Jedro

Obogatitveni zahtevek je primarno usmerjen v vrnitev točno tistega predmeta, ki ga je prejemnik (neupravičeno) prejel. Načeloma se predmet obogatitve vrača v naravi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da izrek poslej v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 30.375,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2013 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki znesek 4.382,12 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 30.806,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 4.442,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da iz izpovedb prič ni mogoče konkretno ugotoviti, kako se je pokojna A.T. (v nadaljevanju pokojna)1 obvezala tožniku izpolniti svoje obveznosti. Tožnik ne navede nobenega konkretnega dokaza o dogovoru med njim in pokojno, prav tako ne predloži nobenega listinskega dokaza o sklenjenem dogovoru. O dogovoru ni podal nobenih pravočasnih trditev. Nadalje pritožba izpostavlja, da je toženka pravočasno ugovarjala zastaranje ter se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS2 v zvezi z zastaranjem, ki pravi, da je treba šteti, da je stranka konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti ugovora zastaranja, če se je spustila v obravnavanje. Nadalje pritožba izpostavlja, da tožnik ni izkazal in dokazno podprl zapadlosti sporne terjatve. Že sodišče prve stopnje je v sodbi II P 272/2018 z dne 2. 7. 2018 zavzelo stališče, da je zapadlost terjatve tožnika še vedno vezana na pogoj uspešne izvedbe prodaje dela zemljišča. Nadalje pritožba očita, da tožnik ni uspel dokazati izvor in trenutni status kmetijske opreme. Opozarja, da se velik del opreme ne nahaja več na naslovu pokojne. Graja, da izvedenec ni podal tržnih vrednosti opreme v času, ko naj bi bil sklenjen dogovor o razvezi pogodbe. Takšno nepopolno in nepravilno mnenje ne more biti iztočnica za vrednotenje obveznosti pokojne. Nadalje opozarja tudi, da v kolikor bi višje sodišče zavrnilo pritožbo toženke, bi moralo v izrek sodbe vnesti pogoj, da se plačilo obveznosti opravi ob prodaji nepremičnin, kakor naj bi bilo to dogovorjeno med tožnikom in pokojno. Podredno pa v tem primeru toženka predlaga tudi, da sodišče druge stopnje določi tek zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko so bile nepremičnine dejansko prodane in ne od smrti pokojne, kot je to storilo sodišče prve stopnje. To pa je bilo v letu 2016. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba toženke je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je finančno pomagal pokojni, tako da ji je dajal denar za nabavo kmetijskih strojev in orodja, v zameno pa je pokojna v letu 1988 sklenila s tožnikovo hčerko pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Po razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju (v letu 2006) je sklenil s pokojno dogovor, da mu bo vrnila, kar ji je plačal, vendar ko bo prodala nepremičnine in tako prišla do denarja. Tak dogovor je tožnik dokazoval s predloženo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, predloženimi računi za nakup kmetijskih strojev in orodja, ki mu jih je dala pokojna, in z zaslišanjem prič A. in F.T. Glede na skladnosti izpovedbe tožnika in obeh prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil med tožnikom in pokojno sklenjen ustni dogovor o povrnitvi vlaganj, ki časovno sovpada z razvezo navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal obstoja ustnega dogovora s pokojno.

7. V zvezi z zastaranjem zahtevka, pri katerem toženka vztraja tudi v obravnavani pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja, ki ga je utemeljila (le) s trditvijo, da je »večina njegovih (tožnikovih) zahtevkov zastarala, saj je predložil račune predvsem iz leta 1998.« Kot je že izpostavilo Vrhovno sodišče RS3 v obravnavanem primeru tak zapis kaže, da dogovora, sklenjenega med tožnikom in pokojno o tem, da bo slednja tožniku vrnila, kar je od njega prejela, potem ko je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana, toženka ni štela za podlago zahtevka, pač pa je bilo njeno izhodišče, da je zahtevek za vrnitev vsakega izdatka zapadel takoj, ko je bil ta izdatek plačan. Nato je s pripravljalno vlogo z dne 23. 12. 2014 dejansko podlago ugovora zastaranja spremenila. Navajala je, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razveljavljena dne 6. 8. 2006, kar je razvidno iz pripisa na pogodbi, ki jo je v spis vložil tožnik, to pa so potrdile tudi priče. Zato je bil zahtevek ob vložitvi tožbe v letu 2013 po njenem mnenju zastaran.

8. Dejanske trditve, ki jih je podala toženka v navedeni pripravljalni vlogi, pomenijo po oceni Vrhovnega sodišča RS vsebinsko skromno utemeljitev ugovora zastaranja, v kateri ni dodano ustrezno pojasnilo razlogov za njihovo navajanje po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Po določbi četrtega odstavka 286. člena ZPP4 namreč lahko stranke na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Katere priče in kdaj so potrdile, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana in kdaj, toženka ni navedla. Vrhovno sodišče RS je glede na to zaključilo, da je bil njen ugovor zastaranja pomanjkljivo substanciran, zato nekrivda ni bila izkazana in so dejanske trditve, ki utemeljujejo ugovor zastaranja, bile prepozne. Trditve, s katerimi je toženka utemeljila ugovor zastaranja, so bile prepozne, v posledici česar je sodišče prve stopnje v okviru obravnavanja ugovora zastaranja moralo upoštevati samo pravočasne navedbe toženke, ki pa so bile, da je »večina njegovih (tožnikovih) zahtevkov zastarala, saj je predložil račune predvsem iz leta 1998.«

9. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 6 obrazložitve tožnikov zahtevek temelji na dogovoru, ki sta ga tožnik in pokojna sklenila po razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej v letu 2006. S tem, ko je tožnik dokazal obstoj dogovora o povrnitvi vloženih sredstev s strani pokojne, je dokazal tudi, da zastaranje ni moglo začeti teči od nakupa vsakega kmetijskega stroja oziroma orodja (torej od vsakega predloženega računa), temveč šele po sklenitvi dogovora. Tožnik je jasno navedel, da njegov zahtevek do pokojne do njene smrti še ni zapadel in zato tudi ob vložitvi tožbe še ni mogel zastarati. Tožnik je namreč dopustil pokojni, da mu denar povrne, ko bo prodala nepremičnine. Ker je trdil, da njegova terjatev ni zapadla v plačilo do smrti pokojne (upoštevaje njun ustni dogovor)5, pred vložitvijo tožbe njegov zahtevek ni mogel zastarati.

10. Kot je bilo že navedeno pa iz razlogov, na katere je oprla svoj ugovor zastaranja toženka, upoštevaje njene pravočasne navedbe6, zahtevek tožnika ni mogel zastarati, saj je temeljil na dogovoru in ne na računih, kot je to zmotno uveljavljala toženka. Pravočasnih trditev o zastaranju v petih letih po razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pa toženka ni podala.7

11. V zvezi z zapadlostjo terjatve je sodišče druge stopnje že zavzelo stališče, pri katerem vztraja tudi v ponovnem odločanju, da je pritožben zaključek, da terjatev še ni zapadla v plačilo, zmoten. V zvezi s tem ponovno pojasnjuje, da obveznost nedvomno dospe v plačilo z upnikovim zahtevkom (ali opominom)8, kar pomeni, da bi obravnavana terjatev tožnika kot upnika dospela v plačilo najkasneje ob vložitvi te tožbe oziroma z vročitvijo te tožbe toženki.9 Upoštevaje zgoraj navedeno, da je čas sporazumne razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju pomemben zaradi ugotovitve trenutka zapadlosti terjatve in pričetka teka zastaralnega roka, ni dvoma, da je terjatev zapadla v plačilo že s sklenitvijo dogovora med tožnikom in pokojno. Ker pa pokojna ni imela sredstev za poplačilo dolgovanega zneska, je tožnik soglašal s plačilom po prodaji dela nepremičnin. To ne pomeni, da se je zapadlost terjatve prenesla na trenutek prodaje, ampak da je tožnik zgolj soglašal z zamikom plačila. Kot je bilo že pojasnjeno v prejšnjem postopku, je potrebno razlikovati med vprašanjem zapadlosti terjatve in vprašanjem nastopa dolžniške zamude, saj zapadlosti ni mogoče enačiti z zamudo. Kot izhaja iz tožnikovih navedb, je bila obveznost plačila terjatve pokojni znana že ob sklenitvi dogovora, tožnik pa je dopuščal, da sedaj že pokojna sestra terjatev poravna šele po prodaji nepremičnin. S prodajo bi pokojna prišla v dolžniško zamudo, ki je splošna predpostavka za tek zamudnih obresti. Ker pa je pokojna umrla, preden je uspela prodati nepremičnine, so v njen položaj vstopili njeni dediči kot univerzalni pravni nasledniki. Tožnik kot upnik sporne terjatve je tako dobil zahtevek zoper njih, kar pomeni tudi, da je dobil pravico zahtevati plačilo od dedičev. Tak zahtevek je tožnik uveljavil najkasneje s tožbo oz. z vročitvijo tožbe edini dedinji.10 Tako se izkaže pravilna pritožbena graja teka zakonskih zamudnih obresti, ki ga je sodišče prve stopnje določilo od smrti pokojne, to je od 24. 4. 2010. Dediči pokojne z njeno smrtjo še niso bili v zamudi, ker jih tožnik takrat ni pozval na plačilo. Ker pa so v zamudo prišli najkasneje z vročitvijo tožbe toženki, ko je bilo jasno, da tožnik zahteva plačilo dolgovanega zneska in ne bo čakal, da se nepremičnine prodajo, je sodišče druge stopnje v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo in določilo tek zakonskih zamudnih obresti od dneva vročitve tožbe toženki, to je 2. 6. 201311 dalje do plačila. Dejstvo, da so dediči v letu 2016 prodali nepremičnine, je za tek zakonskih zamudnih obresti glede na pravkar navedeno irrelevantno.

12. Pritožba graja tudi obstoj posameznih kmetijskih strojev in orodja ter ocenjeno vrednost le-teh. Zaradi oddaljenosti nabave kmetijskih strojev in orodja je imel tožnik težko nalogo dokazovanja obstoja le-teh. Sodišče prve stopnje je v ta namen pravilno postavilo izvedenca kmetijske stroke, ki je opravil ogled kmetije pokojne in natančno zapisal, katere stroje in orodja je našel na kmetiji in katerih ni našel. Glede na to je sodišče prve stopnje štelo kot dokazan obstoj tistih kmetijskih strojev, za katere je tožnik predložil račune in so se nahajali na kmetiji, kot tudi za tiste, ki jih je izvedenec našel ob ogledu, a tožnik zanje ni imel računov. Glede slednjih sodišče druge stopnje glede na že zgoraj navedeno ne dvomi, da so bili nabavljeni z denarjem tožnika, ker pokojna sama, kot je bilo ugotovljeno, ni imela zadostnih finančnih sredstev za nakup potrebne kmetijske mehanizacije. Sodišče prve stopnje pa je priznalo tudi obstoj določenih kmetijskih orodij, ki jih izvedenec ob ogledu ni našel in za katere tožnik ni predložil nobenih računov. V zvezi s temi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da verjame, da so bili iz tožnikovega denarja nabavljeni tudi ostali kmetijski pripomočki (ker gre za manjše in uporabne stvari, za katere se ne čudi, da so v tem času izginile). Sodišče druge stopnje se glede orodja (lopata, grablje, vile, ročna žaga, sekira, ročaj kose) pridružuje takemu stališču sodišča prve stopnje, da gre za pripomočke oz. orodja, ki so manjši in na kmetiji nujno potrebni pripomočki, ki so zagotovo bili nabavljeni, a so se v vmesnem času izgubili. Pritrjuje pa pritožbi glede preostalih kmetijskih pripomočkov, ki ob ogledu niso bili najdeni, torej glede velike motorne žage, bakrene škropilnice in plastične škropilnice, saj tožnik njihovega obstoja ni z ničemer izkazal, pa tudi ni pojasnil, zakaj bi pokojna potrebovala dve škropilnici in zakaj dve motorni žagi. Glede na to je bilo potrebno v tem delu pritožbi toženke pritrditi in zavrniti zahtevek tožnika na povrnitev zneska za plačilo velike motorne žage, bakrene škropilnice in plastične škropilnice (torej znesek 430,48 EUR).

13. Nadalje je neutemeljena pritožbena graja glede ocene vrednosti kmetijskih strojev in orodja. Izvedenec je v izvedenskem delu podrobno pojasnil, na kak način je izračunal vrednost kmetijskih strojev in orodja. Pojasnil je tudi na kateri dan je izračunal revalorizirano vrednost, kar sovpada z dnevom vložitve tožbe12 in kot je bilo pojasnjeno že zgoraj z najkasnejšo zapadlostjo tožnikovega zahtevka, tako da je ob pravilni oceni vrednosti kmetijskih strojev in orodja, sodišče druge stopnje lahko brez ponovnega preračuna revaloriziranih vrednosti strojev, določilo tudi tek zakonskih zamudnih obresti od vročitve tožbe toženki dalje, torej od 2. 6. 2013 dalje do plačila.

14. Glede na navedeno je tožnik uspel, upoštevaje pravočasne navedbe in dokaze, izkazati vse predpostavke za tožbeni zahtevek z uporabo inštituta neupravičene pridobitve – obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja (190. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Kot je bilo že pojasnjeno je tožnik uspel dokazati obstoj odsotnosti pravnega temelja - torej razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je pokojni dajal denar za nabavo kmetijskih strojev in orodja, z namenom, da bo po njeni smrti njegova hči postala lastnica pokojničine kmetije. Dokazal je tudi obogatitev pokojne (nabavo kmetijskih strojev in orodja) na eni strani in njegovo prikrajšanje (v smislu finančnih sredstev) na drugi strani ter vzročno zvezo. Obogatitveni zahtevek je primarno usmerjen v vrnitev točno tistega predmeta, ki ga je prejemnik (neupravičeno) prejel. Načeloma se predmet obogatitve vrača v naravi. Tako primarno obogatitveni zahtevek ni usmerjen v vrnitev tistega, kar stranka še ima, ampak v vrnitev tistega, kar je obogatena stranka prejela. Izhodišče je torej vrnitveno načelo.13 Denarno nadomestilo predmeta obogatitve oziroma koristi od uporabe se načeloma odmerja po objektivnih merilih tj. glede na tržno oziroma običajno vrednost. Ker je bil tožnikov denar dan pokojni za nakup kmetijskih strojev in orodja, je izvedenec tako vzel pravilno ob cenitvi revalorizirane nabavne vrednosti oziroma sedanje nakupne vrednosti posameznih kmetijskih strojev in orodja ter ugotovil skupni znesek, za katerega je bila pokojna obogatena in tožnik prikrajšan.

15. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ki se naložijo v plačilo stranki glede na uspeh v postopku. Sodišče druge stopnje pri tem v samo odmero pravdnih stroškov (glede katere je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo) ni posegalo, ker le-ta pritožbeno ni bila sporna.

17. Tožnik je vtoževal 60.000,00 EUR, uspel pa je z zahtevkom v znesku 30.375,69 EUR, kar pomeni, da znaša njegov končni tožbeni uspeh 51 %, toženkin pa 49 %.

18. Tožniku je sodišče prve stopnje priznalo za celotni postopek (do vložitve obravnavane pritožbe) pravdne stroške v znesku 13.121,19 EUR, kar upoštevaje njegov končni uspeh pomeni, da je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 6.691,81 EUR. Toženki je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v znesku 4.713,65 EUR, kar upoštevaje njen končni uspeh pomeni, da je upravičena do povrnitve stroškov v znesku 2.309,69 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 4.382,12 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje (313. člen ZPP).

19. Ker je toženka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1 %)14, sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ob tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je bila dedinja po pokojni A.T. njena nečakinja K.O., ki je tekom postopka umrla in so na njeno mesto vstopili njeni dediči. 2 VSRS sodba III Ips 63/2014 z dne 15.7.2014. 3 VSRS sklep II Ips 112/2016 z dne 8.3.2018. 4 Skladno s prehodno določbo iz prvega in tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E je Vrhovno sodišče uporabilo procesni zakon v besedilu, veljavnem pred njeno uveljavitvijo (t.j. ZPP-D) 14. 9. 2017. 5 Ni pa zatrjeval, da bi kadarkoli pred vložitvijo tožbe terjal toženko na plačilo. 6 Zastaranje posameznih računov za nakup kmetijskih strojev in orodja. 7 Glej VSRS sklep 112/2016 z dne 8.3.2016. 8 Vesna Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 338 in 339. 9 Ko je bila toženka seznanjena, da je njena podedovana obveznost dospela. Velja namreč: V skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ pride namreč dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, takrat, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 10 Ni namreč navedb v smeri, da bi kadarkoli pred vložitvijo tožbe zahteval vtoževani znesek od dedičev pokojne. 11 Tožba je bila toženki vročena dne 1.6.2013, tako da od naslednjega dne tečejo zakonske zamudne obresti. 12 Vrednost ocenjenega pa se v mesecu dni, ko je bila tožba vročena toženki ni bistveno spremenila, da bi bilo potrebno temu prilagoditi cenitev izvedenca. 13 Razen pri vrednotenju koristi - vlaganju v nepremičnine. Glej: D. Možina: Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Podjetje in delo, letnik 2015, št. 3-4. 14 Upoštevaje dejstvo, da je bilo pritožbeno sporen znesek 30.806,17 EUR, toženka pa je uspela z zneskom 430,48 EUR, ki je zmanjšal glavni zahtevek (sprememba teka zakonskih zamudnih obresti je stranska terjatev od katere se stroški ne odmerjajo).