Jedro

Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se zahtevku tožnika za vračilo davka na promet nepremičnin ne ugodi. Ugotovil je, da posebni stroški v postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila v postopku odmere davka na promet nepremičnin predložena prodajna pogodba, sklenjena 20. 9. 2017 med tožnikom kot prodajalcem in družbo A., d.o.o. kot kupcem, o prodaji oziroma nakupu nepremičnine parc. št. 1047 in 1048/2, k.o. ..., za kupnino 718.000,00 EUR. Na podlagi predložene prodajne pogodbe je bil tožniku odmerjen davek na promet nepremičnin v višini 14.360,00 EUR, ki je bil plačan 23. 10. 2017. Prvostopenjski davčni organ je 12. 7. 2019 prejel Sporazum o razveljavitvi prodajne pogodbe z dne 20. 9. 2019, iz katerega izhaja, da sta pogodbeni stranki sporazumno razdrli prodajno pogodbo. Dne 19. 8. 2019 je prvostopenjski davčni organ prejel zahtevek za vračilo davka na promet nepremičnin in dodatek k sporazumu o razveljavitvi prodajne pogodbe, iz katerega izhaja, da je tožnik v celoti upravičen do povračila davka, saj kupec ni izpolnil pogodbenih obveznosti na podlagi pogodbe z dne 20. 9. 2017, zaradi česar je povzročil večjo materialno škodo. V nadaljevanju se prvostopenjski davčni organ sklicuje na 16. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki v prvem odstavku določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne. V dani zadevi je bila prodajna pogodba razvezana po tem, ko je bila lastninska pravica na nepremičnini dne 23. 11. 2017 prenesena na kupca. Posledično ni podlage za vračilo davka na promet nepremičnin.

3. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski davčni organ z odločbo št. DT-499-18-64/2019-2 z dne 14. 7. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno. Prvostopenjski davčni organ je pravilno ugotovil, da pogoji iz prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 niso izpolnjeni. Lastninska pravica na odsvojeni nepremičnini je bila prenesena na kupca dne 23. 11. 2017, prodajna pogodba pa je bila sporazumno razvezana šele 12. 7. 2019. Razdrtje pogodbe o prenosu nepremičnine pa se kot razlog za vračilo plačanega davka lahko upošteva samo v primeru, če je bilo opravljeno še pred vpisom kupca kot lastnika nepremičnine v zemljiško knjigo. Drugi odstavek 16. člena ZDPN-2 določa, da če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti ali se izpolni samo deloma, lahko davčni zavezanec zahteva, da se mu plačani davek na promet nepremičnin vrne v celoti oz. v ustreznem delu. Okoliščine na katere se tožnik sklicuje v pritožbi, tj. da je bila pogodba razveljavljena, saj kupec ni mogel plačati kupnine, ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti v smislu določbe drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. O tem se je že izreklo Upravno sodišče RS, ki je v obrazložitvi sodbe I U 110/2012 z dne 12. 6. 2012 zavzelo stališče, da mora nemožnost izpolnitve pogodbe nastati iz objektivnih in ne subjektivnih razlogov. To pomeni, da pogodbe ne bi mogel izpolniti nihče, ne le določena pogodbena stranka.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 52. členu določa, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki, oblične pogodbe pa je mogoče razvezati sporazumno (53. člen OZ). Če je pogodba razveljavljena, je tisto kar je bilo izpolnjeno, treba vrniti. V obravnavanem primeru je kupec vrnil nepremičnine, tožnik pa denarja ni prejel, zato se je vzpostavilo stanje, kot da prodajni posel ni bil nikoli sklenjen. Tožnik je kot prodajalec sklenil prodajni posel z novim kupcem s kupoprodajno pogodbo z dne 28. 2. 2020, ko je nepremičnini kupila družba B., d.o.o. Toženka je izdala novo odločbo in tako dvakrat za isti nepremičnini in isto prodajo s strani tožnika prejela davek. Ker je treba vsako korist, če odpade podlaga, na podlagi katere je bila korist pridobljena, vrniti, je toženka dolžna vrniti plačan davek, saj pravnega posla ni več in je odpadla podlaga za odmero in plačilo davka na promet nepremičnin. Sodna odločba, na katero se sklicuje toženka ni v celoti uporabna, sicer pa je v konkretnem primeru podan tudi objektivni razlog. Upoštevati je treba razloge za razveljavitev pravnega posla, do katere ni prišlo iz razlogov na strani tožnika kot prodajalca, ampak na strani kupca, ki pogodbe ni mogel realizirati. Kupec je nepremičnini kupil z namenom izgradnje večstanovanjskega objekta, za kar je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pri čemer ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev. Kupoprodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti in tako je odpadel razlog za sklenitev pogodbe. Navedba toženke, da bi kupnino lahko plačal kdo drug, ne vzdrži resne pravne presoje. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da pogoji za vračilo davka iz prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 niso izpolnjeni. Ta določa, da če se pogodba o prenosu nepremičnine, o finančnem najemu nepremičnine ali o ustanovitvi oziroma prenosu stavbne pravice razdre, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, lahko davčni zavezanec zahteva, da se odločba o odmeri davka na promet nepremičnin odpravi in da se mu davek, ki ga je sam plačal, vrne. Lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 1047 in 1048/2, k.o. ..., je bila na kupca, družbo A., d.o.o., prenesena 23. 11. 2017, prodajna pogodba z dne 20. 9. 2017 pa je bila razvezana 12. 7. 2019, kar med strankama ni sporno. Do razdrtja pogodbe je torej prišlo po tem, ko je bil kupec že vpisan kot lastnik nepremičnin v zemljiško knjigo, zato je pravilen zaključek toženke, da ni podlage za vračilo davka na promet nepremičnin na podlagi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2. 8. Sporno pa je izpolnjevanje pogojev za vračilo davka iz drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 in s tem možnost izpolnitve sklenjenih pogodb o prenosu nepremičnine. Po drugem odstavku 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se mu plačani znesek davka vrne v celoti ali v ustreznem delu v primeru, če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti ali se izpolni le deloma. Da bi bilo mogoče vrniti plačani davek na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2, mora torej tožnik izkazati, da pogodbe ni bilo mogoče izpolniti.

9. Pogodba o prenosu nepremičnine je izpolnjena takrat, ko je lastninska pravica kupca vpisana v zemljiško knjigo. Do vpisa lastninske pravice družbe A., d.o.o. v zemljiško knjigo je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo (dne 23. 11. 2017). Ker pa kupec ni mogel plačati kupnine, je naknadno (dne 12. 7. 2019) prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe. Pri tem se postavi vprašanje (ne)možnosti izpolnitve. (Ne)možnost izpolnitve pogodbe je tudi po presoji sodišča, enako kot meni toženka, razumeti kot nemožnost v objektivnem pomenu besede in ne kot posledico, ki nastane zaradi ravnanja pogodbenih strank. Takšna objektivna nemožnost izpolnitve sklenjenih pogodb pa z oziroma na zbrane podatke v konkretnem primeru ni podana. Razlog, da je prišlo do razveljavitve prodajne pogodbe, je bil na strani kupca, ki ni plačal dogovorjene kupnine. Da kupec ni mogel pridobiti in zagotoviti ustreznih finančnih sredstev, s katerimi bi izvedel planirano investicijo, tako da prodajne pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, pa ni razlog, da bi lahko govorili o nemožnosti izpolnitve pogodbe zaradi naključnega uničenja stvari. Nemožnost izpolnitve pogodbe urejajo določbe OZ v prvem odstavku 330. člena, v zvezi s katerim je sodna praksa1 zavzela stališče, da v dvostranskih odplačnih pravnih poslih obveznost ugasne oziroma se pogodba razveže le, če pride do naknadne nezmožnosti izpolnitve zaradi naključnega uničenja stvari, v konkretnem primeru nepremičnine. V obravnavanem primeru je šlo za oviro na strani kupca in ne za nemožnost izpolnitve pogodbe. Glede na navedeno tožnik ne more uveljavljati nemožnosti izpolnitve ter s tem razloga iz drugega odstavka 16. člena ZDPN-2, ki je podlaga za zahtevano vračilo davka.

10. Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 npr. sodba Upravnega sodišča RS I U 1436/2013 z dne 11. 3. 2014.