Jedro

Soprispevek tožnika v višini 30% je prenizek. Ob upoštevajnju, da preverjanje zalog na višji konzoli/polici ni zahtevno delovno opravilo, saj ne zahteva posebnega znanja in posebne spretnosti, in da do porušitve materiala v obravnavanem primeru ne bi prišlo, če tožnik nanj ne bi stopil, upoštevaje tudi zavedanje tožnika, ki izhaja iz njegove izpovedi, ki jo posebej izpostavlja tožena stranka, da mu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem in ne s plezanjem po regalih, do lestve pa bi v danih razmerah tudi lahko prišel na način, da bi od delodajalca zahteval, da se parkirana vozila umaknejo in bi jo tako lahko uporabil, ima njegovo nepravilno ravnanje, ki je nedvomno prispevalo k nastanku škodnega dogodka enako težo, kot ugotovljene opustitve tožene stranke. Zato je njegov soprispevek k škodnemu dogodku ob pravilni uporabi materialnega prava ovrednotiti s 50 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 29.642,92 EUR zniža na znesek 20.602,13 EUR, - v II. točki izreka znesek 15.561,29 EUR zviša na znesek 24.602,14 EUR, - v III. točki izreka znesek 6.490,94EUR nadomesti z zneskom 4.593,59 EUR, - v IV. točki izreka znesek 86,47 EUR nadomesti z zneskom 133,42 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in še izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 22,15 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo o odškodninskem tožbenem zahtevku in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 29.642,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za še zahtevanih 15.561,29 EUR s pripadki in glede zakonskih zamudnih obresti od 605,00 EUR od 12. 11. 2018 do 29. 11. 2018 in od 1.099,27 EUR od 12. 11. 2018 do 29.11.2018 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožniku povrne 6.490,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožnik pa mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti 86,47 EUR pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu 1.332,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnik v po pooblaščencu podani pritožbi sodbo izpodbija v II. in IV. točki izreka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Poudarja, da so bile kovinske palice, ki so nanj padle, težke 1-2 toni in so padle z višine 35 cm. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da vez ni bila pravilno in varno odložena, saj ni s celotno širino nalegala na podlogo (točka 12), ter da je bila vez nestabilno odložena (točka 21). Zaradi teh okoliščin meni, da gre za nevarno stvar. Nadalje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek, vendar se ne strinja z ugotovitvijo, da je prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 30 %, saj je takšna odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem in pomeni napačno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik na dan škodnega dogodka opravljal svoje redno delo in da kovinski vez, ki je padel nanj, ni bil pravilno odložen, saj je bila lesena podloga prekratka. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožnik ni bil ustrezno poučen o nevarnosti porušitve in padca materiala ter ni prejel pisnih navodil za varno delo, prav tako pa stranski intervenient (zavarovanec tožene stranke) ni opravljal zadostnega nadzora nad delom tožnika. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je stranski intervenient delavcem onemogočil dostop do materiala na višjih konzolah s pomočjo lestve in viličarja, ker so bila v skladišču parkirana vozila, kar pomeni, da tožnik ni imel možnosti uporabiti teh sredstev oziroma da zaradi tega delo ni bilo organizirano v skladu s predpisi s področja varstva pri delu. Kljub takšnim dejstvom, mu je sodišče prve stopnje očitalo, da ni uporabil teh sredstev in mu zato prisodilo 30 % soprispevek. Pri tem še opozarja, da je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve ugotovilo, da viličar ni mogel do tožnika, ker so bila vozila parkirana, v 13. točki obrazložitve pa, da je bila lestev založena in ni bilo mogoče dostopati do nje brez premikanja službenega vozila ter da tudi uporaba viličarja ni bila mogoča, takšna ugotovitev je v nasprotju s sklepom sodišča, da bi moral za preverjanje in dostop do materiala uporabiti lestev ali viličarja. To predstavlja bistveno kršitev določb ZPP, ker sodišče nelogičnosti, kako bi lahko tožnik uporabil lestev ali viličarja ob hkratni ugotovitvi, da njuna uporaba ni bila mogoča, ni pojasnilo, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s prisojo soprispevka napačno uporabilo materialno pravo in preseglo trditveno podlago tožene stranke ter stranskega intervenienta, kar je v nasprotju s 2. in 7. členom ZPP, ker ta v zvezi z uveljavljanjem tožnikovega soprispevka nista zatrjevala, da je tožnik sokriv za škodni dogodek tudi iz razloga, ker stranskega intervenienta naj ne bi opozoril na parkirana vozila, ki onemogočajo dostop do materiala. Sodišče prve stopnje je ta dejstva raziskovalo po uradni dolžnosti in na tako ugotovljenih dejstvih sprejelo povsem napačno odločitev o tožnikovem soprispevku. Ti zaključki v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe za tožnika tako predstavljajo sodbo presenečenja, saj ni imel možnosti, da bi na takšne argumente ustrezno odgovoril, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Glede navedenega se sklicuje na sodbo in sklep VSC Cp 361/2013 z dne 14. 8. 2013.Podrejeno uveljavlja, da je delodajalčeva dolžnost, da zagotovi varno delovno okolje in pogoje za delo. Tožnik ni bil dolžan opozarjati delodajalca na to, da le‑ta ne izpolnjuje svojih dolžnosti in krši delovnopravne predpise. Tudi sodna praksa je zavzela jasno stališče, da če delodajalec ne spoštuje svojih obveznosti iz 43. člena Zakona o delavnih razmerji (v nadaljevanju ZDR-1) oziroma 5. člena Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) in je zato prišlo do nesreče pri delu, delavcu ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode le zato, ker delodajalca ni še posebej obvestil o tej nevarnosti za nastanek škode (sodba VSRS VIII Ips 157/2018). Nadalje pa izpostavlja, da v kolikor bi sodišče druge stopnje štelo, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku, je njegov soprispevek odmerjen previsoko, saj je k le-temu prispeval največ od 5 do 10 %. Zgolj dejstvo, da ni uporabil lestve ali viličarja ter da ni opozoril delodajalca na nepravilnosti, po njegovem mnenju ne more predstavljati 30 % soprispevka ob tem, ko so bile delodajalčeve kršitve dolgotrajne, ustaljene in sistematične oziroma hujše kot kršitve tožnika. V zvezi s stroškovno odločitvijo poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve, saj je bila odškodninska terjatev sporna tako po temelju kot po višini. Po sodni praksi bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti po metodi, kjer se uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.1 Sodišče prve stopnje je napačno določilo, da je uspeh tožnika v pravdi le 65 %. Tožnik je po temelju uspel s 70% (čeprav bi moral po njegovem mnenju uspeti v 100 %, saj soprispevek ni podan). Njegov uspeh po temelju znaša najmanj 85 %, po višini pa 100 %, kar pomeni, da znaša njegov skupni uspeh v tem postopku najmanj 85 %. Po prvem odstavku 155. člena ZPP pa bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj, ki jih je predlagal in plačal, ne glede na dosežen uspeh v pravdi. Stroški izvedencev so namreč potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha.Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da sodišče druge stopnje ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, vse s stroškovno posledico za toženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v pritožbi uvodoma sicer navaja, da sodbo izpodbija v celoti, vendar iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da sodbo izpodbija v zanjo neugodnem ugodilnem delu in posledično stroškovni odločitvi (I., III. in IV. točka izreka). Navaja, da je sodišče prve stopnje v točkah od 11 do 22 napačno ugotovilo in zaključilo, zakaj je podan 70 % temelj tožbenega zahtevka. Zgolj na podlagi tožnikove izpovedbe je zaključilo, da je do delovne nesreče prišlo pri opravljanju njegovih rednih delovnih nalog, saj to ni bilo potrjeno s strani nobene priče. A. A. je izpovedal, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto in da je verjetno šel tisti dan iskati material zase ali za nekoga drugega, vendar izven okvira svojih delovnih nalog. Smiselno to izhaja tudi iz izpovedbe B. B., ki je pri stranskem intervenientu dejansko opravljal delo z materialom, saj ga je moral obdelovati in si ga posledično pred obdelovanjem tudi sam priskrbeti. Smiselno enako pa izhaja še iz izpovedbe C. C., saj je izpovedal, da je tožnik v času nesreče že opravljal delo kot delovodja in ni bil več pod njegovim nadzorom. Izpovedal je tudi, da njegova naloga učenja tožnika ni bila v smislu jemanja materiala iz skladišča, ampak zgolj občasno preverjanje zalog v skladišču. Vse priče so nadalje tudi izpovedale, da so material na police zlagali viličaristi, medtem ko je bila naloga tožnika vizualni pregled materiala zaradi potreb delovnih procesov. Sodišče prve stopnje je tako nekredibilno podelilo resničnost izpovedbi tožnika, medtem ko ni upoštevalo izpovedb preostalih prič, ki so bile v nasprotju s temi ugotovitvami.Pri ugotavljanju krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje izpostavilo zgolj dejstvo, da tožnik ni bil ustrezno in praktično usposobljen, kar je zaključilo na podlagi spisne dokumentacije in dejstva, da se priče niso spominjale o specifičnih navodilih in opozorilih oškodovancu. Vendar je sam tožnik izpovedal, da je vedel, da se na material ne sme stopati in da bi ga šef opozoril, če bi ga videl. Izpovedal je tudi, da se material jemlje s pomočjo lestve ali viličarja, kakor še, da se ne spomni, da bi kdo na isti način pregledoval material oziroma ga jemal z višjih polic ter da bi zgolj v primeru, če bi bila lestev v njegovem vidnem polju, le-to zagotovo vzel, saj je bil krovec. Zato tožena stranka meni, da tožnik na dan škodnega dogodka dela ni imel namena opraviti varno, iz videoposnetka pa je razvidno, da se po lestvi sploh ni oziral in je ni iskal. Ni mogoče slediti zaključku, da bi dodatna navodila in podrobnejše usposabljanje zagotovila, da tožnik tudi na dan škodnega dogodka dela ne bi opravljal na obravnavani način. V tem delu tožena stranka še opozarja, da samo plezanje po regalu ni v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom, saj je tožnik s plezanjem in spuščanjem z regala že zaključil in šele, ko je varno splezal z regala, je iz neznanega razloga z nogo začel potiskati vez težkih kovinskih palic, posledično pa je prišlo do njihovega razsutja in njegovega poškodovanja. Razloge za obstoj 70 % temelja na strani tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z razlogi, da je tožnik sicer opravljal enostavna dela, nad katerimi ni treba opravljati neposrednega nadzora, vendar pa delodajalec ni zagotovil običajnega nadzora, kar naj bi bilo v vzročni zvezi z nastankom poškodbe. Vendar je izvedenec pojasnil, da se je video nadzor izvajal, kakor je tudi sam tožnik izpovedal, da je nadzor izvajal tudi šef A. A. sam. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da običajen nadzor delodajalca ni bil opravljen. In zmotno mu je v tem delu očitalo, da ni dovolj, da zgolj zagotovi video nadzor in pripomočke za varno delo, kot so lestve, ampak mora poskrbeti tudi za njihovo uporabo. Nepravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da stranski intervenient ni omogočil varnega opravljanja dela tožniku zaradi parkiranih vozil v skladišču, saj je takšen zaključek v nasprotju z ugotovitvami izvedenca za varstvo pri delu, ki je jasno izpostavil, da parkirani avtomobili v skladišču ne morejo biti izgovor, da tožnik ni uporabil lestve. Izvedenec je pojasnil, da bi moral tožnik o parkiranih vozilih obvestiti delodajalca, zahtevati da se vozila premaknejo in posledično varno uporabiti lestev za preverjanje zalog na višji polici. Ob tem je izvedenec še izpostavil, da je vzrok nezgode v ravnanju tožnika, ko je ta stopil na vez kovinskih palic. Če tožnik ne bi stopil na ta vez, se slednji ne bi premaknil. Omenjeni vez je že pred ravnanjem tožnika ležal na podlogah in sam od sebe verjetno ne bi padel s podlog. Iz fotografij v sodnem spisu kot tudi video posnetka je razvidno, kar je ugotovil tudi izvedenec, da so bili snopi ustrezno zaščiteni, na več mestih oviti z žico, ki je preprečevala, da bi se palice v snopu in sam snop premikali. Sodišče prve stopnje je tako popolnoma neobrazloženo sledilo trditvam tožnika in izpostavilo, da je stranskemu intervenientu kot zavarovancu tožene stranske mogoče očitati tudi nepravilno odložen vez, saj zgolj domnevno prekratka lesena podloga sama po sebi ne predstavljala napačno odložen material. Nepravilen je tudi zaključek, da stranski intervenient dela ni organiziral v skladu s predpisi s področja varstva pri delu zaradi domnevnega nezagotavljanja dostopa na višje konzole z lestvami in viličarjem zaradi v skladišču parkiranih vozil, saj je izvedenec ugotovil, da je bila lestev v času škodnega dogodka naslonjena na regalu na drugi strani skladišča. Ta je bila sicer založena, vendar tudi založenost ni primeren, utemeljen in upravičen izgovor tožnika, da le-te zaradi ni mogel uporabiti.Nadalje meni, da tožnik kot delavec z dolgoletnimi izkušnjami ni potreboval stalnega nadzora pri enostavnih delih. Smisel varstva pri delu je namreč preprečevanje nesreč tam, kjer skrbi za lastno varnost ni mogoče prepuščati delavcu samemu in njegovim izkušnjam. Kjer gre za enostavna dela, mora vsakdo poskrbeti za svojo varnost in upoštevati pravila ter uporabljati sredstva, ki mu jih zagotovi delodajalec (VSL I Cpg 580/2014, VSC Cp 192/2019). Izpostavlja še, da sodišče prve stopnje ni zadovoljivo obrazložilo vzročne zveze med kršitvami njenega zavarovanca in obravnavanim škodnim dogodkom, ni upoštevalo dejanskega stanja, kot izhaja tudi iz videoposnetka, prav tako pa, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, saj je tožnik podal zgolj splošen očitek v smislu, da delodajalec ni izvajal potrebnega strokovnega nadzora, ne pa da bi moral imel tudi za enostavno opravilo nadzor.Glede višine odškodnine očita, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, katere novejše podobne primere je upoštevalo pri določanju odškodnine, zato preizkus sodbe ni mogoč in obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda. Sklicevanje na sodbe iz leta 2007 in 2008 namreč ni zadostno. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku nepremoženjsko in premoženjsko skupaj prisodilo 45.204,27 EUR. Pravilno materialnopravno vrednotenje odškodnine ni bilo opravljeno, zato je odločitev sodišča nezakonita in nepravilna. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je bila storjena absolutno bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo materialnopravno preizkusiti vsako postavko nematerialne škode in jo ustrezno obrazložiti, kar ni bilo storjeno. Nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede določitve višine odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode. Z odmerjeno odškodnino je preseglo okvire, ki jih je za podobne primere določila sodna praksa. Upoštevajoč ugotovitve izvedenca medicinske stroke je po mnenju tožene stranke odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode previsoka, saj ne ustreza dejanskemu stanju. Obdobje bolečin pri tožniku ni trajalo dovolj dolgo, da bi opravičevalo tako visoko odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, zdravljenje pa je trajalo eno leto in tri mesece, zato ne upravičuje tako visoke odškodnine. Tožena stranka meni, da bi bila primerna odškodnina okoli 14.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno in previsoko odmerilo tudi odškodnino za strah. Po njenem mnenju bi bila primerna odškodnina 1.800,00 EUR. Tožnik ni tako dolgo prestajal strahu, da bi bila odškodnina v višini 3.000,00 EUR upravičena. Nadalje poudarja, da je tožnik utrpel odprt zlom prve stopnje srednjega dela desne goleni in zlom desnega notranjega maleona. Kirurško zdravljenje je bilo zaključeno 29. 5. 2016. Tožnik se je po zaključku zdravljenja vrnil na delovno mesto, najprej za polovični delovni čas, nato pa je bil ocenjen kot invalid III. kategorije in premeščen na drugo delovno mesto s polnim delovnikom in omejitvami. Sodišče prve stopnje je tožniku za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodilo 20.000,00 EUR, kar je nesorazmerno visoko, saj bi moralo upoštevati tožnikovo starost in oceno izvedenca ter prisoditi največ 12.000,00 EUR. Napačno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da je podana skaženost, saj je izvedenec pojasnil, da gre sicer za vidne posledice bodisi v obliki brazgotin ali pa občasnega šepanja, v kolikor je to mogoče opaziti, ne gre pa za zgroženosti ljudi, ki se zahteva ob sami zahtevi in definiciji odškodnine zaradi skaženosti. Tudi ni moč slediti sodišču, da je šepanje skaženost. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova, v kolikor kakšna odškodnina tožniku iz tega naslova sploh gre, je po njenem prepričanju 500,00 EUR. V nadaljevanju oporeka odločitvi glede prevoznih stroškov, saj se je sodišče prve stopnje oprlo na stališče, da je tožnik upravičen do kilometrine po cenah na dan vložitve zahtevka. Tožniku so stroški v obliki prevozov nastajali v obdobju od leta 2009 do 2012, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine iz tega naslova upoštevati kilometrino na dan, ko so tožniku nastajali potni stroški. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo škode iz naslova tuje nege in pomoči oziroma je to ovrednotilo že skoraj kot profesionalno pomoč. Gre zgolj za običajna opravila, ki jih ljudje morajo opravljati v svojem življenju, pri čemer je to pomoč nudila žena, zato ni mogoče dosoditi vrednost 5 EUR/ura (VSRS II Ips 2/2013 in na sodbo VSL II Cp 1288/2016). Na podlagi navedenega predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka in stranski intervenient pritožbenih odgovorov nista podala, je pa na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovoril tožnik po pooblaščencu. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Po njegovem mnenju pritožba vsebuje tudi novote in trditve, ki jih tožena stranka prvič uveljavlja v pritožbi. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7.- Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delih, ki so s pritožbama izpodbijani in v mejah razlogov, ki so v pritožbah navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi z drugim odstavkom 339. člena) ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

8. Med pravdnima stranka ni bilo sporno, da se je tožnik 9. 2. 2015 poškodoval v delavni nezgodi pri zavarovancu tožene stranke (tožnikovem delodajalcu) ob pregledovanju in preverjanju materiala v regalnem skladišču. **Glede poteka škodnega dogodka in dela, ki ga je opravljal tožnik**

9. Tožena stranka v pritožbi izpodbija potek škodnega dogodka. Trdi, da je tožnik s plezanjem in s spuščanjem z regala že zaključil in šele, ko je splezal z regala, je zaradi neznanega razloga z nogo začel potiskati vez težkih kovinskih palic, posledično pa je prišlo do njihovega razsutja in poškodovanja tožnika.

10. Sodišče prve stopnje je potek škodnega dogodka ugotovilo na podlagi prijave poškodbe pri delu in prijave škodnega primera iz zavarovanja odgovornosti, iz izpovedbe tožnika in priče D. D.2 ter ogleda posnetka nesreče varnostne kamere3. Sodišče druge stopnje sprejema pravilne in prepričljive ugotovitve o poteku škodnega dogodka sodišča prve stopnje, da iz posnetka izhaja, da je tožnik gledal zloženi material na regalih, nato pa se povzpel višje tako, da je z desno nogo stopil na vez kovinskih palic na prvem regalu in se dvignil, nato pa je z levo nogo stopil na tla, desno pa je imel usmerjeno proti vezu palic, na katero je prej stopil ter z desnim čevljem parkrat potisnil vez, ki se je zibala. Ta vez mu je nato padla na nogo. Ugotovilo je tudi, da iz posnetka še izhaja: (-) da sta bili na delu, kjer je prišlo do nesreče, parkirani dve vozili, pri čemer je bilo med vozilom in regalom toliko prostora, da se je tožnik vmes lahko gibal; (-) da je bilo premalo prostora, da bi se lahko med regal in avto zapeljal viličar, saj je bilo to sodelavcu, ki je videl nesrečo, onemogočeno; (-) da so morali reševalci najprej odstraniti vozili, da so tožnika lahko odpeljali in je vse skupaj trajalo kar nekaj časa4. 11. Takšne ugotovitve potrjujejo, da je do škodnega dogodka prišlo med sestopanjem z regala5. Zato je zavrniti navedbe tožene stranke o pomanjkanju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, saj ne potrjujejo navedb tožene stranke, da je tožnik varno že sestopil z regala in nato iz neznanega razloga z nogo začel potiskati vez težkih kovinskih palic.

12. Nadalje ni slediti toženi stranki, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal delo vodje oziroma da je bil pomočnik vodje in je kot tak skrbel za delovni proces in za potreben material, o čemer se je prepričalo na podlagi njegove izpovedbe. Utemeljeno je tudi verjelo tožniku, da je v času nezgode šel preverjati material in iskati kovinske palice, ki so bile za delo potrebne. Zato je pravilen zaključek, da se je tožnik torej poškodoval pri opravljanju svojega dela, ki ga tožena stranka z izpostavljanjem izpovedb prič A. A., B. B., C. C. in ob tem ponujeno lastno dokazno oceno ne more izpodbiti6. **Glede temelja zahtevka**

13. Tožnik neutemeljeno izpodbija zaključek sodišče prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Tožniku je sicer pritrditi, da so bile palice, ki so padle nanj, težke 1-2 toni in da so padle z višine 35 cm. Vendar je sodišče prve stopnje skladno z novejšo sodno prakso, ki objektivno odškodninsko odgovornost oži, pravilno pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne gre niti za nevarno stvar niti za nevarno dejavnost. Čeprav gre za težek material večjih dimenzij, ob pravilnem skladiščenju namreč ne pride do njegovega nenadzorovanega premikanja in ob upoštevanju varnostnih predpisov ne predstavlja nevarne stvari. Na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu, pa je nadalje pravilno ugotovilo, da preverjanje zalog na višji konzoli ni zahtevnejše opravilo in za izvedbo te aktivnosti ni zahtevana posebna spretnost, kar tožnik v pritožbi niti ne izpodbija. Pravilno je zaključilo, da preverjanje in iskanje materiala v skladišču ne predstavlja dejavnosti, iz katere bi izhajala nevarnost, ki presega običajno raven, saj gre za enostavno delovno opravilo, ki ob spoštovanju splošnih varnostnih pravil ni nevarno. Pravila o objektivni odškodninski odgovornosti se po ustaljeni sodni praksi ne uporabljajo, ko je nevarnost posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca7. 14. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage o krivdni odškodninski odgovornosti. Predstavlja jo določba 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), na podlagi katere mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Krivda je po določilu 135. člena OZ podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Predpostavke, ki morajo biti podane kumulativno so škoda, nedopustno ali protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja8. 15. Ob nespornem dejstvu, da gre za delovno nezgodo, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Utemeljeno je izpostavilo 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1, po katerem mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev, nadalje tudi prvi odstavek 37. člena ZVZD-1, da mora delavce obveščati o varnem in zdravem delu in da mora v skladu z 38. členom ZVZD-1 delavca usposobiti za varno opravljanje dela. Glede soprispevka tožnika pa tudi določbi 12. in 50. člena ZVZD-1, da imajo tudi delavci dolžnost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati s takšno pazljivostjo, da varujejo svoje življenje in zdravje, delodajalca pa morajo obvestiti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki bi pri delu lahko ogrozil njihovo zdravje9. 16. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da (krivdna) odškodninska odgovornost njenega zavarovanca oziroma tožene stranke ni podana.

17. Pritožbeno ni sporno, kar je na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu ugotovilo sodišče prve stopnje, da preverjanje zalog na višji konzoli/polici (pri čemer se je poškodoval tožnik) ni zahtevnejše opravilo, saj ne zahteva posebnega znanja in posebne spretnosti, in da vzpenjanje preko materiala, naloženega na konzolah (kot je ravnal tožnik), ni varno izvedeno opravilo.

18. Zavarovancu tožene stranke (stranskemu intervenientu) je sodišče prve stopnje očitalo več opustitev (kršitev) kot podlago krivdni odškodninski odgovornosti, in sicer: (-) vez kovinskih palic, ki je padla tožniku na nogo, ni bila pravilno odložena; (-) tožnik glede nevarnosti porušitve in padca materiala v skladišču ni bil ustrezno poučen; (-) glede opravljanja dela v skladišču ni bilo učinkovitega nadzora in (-) da je bil zaradi parkiranih vozil onemogočen dostop do materiala s pomočjo lestve ali viličarja.

19. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da glede opravljanja dela ni bilo učinkovitega nadzora. Pritrditi je pritožbi, da za tožnikovo delo niso bili potrebni posebni varnostni ukrepi in da zadostuje stalen nadzor, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca iz varstva pri delu. Pritožba tudi pravilno izpostavlja, da se je nadzor pri zavarovancu tožene stranke opravljal s pomočjo video nadzora. Vendar tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da tožniku ni uspelo dokazati, da je material vedno preverjal in jemal s konzole tako, da je plezal po regalu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ne glede na to, da nobena izmed prič ni potrdila, da bi sama na takšen načina preverjala in jemala material, v tem delu kljub temu prepričljiva. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, na podlagi tega pa življenjsko logično zaključilo, da kljub obstoju nadzornih kamer v skladišču, zavarovanec tožene stranke ni opravljal nadzora nad delom, saj bi tožnika v nasprotnem primeru opozoril na nepravilno izvajanje dela ter na nujnost uporabe lestve. Kot je pravilno še pojasnjeno v izpodbijani sodbi, se delodajalec obveznosti nadzora, ali delavec med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih, ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi pripomočke za video nadzor, temveč mora poskrbeti tudi za njihovo uporabo10. Da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage, pa tudi ne drži, saj tožena stranka v pritožbi že sama ugotavlja, da je tožnik trditve o pomanjkanju nadzora podal in te trditve, ki so povsem zadostne, tudi povzema.

20. Glede razmer v skladišču je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da zaradi dveh parkiranih vozil tožnik k materialu na konzolah ni mogel dostopati z viličarjem, v skladišču je bila na voljo lestev, ki je bila sicer založena z drugimi stvarmi in bi moral tožnik, da bi jo lahko uporabil, poklicati voznika službenega vozila, da bi ta vozilo odstranil. Na podlagi 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev. Pravilna in dokazno podprta sta ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da delo v danem primeru ni bilo organizirano v skladu s predpisi iz področja varstva pri delu, saj bi zavarovanec tožene stranke moral omogočiti delavcem, da bi lahko dostopali do materiala na višjih konzolah s pomočjo lestve in tudi viličarja, kar pa v danem primeru ni bilo omogočeno zaradi v skladišču parkiranih (službenih) vozil. Pritrditi je zato zaključku, da bi moral zavarovanec tožene stranke omogočiti varne pogoje dela in poskrbeti tudi, da se pripomočki tudi redno uporabljajo in ni razbremenjen zgolj z njihovo nabavo.

Tožena stranka v tem delu poudarja, da se je tožnik poškodoval kljub obstoju delovnih sredstev oziroma da se je samovoljno odločil, da teh delovnih sredstev (op. lestve) ne bo uporabil. Hkrati še navaja, da je bila tožnikova zakonska dolžnost, da delo opravi varno, da skrbi za lastno zdravje in da upošteva splošna varnostna pravila. Povzeto je relevantno pri presoji tožnikovega soprispevka, o čemer se sodišče druge stopnje opredeljuje v nadaljevanju, vendar se ob zgoraj že obrazloženem zgolj na podlagi teh navedb delodajalec oziroma tožena stranka svoje odgovornosti ne more razbremeniti.

21. Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je njenemu zavarovancu mogoče očitati nepravilno odložene vezi. Sodišče prve stopnje je navedeno ugotovilo na podlagi prijave poškodbe pri delu in prijave škodnega primera iz zavarovanja odgovornosti, iz katere izhaja, da se spodnja vez, na kateri je tožnik stal, ziblje oziroma da ni dobro odložena. Enako je izpovedal tudi tožnik ter priča D. D., ki je opravil interno raziskavo nezgode in izpolnil obrazec prijave poškodbe pri delu. Oporo za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo tudi v fotografiji B11, fotografijah na CD in tudi v mnenju izvedenca iz varstva pri delu, ki je, kot v pritožbi izpostavlja tožena stranka, v mnenju navedel, da so bile vezi kovinskih palic ustrezno zaščitene in bile ovite z žico, ki je preprečevala, da bi se vez in palice premikale, vendar je navedel in opisal tudi tudi, da je iz ene izmed fotografij razvidno, da je bila lesena podloga v sredini fotografije, prekratka in zato snop, ki je padel na tožnika, ko ga je ob sestopu premaknil, ni nalegal na celotno širino na obeh podlagah.

22. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožnik glede nevarnosti porušitve in padca materiala v skladišču ni bil ustrezno poučen, kar je dolžnost delodajalca. Ob tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na določbe ZVZD-1 (37. in 38. člen). Razlogi sodišča prve stopnje o tem so prepričljivi in dokazno podprti tudi z ugotovitvami izvedenca iz varstva pri delu11. Dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o tem pritožba tožene stranke ne more izpodbiti zgolj z izpostavljanjem dela izpovedi tožnika o tem, da je sam izpovedal, da mu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem in ob tem z v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno. Je pa to okoliščina, ki jo je treba ustrezno upoštevati pri vrednotenju po toženi stranki zatrjevanega soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka in škodnim posledicam.

23. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke o neobstoju vzročne zveze med ugotovljenimi kršitvami in nastalo škodo je treba izpostaviti, da je pri vzročni zvezi pri opustitvah treba upoštevati, da gre za opustitve dolžnega ravnanja in se vprašati, kaj je smisel in namen dolžnega ravnanja - šele nato je mogoče presoditi, ali je treba določeno posledico pripisati opustitvi dolžnega ravnanja, saj opustitev sama po sebi namreč nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Teorija o ratio legis vzročnosti12 je pri škodah zaradi opustitev odločilnega pomena13. Glede na že opisan potek škodnega dogodka ni pritrditi pritožbi tožene stranke, da med ugotovljenimi kršitvami (opustitvami) zavarovanca tožene stranke (delodajalca) in škodnim dogodkom ni vzročne zveze. V kolikor bi zavarovanec tožene stranke kot delodajalec v obravnavanem primeru upošteval pravila varnega dela in jih torej ne bi opustil (kršil), kar pomeni da bi delavca - tožnika ustrezno poučil glede varnega dela in nadziral ter mu predvsem zagotovil tudi varno delovno okolje, česar pa ob že ugotovljenem ni storil, so ob zgoraj navedenem materialno pravnem izhodišču neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da med opustitvami zavarovanca tožene stranke in škodnim dogodkom, ki ga je treba obravnavati kot celoto, oziroma škodno posledico ni vzročne zveze. Nepravilna ravnanja tožnika ob tem, ki jih pritožba izrecno izpostavlja in med njimi zlasti tudi njegovo izpoved, da mu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem, pa tega v danih okoliščinah primera očitno ni upošteval, pa so pomembna za vrednotenje tožnikovega soprispevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

24. Pri uporabi merila za določitev deleža odgovornosti odgovorne osebe (zavarovanca tožene stranke) je treba odgovoriti na vprašanje, v kolikšnem deležu je oškodovančevo ravnanje (tožnikovo ravnanje) prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (oziroma k temu, da bi bil obseg škode večji, kot bi bil, če takšnega ravnanja oškodovanca ne bi bilo).

25. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek (171. in 185. člen OZ) ocenilo na 30 %. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pri tem upoštevalo, da bi tožnik moral za preverjanje in dostop do višje ležečega materiala uporabiti lestev, ki je bila v skladišču sicer na voljo ali pa viličar, saj mu je bilo znano, da se po regalih ne pleza, v skladu s 50. členom ZVZD-1 bi tudi moral zavarovanca tožene stranke opozoriti, da parkirana vozila onemogočajo dostop do materiala, 70 % odgovornosti pa je upoštevaje ugotovljene opustitve pripisalo zavarovancu tožene stranke oziroma s tem toženi stranki.

26. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijana obe pravdni stranki, pri čemer se tožnik zavzema, da njegovega soprispevka ni oziroma da bi moral biti bistveno nižji (5 - 10 %), tožena stranka pa obratno, da bi soprispevek tožnika moral biti glede na ugotovljene okoliščine primera bistveno višji (vsaj 80 %). Pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

27. Tožnik najprej neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi v pritožbi zatrjevanega vsebinskega nasprotja v razlogih v točkah 8 in 13 obrazložitve. Razlogi o odločilnih dejstvih (tudi ob zgoraj že obrazloženem) niso v medsebojnem nasprotju, zato očitana kršitev, za katero gre (poleg primerov, ko sodba vsebuje nerazumljiv ali protisloven izrek, in primerov nasprotja med izrekom in obrazložitvijo) zgolj v primeru pomanjkanja sleherne obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nerazumljivosti obrazložitve in protislovij v obrazložitvi, kar onemogoča pritožbeni preizkus, ni podana. Nadalje zmotno navaja, da je pri presoji njegovega soprispevka sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago iz razloga, ker tožena stranka in stranski intervenient v zvezi z njegovim soprispevkom nista zatrjevala, da je sokriv za škodni dogodek tudi iz razloga, ker naj ne bi stranskega intervenienta opozoril na parkirana vozila, ki onemogočajo dostop do materiala. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje med drugim tudi navajala, da bi moral tožnik prositi za pomoč sodelavca ali za ustrezna navodila nadrejenega in da je imel na voljo delavna sredstva (lestev in viličar), ki bi ju v danem primeru moral uporabiti, hkrati pa bi moral zahtevati premaknitev vozil. Sodišče prve stopnje zato teh dejstev ni ugotavljalo po uradni dolžnosti in ni preseglo trditvene podlage. Kršitvi 2. in 7. člena ZPP tako nista podani. Prav tako v danem primeru ne gre za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo v primeru, če bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene. Na podlagi pojasnjenega pa tudi ni moč slediti tožniku, da je sodišče prve stopnje kršilo njegovo pravico do izjave.

28. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da njegov soprispevek sploh ni podan in zmotno navaja, da delodajalca ni bil dolžan opozarjati na pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da imajo po 12. in 50. členu ZVZD-1 tudi delavci dolžnosti skrbeti za lastno varnost. Delo so dolžni opravljati s takšno pazljivostjo, da varujejo svoje življenje in zdravje, delodajalca pa morajo obvestiti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki bi pri delu lahko ogrozil njihovo zdravje. Kot izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca iz varstva pri delu in čemur je sledilo tudi sodišče prve stopnje, bi moral tožnik za preverjanje in dostop do višje ležečega materiala uporabiti lestev, ki je bila v skladišču na voljo ali pa viličarja, saj mu je bilo to - glede na lastno izpovedbo - znano, kakor tudi, da se po regalih ne pleza. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi moral v skladu s 50. členom ZVZD-1 delodajalca opozoriti, da parkirana vozila onemogočajo dostop do materiala. Tožnik zato neutemeljeno zatrjuje, da njegov soprispevek ni podan oziroma da je le-ta zanemarljiv14. 29. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kot je pojasnjeno že zgoraj, pa pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je soprispevek tožnika v ugotovljenih okoliščinah primera v višini 30% prenizek. Ob upoštevajnju pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, podprte z izvedenskim mnenjem, da preverjanje zalog na višji konzoli/polici ni zahtevno delovno opravilo, saj ne zahteva posebnega znanja in posebne spretnosti, in da do porušitve materiala v obravnavanem primeru ne bi prišlo, če tožnik nanj ne bi stopil, upoštevaje tudi zavedanje tožnika, ki izhaja iz njegove izpovedi, ki jo posebej izpostavlja tožena stranka, da mu je bilo znano, da se na višino pravilno vzpenja po lestvi ali z viličarjem in ne s plezanjem po regalih, do lestve pa bi v danih razmerah tudi lahko prišel na način, da bi od delodajalca zahteval, da se parkirana vozila umaknejo in bi jo tako lahko uporabil, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na dolžnost delavca iz 12. in 50. člena ZVZD-1, ima njegovo nepravilno ravnanje, ki je nedvomno prispevalo k nastanku škodnega dogodka po presoji sodišča druge stopnje enako težo, kot ugotovljene opustitve tožene stranke. Zato je njegov soprispevek k škodnemu dogodku ob pravilni uporabi materialnega prava ovrednotiti s 50 %. Zavzemanje tožene stranke za višji soprispevek tožnika pa ob vsem zgoraj obrazloženem in ob upoštevanju ugotovljenih opustitev njenega zavarovanca dolžnosti zagotavljanja varnega dela delavcem, po presoji sodišča druge stopnje ni utemeljeno15. **Glede višine odškodnine**

30. Višino odškodnine izpodbija tožena stranka. Po njenem mnenju je ta po vseh pravnih oblikah škode pretirana oziroma neupravičena.

31. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova nematerialne škode odmerilo 18.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, 3.000,00 EUR iz naslova prestanega strahu, 2.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ter 20.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skupaj torej 43.500,00 EUR ali okoli 30 povprečnih neto plač, ki je v času izdaje izpodbijane sodbe bila 1.434,45 EUR. Prisodilo mu je tudi odškodnino zaradi utrpljene premoženjske škode, in sicer 605,00 EUR iz naslova tuje nege in pomoči ter 1.099,22 EUR odškodnine za potne stroške, ki so mu nastali v zvezi z zdravljenjem.

32. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v 179. in 182. členu OZ in jo je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

33. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker najprej naj ne bi pojasnilo, katere podobne primere je upoštevalo pri določanju odškodnine. Slednje absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja, tudi sicer pa pritožba že sama ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbi iz leta 2007 in 2008, in sicer II Ips 159/2008 in Ips 88/2007. Prav tako je tudi v celoti pojasnilo in obrazložilo svojo odločitev glede posameznih postavk odškodnine, zato je v celoti omogočen pritožbeni preizkus.

34. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obseg nepremoženjske škode ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi, zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je v celoti upoštevalo.

35. Tožena stranka uveljavlja, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti odmerjena previsoko, primerna odškodnina je po njenem mnenju 14.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnik v nezgodi utrpel odprt zlom 1. stopnje srednjega dela desne goleni in zlom desnega notranjega maleola oziroma desnega gležnja na notranji strani, kar je huda telesna poškodba, kar pritožbeno ni izpodbijano. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzitete že prestanih in bodočih telesnih bolečin pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa jih je ugotovilo in objektiviziralo na podlagi izvedenskega mnenja. Ugotovilo je, da je tožnik hude telesne bolečine trpel najprej 2 dni po nastanku poškodbe in prvi operaciji, ter prvi dan po operacijah odstranjevanja vijakov ter po zadnji operaciji 2 dni, skupno je hude fizične bolečine trpel 10 dni. Srednje hude bolečine je trpel po umiritvi hudih bolečin in kasneje med fizioterapijo in hojo, skupno jih je trpel vsaj 3 mesece, trpi pa jih še sedaj in jih bo v bodoče pri vsaki daljši aktivnosti hoje ali med hojo. Lahke telesne bolečine je trpel ves čas zdravljenja, skupno jih je trpel 6 mesecev in jih trpi še sedaj ter jih bo v bodoče pri vsaki daljši aktivnosti stoje ali med hojo, ki bodo prehajale v bolečine srednje intenzitete. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času zdravljena trpel številne neugodnosti, ki jih je podrobno povzelo in opisalo v 24. točki obrazložitve. Pritožba jim konkretizirano ne nasprotuje, zato se pritožbeno sodišče na ugotovitve sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju tudi sklicuje, Med njimi je zlasti izpostaviti več operativnih posegov, številne preglede pri osebnem zdravniku in specialistih, hospitalizacije, 9 mesecev je hodil z berglami, prejemanje antibiotične, analgetične in protrombotične terapijo, izpostavljen je bil ionizirajočemu žarčenju RTG in CT slikanju, opravil je 32 dni fizioterapij, v bolniškem staležu za polni delavni čas je bil od 9. 2. 2025 do 29. 5. 2016, nato pa za polovični delavni čas do 5. 3. 2018, zdravljenje je trajalo 1 leto in 3 mesece. Ob tem, ko tožnik še vedno trpi bolečine in bo bolečine trpel tudi v bodoče (ob nezgodi je bil star 32 let), je ob vsem ugotovljenem po oceni sodišča druge stopnje odškodnina v znesku 18.000,00 EUR po tej postavki ustrezno ovrednotena in še v okviru podobnih primerov.16

36. Sodišče prve stopnje je tudi odškodnino za strah v višini 3.000 EUR pravilno in pravično odmerilo. Upoštevalo in sledilo je tožniku, da se je ob škodnem dogodku prestrašil. Doživljal je občutke groze, saj je bil ujet pod tovorom, okoli sebe pa ni videl nikogar. Ker je njegovo reševanje z dvigom težkega tovora trajalo več minut, primarni strah ni bil le trenuten in je trajal vse dokler ga niso rešili izpod na nogi ležeči težkih palic. Zdravljenje poškodb je bilo dolgotrajno, povezano z zapleti, več operacijami in daljšim okrevanjem. Trajalo je leto in tri mesece. Tožnika je bilo zato strah za izid zdravljenja in posledic. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za zmanjšanje prisojene odškodnine iz tega naslova. 17

37. Pritožba tožene stranke v nadaljevanju neutemeljeno navaja, da pri tožniku ni podana skaženost. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik dobro vidne brazgotine na desni goleni in desnem gležnju ter da občasno šepa. Brazgotine na nogi so okolici opazne, kadar tožnik ne nosi dolgih hlač in visokih čevljev. Šepanja ni mogoče skriti in četudi je le‑to občasno ter daje videz telesne prikrajšanosti. Zgroženost okolice, na katero se sklicuje tožena stranka kot pogoj za prisojo odškodnine iz tega naslova, se upošteva zgolj kot dodatna okoliščina, saj lahko povzroča še večje duševne bolečine, ni pa (komulativni) pogoj za prisojo te odškodnine, saj se upoštevajo trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti in njihov vpliv na psihično ravnotežje oziroma na oškodovančevo psihično počutje nasploh. Tudi šepanje je motnja, ki vpliva na estetski videz in zato pomeni tudi skaženost.18 Na podlagi ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre tožniku odškodnina tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj mu je utemeljeno sledilo, da je zaradi brazgotin in šepanja prizadet ter tako trpi duševne bolečine. Tožniku iz tega naslova priznana odškodnina iz tega naslova je tudi po presoji sodišča druge stopnje v višini 3.000,00 EUR pravilno odmerjena.19

38. Pritožba tožene stranke se tudi neutemeljeno zavzeta za zmanjšanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je tožnikova gibljivost v desnem skočnem sklepu močno zmanjšana, pri čemer gre tudi za povsem zavrt upogib stopala navzgor. Slednje ga zelo ovira že pri normalni hoji po ravnem, še posebej pa ga to ovira pri hoji po neravnem terenu. Zaradi trajnih posledic poškodbe desne goleni je tožnik nesposoben za težje fizično delo, oviran je pri vseh malo daljših lažjih fizičnih aktivnostih stoje ali med hojo. Gre za moteno gibljivost, ki ga ovira tako pri aktivnostih doma kot v službi in ga bo ovirala še v bodoče. Tožnikova sposobnost za vse športe in rekreativne dejavnosti je močno zmanjšana. Lahko plava, opravlja vaje za moč mišic, hodi na krajše razdalje, za vse ostale športne aktivnosti pa je njegova sposobnost relativno močno zmanjšana, tudi pri kolesarjenju. Ne more skakati, počepniti, poklekniti, ne more hoditi po neravnem terenu in izredno težko hodi po stopnicah in hribih navzgor in navzdol. Zaradi posledic mu je priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu. Po poklicu je strojni tehnik, vendar ne more več opravljati svojega dela, zato je bila potrebna prekvalifikacija. Uporabljati mora ortopedske vložke. Prav tako zaradi poškodbe ne more voziti avta na daljše razdalje, noga mu ob obremenitvah zateka, ne more skočiti, težje hodi po stopnicah, ne more prenašati težkih bremen, oviran pa je tudi pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne zmore več športnega udejstvovanja kot je nogomet, kolesarjenje, padalstvo, opustil pa je tudi smučanje in da zato duševno trpi. Glede na ugotovljena prikrajšanja je ob upoštevanju tožnikove starosti odškodnina iz tega naslova v celotnem znesku 20.000,00 EUR pravilno in pravično odmerjena in je pritožba zgolj s pavšalnimi navedbami ne more izpodbiti.20

39. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da so tožniku prevozni stroški nastali v obdobju od leta 2009 do 2012, vendar se neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kilometrino nad dan, ko so tožniku nastajali potni stroški, saj se v skladu z drugim odstavkom 168. člen OZ povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe,sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo tudi 169. člen OZ. Zneska 0,37 EUR na kilometer pa tožena stranka ni obrazloženo ne izpodbija. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek glede višine urne postavke za tujo pomoč, ki skladno z ustaljeno sodno prakso znaša 5 EUR na uro, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.21

40. Tožniku gre tako odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 45.204,27 EUR. Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 50 %, kot je predhodno že pojasnjeno, pa 22.602,13 EUR, z odbitkom udeležbe zavarovanca 2.000,00 EUR, kar ni pritožbeno sporno, pa mora tožena stranka tožniku tako plačati 20.602,13 EUR.

**Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje**

41. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti po metodi, kjer se uspeh strank ovrednoti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Sodna praksa izjemoma dopušča vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini zgolj takrat, ko v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka, ne pa v zvezi s samo višino, kar izhaja tudi iz odločb, ki jih v pritožbi citira tožnik. Vendar pa v pritožbeno obravnavani zadevi ne gre za takšen primer. Prav tako se tožnik neutemeljeno zavzema, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj ne glede na uspeh v pravdi, saj za to v ZPP ni podlage. Glede tožnikovega uspeha v pravdi, ki ga ta prav tako izpodbija, se sodišče druge stopnje opredeljuje v nadaljevanju.

42. Če sodišče (delno) spremeni sodbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka, pri tem pa se upošteva uspeh v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po zgoraj obrazloženi delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je tožnikov uspeh v pravdi 46 % namesto 65 %, uspeh tožene stranke pa 54 % namesto 35 %. Tožnikovi potrebni pravdni stroški v znesku 9.986,07 EUR in toženkini potrebni pravdni stroški v znesku 247,07 EUR niso izpodbijani . Glede na dosežen uspeh (člen 154/2 ZPP), mora tako tožena stranka tožniku povrniti 4.593,59 EUR, tožnik pa toženi stranki 133,42 EUR stroškov postopka.

**Sklepno**

43. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je: v I. točki izreka znesek 29.642,92 EUR, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, zmanjšalo na znesek 20.602,13 EUR, posledično je v II. točki izreka znesek 15.561,29 EUR zvišalo na znesek 24.602,14 EUR, v III. točki izreka glede stroškov pravdnega postopka, ki jih mora tožniku povrniti tožena stranka je znesek 6.490,94EUR nadomestilo z zneskom 4.593,59 EUR in v IV. točki izreka glede stroškov pravdnega postopka, ki jih mora toženi stranki povrniti tožnik, znesek 86,47 EUR nadomestilo z zneskom 133,42 EUR.

Sicer je ob že obrazloženem pritožbo tožene stranke - potem ko tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP - kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ob odsotnosti tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev je sodišče druge stopnje ob predhodno že obrazloženem v celoti kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

**Glede stroškov pritožbenega postopka**

44. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženi stranki pa mora glede na njen delni pritožbeni uspeh povrniti temu ustrezen del njenih potrebnih pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Kot potreben pritožbeni strošek (155. člen ZPP) ji je priznati priglašeni znesek sodne takse 1.005,00 EUR in 10,00 EUR stroškov fotokopiranja in poštnine, skupno 1.015 EUR. V presežku za še zahtevanih 20,00 EUR so priglašeni stroški za fotokopiranje in poštnino previsoki in tudi neizkazani. Upoštevajoč uspeh tožene stranke na pritožbeni stopnji v 30 %, mora tožnik povrniti toženi stranki 304,50 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka pa mora skladno z že citiranim določilom tožniku povrniti ustrezen del stroškov odgovora na pritožbo. Tožniku je kot potrebne stroške odgovora na pritožbo skladno s Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) priznati nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 625 odv. točk (upoštevajoč vrednost po toženi stranki izpodbijanega dela sodbe 29.642,92 EUR ), slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 12,5 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj znaša 466,65 EUR, tožena stranka pa mu mora glede na njegov uspeh z odgovorom na pritožbo povrniti 326,65 EUR.

45. Po opravljenem medsebojnem pobotu mora tožena stranka tožniku povrniti 22,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Navaja odločbe VSL II Cp 1770/2014, II Cp 1972/2015, II Cp 2980/2009 in II Cp 1308/2020. 2 Glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Sodišče druge stopnje je bilo glede izvedenih dokazov v enakem spoznavnem položaju kot sodnica pred sodiščem prve stopnje, ki je o zadevi razsodila, saj so bili tožnik in vse priče pred sodiščem prve stopnje neposredno zaslišani pred drugo sodnico, pred sodnico, ki je sodbo izdala, pa so bili poleg listinskih dokazov zapisniki o zaslišanjih zgolj prebrani - glej zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 11. 2022 in 22. 5. 2023. 5 Tako je izpovedal tudi tožnik-glej tč. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Na tem mestu sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da sicer ne držijo navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo, da tožena stranka predmetne navedbe uveljavlja prvič v pritožbi, saj je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da se tožnik ni poškodoval pri opravljanju svojega dela, zaradi česar se je sodišče prve stopnje do tega tudi utemeljeno opredelilo. ) 7 Prim. npr. odločba VSRS II Ips 322/2016 in še druge. 8 Glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Dejansko stanje v zadevi VSL I Cpg 580/2014 z dne 16. 10. 2014, na katero se ob tem sklicuje tožena stranka, je drugačno in z obravnavano ni primerljivo do te mere, da bi v obravnavani zadevi utemeljevalo drugačen materialnopravni sklep. 11 Glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 12 Ta se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje. 13 Prim. npr. sklep VS RS II Ips 1074/2008. 14 Zadeva VSRS VIII Ips 157/2018 z dne 14. 3. 2018 obravnava drugačno dejansko stanje od predmetnega . 15 Sklicevanje tožene stranke na zadevo Višjega sodišča v Celju Cp 159/2019 ni utemeljeno, saj obravnava drugačno dejansko stanje. 16 Glej npr. VS00048853, VS00042270 in VS00012919. 17 Primerjaj VS00046811. 18 Glej npr. VSM I Cp 935/2013 z dne 7. 1. 2014. 19 Primerjaj z VS00009045. 20 Primerjaj VS00012918, VS00048853, VS00042270 in VS00012919. 21 Glej sodbi VSL II Cp 653/2015 z dne 3. 6. 2015 in II Cp 1708/2018 z dne 9. 1. 2019.