Jedro

Sodišče v sporu v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja le zakonitost podane odpovedi in ne more samo kvalificirati očitanega ravnanja kot ravnanje z znaki določenega kaznivega dejanja oziroma ne more spremeniti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja. Tožena stranka, ki je podala odpoved, bi morala v odpovedi izrecno navesti znake konkretnega kaznivega dejanja, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2006, ki jo je podala tožena stranka nezakonita in se razveljavi ter nima pravnih posledic (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 9.1.2006 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, davkov in prispevkov (2. odstavek). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (3. odstavek). Sodišče prve stopnje je tudi zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 5.007,51 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila (sklep).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, razveljavi 1. in 2. točko izreka sodbe ter odloči o tožbenem zahtevku v celoti tako, da ga zavrne kot neutemeljenega. Navajala je, da tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno dokazno oceno še zlasti pa napravilo bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo obsežnih in verodostojnih listinskih dokazov v spisu, niti izpovedbe zaslišanih prič R.V. – revizorja, priče B.Š. – vodje kadrovske službe in J.K. oziroma ni obrazložilo zakaj ne pokloni vere izpovedbe tem pričam. Tako je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in napravilo napačne dokazne zaključke. Res je, da tožena stranka ni imela določenega limita zgornje meje nakupov, a to še ne pomeni, da si je smel tožnik protipravno prilastiti stvari. Tožnik je dejanja, v katerih so vsekakor elementi kaznivega dejanja v pogovoru z vodjo kadrovske službe še na sedežu tožene stranke priznal, se zjokal in povedal, da je točno vedel, da je delal narobe in v nasprotju z namenom kartice za osebne nakupe. Na obravnavi je celo sodnik tožnika opozoril, da ima občutek, da se norčuje iz vsega, vendar tega, kot še naštetih skrajno nekorektnih in skrajno žaljivih prekinitev s strani tožnikove pooblaščenke ni videti iz zapisnikov. Sodišče je tudi večkrat preložilo glavno obravnavo brez utemeljenega razloga, saj kljub pravilnemu vabljenju tožnika in njegove pooblaščenke obravnave ni opravilo oziroma jih je prelagalo. Tožnik je v dveh letih sistematičnega zlorabljanja osebne kartice nakupil za skupaj 40.000,00 EUR. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, zakaj tožnikovo ravnanje, ki vsebuje elemente kaznivega dejanja, bodisi kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ (zloraba položaja in pravic), bodisi kaznivega dejanja tatvine (protipravna prilastitev blaga v vrednosti 10 % do nakupljenega blaga, katerega je tožnik kupoval in je pri tem vsakič, ko blaga ni kupil za svojo osebno porabo in izkorišča 10 % popust, ki je namenjen za nakupe zaposlenim za svojo osebno rabo, izpolnil elemente kaznivega dejanja protipravne prilastitve tuje premične stvari), torej ima dejanje vse elemente kaznivega dejanja po 1. odstavku 211. člena KZ. Sodišče ni izvedlo določenih predlaganih dokazov, vendar sodba o tem nima razlogov. Priča K. je tudi povedal, da ga tožnik ni prosil za izjemno odobritev nakupa določenih artiklov, tožniku takšnega velikega obsega ne bi odobrili večkrat, temveč izjemoma enkrat. Tako tožnikovo ravnanje ima vsekakor elemente zlorabe zaupanja in elemente kaznivega dejanja. Pri ugotavljanju elementov kaznivega dejanja sodišče ni vezano na kvalifikacijo kaznivega dejanja, saj se ne dokazuje, da je tožnik storil kaznivo dejanje, temveč da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca grafološke stroke, ki naj bi pregledal originalne fakture in ocenil ali so podpisi na fakturah tožnikovi ali ne. V internem aktu družbe je tudi povsem jasno napisano, da izdajo osebne kartice zagotovi kadrovska služba, ter da osebna kartica ni prenosljiva. Sodba tudi nima razlogov, ko sodišče ugotavlja resnost in utemeljenost razlogov za podano odpoved. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe tožene stranke so povsem neutemeljene in v nasprotju z dejanskim stanjem. Tožena stranka je tožnika celo z grožnjami hotela prisiliti k podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ko pa je tožnik to zavrnil, je odvetnica A. vpila nanj, naj takoj podpiše in mu grozila s policijo oziroma z ovadbo, čeprav tožnik dejansko sprva sploh ni vedel, za kaj v danem primeru gre. Dejstvo je, da je lahko tožnikovo kartico za osebne nakupe zaposlenih lahko kupoval vsak, ki je poznal njegovo ime in priimek ter številko kartice, saj je seznam teh kartic z imeni in priimki ter številkami imela blagajničarka na vidnem mestu pri blagajni, tako da je lahko kdorkoli videl podatke in povedal ime oziroma številko, blagajničarka pa dejansko nikoli ni preverjala podatkov niti ni podajala dnevnih, tedenskih ali mesečnih poročil o osebnih nakupih delavcev, kakor je izpovedal tudi J.K. na zaslišanju na glavni obravnavi. Sicer so poslovodje dovoljevali nakupe tudi za sorodnike in to je bilo med zaposlenimi splošno znano, nikoli pa nihče od zaposlenih pri toženi stranki ni prejel navodil oziroma meje, do kakšne vrednosti lahko znašajo osebni nakupi zaposlenih. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določil postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP – UPB3 – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko preizkusilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. S tem, ko sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, sodišče ni storilo bistvene kršitve pravil postopka, kvečjemu bi navedeno lahko pomenilo, da je sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je tudi sicer tožena stranka uveljavljala tudi kot pritožbeni ugovor. Vendar tudi navedeni pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene ugovore tudi pojasnjuje, da skladno z načelom materialnega procesnega vodstva, ki ga določa 285. člen ZPP, predsednik senata skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se navedejo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Navedeno torej pomeni, da sodišče izvaja le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so relevantni za odločitev, pri čemer pa sodišče zavezuje tudi 11. člen ZPP, ki ureja načelo procesne ekonomije in določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in onemogoči vsaka zloraba pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Po določilih 8. člena ZPP pa sodišče odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka – načelo proste presoje dokazov. Ugotoviti je, da je sodišče izvedlo obširni dokazni postopek z zaslišanjem priče B.Š., J.K., R.V. in J.J. ter prebralo listinsko dokumentacijo, ki so jo predložile stranke v postopku. Sodišče je tudi navedlo, da je ostale predlagane dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik delal v prodajnem centru ... na delovnem mestu mizar, v letu 2000 pa mu je tožena stranka vročila osebno kartico, ki mu je omogočala nakup blaga po ceni, ki je bila 10 % nižja od prodajne. Tožniku je tožena stranka v obdolžitvi očitala, da kot kupec blaga ni kupil zase, ampak za neznanega kupca, ter mu s tem omogočil 10 % nižjo ceno, s tem pa je temu neznanemu kupcu pridobil 10 % od vrednosti vsakokratnega nakupa protipravne premoženjske koristi, ki jo je tožena stranka ugotovila v višini najmanj 390.674,20 SIT in sicer za celotno leto 2004 in leto 2005, tožena stranka pa je tožniku očitala, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja po določilih 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožena stranka se je pri tem sklicevala v obdolžitvi, ne pa tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2006 in dopolnitvi izredne odpovedi z dne 12.1.2006, na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic iz 1. odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94 - KZ), ki določa, da kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih let (1. odstavek 244. člena KZ). Navedeno kaznivo dejanje pa lahko stori le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost, kaznivo dejanje pa se lahko stori tudi le z direktnim naklepom. Izvršitveno dejanje pri tem kaznivem dejanju se lahko pojavi v treh oblikah storilčevega ravnanja in sicer storilec lahko izrabi svoj položaj, ali prestopi meje svojih pravic, ali ne opravi svoje dolžnosti, takšna zloraba pa je povezana s položajem storilca v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, z delom in nalogami, ki jih ima storilec, z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, ki izhajajo iz predpisov, splošnih aktov ali odločitev organov upravljanja. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovo ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, kar je tožena stranka tožniku očitala tudi le v pisni obdolžitvi. Ugotoviti je tudi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2006 in z dne 12.1.2006 niti ne navajata, znake katerega kaznivega dejanja naj bi tožnik storil, kar pomeni, da je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita.

Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da če pri tožniku ne gre za znake kaznivega dejanja, zlorabe položaja ali pravic, gre pa za dejanje, ki ima vse znake dejanja tatvine (protipravna prilastitev blaga v vrednosti 10 % od nakupljenega blaga, katerega je tožnik kupoval in se pri tem zavedal, da je vsakič, ko blaga ne kupuje za svojo osebno porabo in izkorišča 10 % popust, ki je namenjen za nakupe zaposlenim za svojo osebno porabo, izpolnil elemente kaznivega dejanja protipravne prilastitve tuje premične stvari po določilih 1. odstavka 211. člena KZ) ali gre za znake katerega drugega kaznivega dejanja, kar bi moralo sodišče samo ugotoviti, saj pri svojem odločanju ni vezano na pravno kvalifikacijo, kot je to v kazenskem pravu. Pritožbeno sodišče ob navedenem pritožbenem ugovoru toženi stranki pojasnjuje, da v delovnem sporu sodišče lahko presoja le zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in samo ne more in ne sme pravno kvalificirati določenega storjenega dejanja kot dejanje z znaki kaznivega dejanja ali tudi spremeniti pravno kvalifikacijo, ki jo je navedla tožena stranka, kot to zmotno navaja pritožba. Tožena stranka je bila tista, ki je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. točki 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, vendar ni mogoče razumeti zakonskega določila tako, da gre za katerokoli kaznivo dejanje, ki bi se morda v sodnem postopku ugotovilo, pač pa kot že navedeno, sodišče presoja le zakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki je moral v odpovedi tudi izrecno navesti znake konkretno katerega kaznivega dejanja ima storjena kršitev.

Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej pojasnjevati, „resnost in utemeljenost razlogov za odpoved“, zaradi česar naj bi bila podana tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP. Pojasniti je, da 2. odstavek 88. člena ZDR govori o tem, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, vendar gre pri tem za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč 1. odstavek 110. člena ZDR določa, da jo je mogoče podati, če obstajajo razlogi določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sicer pa bi navedeno sodišče presojalo tudi samo v primeru, ko bi ugotovilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala določila iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Šele v takšnem primeru bi sodišče moralo presojati tudi pogoje iz 1. odstavka 110. člena ZDR (če obstajajo razlogi, določeni z zakonom, in če ob upoštevanju vseh interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi), ne pa razloge iz 2. odstavka 88. člena ZDR (resnost in utemeljenost razlogov in onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožene stranke ne odgovarja, ker so za rešitev predmetne zadeve irelevantni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker ni uspela v pritožbenem postopku, prav tako pa gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, ko po določilih 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške ne glede na uspeh v pravdi, tožnik pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.