Jedro

Ugotovljena okoliščina, da sta toženca kot samostojni pogodbeni stranki sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke – vsaka v okviru svojega solastninskega deleža na nepremičnini, mogoča in pogojna terjatev pa se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakem od idealnih solastniških deležev posebej - predstavlja podlago za nujen zaključek, da bi lahko bili odločitvi zoper vsakega toženca različni. Zato prvotoženka ne uživa procesne koristi v smislu 197. člena ZPP, ki določa, da če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, ko še teče rok za kateregakoli izmed njih.

Ker prvotoženka ni pravočasno izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje z rednim pravnim sredstvom, je tudi izgubila pravico izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom sodbo sodišča druge stopnje. Ker toženi stranki, nista enotna sospornika, pa revizijske navedbe drugotoženca prav tako ne morejo koristiti prvotoženki (primerjaj določbo 196. člena ZPP, po kateri se le pri enotnih sospornikih raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, tudi na tiste sospornike, ki so zamudili kakšno pravdno dejanje. To pa pomeni, da je tudi revizija drugotoženca nedovoljena, kolikor se tudi on smiselno zavzema za izpodbitje pravnomočne odločitve v zvezi s prvotoženkinim solastninskim deležem.

Ker je tožeča stranka na podlagi zahteve v garanciji določeni znesek upravičencu plačala, je s tem tožeča stranka pridobila pravico do poplačila od tožencev kot hipotekarnih dolžnikov iz notarskega sporazuma, katerima se plačilna obveznost ni povečevala, temveč prav nasprotno odlagala njena realizacija.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrne.

II. Revizija zoper sodbo se zavrže, kolikor se nanaša na prvotoženko, sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve do družbe A., d. o. o., v likvidaciji v višini 1,724.733,40 EUR s pripadki iz naslova Pogodbe o izdaji garancije št. ... iz nepremičnine ID znak ..., parc. št. 215/0, k.o. ... v lasti tožencev, vsakega do ½. Toženca sta dolžna dopustiti poplačilo terjatve tožnice do družbe A., d. o. o., v likvidaciji, v višini 1,724.733,40 EUR s pripadki iz naslova Pogodbe o izdaji garancije št. ..., z izvršbo na zastavljeno nepremičnino ID znak ... parc. št. 215/0 k. o. ... Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnici povrniti na znesek 1.729,00 EUR odmerjene stroške pravdnega postopka, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne od vročitve te sodbe dalje do plačila. S sklepom je sklenilo, da se pritožba prvotoženke zoper sodbo z dne 17. 4. 2015, vloženo 15. 6. 2015, kot prepozna zavrže. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotoženca zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbo prvotoženke zoper sklep z dne 7. 7. 2015 je s sklepom zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje prav tako potrdilo. Odločilo je še, da drugotoženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlagata skupno revizijo toženca. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in s sklepom v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s sklepom izpostavljata, da sta vsak do ½ solastnika zemljišča parc. št. 215/0 k.o. .... Iz sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega pri notarju .... (v nadaljevanju notarski zapis) pa izhaja, da soglašata, da se upnikova bodoča in pogojna terjatev zavaruje z ustanovitvijo hipoteke na solastni nepremičnini in po zapadlosti opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo solastne nepremičnine. Upnik se torej lahko poplača iz kupnine za celotno nepremičnino in ne le iz solastninskega deleža posameznega solastnika po izbiri upnika. S prodajo in poplačilom se zajameta oba solastnika, ker so pravice in obveznosti, ki izhajajo iz sporazuma o zavarovanju denarne terjatve za oba solastnika enake in je konkretno pravno razmerje mogoče rešiti samo na enak način za oba toženca. Na podlagi tega očitata nepravilno uporabo 196. člena ZPP, ki določa, da če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti na enak način za vse sospornike (enotni sospornik), se štejejo ti za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Zato pritožba ne bi smela biti zavržena kot prepozna. V zvezi z izpodbijano sodbo poudarja, da je nesprejemljivo stališče, da podaljševanje ročnosti garancije na obveznosti tožencev nima vpliva. Tožeča stranka ni prijavila terjatve in ločitvene pravice na zalogah v likvidacijskem postopku zoper glavnega dolžnika in zastavitelja A.. Bilo pa ji je znano oziroma bi ji moralo biti znano, da ima glavni dolžnik finančne težave in da bo izterjava s tekom časa otežena, vendar pa je kljub temu še 29. 6. 2010 sklenila dodatek št. 5 k Pogodbi o izdaji plačilne garancije z ročnostjo garancije z dne 5. 5. 2008 (v nadaljevanju Pogodba) v znesku 2,000.000,00 EUR oziroma je to garancijo podaljšala do 30. 9. 2010. Podaljševanje garancije pa je vplivalo na obveznosti tožencev. Toženca sta kot zastavitelja s podpisom sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 7. 9. 2009 dovolila, da se ustanovi hipoteka na nepremičnini last zastaviteljev za zavarovanje bodoče in pogojne denarne terjatve tožeče stranke v višini 2,000.000,00 EUR iz naslova bančne garancije s skrajnim rokom zapadlosti dne 30. 12. 2009. Tako je bilo s tem sporazumom dogovorjeno, da bo s hipoteko zavarovana bodoča in pogojna terjatev tožeče stranke. Bančna garancija in s tem njeno zavarovanje je bilo dano za določen čas do dne 30. 12. 2009, hipoteka na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa pa je bila ustanovljena v zavarovanje bodoče pogojne terjatve tožeče stranke in sicer pod odložnim pogojem, ki pa se ni izpolnil. Pogodba sklenjena pod odložnim pogojem ima v skladu z drugim odstavkom 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravne učinke le, če se odložni pogoj izpolni. Hipoteka je kot akcesorna oblika zavarovanja vezana na obstoj zavarovalne terjatve. Ob povedanem pa torej ni prišlo do nastanka terjatve in je ta terjatev prenehala, v skladu s prvim odstavkom 137. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pa je materialnopravno prenehalo njeno hipotekarno zavarovanje. Zato so določeni pogoji za formalno prenehanje hipoteke in sicer za izbris iz zemljiške knjige v skladu z drugim odstavkom 154. člena SPZ. Ker zahtevek za izplačilo bančne garancije ni bil vložen v pogodbeno določenem roku, to je do 30. 12. 2009, je hipoteka materialnopravno ugasnila. Toženca tudi vztrajata, da zavarovanja za možnost podaljševanja garancije nista podala, za podaljševanje garancije, ki sta jo dogovarjali tožeča stranka in A., pa ne odgovarjata. Terjatev je bila zavarovana tudi še z drugimi sredstvi zavarovanja. Z navedenim sporazumom je bila ustanovljena tudi neposestna zastavna pravica v korist tožeče stranke na zalogah rabljenih vozil, rezervnih delov za vozila in novih nerabljenih vozil v lasti dolžnika in zastavitelja A., na zalogah koles, izdelkov za kataloško prodajo, opremo, nadomestnih delov, kolesarke obutve, orodja, pnevmatik in tehnične dokumentacije v lasti zastavitelja skupina B., na zalogah rabljenih vozil in novih nerabljenih vozil v lasti zastavitelja C. Na strani 5 Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je zapisano, da so dolžnik in zastavitelj ter zastavitelja v času trajanja neposestne ustavne pravice dolžni na običajen način skrbeti za obnavljanje zalog. Stranke sporazuma so soglašale, da skupna nabavna vrednost zastavljenih zalog dolžnika in zastavitelja ter zastaviteljev ne bo v nobenem trenutku padla pod 1,538.503,00 EUR. Dolžnik in zastavitelj ter zastavitelja so v času trajanja neposestne zastavne pravice bili dolžni upniku omogočiti reden nadzor nad obnavljanjem zalog in mu o tem pošiljati pisna obvestila. S podaljševanjem garancije z dolžnikom A. pa je tožeča stranka sprejela tudi obveznost spremljanja zastavljenih zalog in bi se ob vestnem ravnanju lahko poplačala iz omenjenega zneska. Vendar se ni poplačala, čeprav je imela nad zalogami nadzor. Tudi kasneje ni prijavila terjatve in ločitvene pravice na zalogah v stečajnem postopku. Prav tako je bila potrjena prisilna poravnava in določen delež poplačila upnikov v višini 25 % v roku dveh let zoper zastavitelja C., kar vse bi moralo oziroma je bilo tožeči stranki znano in bi morala izvrševati nadzor nad zalogami tega zastavitelja. Tudi ni točna trditev sodišča, v zvezi z dodatkom št. 5 k Pogodbi z dne 29. 6. 2010, da določba, da bo družba D., d. o. o., iz Zagreba za zavarovanje obveznosti A. ustanovila zastavno pravico v korist tožeče stranke na nepremičnini v Republiki Hrvaški, na obveznosti toženca nima vpliva. Sodišče spregleda, da so v 6. členu navedeni pogoji za veljavnost dodatka št. 5, s katerim je bila ročnost garancije podaljšana do 30. 9. 2010. Ker zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnin v Republiki Hrvaški ni bilo realizirano, pogoji za veljavnost navedenega dodatka niso izpolnjeni. Veljavnost ročnosti garancije z dodatkom št. 5 tako ni bila podaljšana do 30. 9. 2010 in se je njena veljavnost iztekla 30. 6. 2010, kar vpliva na obveznost toženca. Plačilo tožeče stranke NLB, d. d., Ljubljana, je bilo izvršeno po 30. 6. 2010, to je po izteku veljavnosti garancije (plačilo z dne 12. 10. 2010). Ugotovitev sodišča, da je bila ročnost garancije podaljšana do 30. 9. 2010, zahtevek za plačilo garancije pa podan pravočasno (6. 9. 2010, dopolnjen 30. 9. 2010) ter na podlagi takega zahtevka dne 12. 10. 2010 znesek izplačan ter zato tožnica utemeljeno vlaga hipotekarno tožbo, je ob povedanem netočna in v nasprotju z določili dodatka št. 5 in dokazili, da pogoji iz 6. člena dodatka št. 6 niso bili izpolnjeni.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije in plačilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

5. Revizija zoper sklep ni utemeljena.

6. Revizija zoper sodbo, kolikor se nanaša na prvotoženko ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

**7. K reviziji zoper sklep:**

8. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, da prvotoženka in drugotoženec nista enotna sospornika. V predmetnem primeru je bila namreč na načelni ravni mogoča različna odločitev zoper prvotoženko in zoper drugotoženca. Zakaj, je v izpodbijani sodbi pravilno obrazloženo v točki 16. Ugotovljena okoliščina, da sta toženca kot samostojni pogodbeni stranki sklenili pravni posel o ustanovitvi hipoteke – vsaka v okviru svojega solastninskega deleža na nepremičnini, mogoča in pogojna terjatev pa se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakem od idealnih solastniških deležev posebej, predstavlja podlago za nujen zaključek, da bi lahko bili odločitvi zoper vsakega toženca različni (ugovori iz Pogodbe, morebitna poslovna nesposobnost, možnost samostojnega razpolaganja s svojim solastniškim deležem, ipd.). Zato prvotoženka ne uživa procesno korist v smislu 197. člena ZPP, ki določa, da če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, ko še teče rok za kateregakoli izmed njih. Za prvotoženko je torej rok začel teči posebej, z dnem vročitve sodbe sodišča prve stopnje njej in se je tudi samostojno iztekel. Ker je bila njena pritožba vložena prepozno, že po izteku njej razpoložljivega pritožbenega roka, je bila pravnomočno pravilno zavržena.

9. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

**10. K reviziji zoper sodbo:**

11. Najprej k reviziji, kolikor jo vlaga tudi prvotoženka (vložena je skupna revizija obeh toženih strank), katere pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je bila zavržena. To pomeni, da je bil okvir dopustnega revizijskega izpodbijanja za prvotoženko omejen na izpodbijanje drugostopnega sklepa o zavrženju njene pritožbe. Sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki bi se nanašala na odločitev o njeni pritožbi, namreč ni. Obstaja le sodba drugostopnega sodišča, s katero je bilo odločeno o pritožbi drugotoženca, kot opisane posledice prvotoženkine nepravočasne procesne aktivnosti pri vlaganju pritožbe zoper prvostopno sodbo, s katero je bilo odločeno tudi v okviru njenega solastninskega deleža obremenjenega s hipoteko. Revizija pa je dovoljena le zoper sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP), torej zoper sodbo, s katero je bilo meritorno odločeno o pravočasno vloženi pritožbi. Ker torej prvotoženka ni pravočasno izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje z rednim pravnim sredstvom, je tudi izgubila pravico izpodbijati z izrednim pravnim sredstvom sodbo sodišča druge stopnje. Ker toženi stranki, kot že obrazloženo, nista enotna sospornika, pa revizijske navedbe drugotoženca prav tako ne morejo koristiti prvotoženki (primerjaj določbo 196. člena ZPP, po kateri se le pri enotnih sospornikih raztezajo učinki pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, tudi na tiste sospornike, ki so zamudili kakšno pravdno dejanje. To pa pomeni, da je tudi revizija drugotoženca nedovoljena, kolikor se tudi on smiselno zavzema za izpodbitje pravnomočne odločitve v zvezi s prvotoženkinim solastninskim deležem. Zato je revizijsko sodišče zavrglo revizijo kot nedovoljeno, kolikor se pravnomočna odločitev drugostopnega sodišča nanaša tudi na prvotoženko – torej na izrek, ki se nanaša na njen solastninski delež (drugi odstavek 374. člena ZPP in 377. člen ZPP).1

12. Po določbi prvega odstavka 137. člena SPZ zastavna pravica preneha, če preneha zavarovana terjatev. Po specialni določbi druge alinee drugega odstavka 154. člena SPZ, ki se uporablja za zastavno pravico na nepremičninah, se izbris hipoteke zahteva tudi, če terjatev, zavarovana s hipoteko, preneha. V spornem primeru bi bil zato najprej pravno pomemben odgovor na vprašanje ali je prenehala veljavnost s hipoteko zavarovane terjatve tožeče stranke do A., ki se je s Pogodbo zavezala v primeru vnovčenja garancije s strani tožeče stranke NLB plačati iz navedenega naslova izplačane zneske. Veljavnost te terjatve med strankama ni bila sporna in se tudi revizija ne dotika tega vprašanja. Zato pa je ključen odgovor na nadaljnje pravno odločilno – sporno vprašanje - ali na veljavnost hipotekarne zaveze tožencev ter s tem posledično tudi na njuno zavezo (oziroma glede na obravnavan dopusten obseg revizijskega preizkusa le še zavezo drugotoženca) na podlagi hipoteke na njuni solastni nepremičnini, na kateri temeljijo tožbeni zahtevki tožeče stranke iz hipotekarne tožbe, vpliva časovno učinkovanje same garancije v razmerju do tožencev. Veljavnost slednje drugotoženec tudi še v reviziji navezuje na dogovor iz notarskega zapisa, po katerem naj bi toženi stranki dali zavarovanje za bodočo in pogojno terjatev do najkasneje 30. 12. 2009, kolikor je v skladu z zapisom iz tega sporazuma tedaj trajala tudi veljavnost same garancije. Takšno materialno pravno stališče revidenta pa ni pravilno.

13. Revident tudi še v reviziji ne upošteva, da je bila Pogodba, ki je bila podlaga za sklenitev navedenega notarskega zapisa, podaljševana z dodatki. V zvezi s tem vprašanjem pa je bila odločilna presoja sodišč prve in druge stopnje dveh ključnih pravnih aktov: Pogodbe, s katero je bila ustanovljena predmetna garancija in notarskega zapisa, ki sta ga podpisala tudi toženca kot zastavitelja in ki se sklicuje tudi na sporazum o zavarovanju terjatve iz Pogodbe. Ta je materialnopravno pravilna. Po dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč je bil datum, naveden v notarskem zapisu, dan zapadlosti zavarovanja terjatve in ne rok za izpolnitev odložnega pogoja, ki bi lahko vplival na veljavnost garancije in posledično na nadaljnji obstoj hipotekarne zaveze tožencev kot podlage za obstoj regresnega zahtevka tožeče stranke (plačnice garancije), vsebovanega v hipotekarni tožbi zoper toženca, kot poskuša - tudi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje - pravno zmotno prikazati revizija. Ta se v bistvenem sklicuje na to, da je garancija prenehala, ker ni bila plačana do dneva njene zapadlosti (primerjaj še odgovor na revizijske navedbe pod točko 13 te revizijske odločbe). Iz dejanskih ugotovitev sodišč pa ne izhaja, da je ugasnila pravica tožeče stranke do zahtevka zoper toženca, če ne bi bila garancija na podlagi zahteve upravičenca pravočasno plačana, torej ob dogovorjeni „ročnosti“ (zapadlosti). Terjatev tožeče stranke je lahko nastala šele po izplačilu garancije, in tudi če je bila ta plačana šele po roku zapadlosti oziroma precej po njem, s tem ni ugasnila, temveč je bilo le odlagano njeno vnovčenje in posledično poplačilo iz hipotekarnega zavarovanja, v primeru, če A. ne bi plačala tožeči stranki. Sodišči prve in druge stopnje imata tudi prav, da je šlo pri podaljšanju garancije namesto izplačila še naprej za isto obveznost, pri kateri se je podaljševala oziroma časovno premikala le njena zapadlost in ni pomenila novacije temeljnega pravnega posla, ki je ostajal vseskozi enak. To v spornem primeru tudi pomeni, da obveznosti na podlagi Pogodbe niso ugašale in nastajale nove, kot nadalje zmotno meni revizija, temveč je vseskozi obstajala le ena – ista plačilna obveznost iz iste garancije v celotnem času vse do njenega izplačila. Ker je tožeča stranka na podlagi zahteve v garanciji določeni znesek upravičencu plačala (kar vsekakor tudi pomeni, da sta upnik in dolžnik iz zavarovane terjatve šteli upnikovo – tožničino obveznost še naprej za veljavno), je s tem tožeča stranka pridobila pravico do poplačila od tožencev kot hipotekarnih dolžnikov iz notarskega sporazuma, katerima se plačilna obveznost ni povečevala, temveč prav nasprotno odlagala njena realizacija (primerjaj nadaljnje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje).

14. V luči povedanega je treba odgovoriti tudi na drugotoženčevo sklicevanje na dodatek št. 5 k Pogodbi, s katerim je bilo dogovorjeno še dodatno zavarovanje drugega hipotekarnega dolžnika, ki pa ni bilo realizirano (nepremičnina v Kukuljanovu), s čemer se ni uresničil odložni pogoj za veljavnost tega dodatka in posledično za v njem dogovorjenega zadnjega podaljšanja zapadlosti sporne garancije – do 30.9.2010. Velja že do sedaj pojasnjeno: še eno dodatno zavarovanje na obveznost tožencev ni imelo vpliva, neizpolnitev odložnega pogoja je tudi v zvezi s to nepremičnino lahko vplivalo le na obveznost iz novega, drugega dodatnega zavarovanja, zgolj nepodaljšanje zapadlosti predmetne garancije do 30. 9. 2010 pa na samo veljavnost garancije in s tem na obstoj sporne terjatve tožeče stranke ob pojasnjenem v 13. točke te revizijske odločbe tudi ni moglo vplivati.

15. Neutemeljeno je tudi obširno revizijsko sklicevanje na zavarovanje še z drugimi sredstvi – zalogami. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je v tem delu šlo za prepozno pritožbeno novoto, kar pomeni, da se tudi revizijsko sodišče s temi revizijskimi navedbami ni smelo ukvarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ni mogoče doseči vsebinskega oziroma meritornega revizijskega preizkusa tistega dela sodbe sodišča druge stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da že v prvostopnem oziroma v pritožbenem postopku pravdna stranka ni pravočasno ponudila ustrezne trditvene in dokazne podlage in je zato procesno pravilno odpadla vsebinska presoja takega procesnega gradiva. V nasprotnem primeru bi revizijsko sodišče neupravičeno dopustilo pravdni stranki, da na revizijski ravni doseže preizkus že prej ugotovljenih prepoznih trditev in dokaznih predlogov. Revizijski preizkus pa je namenjen ugotavljanju pravilnosti izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje v okviru v njej procesno pravilno upoštevane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank (prvi odstavek 367. člena ZPP).

16. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani in je zato revizija zavrnjena (378. člen ZPP).

17. Tožeča stranka v reviziji sicer zahteva povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, vendar pa jih ne substancira. Zato ni upravičena do njihove povrnitve (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je namreč zavrnilo drugotoženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v celoti.