Jedro

Za obdobje, ko je bil tožnik prijavljen kot brezposelna oseba pri zavodu za zaposlovanje, pa je bila naknadno prijava stornirana zaradi vzpostavitve delovnega razmerja po pravnomočni sodbi (za nazaj), tožnik ni upravičen do delne invalidske pokojnine, saj ga je njegov nekdanji delodajalec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavil v socialna zavarovanja za 40-urni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 20. 9. 2006 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 12. 6. 2006. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu, zaradi zmotne uporabe prava. Pri tem navaja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso (zadeva VIII Ips 124/2004) ob odločanju v tej zadevi povsem zgrešeno. Predmetna zadeva je povsem neprimerljiva in drugačna, kot pa je zadeva, o kateri je bilo razsojeno s prej citirano sodno odločbo. Tožnik je bil z odločbo toženca, št. ... z dne 28. 2. 2005 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom 5 ur dnevno. Dne 18. 2. 2005 (pravilno 18. 7. 2005) je toženec izdal nalog za izplačevanje akontacije delne invalidske pokojnine od 20. 12. 2004 dalje, nato pa mu je bilo z odločbo izplačevanje ustavljeno. Tožnik v kritičnem času res ni delal, ker mu delodajalec K. d.o.o. ni zagotavljal dela, kljub pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1333/2003 z dne 8. 7. 2004. Je pa tožnik dosegel, da je K. d.o.o. zanj za nazaj vzpostavila delovno razmerje, plačala zanj vse prispevke in tožniku izplačala plačo zgolj za 5 ur dela. K. d.o.o. je bila tožniku dolžna zagotavljati delo in plačo (glede na invalidsko odločbo) zgolj za 5 ur dela, delno invalidsko pokojnino za 3 ure dnevno pa mu je bil dolžan izplačevati toženec. Tožnik nikakor ne bi uspel od K. d.o.o. iztožiti razliko plače do polnega delovnika, če ga je bila dolžna imeti zaposlenega zgolj za 5 ur dnevno. Tako se izkaže, da bi moral tožnik na podlagi 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) prejemati akontacijo delne invalidske pokojnine za čas po 15. 12. 2004 pa do tedaj, ko mu je to pokojnino ponovno začel izplačevati toženec. Tožnik se je moral izpisati iz evidence brezposelnih oseb, saj je moral ob zahtevani reintegraciji v delovno razmerje predložiti delovno knjižico, to pa je imel kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije. Reintegracijo je dosegel šele z izvršbo. Tako se izkaže, da ima tožnik nepretrgano obdobje zavarovanja, bodisi s prijavo na Zavodu za zaposlovanje, bodisi v delovnem razmerju pri K. d.o.o., zato sta obe izpodbijani odločbi toženca (s katerima je bilo tožniku ustavljeno izplačilo akontacije delne invalidske pokojnine) nezakoniti in v nasprotju s 159. členom ZPIZ-1. Z izpodbijano sodbo je tožnik očitno oškodovan, toženec pa neupravičeno obogaten. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo materialnega prava, niti postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe toženca, opr. št. ... z dne 20. 9. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 12. 6. 2006, s katero je toženec odločil, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 12. 2004 dalje nima pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje akontacije delne invalidske pokojnine se ustavi z dnem 20. 12. 2004. Kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 4. 2009, je med strankama nesporno, da je bil tožnik reintegriran v K. d.o.o. od 15. 12. 2003 do 8. 1. 2005, da je na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje prejemal denarno nadomestilo od 9. 1. 2005 do 8. 7. 2006, ter da je nato od 9. 7. 2006 dalje prejemal delno invalidsko pokojnino po nalogu za izplačevanje akontacije z dne 14. 6. 2007. V zadevi je sporno, ali je upravičen do delne invalidske pokojnine v obdobju od 20. 12. 2004 do 8. 1. 2005. ZPIZ-1 v 1. odstavku 93. člena določa, da zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z odločbo, opr. št. ... z dne 28. 2. 2005 tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je vodja tehnične službe s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno od 20. 12. 2004 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da kontrolni pregled ni potreben ter da se je delovni invalid dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Z navedeno odločbo je bila nadomeščena odločba z dne 24. 12. 2004, s katero je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

Tožnik je bil od 15. 12. 2004 dalje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb in sicer vse do 27. 1. 2006, ko je dvignil delovno knjižico zaradi „vzpostavitve“ delovnega razmerja po sodbi sodišča, kot to izhaja iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. ... z dne 25. 11. 2008. Tožniku je bila na zavodu priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas od 9. 1. 2005 do 8. 7. 2006, katero je tudi v celoti izkoristil. Toženec je pod opr. št. ... z dne 18. 7. 2005 izdal nalog za izplačevanje akontacije delne invalidske pokojnine za čas od 20. 12. 2004 do končne odmere delne invalidske pokojnine. Tožnik je v spornem obdobju vodil tudi postopek zoper delodajalca in kot to izhaja iz njegovih navedb, dosegel reintegracijo, tako da je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo dne 8. 1. 2005, kar ima tožnik tudi vpisano v delovno knjižico.

159. člen ZPIZ-1 določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, pa vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Za odločitev v zadevi je odločilno, da tožniku ni bila izdana odločba, s katero bi mu bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine, temveč le nalog o akontaciji invalidske pokojnine, ki je bil izdan na podlagi 260. člena ZPIZ-1. Glede same pravice do delne invalidske pokojnine pa je bilo odločeno šele z izpodbijano odločbo, opr. št. ... z dne 12. 6. 2006 oziroma drugostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 20. 9. 2006 in sicer da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnik v času od 20. 12. 2004 do 8. 1. 2005 ni bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje oziroma da je bila prijava stornirana. Kot to tudi sam navaja v pritožbi, se je iz evidence brezposelnih oseb moral izpisati zaradi reintegracije v delovno razmerje. Ker tožnik v navedenem obdobju ni bil brezposelna oseba, v tem primeru tudi nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine glede na določbe 159. in 160. člena ZPIZ-1. Kljub reintegraciji mu prav tako ne gre delna invalidska pokojnina glede na določbo 159. člena ZPIZ-1, kajti kot to izhaja iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je bil tožnik v obdobju od 19. 12. 2003 do 8. 1. 2005 prijavljen v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje za 40-urni delovni čas pri K. d.o.o.. Nenazadnje tudi sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je bila odločba toženca o III. kategoriji invalidnosti s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom po 5 ur dnevno izdana 28. 2. 2005. Odločba se lahko realizira le za naprej, kajti skladno z 2. odstavkom 262. člena ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku.

Glede na navedeno torej tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni izpolnjeval zakonsko določenih pogojev za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v obdobju od 20. 12. 2004 do 8. 1. 2005, saj z 20. 12. 2004 ni pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega, niti ni bil brezposelna oseba. Akontacija delne invalidske pokojnine je bila torej izplačana, še preden je bilo o pravici odločeno. Ker tožnik pravice ni pridobil, to pomeni, da tudi do akontacije ni bil upravičen. Glede na navedeno pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik oškodovan, toženec pa na njegov račun obogaten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.