Jedro

Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke do izjave izhaja tudi zahteva, da lahko posamezna pravnomočna odločba in v njej vsebovane ugotovitve praviloma vežejo le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati, da se jim tako zagotovi možnost izjave o vseh za odločitev bistvenih okoliščinah. O kršitvi tožničinih ustavnih pravic zaradi uporabe predhodne odločitve drugih organov bi bilo mogoče govoriti le, če bi sodišče takšno odločitev avtomatično sprejelo za podlago in s tem v celoti izključilo možnost ponovne obravnave vprašanj, ki so bila predmet obravnave v predhodnem postopku, kar bi lahko vplivalo na pravico stranke do izjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 9.204.292,00 SIT (38.408,83 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2000 do plačila, in v točki 2 naložilo tožnici povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 6.865,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba je zelo obsežna, zato je pritožbeno sodišče ni v celoti povzemalo, ampak samo bistvene poudarke pritožbe.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitve postopka in ustavnih pravic tožnice. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o številnih konkretnih navedbah tožnice v zvezi z revizijskim postopkom, v katerem je bila izdana sporna odločba APPNI. Sodišče bi se moralo opredeliti vsaj do nosilnih argumentov, ker tega ni storilo, gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče materialne predpise omenja le v okviru povzemanja navedb, sodba se ne opira na noben predpis ali konkretno določbo materialnega prava, zato ni mogoč preizkus. Iz sodbe izhajajo arbitrarni zaključki in ni razlogov o plačilu dohodninskih dajatev, o ugovoru slabega pravdanja, revizijskem poročilu z dne 30.11.1998, da je tožničina terjatev računovodsko knjižena in razvidna iz poslovnih knjig, da odločba APPNI ni bila izdana v skladu z 48.b členom ZLPP, da je bilo podržavljenje igralnice izvedeno v nasprotju s predpisi.

Protispisen je zaključek sodišča, da je bila z odločbo APPNI z dne 28.6.1996 ugotovljena nezakonitost pravnega posla med pravdnima strankama in zato teh pravic ni mogoče šteti za zakonito pridobljene. Iz odločbe ne izhaja, da se ta nanaša na tožnico in tudi ne, kaj naj bi nezakonitega s pravnim prednikom tožene stranke sklenila in da naj bi prejela nezakonite dividende. Sodišče je o zahtevku presodilo na podlagi citirane določbe APPNI. Čeprav tožnica v njej ni navedena, ni fizična oseba, zavezana z odločbo, ta ji ni bila vročena in zato zoper njo ni mogla vložiti tožbe, sodišče arbitrarno zaključuje, da je tožnica oškodovala družbeno lastnino. Sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi moglo zaključiti, da odločba APPNI in sodba Pg 1, ki je rezultat pravdnega postopka po tožbi igralnice zoper to odločbo, vežeta toženo stranko in veljata tudi za tožnico, čeprav ta v tej odločbi ni bila obravnavna individualno in ni bila stranka postopka. Revizijsko poročilo in odločba ne ugotavljata, da bi delavci oškodovali družbeno lastnino, jim ne nalagata vračila, odločba jim ni bila vročena, čeprav bi jim po zakonu morala biti. Tožnica in drugi niso bili seznanjeni z okoliščino, da naj bi bile v revizijskem postopku ugotovljene njihove obveznosti do igralnice. S postopkom revidiranja jih ni seznanila niti agencija, niti igralnica in jim ni notificirala izida postopka revidiranja. Zaključek Vrhovnega sodišča v sodbi VS RS VIII Ips 17/2005 je v nasprotju z 48.b členom ZLPP, ki v drugem odstavku revizijskemu organu izrecno nalaga vročitev odločbe vsem pravnim in fizičnim osebam, zavezanim v odločbi. Ravnanje revizijskega organa in uprave igralnice je nezakonito in vrhovno sodišče se ob takem postopanju ne more sklicevati na možno sodelovanje kot stranke v postopku revidiranja, tako stališče je tudi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-133/203. Odgovor na vprašanje, ali je tožničina trajna vloga nastala z oškodovanjem družbene lastnine, je jasen. Ne, ker oškodovanje ni ugotovljeno niti z odločbo agencije na način, kot to določa zakon, niti ni bila vložena tožba s strani družbenega pravobranilca. Tožnica ima do tožene stranke terjatev, ki ima podlago v zakonu. Če so bile pogodbe o vlaganjih dela plač in dela dobička v družbo nezakonite, bi jih moral pravobranilec izpodbijati in šele sodba, ki bi učinkovala zoper posameznega imetnika kapitalskega deleža, bi vezala stranki. Način ugotavljanja kapitalskih deležev fizičnih oseb je določal ZLPPOD in je bila tožena stranka dolžna ravnati v skladu z zakonom. Zakon je določal, da gre za kapitalske deleže fizičnih oseb po stanju na podlagi deležev v kapitalu pred spremembo v obveznost. Tisto, kar je tožnica od svoje plače vložila in imela v kapitalu H., je po določbah zakona postala obveznost tožene stranke. ZLPPOD ni za nazaj določal, da se od kapitalskega deleža fizične osebe na dan 18.6.1994 odštejejo vsi dobički, ki naj bi jih tožnica do takrat prejela iz naslova trajnih vlog, da bi se za nazaj ugotavljalo, koliko je tožnici iz naslova trajnih vlog pripadlo, koliko je iz tega dodatno vlagala v H., koliko v D., in koliko ji je bilo izplačano.

Na dan 18.6.1994 je imela tožnica v družbi – pravnem predniku tožene stranke trajno vlogo in ta delež je nastal v skladu s pogodbo med njima. Pogodba ni bila nikoli izpodbijana in veže stranki ne glede na kasnejše ukrepe državnih organov. Revizijski organ se ni konkretno ukvarjal s tožničino trajno vlogo in ni konkretno in določno ugotavljal tožničinega kapitalskega deleža pri toženi stranki. Država tožbe, s katero bi izpodbijala pogodbo med fizično osebo in pravnim prednikom tožene stranke, ni vložila, ker z njo ne bi uspela, saj tožnica in sodelavci niso sodelovali pri oškodovanju družbene lastnine in noben predpis ni določal, da naj bi bili delavci dolžni vrniti vse dividende, od katerih so bile plačane dajatve, ki so jih na račun trajnih vlog prejeli do 18.6.1994. Delitve dobička, ki so za toženo stranko sporne, so bile izvršene v času od 1989 do 1993, v revizijskem postopku pa ni bilo ugotovljeno oškodovanja družbene lastnine, ki naj bi ga zagrešila tožnica. Tožena stranka nima podlage, da od tožnice terja nekaj, kar od nje ni terjal ne revizijski organ, ne pravobranilec. Če je bila tožena stranka mnenja, da je tožnica dolžna kaj vrniti iz naslova delitve dobička v letih 1990 do 1993, so te terjatve, tudi če bi obstajale, pred vložitvijo tožbe zastarale. Sodišče je z zmotno uporabo prava doseglo to, da je tožena stranka zoper tožnico uveljavila vračilo tistega, kar ji je pravni prednik tožene stranke iz naslova dividend, ki so bile prenesene v D., d.o.o., izplačal, čeprav za tako terjatev tožena stranka nima nobene podlage. Vračilo zaradi oškodovanja družbene lastnine bi lahko zahteval le družbeni pravobranilec za državo. Tožena stranka ni aktivno legitimirana za zahtevke, katerih pravna podlaga naj bi bilo vračilo zaradi oškodovanja družbene lastnine.

Sodba nima razlogov, da je rezultat izvedenskega dela ugotovitev, da je terjatev tožnice pri toženi stranki ustrezno računovodsko knjižena in je razvidna iz poslovnih oziroma knjigovodskih listin po osebi in po višini. Tožena stranka v razmerju do tožnice ni usklajevala lastninskih razmerij in pravnih poslov, ničesar ji ni notificirala, nobenega postopka zoper njo ni začela. Odločbe APPNI v razmerju do tožnice ni mogoče upoštevati, ker se nanjo ne nanaša, je ne obravnava po imenu in ne po višini, ni ji bila vročena, zoper odločbo tožnica ni imela sodnega varstva polne jurisdikcije. Upoštevanje odločbe APPNI zoper tožnico bi pomenilo hudo kršitev človekovih, ustavnih in konvencijskih pravic.

Tožničin lastninski delež je bil tak, kot ga iz poslovnih knjig ugotavlja izvedenka. V postopku revidiranja ni bil zmanjšan, niti ni v tem postopku mogla nastati nobena terjatev tožene stranke zoper tožnico. Sodišče zmotno ni uporabilo določbe 9. člena ZLPPOD. Ob upoštevanju te določbe je mogoč le zaključek, da je revizijski postopek končan s pravnomočnostjo sodbe v zadevi Pg 1. V revizijskih postopkih in postopkih po ZLPP proti imetnikom trajnih vlog - fizičnim osebam ni bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine, zato zoper nobenega imetnika trajnih vlog ni bil uveljavljen zahtevek za zmanjšanje trajne vloge oziroma kapitalskega deleža, niti za vračilo izplačanih dividend. Treba je upoštevati knjigovodsko vrednost, ki je taka, kot jo navaja tožnica v zahtevku, jo potrjuje izvedenka in jo izkazujejo knjigovodske listine.

Navedeni razlogi veljajo tudi za presojo obstoja terjatve tožene stranke, ki je po vsebini terjatev na vračilo preveč izplačanih dividend. Nobena odločba ne zavezuje tožnice, da bi vračala dividende, ki so ji bile nazadnje izplačane leta 1993. V revizijskem poročilu in odločbi ni bilo ugotovljeno in ne naloženo, da bi morala tožnica toženi stranki kaj vračati, zato je postavljeni pobotni ugovor tožene stranke brez pravne in dejanske podlage. Tožnica do tožene stranke ni imela terjatve, ampak vložek. Dokler je vložek obstajal, ni bilo kaj pobotati. Njena terjatev je nastala šele s konvertiranjem vložka, ki je postal last RS, v obveznost tožene stranke, v skrajnem primeru s koncem postopka revidiranja, ki je bil končan z dnem pravnomočnosti sodbe v zadevi Pg 1. Tožnica napada tudi odločitev o stroških in meni, da je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je vložila številne pripravljalne vloge, ki so v bistvu nepotrebne, kar ima za posledico nepotrebne stroške. Sodišče je toženi stranki priznalo stroške dokazovanja z izvedencem. Tudi ta dokaz je bil povsem nepotreben. Stroški tožene stranke so v celoti nepotrebni, saj je do pravde prišlo zato, ker ni ukrenila nič od tistega, kar bi po zakonu in odločbi morala.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predvsem izpostavlja, da je agencija pri njej ugotovila oškodovanje družbene lastnine, ker se ni zagotovilo delitve akumulacije na družbeni in zasebni kapital v enakem razmerju, kot so bili vplačani deleži posameznih vrst kapitala v celotnem kapitalu družbe. Zato je bilo pravnemu predniku tožene stranke naloženo, da mora opraviti uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter knjiženj po stanju na dan 18.6.1994 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja. Zaradi nepravilne delitve dobička so bile odpravljene vse trajne vloge delavcev, vzpostavljene so bile obveznosti in terjatve in odpravljeni kapitalski deleži. Delavcem oziroma tožnici so bile konkretno priznane terjatve iz naslova neizplačanega dobička za leto 1989 v nominalnem znesku in za tiste osebne dohodke, ki so jim šle po zakonu o izplačilu OD in sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom. Zaradi nepravilne delitve dobička so bile odpravljene vse trajne vloge delavcev, vzpostavljene so bile terjatve in obveznosti, odpravljeni so bili kapitalski deleži, s tem pa tudi pravna podlaga konkretnega tožbenega zahtevka. Tožnica je zamenjala del svoje trajne vloge v H. za trajno vlogo v družbi D. d.o.o., kar pomeni, da je H. d.o.o. plačal za tožnico pridobljeni kapitalski vložek v D. d.o.o. Tožena stranka je tudi v celoti izpolnila svoje zakonske obveznosti pri lastninskem preoblikovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere opozarja pritožba, in tudi ne tistih, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, opredelilo se je do vseh odločilnih dejstev. Sodba ima razloge in razlogi niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi materialnopravne predpise, ki so bili podlaga za odločitev, in ne držijo pritožbene trditve, da jih je navedlo le v okviru povzemanja navedb strank. Sodba je tako v celoti zmožna preizkusa. Pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo v izpodbijani sodbi nobenih nasprotij in tudi ne kršitve tožničinih ustavnih pravic.

Po tožbenih trditvah je tožena stranka pravna naslednica družbe H. d.o.o., ki je v letu 1990 s svojimi zaposlenimi sklepala pogodbe o trajnih vlogah sredstev. Tožnica je pogodbo podpisala 28.12.1990. Na podlagi pogodbe je podjetje odtegovalo od plače približno 1000 DEM mesečno in te zneske razporejalo na trajne vloge sredstev. V letu 1992 je zaposlenim omogočilo, da so lahko do 50 % svoje trajne vloge prenesli na podjetje D. Tožnica je na podlagi pogodbe o menjavi (prenosu) trajne vloge z dne 30. 7.1992 prenesla trajno vlogo v znesku 1.388.485,10 SIT. Po zadnjem obvestilu z dne 25.2.1994 je tožničina trajna vloga v družbi H. d.o.o. znašala 4.851.872,50 SIT. Po v tožbi citirani zakonodaji so bili kapitalski deleži fizičnih oseb preoblikovani v obveznosti družbe, ki jih je morala izplačati v roku, višini in na način, določen v ZLPPOD. Tožnica je uveljavljala plačilo 9.204.292,00 SIT (38.408,83 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.2.2000 dalje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločitev je utemeljilo na naslednjih ugotovitvah: - tožena stranka je pravna naslednica družbe H. d.o.o., pri kateri je bila zaposlena tožnica; - tožnica in pravni prednik tožene stranke sta 28.12.1990 podpisala pogodbo o trajni vlogi sredstev, s katero sta se dogovorila, da tožnica kot trajno vlogo v družbo H. d.o.o. vloži 42.226,50 takratnih din v internih delnicah in je tožnica s pogodbo iz naslova trajne vloge pridobila pravice in obveznosti, kot jih je določal statut družbe, sredstva pa so imela značaj sredstev, vloženih v razvoj OZD po takrat veljavnih predpisih, - o stanju vloge je H. tožnico redno obveščal z obvestili, - dne 28.6.1996 je Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju: APPNI) izdala odločbo, s katero je pravnemu predniku tožene stranke naložila med drugim tudi uskladitev pravnih poslov in premoženjskih razmerij v zvezi s trajno vlogo tožnice (v sklopu celotnega usklajevanja trajnih vlog zaposlenih) zaradi oškodovanja družbene lastnine po ZLPP, - zoper navedeno odločbo je družba H. vložila tožbo in je bil zahtevek po odpravi odločbe zavrnjen s sodbo Pg 1 z dne 23.8.2006, ki je postala pravnomočna 4.1.2007, - revizijski postopek ni bil končan šele s pravnomočnostjo sodbe, pač pa že z izdajo dokončne upravne odločbe APPNI, ki je s tem postala obvezujoča za toženo stranko, ki jo je bila dolžna upoštevati in izvesti, kar je imelo učinek tudi na obveznosti in pravice tožnice v zvezi s pogodbo o trajni vlogi sredstev, - z odločbo so bile stornirane trajne vloge delavcev, treba je bilo vzpostaviti pravilno knjigovodsko stanje na dan 18.6.1994, - z odločbo APPNI je bila ugotovljena nezakonitost pravnega posla glede trajnih vlog zaposlenih, torej tudi tožnice, in odrejena odprava te nezakonitosti, zato nezakonito pravno razmerje ne more biti podlaga tožničinemu tožbenemu zahtevku v tej pravdi, - na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je tožnica kot trajno vlogo v obdobju od 1989 do 1991 vložila skupno 66.278,90 SIT, kar je edina veljavna terjatev tožnice do tožene stranke, - na podlagi pogodbe o menjavi (prenosu) trajne vloge v družbo D. z dne 30.7.1992 je bil izvršen prenos tožničine trajne vloge v višini 528.481,00 SIT v to družbo, - po izračunu izvedenke (tabela 5 k mnenju) je znašal revalorizirani znesek tožničine trajne vloge na dan 1.7.1992 SIT 506.367,28, - na dan prenosa je bila revalorizirana in obrestovana tožničina trajna vloga nižja, kot je bil znesek prenosa, - na dan 18.6.1994 (1) tožničina terjatev do tožene stranke ni več obstajala, zato je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek.

Pritožbeno sodišče se pridružuje gornjim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje in glede na pritožbene trditve še dodaja: Dne 18.6.1994 je pričel veljati Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne na srečo (ZZPLP) (2), ki je prepovedal - vse statusne spremembe, ki predstavljajo kakršnekoli spremembe v strukturi osnovnega kapitala, statusni obliki ali lastnini nad osnovnim kapitalom pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo, dokler se lastninsko ne preoblikujejo v skladu s posebnim zakonom in - vsakršno razpolaganje z lastniškimi deleži ali delnicami pravnih oseb, izplačevanje dividend oziroma dobička ali na kakršenkoli drug način omogočati pridobivanje premoženjske koristi (2., 3. in 4. člen). Peti člen ZZPLP določa, da so nični posli, ki so sklenjeni v nasprotju z gornjimi prepovedmi, pa tudi vsi posli, s katerimi v pravnih osebah, ki prirejajo posebne igre na srečo, nastaja delež zasebnega kapitala ali se zmanjšuje delež družbenega kapitala. Po določbi 6. člena ZZPLP je moral revizijski organ začeti finančni, računovodski in pravni pregled ter preverjanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja v vseh pravnih osebah, ki prirejajo posebne igre na srečo na območju Republike Slovenije, za obdobje od 1.1.1989 do dneva uveljavitve ZZPLP. Zakon je tako določil obvezen revizijski postopek pri toženi stranki in se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je odločba revizijskega organa posledica veljavnih zakonskih določb. Ne drži pritožbena trditev, da učinki ugotovitev in izdane odločbe APPNI (3) ne morejo poseči v razmerje tretjih oseb (tudi tožnice in ostalih zaposlenih), in da te osebe niso mogle ustrezno reagirati na ugotovitve iz odločbe, ker jim ni bila vročena in niso bile stranke revizijskega postopka. Na podlagi ugotovitev agencije in posledično izdane odločbe z dne 28.6.1996 je bilo treba uskladiti notranja lastninske razmerja tožene stranke, kar lahko učinkuje tudi na razmerja do delničarjev, družbenikov in drugih oseb. Vse te osebe so imele možnost zahtevati, da se jim zaradi varovanja njihovih pravic in pravnih koristi prizna lastnost stranke v postopku revizije po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP) (4). Zato so neutemeljene pritožbene trditve v smeri, da tožnica ni bila obveščena o revizijskem postopku in ugotovitvah revizije. Njene trditve so ostale na ravni pavšalnega zanikanja, nenazadnje pa tudi trditev tožene stranke o pozivu družbenikom in drugim na oglasni deski, da se prijavijo kot stranke v postopku (list. št. 67), kar je potrdila priča T. (list. št. 75), tožnica ni zanikala ali prerekala trditve priče. Neutemeljeni so očitki pritožbe, da se je sodišče pri odločanju avtomatično oprlo na odločbo revizijskega organa, pri izdaji katere tožnica ni mogla sodelovati. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke do izjave izhaja tudi zahteva, da lahko posamezna pravnomočna odločba in v njej vsebovane ugotovitve praviloma vežejo le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati, da se jim tako zagotovi možnost izjave o vseh za odločitev bistvenih okoliščinah. O kršitvi tožničinih ustavnih pravic zaradi uporabe predhodne odločitve drugih organov bi bilo mogoče govoriti le, če bi sodišče takšno odločitev avtomatično sprejelo za podlago in s tem v celoti izključilo možnost ponovne obravnave vprašanj, ki so bila predmet obravnave v predhodnem postopku, kar bi lahko vplivalo na pravico stranke do izjave (5). To v predmetni zadevi ni podano, saj je imela tožnica v postopku možnost podati svoja stališča do odločbe APPNI, in je sodišče prve stopnje glede na to, da so bili kapitalski deleži fizičnih oseb možni in dopustni, tudi s pomočjo izvedenke ugotavljalo, ali je formiranje tožničinega celotnega kapitalskega deleža predstavljalo oškodovanje družbene lastnine, ali pa je imel vsaj del podlago v zakonu. Sodišče prve stopnje je torej obravnavalo tudi tožničine ugovore v zvezi z oškodovanjem družbenega premoženja, ki je bilo ugotovljeno z odločbo APPNI, in tožnica ni dokazala, da je imela njena trajna vloga v višini, ki izhaja iz knjigovodskih podatkov, v celoti podlago v zakonu, torej da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja zaradi nepravilne delitve dobička, saj po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje bistveno povečanje trajnih vlog zaposlenih pri toženi stranki, med drugimi tudi tožnice, predstavljajo povečanja iz naslova razdelitve dobička v obdobju od 1989 do 1993, tako ravnanje pa je APPNI opredelila kot nezakonito.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik tožene stranke skušal zaposlenim pridobiti pravice na račun oškodovanja družbene lastnine, ki jih ni mogoče šteti za zakonito pridobljene. Pravice tretjih oseb, ki so jih pridobili na račun oškodovanja družbene lastnine, niso zakonito pridobljene v smislu 155. člena Ustave Republike Slovenije. Z 48.a členom ZLPP je zakonodajalec določil dejanske stanove, za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine. Določba ne učinkuje za nazaj, saj je obveznost upravljavcev, da z družbenimi sredstvi ravnajo kot dobri gospodarji, obstajala ves čas, ko so jim bila sredstva zaupana (6). Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 155. člena Ustave RS to pomeni, da na tak način pridobljene pravice niso zakonito pridobljene pravice, zato niso varovane niti pred retroaktivnimi zakonskimi posegi (7). Ukrep, ki ga je imel na podlagi 48.a člena ZLPP na voljo revizijski organ, če tožena stranka ne bi sama uskladila oškodovanj, je med drugim tudi naložitev pravilnega izkazovanja lastninskih deležev (8), kar je bilo naloženo toženi stranki pred pričetkom lastninskega preoblikovanja (9), saj je bila z dokončno odločbo revizijskega organa ugotovljena med drugim nezakonita delitev dobička pri toženi stranki v škodo družbenega kapitala na račun zasebnega, za kar ni bilo podlage v zakonu. Iz navedenih razlogov pogodbe, sklenjene med pravdnima strankam, ni mogoče uporabljati kot kritje za neveljavne (celo nične) posle, kot je delitev dobička v že navedenem obdobju v nasprotju s predpisi in njegove valorizacije (10). Zato tožnica ni bila upravičena do trajne vloge v obsegu dobička in njegove valorizacije, kar pomeni, da je imela pri toženi stranki manjšo trajno vlogo, pridobljeno na zakonit način, kot je trdila.

Tožnica je izplačilo zahtevanega zneska utemeljevala na določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD) (11), ki je določal, da se kapitalski deleži fizičnih in pravnih oseb, ki niso predmet lastninskega preoblikovanja, po 18. členu ZLPPOD spremenijo v obveznosti PPIS (12). Z dnem uveljavitve tega zakona je postala država lastnik družbenega kapitala v PPIS, kapitalski deleži fizičnih oseb pa so se spremenili v obveznosti PPIS, če to ni bilo naloženo že z dokončno odločbo revizijskega organa. Višina obveznosti se je od 18.6.1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register tekoče valorizirala na način, določen v četrtem in petem odstavku 8. člena ZLPPOD, izplačala pa najkasneje v dveh letih od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register, oziroma do dokončanja revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno oprlo na mnenje izvedenke. Tožnica na opravljene izračune izvedenke ni imela pripomb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je tožnica vložila kot trajno vlogo v kapital tožene stranke v obdobju od leta 1998 do januarja 1991 SIT 66.278,90 SIT, kar je terjatev tožnice do tožene stranke, pridobljena na zakonit način, saj je bila trajna vloga bistveno povečana iz naslova delitve dobička za tekoča leta, kar je predstavljalo oškodovanje družbenega kapitala, in iz tega naslova tožnici ne gre nikakršen zahtevek. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da stanje, ki ga izkazujejo obvestila, izpiski oziroma kontne kartice, dejansko izkazujejo nezakonito in z odločbo strornirano stanje trajne vloge tožnice, pomeni odgovor na pritožbene trditve, da sodba nima razlogov o tem, da je terjatev računovodsko knjižena pri toženi stranki. Dne 30.7.1992 je bil izvršen prenos tožničine trajne vloge v kapital družbe D. d.o.o., v višini 528.481,00 SIT. Po izračunu izvedenke (tabela 5 k mnenju) je znašal revalorizirani in obrestovan znesek tožničine trajne vloge na dan 1.7.1992 SIT 506.367,28 in tega tožnica v pritožbi ne izpodbija. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil vplačani znesek v osnovni kapital družbe D. d.o.o., na dan prenosa višji od tistega, ki ga je tožnica dejansko imela na razpolago, in da na dan 18.6.1994 tožničina terjatev do tožene stranke ni več obstajala in so posledično neutemeljene tudi vse pritožbene trditve o pobotu.

Neutemeljena je pritožba tudi tudi v delu, ko izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka po načelu uspeha v sporu (člen 154. ZPP) in je toženi stranki priznalo stroške, ki so bili potrebni za pravdo (člen 155 ZPP). Nezadovoljstvo tožnice s sprejeto odločitvijo ne pomeni, da gre za nepotrebne stroške tožene stranke, tudi stroške izvedenke, ki jo je sodišče določilo, ker ne razpolaga s tovrstnim znanjem. Pritožba ne pove konkretno, katere pripravljalne vloge v postopku so bile nepotrebne, drugih posameznih stroškovnih postavk pa ne izpodbija.

Pritožbeni razlogi niso podani in je pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Pri tem ni odgovarjalo na tiste pritožbene navedbe, ki niso pomembne za odločitev v predmetni zadevi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za tožnico, ki s pritožbo ni uspela, na določbi 154. člena ZPP, in za toženo stranko na določbi 155. člena ZPP, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato ne gre za potrebne stroške.

op. št. 1: Datum uveljavitve Zakona o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP), po odločbi APPNI z dne 28.6.1996 je morala tožena stranka uskladiti lastninske razmerja, pravne posle in knjiženja ter pravilno izkazati družbeni kapital po stanju 18.6.1994 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja.

op. št. 2: Uradni list RS, št. 36/1994 s spremembami op. št. 3: Po določbi APPNI je bil pravni prednik tožene stranke med drugim zaradi nepravilne delitve dobička v obdobju od 1989 do 1993 dolžan opraviti uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter knjiženj v svojem računovodstvu in pravilno izkazati družbeni kapital po stanji na dan 18.6.1994, pred pričetkom lastninskega preoblikovanja.

op. št. 4: Primerjaj: sodba VS RS VIII Ips 17/2005 v zvezi z odločbo ustavnega sodišča Up-1178/05. op. št. 5: Primerjaj: odločba ustavnega sodišča Up-1178/05. op. št. 6: Primerjaj: odločba ustavnega sodišča U-I-133/93 o presoji ustavnosti določb ZLPP.

op. št. 7: Primerjaj: že navedena odločba ustavnega sodišča, odločba VS RS VIII Ips 309/2004. op. št. 8: Primerjaj: odločba VIII Ips 309/20004. op. št. 9: Med strankam ni sporno, da se je tožena stranka lastninsko preoblikovala v delniško družbo in je bilo preoblikovanje vpisano v sodni register 9.2.1998, in so zato neutemeljen pritožbene trditve, da tožena stranka ni izpeljala, kar ji je bilo naloženo z odločbo.

op. št. 10: Primerjaj: odločba VS RS VIII Ips 17/2005. op. št. 11: Uradni list RS, št. 40/1997 s spremembami, ki je pričel veljati 5.7.1997. op. št. 12: To so po prvem odst. 2. člena ZLPPOD podjetja v družbeni lastnini in podjetja v mešani lastnini, ki kot svojo dejavnost prirejajo posebne igre na srečo in izkazujejo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital.