Jedro

Smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, smučanje pa, čeprav ni nenevarno, vsebuje vsakokraten zavestni dejavnik tveganja. Upravljalec smučišča je dokazal, da je poskrbel, da je bilo smučišče urejeno v skladu z določbami Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS), torej tako, da je bila zagotovljena varnost smučarjev in s tem dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tretjetoženec je smučal nepazljivo oz. z neprilagojeno hitrostjo ter zato nevarno za druge smučarje. V skladu z določbo 21. člena ZVJS mora namreč smučar izbirati smer vožnje tako, da ne ogroža drugih smučarjev, prehitevati v razdalji, ki pušča prehitevanemu smučarju dovolj prostora za manevriranje ter prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram. Tretjetoženec pa je s svojim neprilagojenim smučanjem kršil citirane določbe 21. člena ZVJS, zaradi česar je podana njegova odgovornost za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tretjetožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v skupnem znesku 1.688.203,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov 1.645.000,00 SIT ter 7.875,00 SIT od izdaje sodbe do plačila, od zneska 12.096,00 SIT od 3. 2. 1992 dalje, od zneska 14.126,00 SIT od 1. 2. 1992 dalje, od zneska 6.355,50 SIT od 1. 3. 1992 dalje, od zneska 1.890,00 SIT od 2. 1. 1992 dalje, od zneska 392 SIT od 6. 1. 1992 dalje, od zneska 63 SIT od 20. 1. 1992 dalje, od zneska 35 SIT od 4. 2. 1992 dalje, od zneska 77 SIT od 3. 2. 1992 dalje, od zneska 35 SIT od 9. 1. 1992 dalje, od zneska 112 SIT od 1. 12. 1992 dalje, od zneska 70 SIT od 9. 3. 1992 dalje, od zneska 28 SIT od 9. 3. 1992 dalje in od zneska 29 SIT od 4. 2. 1992 dalje in povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku 399.023,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca ter tožbeni zahtevek zoper prvotoženko in drugotoženko je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, da je dolžan povrniti prvotoženki in drugotoženki, vsaki po 13.830,00 SIT njunih pravdnih stroškov. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je podana tudi odškodninska odgovornost prvotoženke in drugotoženke. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da proga ni bila v zadostni meri tehnično urejena. Ker je kritičnega dne smučalo veliko smučarjev, je bila proga poškodovana, na njej so se naredile globeli, grbine, zdrsne plošče, na delu, kjer se je poškodoval tožnik pa tudi ledene plošče, ki so tudi ob pazljivem smučanju ustvarjale pogoje za zdrs in poškodovanje smučarja. Proga ni bila dovolj široka in v zadostni meri pregledna. Takšna proga je v pretežni meri vplivala k nastanku poškodbe tožnika. Proga po kateri je smučal tretjetoženec je zelo težka, nato preide v previs in se brez kakršnekoli fizične delitve steče v progo majhne težavnostne stopnje. Zaradi velike razlike v težavnosti (in hitrosti) bi tožena stranka morala fizično razdeliti progi, da bi bili smučarji s težje proge prisiljeni upočasniti hitrost. Stik dveh prog, na katerem je prišlo do nezgode, ob veliki ledeni plošči je zelo nevaren, kar je v najvišji stopnji vplivalo na nastanek škodnega dogodka. Zaradi navedenega tožnik meni, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvotoženke in drugotoženke. Poleg tega so po tožnikovem prepričanju dokazane tudi opustitve drugotoženke, ki kažejo tudi na njeno krivdno odškodninsko odgovornost. Drugotoženka namreč ni zagotovila redarjev, ki bi vzdrževali red in preprečevali divje in nevarno smučanje. Ker je tretjetoženec s svojimi prijatelji že ves dan vozil hitro in nevarno, bi jih morali redarji opomniti in jim preprečiti nevarno smučanje. Ni sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo ledenih plošč. Tožnik tudi meni, da ni podana njegova sokrivda za nastalo posledico. Peljal se je pravilno po progi po izstopu iz vlečnice; to je edini način vožnje s smučmi po tej progi, ustavil se je postrani izpod previsa, pričakujoč svojega otroka. Če bi drugotožena stranka zagotovila, da ne bi bilo možno direktno pripeljati preko previsa z veliko hitrostjo na manj težavno progo in če ne bi bilo ledene plošče, do poškodbe tožnika ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je G.G., ko je kupil smučarsko karto, s tem zavaroval tudi svojo odgovornost za primer povzročitve škode drugemu in zato odgovarja kot zavarovatelj njegove civilne odgovornosti tudi zavarovalnica. Tožnik še meni, da odločitev sodišča prve stopnje o višini nepremoženjske škode ni sprejemljiva, in bi upoštevaje okoliščine konkretnega primera moralo sodišče prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Glede na navedeno tožnik predlaga, da višje sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v izpodbijanem zavrnilnem delu in vrne zadevo v ponovno sojenje. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tudi tretjetoženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi višine prisojene odškodnine. Tretjetoženec meni, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje ni podalo ocene posamičnih dokazov in vseh dokazov skupaj. Od vseh zaslišanih prič sodišče verjame le direktorju drugotožene stranke, ne pojasni pa zakaj mu verjame in v čem je bistvena njegova izpoved. Sodišče prve stopnje je povsem prezrlo, da tretjetoženec ni bil obravnavan pri sodniku za prekrške in da ga spornega dne ni nihče opozarjal ali izločal zaradi njegove hitrosti. Tretjetoženec vztraja, da je bilo smučišče spornega dne neurejeno, torej takšno, da ga je mogoče šteti kot nevarno stvar, zaradi česar lastnik oz. upravljalec objektivno odgovarja. Tožnik, tretjetoženi, pa tudi druge priče so skladno izpovedale o neoznačeni ledeni plošči; sodišče je ugotovilo, da tretjetoženec tožnika zaradi previsa ni mogel opaziti; odgovornost drugotožene stranke pa je, da uredi smučišče tako, da je varno. Drugotoženka je opustila ravnanje v smislu določb Zakona o varnosti na javnih smučiščih. Tretjetoženec še navaja, da je z nakupom smučarske karte zagotovil zavarovanje svojih in ravnanj tretjih oseb na smučišču. Ob izostanku krivdne odgovornosti tretjetoženca (ni kaznovan, ni vozil prehitro, ni bil pod vplivom alkohola), je odgovornost prvotožene zavarovalnice nedvomno podana. Ob izkazani nepreglednosti smučišča, nedokazani hitrosti tretjetoženca in ob dejstvu, da je tožnik stal na nevarnem delu smučišča, je obremenitev tretjetoženca neutemeljena. Tožnik kot izkušen smučar bi moral znati paziti nase in se ne izpostavljati na nepreglednih delih smučišča, zato pritožnik vztraja, da je med tožnikovim ravnanjem in njegovo poškodbo edina vzročna zveza in je zahtevek zoper tretjetoženca neutemeljen. Tretjetoženec ugovarja tudi višini določene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik namreč ni z ničemer izkazal, da je bil pred nesrečo športnik; če bi tožnik res trpel tako hude težave s spominom, ne bi več mogel opravljati tako odgovornega dela. Sodišče je odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah določilo previsoko. Tretjetoženec je mlad, komaj je našel prvo zaposlitev, nima nobenega premoženja, plačilo tako visoke odškodnine pa bi ogrozilo njegovo preživetje. Pritožnik zato predlaga, naj višje sodišče zavrne tožbeni zahtevek zoper tretjetoženca, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V skladu z določbo 359. člena ZPP (1977) sta bili pritožbi vročeni nasprotnim strankam, ki nanju niso odgovorile. Pritožbi nista utemeljeni. V skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP (1977) pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve presoja le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. V pritožbi tretjetoženca smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ni podana. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje razlogom v sodbi, sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med dejstvi in razlogi v sodbi pa ni nasprotij. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od preostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP (1977) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvotoženka in drugotoženka za obravnavani škodni dogodek nista niti objektivno niti krivdno odgovorni. Pri tem je pravilno zaključilo, da smučišče samo po sebi ni nevarna stvar v smislu določb 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), smučanje pa, čeprav ni nenevarno, vsebuje vsakokraten zavestni dejavnik tveganja. Do škodnega dogodka je prišlo na lahki progi s položnim smučiščem. Ker pa je smučišče v posebnih okoliščinah, npr. v primeru nevarnih grbin ali posebej poledenelih strmin lahko nevarna stvar, je moralo sodišče prve stopnje natančno razčistiti dejansko stanje v zvezi s stanjem smučišča na Soriški planini kritičnega dne. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da smučišče na Soriški planini, na katerem se je zgodila nesreča, ni bilo posebej poledenelo ali kakorkoli izredno glede na običajne lastnosti smučišč. Višje sodišče tudi v celoti sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da na kritičnem mestu ni bilo ledene površine, ampak kvečjemu zdrsana plošča, kakršne nastanejo zaradi smučanja in so na smučiščih povsem običajen pojav. Tudi blaga prelomnica, ki se nahaja tik pred mestom nezgode ter okoliščina, da se na kritičnem mestu srečata dve progi različnih težavnostnih stopenj ne predstavljata okoliščin, ki bi bile posebno nevarne ali na smučiščih neobičajne in zaradi katerih bi prvotoženka in drugotoženka objektivno odgovarjali. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno izključilo obstoj krivdne odgovornosti prvo in drugotoženke. Drugotoženka, kot upravljalec smučišča, je v smislu določbe 154. člena ZOR dokazala, da je poskrbela, da je bilo smučišče urejeno v skladu z določbami Zakona o varnosti na javnih smučiščih (v nadaljevanju ZVJS), torej tako, da je bila zagotovljena varnost smučarjev in s tem dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da drugotoženki ni mogoče očitati kršitve dolžnosti ali opustitve obveznosti, ki ji jo nalaga ZVJS. Drugotoženka tudi ni kršila določb 9. člena ZVJS, kot ji v pritožbi očita tožnik (proga na kritičnem mestu nima previsnega mesta, ampak kot je realno ocenilo sodišče prve stopnje le blago prelomnico). Drugotoženka ni bila dolžna fizično ločiti obeh prog, ki se stikata na kritičnem mestu, kot to sugerira tožnik v pritožbi. Na smučišču je bilo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dovolj redarjev in reševalcev, ki pa vsakega nevarnega smučanja ne morejo zaznati in preprečiti, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tretjetoženca. Pravilno je zaključilo, da je tretjetoženec smučal nepazljivo oz. z neprilagojeno hitrostjo ter zato nevarno za druge smučarje. V skladu z določbo 21. člena ZVJS mora namreč smučar izbirati smer vožnje tako, da ne ogroža drugih smučarjev, prehitevati v razdalji, ki pušča prehitevanemu smučarju dovolj prostora za manevriranje ter prilagoditi hitrost in način vožnje svojemu znanju in vremenskim razmeram. Tretjetoženec pa je s svojim neprilagojenim smučanjem in napačnim prehitevanjem kršil citirane določbe 21. člena ZVJS, zaradi česar je podana njegova odgovornost za nastalo škodo. Na tretjetoženčevo odškodninsko odgovornost ne vpliva dejstvo, da ni bil obravnavan pri sodniku za prekrške. Brezpredmetna pa je tudi pritožbena trditev, da tretjetoženec ni bil vinjen; takšne kršitve ZVJS mu namreč sodišče prve stopnje ne očita. Tožnik je v kritičnem trenutku stal na smučišču ter čakal svojega sina, kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil tudi sam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stal na smučišču pod blago prelomnico ter pravilno ocenilo, da to mesto predstavlja manj pregleden del smučišča. V skladu z določbo tretje alineje drugega odstavka 21. člena ZVJS se smučar ne sme zadrževati na zoženih in manj preglednih delih smučišča. Ker je tožnik stal na manj preglednem delu smučišča ter s tem kršil citirano določbo 21. člena ZVJS, je tudi sam prispeval, da je nastala škoda. Višje sodišče zato v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je oškodovanec tudi sam kriv, da je škoda nastala in ima zato pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 192. člena ZOR) ter da je delež tožnikovega prispevka k obravnavani nezgodi 30 %. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede višine prisojene odškodnine. Pritožnika višino odškodnine izpodbijata le pavšalno ter ne navajata konkretnih napak, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo pri določitvi odškodnine. Po presoji pritožbenega sodišča pa je odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1.645.000,00 SIT (upoštevaje 30 % prispevek tožnika k nezgodi) primerna. Za pretrpljene telesne bolečine (kot izhaja iz izvedenskega mnenja je imel tožnik zlom leve ključnice in pretres možganov, zaradi česar je bil 5 dni hospitaliziran, približno mesec dni je nosil oprt, 3 dni je trpel hude telesne bolečine, 16 dni zmerne ter 26 dni lahke) je primerna odškodnina v višini 700.000,00 SIT. Za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnik ima težave s spominom, prenehal pa se je tudi športno udejstvovati) je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino 840.000,00 SIT. Za strah za izid zdravljenja, ki ga je utrpel tožnik, pa je primerna odškodnina 105.000,00 SIT. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZOR upoštavalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o povrnitvi gmotne škode. Kolikor je mogoče pritožbene navedbe tretjetoženca, da je mlad, da je komaj našel prvo zaposlitev in da bi plačilo tako visoke odškodnine ogrozilo njegovo preživetje, razumeti v smislu določbe 191. člena ZOR, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da golo zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje. Tretjetoženec z ničemer ne dokazuje, da je šibkega premoženjskega stanja ter da bi ga plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je zaposlen že od leta 1995. Prav tako tretjetoženec niti ne zatrjuje, da bi bil izpolnjen drugi pogoj, ki ga za zmanjšanje odškodnine predpisuje 1. odstavek 191. člena ZOR, torej da škoda ni bila povzročena iz hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo; pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), na katere mora sodišče v skladu z drugim odstavkom 365. člena ZPP (1977) paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP (1977) pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/1977).