Jedro

Četudi tožnik za celotno pot od doma do službe nima na voljo javnega prevoza, mu tožena stranka ni dolžna plačati kilometrine za celotno pot, ampak mu je dolžna povrniti stroške javnega prevoza, za preostanek poti (kjer ni možnosti javnega prevoza) pa plačati kilometrino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa Republike Slovenije, MZO, SV, …, na naslovu ..., št. ... z dne 11. 6. 2008 in sklepa Republike Slovenije, MZO, SV, …, na naslovu ..., št. ... z dne 11. 6. 2008-62 z dne 11. 6. 2008, kot prvostopnega sklepa in odločbe Republike Slovenije, MZO, na naslovu ..., št. ... z dne 28. 8. 2008 kot drugostopne odločbe, s katerimi je bilo odločeno o povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in da se tožniku v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela določi izplačilo kilometrine na relaciji B. – V., za razdaljo 145 km oziroma 290 km na dan (1.točka izreka).

Sodišče je nadalje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 406,97 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2 točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo določila Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, ki je tehnični predpis za izračun povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter ne zagotavlja povračila dejanskih stroškov prevoza. Po stališču sodišča tako dejanski stroški, ki jih ima posameznik, sploh niso bistveni, pač pa naj bi bilo bistveno zasledovati racionalno gospodarjenje z javnimi sredstvi. Po mnenju sodišča takšno stališče pomeni, da bi moral delavec na račun relativno bolj gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi sam nositi svoje stroške prevoza na delo, kar pa je v nasprotju s predpisi iz področja delovnih razmerjih. Delavec ni tisti, ki bi bil stroškovno bistveno bolj obremenjen oziroma se mu ne bi priznali realni stroški, ki mu zaradi prihoda na delo nastajajo. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba) in Akt generalštaba SV, standardni operativni postopek za obračunavanje povračila stroškov prevoza na delo iz z dela pripadnikom stalne sestave SV v Sloveniji in predstavništvih, ter na mednarodnih vojaških dolžnostih v tujini (SOP), nista v skladu z delovno pravno zakonodajo in predstavljata nezakonito oženje pravic delavcev iz ZDR in Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti. S podzakonskimi akti je sicer dopustno podrobneje urejati način izvrševanja pravic delavcev, nikakor pa jih ni dopustno ožati. Sklicuje se na določbo 130. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, to pa je natančneje urejeno še v 42. členu Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V 8. členu Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov je določeno, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, če pa ima zaposleni možnost prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % od cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Noben predpis ne določa delnega plačila javnega prevoza in kilometrine, pač pa iz predpisov jasno izhaja, da če delavec nima možnosti prihoda na delo z javnim prevozom, torej od kraja bivanja do delovnega mesta, se mu priznava kilometrina. Od tožnika se pričakuje, da se bo od B. do L. peljal z vlakom, potem pa s svojim osebnim vozilom od železniške postaje v L. do vojašnice v V. Takšnega prihoda na delo si ne more privoščiti, saj ni nobene logike v tem, da bi imel v L. parkirano vozilo zgolj zato, da bi lahko peljal del poti do vojašnice z avtom in bi tako pravočasno prispel na delo. Nalaga se mu, da poleg vsega plačuje še enormne stroške za celodnevno parkiranje v L. ter se neutemeljeno pričakuje, da bo pustil avto v L. brez nadzora. Tožnik na način, kot to pričakuje tožena stranka oziroma sodišče, ne more pravočasno priti na delo, pri čemer pa je povsem nerealno od nekoga pričakovati, da bo za samo vožnjo in čakanje na različne prevoze porabil skoraj toliko časa, kot ga za samo opravljanje dela, saj bi zaradi uporabe javnega prevoza dnevno porabil več kot 6,5 ur, kar pa je zakonsko tako in tako nedopustno in presega čas, ki velja za najvišjo časovno omejitev v zvezi s prihodom na delo. Sodišče se do te okoliščine ni opredelilo, še več, samo je popolnoma nepravilno in brez vsakršne osnove navedlo, da naj bi znašal prihod v službo in nazaj 1 uro in 23 minut, ko pa že sam ugotavlja, da samo vlak porabi skoraj 2 uri iz B. v .L., kje pa je še prihod na V. in pot nazaj in ali vse to ne šteje popolnoma ničesar, čeprav se je ugotavljalo na obravnavi dne 5. 2. 2010, kolikšna je razdalja med njegovim prebivališčem in železniško postajo v B. Sodišče tudi ni upoštevalo argumentacije, da je upoštevanje izračuna časa nerealno in nesprejemljivo. Splošno znano dejstvo je tudi, da od železniške postaje L. ni mogoče v 20 minutah prispeti na V.. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega individualnega delovnega spora je bilo odločanje o pravici delavca do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo v zvezi s tem vsebuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki v 130. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. člena določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji). Ta v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 95/2006 in nadaljnji). Ta ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela in sicer tako, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno prebivališče (bivališče) zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini, kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena. Tako se lahko povrnejo stroški za dražji javni prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela z najcenejšim javnim prevozom, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, več kot dve uri. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. V 7. členu Uredbe so določene pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Določba 6. člena Uredbe edina določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Glede na zgoraj navedeno pravno podlago je torej potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Gre za tehnični predpis, ki določa, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne gre za povračilo dejanskih stroškov prevoza. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-444/06-18 z dne 9.4.2009 (Ur. l. RS, št. 32/2009), iz katere tudi izhaja, da je bil namen zakonodajalca ob sprejemu ZPSDP enotno urediti povračilo stroškov v zvezi z delom za vse zaposlene v javnem sektorju, in sicer v okviru finančnih zmožnosti. Tudi Uredba, ki določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, sledi temu namenu. Kadar ima torej zaposleni na razpolago več prevoznih sredstev, je treba v skladu z namenom zakonodajalca določiti višino tako, da je javnofinančno sprejemljiva, pri tem pa ni relevantno s katerim prevoznim sredstvom javni uslužbenec dejansko prihaja na delo. Zato je zmotno stališče pritožbe, da tožena stranka ne bi smela tožniku le za del poti, na kateri ni možen javni prevoz (na relaciji železniška postaja L. – delovno mesto tožnika, V. - 21 km), priznavati kilometrine v kombinaciji z javnim prevozom za preostali del poti, temveč bi mu morala kilometrino priznati za celotno pot od doma do delovnega mesta. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povračila stroškov za: - vlak na relaciji B. - L.; - kilometrino na relaciji Železniška postaja L. – delovno mesto (21 kilometrov), po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno zasleduje namen zakonodajalca oziroma uredbodajalca. Le-ta ni bil za določitev (zlasti ne prvenstveno) v tem, da se (za vsako ceno) obračunavajo stroški v višini stroškov javnega prevoza za celotno razdaljo od doma do delovnega mesta in nazaj, ampak se prvenstveno zasleduje načelo javnofinančnih zmožnosti in sprejemljivosti ter racionalnega oziroma gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi. Določilo 8. člena ZPSDP, po katerem se praviloma stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, izhaja iz predpostavke, da so stroški javnega prevoza nižji od stroškov kilometrine, Uredba pa nadalje izhaja celo iz koncepta najcenejšega javnega prevoza.

Tožnikovo zavzemanje za to, da mu je tožena stranka dolžna povrniti kilometrino za celoten del poti zato, ker javni prevoz ni možen zgolj na zadnjem 21 km delu poti (za katerega je tožniku priznana kilometrina), ni ustrezno oziroma je neutemeljeno.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej skladna z določili ZPSDP in Uredbe. Slednja (kot že navedeno) ureja zgolj način obračunavanja in povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza – ob predpostavki dejanske možnosti uporabe le-tega (1. in 2. odstavek 2. člena Uredbe) ter dopušča možnost kombiniranja s povračilom stroškov kilometrine za del poti, če prevoz z javnim prevozom ni možen (4. odstavek 2. člena Uredbe). Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik za del poti (od železniške postaje L. do delovnega mesta) nima dejanske možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, v preostalem pa je javni prevoz možen in tudi časovno sprejemljiv, saj za tožnika vožnja po urnikih vlaka, ki jih je sodišče preverilo, ne pomeni več kot dve uri časovne izgube (neupoštevaje čas vožnje), je uporaba določil Uredbe, kot je razvidna iz sklepov tožene stranke in obrazložitve sodišča prve stopnje, pravilna in utemeljena.

Glede na navedeno Uredba in SOP nista v neskladju z ostalo delovnopravno zakonodajo, saj iz določb ZDR in Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti ne izhaja, da bi moral delavec prejeti stroške kilometrine, če je možno zagotoviti cenejši prevoz. Uredbe kot tehničnega predpisa tudi ni mogoče razumeti tako, kot to izpostavlja tožnik in sicer, da bi moral dejansko uporabljati osebni avtomobil na relaciji od L. do V., če se mu za da del poti prizna kilometrina. Zato njegovo potenciranje težav in nevšečnosti, ki naj bi jih imel v zvezi s tem, ni relevantno. Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da je tudi pravilno ugotovljena časovna izguba, brez upoštevanja časa vožnje, ki znaša 1:23 ure (priloga B1). Izračun upošteva začetek vožnje iz bivališča do B., vožnjo do L. in naprej do V., ter začetne in končne točke prestopanja pri povratku tožnika z dela. Časovna izguba na poti v službo znaša 23 min, nazaj pa 1:00 uro, ki jo tožnik izgubi, ko pri povratku čaka vlak za B., ter ne predstavlja dejanskega časa, ki ga tožnik dnevno porabi za prihod na delo in z dela.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.