Jedro

Sodišči druge in prve stopnje zmotno izenačujeta pravico do delne invalidske pokojnine in njeno izplačevanje. Odločitev, da tožnik ima pravico do delne invalidske pokojnine, ne vpliva na odločitev o izplačevanju le-te. Upoštevaje določbe 159. člena ZPIZ-1 namreč tožnik v spornem obdobju ni upravičen do izplačila delne invalidske pokojnine, ker do dela s krajšim delovnim časom od polnega pri delodajalcu ni prišlo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s 1. točko sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi ter se odločbi tožene stranke, št. 28-8024669 z dne 12. 6. 2006 in št. I-8024669 z dne 20. 9. 2006 v delu, ki se nanaša na zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, odpravita in se tožeči stranki za čas od 20. 12. 2004 dalje prizna pravica do delne invalidske pokojnine.

Sicer se revizija zavrne.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke z dne 28. 2. 2005 od 20. 12. 2004 dalje razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na svojem delovnem mestu s krajšim delovnim časom pet ur dnevno. Z izpodbijanima odločbama z dne 12. 6. 2006 in 20. 9. 2006 je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine in da se izplačevanje akontacije delne invalidske pokojnine ustavi z dnem 20. 12. 2004. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo navedenih odločb tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določil členov 159 in 160 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Navaja, da je bil v spornem obdobju retroaktivno reintegriran v delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, zato izpolnjuje vse pogoje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine, ter sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

6. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Na podlagi navedene določbe mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, medtem ko se do nebistvenih navedb strank ni dolžno opredeliti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožnika seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo, zato revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana.

7. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje zmotno izenačujeta pravico do delne invalidske pokojnine in njeno izplačevanje. Pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1 namreč niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. Pravice na podlagi invalidnosti gredo zavarovancu glede na določbo petega odstavka 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti, kar pa seveda še ne pomeni, da se bodo od takrat tudi izplačevale. Za izplačevanje pravice do delne invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni tudi drugi pogoji, med katerimi je tudi določba prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1, da se zavarovancu ta pravica izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, izplačuje pa se, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Gre za različne institute same pravice oziroma njenega izplačevanja. Vendar pa odločitev, da tožnik ima pravico do delne invalidske pokojnine, ne vpliva na odločitev o izplačevanju le-te. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, je namreč za tožnika sporno izplačilo delne invalidske pokojnine, do katerega meni, da je upravičen za obdobje od 20. 12. 2004, ko je bil razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom, do 8. 1. 2005, ko mu je prenehalo delovno razmerje.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja: da tožnik v spornem obdobju (od 20. 12. 2004 do 8. 1. 2005) ni bil brezposelna oseba (najprej je bil sicer res prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, vendar je bila ta prijava kasneje stornirana, ker je za nazaj – za obdobje od 15. 12. 2003 do 8. 1. 2005 – v sodnem postopku dosegel vzpostavitev delovnega razmerja s prejšnjim delodajalcem), ter da tožnik v spornem obdobju ni pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega (odločba tožene stranke o tem, da je od 20. 12. 2004 dalje razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in mu priznana pravica do dela na svojem delovnem mestu s krajšim delovnim časom je bila izdana šele 28. 2. 2005).

9. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah ima tožnik skladno z določbo prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 od 20. 12. 2004 dalje (ko je bil razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na svojem delovnem mestu s krajšim delovnim časom) pravico do delne invalidske pokojnine, zato je revizijsko sodišče v tem delu reviziji ugodilo. Vendar pa takšna odločitev, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne vpliva na samo izplačilo invalidske pokojnine – upoštevaje določbe 159. člena ZPIZ-1 namreč tožnik v spornem obdobju ni upravičen do izplačila delne invalidske pokojnine, ker do dela s krajšim delovnim časom od polnega pri delodajalcu ni prišlo.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v zvezi s 1. točko izreka sodbe sodišče prve stopnje, tako da je v skladu z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo izpodbijani odločbi v delu, ki se nanaša na zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, in tožniku za čas od 20. 12. 2004 dalje priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. V ostalem delu, torej glede izplačila delne invalidske pokojnine oziroma akontacije le-te, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka. Glede na to, da je tožnik v sporu le deloma uspel, je upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 68. člena ZDSS-1 sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.