanje na 22. člen Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Upoštevanje te ustavne določbe bi bilo tako relevantno, kolikor bi sodišče presojalo pravilnost in zakonitost postopka, torej če bi tožena stranka navedla konkretne kršitve določb pravdnega postopka.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Predmet spora v tej zadevi je bila pravzaprav zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010. Vendar se sodišče s presojo same odpovedi ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen že pogoj za njeno zakonitost, predpisan v prvem odstavku 83. člena ZDR. Tožnica je bila sicer predhodno pisno opozorjena na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila obveznosti iz delovnega razmerja (priloga B13). Vendar po presoji sodišča opozorilo ni bilo utemeljeno, zaradi česar tudi kasnejša redna odpoved ni bila zakonita. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 29. člena ZZVZZ, saj predmet spora ni pravica do nadomestila za čas bolniškega staleža. 9. Namen, ki ga zakon zasleduje z institutom pisnega opozorila pred odpovedjo je, da delavca odvrne od nadaljnjih kršitev delovnih obveznosti. V tem smislu lahko delodajalec pisno opozori delavca na kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti. Presoja sodišča v kasnejšem sporu o odpovedi je v takem primeru omejena na kontrolo, ali je do kršitve, zaradi katere je bila podano pisno opozorilo, sploh prišlo in ali ni bilo opozorilo podano iz sicer neutemeljenih razlogov, oziroma ali je bilo sploh podano (tako na primer sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 293/2010 z dne 20. 3. 2012).

10. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, je tožena stranka tožnici v pisnem opozorilu z dne 4. 12. 2009 tožnici kot kršitev očitala, da je tega dne „ob 9.40 samovoljno zapustila delo in odšla domov“. Tudi sodišče druge stopnje je soglašalo z ugotovitvijo (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica zapustilo delovno mesto brez izrecnega soglasja nadrejene delavke.

11. Toda odločitev sodišča druge stopnje temelji na presoji, da so za ravnanje tožnice „obstajali objektivni razlogi (zdravstveni razlogi), ki so opravičevali odhod tožnice z dela“. Ne glede na to, kako je bil tožnici za 4. 12. 2009 odobren bolniški stalež, gre torej za to, da presoja zdravnika, da tožnica iz zdravstvenih razlogov že 4. 12. 2009 ni bila sposobna za delo pomeni upravičen razlog za zapustitev z dela. Kar z drugimi besedami pomeni, da tožnici ni mogoče očitati samovoljnosti in s tem tudi ne storitve kršitve, ki se ji je v opozorilu očitala. Ne gre pa za to (kot bi se sicer lahko razumelo sodbo sodišča prve stopnje), da bi se zaradi kasneje odobrenega bolniškega staleža štelo, da tožnici zapustitve dela brez soglasja delodajalca sploh ni bilo mogoče očitati.

12. Tožnici se je v opozorilu z dne 24. 12. 2009 kot kršitev očitala le samovoljna zapustitev dela 4. 12. 2009 ob 9.40 uri, ne pa tudi, da odsotnosti z dela (iz zdravstvenih razlogov) za ta dan in kasneje ni opravičila oziroma, da je ni pravočasno opravičila. Iz pisnega opozorila povsem jasno izhaja tudi, da se očitki o „motenju delovnega procesa na ostalih blagajnah in nezadovoljstvu kupcev, ki so morali nepotrebno čakati v vrstah“, nanašajo le na ravnaje tožnice tega dne. Zato je pravilno stališče sodišča, da pri presoji utemeljenosti pisnega opozorila ni mogoče upoštevati morebitnih kršitev, ki niso bile predmet pisnega opozorila in tudi ne posledic, ki so morda nastale zaradi teh drugih kršitev. Poleg tega so očitki o motnjah delovnega procesa zaradi ravnanja tožnice 4. 12. 2009 v opozorilu zgolj pavšalni, brez konkretne obrazložitve.

13. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, ta revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).