Jedro

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da zdrsana plošča, blaga prelomnica, stek lahke in srednje težke proge z ustrezno označbo niso okoliščine, ki bi bile posebno nevarne ali na smučiščih neobičajne, in zaradi katerih bi objektivno odgovarjala druga tožena stranka in prva tožena stranka, pri kateri je bila prva odgovornostno zavarovana.

Iz naših predpisov ne sledi, da tisti, ki kupi smučarsko karto, zavaruje s tem svojo odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 1,688.203,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek proti tožencu zavrnilo, to pa je storilo v celoti proti prvi in drugi toženi stranki. Povod za to pravdo je bila smučarska nesreča 02.01.1992 na ... Sodišče je zavzelo stališče, da druga tožena stranka ne odgovarja objektivno, ker ni šlo za nevarno smučišče, niti ne krivdno, ker ni šlo za neurejeno smučišče, ker je bila postavljena ustrezna označba in ker prireditelji ne morejo preprečiti sleherne divje vožnje. Zato ne odgovarja niti prva tožena stranka. Toženec pa krivdno odgovarja zaradi nepazljive vožnje z neprilagojeno hitrostjo. Tožnik je prispeval k nesreči, ker je stal na neprimernem delu smučišča pod blago prelomnico. Odgovornost med tožnikom in tožencem je razdelilo v razmerju 30:70. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo in toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je kot pravilne dejanske ugotovitve, da smučišče ni bilo posebej poledenelo ali kakorkoli izredno glede na običajne lastnosti smučišč; da je šlo le za zdrsano ploščo; da blaga prelomnica pred stekom dveh različno težavnih prog ni okoliščina, ki bi bila posebej nevarna ali neobičajna; da drugačna ureditev steka prog ni bila nujna; da je bilo redarjev in reševalcev dovolj. Toženec je vozil neprilagojeno, tožnik pa je stal pod blago prelomnico na manj preglednem delu smučišča. Strinja se z razdelitvijo odgovornosti in ugotovljeno višino škode.

Proti tej sodbi je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, ali pa razveljavitev obeh sodb in ponovno sojenje na prvi stopnji. Trdi, da gre za objektivno odgovornost, vztraja pa tudi pri subjektivni odgovornosti vseh treh toženih strank. Toženec je prismučal po progi težke težavnostne stopnje, ki brez fizičnih preprek preide pod previsom v lažjo progo, tam pa so bile takrat nevelike zdrsne in zlasti ledene plošče. Druga tožena stranka bi morala progi fizično ločiti. Toženec je dober smučar, in če ne bi bilo ledene plošče, do nesreče ne bi prišlo. V zvezi s krivdno odgovornostjo prve in druge tožene stranke se sklicuje na razloge svoje pritožbe. Nižji sodišči nista obrazložili pravnega stališča tožnika, da je toženec z nakupom smučarske vozovnice zavaroval tudi lastno odgovornost, saj je v ceni smučarske karte vkalkulirana premija zavarovanja odgovornosti. Kot argument za 30-odstotno tožnikovo odgovornost je navedena slaba preglednost pod previsom, ki bi jo moral upoštevati, ko pa sodišči analizirati odgovornost upravljalca, takšno preglednost minimalizirata.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji kot izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, ne kot nepravilno ugotovljenega, ne kot pomanjkljivo ugotovljenega (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77) in tako tudi ne na način, da revident v obrazložitvi revizije nastopa z drugačnimi dejanskimi ugotovitvami, kot so bile sprejete na nižjih stopnjah sojenja. Prav to počne tožeča stranka s trditvami, da je šlo za zelo težko progo, po kateri se je v obravnavanem dogodku prismučal toženec. Takšna težavnostna stopnja ni bila ugotovljena. Še več, takšne sploh ni na urejenih smučiščih ... Nadalje, ni šlo za nikakršen visok previs (previs je nagib strmine, ki je večji kot 90ř), marveč za blago prelomnico, čez katero se je prismučal toženec in pod katero je stal tožnik. Ni bilo ugotovljeno, da bi bila na kritičnem mestu nevarna ledena plošča, marveč le "zdrsana plošča, kakršne nastajajo zaradi smučanja smučarjev in so na smučiščih povsem običajen oziroma normalen pojav". In končno, ni bilo ugotovljeno, da bi moralo biti smučišče, po katerem se je pripeljal toženec, ločeno od smučišča, na katerem je stal tožnik.

Skratka, revizijsko sodišče je pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava (lahko) upoštevalo le dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje in nadrobno opisali v obrazložitvah svojih odločb. Tako se je pokazalo, da je pravilno sklepanje pritožbenega (in tudi prvostopnega) sodišča, da zdrsana plošča, blaga prelomnica, stek lahke in srednje težke proge z ustrezno označbo niso okoliščine, ki bi bile posebno nevarne ali na smučiščih neobičajne, in zaradi katerih bi objektivno odgovarjala druga tožena stranka (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in prva tožena stranka (940. in 941. člen ZOR), pri kateri je bila prva odgovornostno zavarovana.

Ko se v zvezi s krivdno odgovornostjo (154. člen ZOR) prve in druge tožene stranke tožnik v reviziji sklicuje na obrazložitev v svoji pritožbi, je dovolj napotiti ga na zadevne razloge sodbe pritožbenega sodišča, s katerimi se revizijsko sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče res ni odgovorilo na tožnikovo pritožbeno trditev, da je bil toženec s tem, ko je kupil smučarsko karto, odgovornostno zavarovan pri prvi toženi stranki. Zato je imelo razlog, saj je bila to tožnikova pritožbena novota (takšno trditev je postavil prej le toženec) dejanske narave. Takšna pa bi morala biti podprta z dokazi, če naj bi bila upoštevana. Dokazov za to trditev tožnik ni ponudil. Sicer pa bi takšna trditev pomenila spremembo tožbe, saj je ves čas prej tožeča stranka gradila odgovornost prve tožene stranke na dejstvu, da je bila druga tožena stranka pri njej odgovornostno zavarovana, ne pa tudi toženec. Sicer pa iz naših predpisov ne sledi, da tisti, ki kupi smučarsko karto, zavaruje s tem svojo odgovornost (in v obravnavanem primeru prav pri toženi stranki). Ni razumljivo, iz katerih "splošnih pogojev zavarovanja odgovornosti" naj bi to sledilo. Na podlagi česa naj bi vrhovno sodišče sklepalo, da je bila oziroma da bi morala biti v ceno smučarske karte vkalkulirana premija zavarovanja odgovornosti? Ko je druga tožena stranka zavarovala svojo odgovornost, s tem še ni nič rečenega, da je s prodajo smučarske karte zavarovala odgovornost tistega, ki jo je kupil. Končno je sodišče tudi pravilno odločilo o višini tožnikovega prispevka k nastanku škode (prvi odstavek 192. člena ZOR). Že v obrazložitvah sodb nižjih sodišč je bilo razloženo, da je bil tožnik soodgovoren, ker je (po nepotrebnem) stal pod prelomnico, torej na nepreglednem delu smučišča, kar zakon prepoveduje (3. alinea tretjega odstavka 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih, Ur. l. SRS, št. 16/77). Ko se revizija v zvezi s tem vprašanjem spet vrača k objektivni odgovornosti upravljalca smučišča in zavarovalnice, je treba povedati, da ima večina smučišč s srednje težkimi progami prelomnice, pa zato te ne pomenijo, da gre za nevarno smučišče in s tem objektivno odgovornost upravljalca. Prelomnice so naravna opozorila za smučarje, ki se jim bližajo, da morajo računati s tem, da bo kdo, ki smuča počasneje ali je padel, za njo, in za smučarje pod njo, da se tam po nepotrebnem ne izpostavljajo nevarnosti.

Reviziji potemtakem ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu. Tudi ob uradnem preizkusu glede uporabe materialnega prava v odločitvah sodišč, ki jih revizija ne načenja, sodišče ni odkrilo kakšne nepravilnosti. Neutemeljeno revizijo je zato zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).