Jedro

Kontragarancija sama po sebi nima kakšnih posebnih pravnih značilnosti, ki bi jo razlikovale od garancije, zato tudi ni posebej urejena v zakonu. Pravna ureditev, ki velja za garancijo, zato načeloma velja tudi za kontragarancijo.

Izrek

I. Pritožba drugega toženca zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba prve toženke zoper sklep z dne 7. 7. 2015 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Drugi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve do družbe A., d. o. o., v likvidaciji, v višini 1.724.733,40 EUR s pripadki iz naslova Pogodbe o izdaji garancije št. GP 08064, iz nepremičnine ID znak ..., parc. št. ..., k. o. X (ID ...) v lasti tožencev, vsakega do ½. Toženca sta dolžna dopustiti poplačilo terjatve tožnice do družbe A., d. o. o., v likvidaciji, v višini 1.724.733,40 EUR s pripadki iz naslova Pogodbe o izdaji garancije št. GP 08064, z izvršbo na zastavljeno nepremičnino ID znak ..., parc. št. ..., k. o. X (ID ...) (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnici povrniti na znesek 1.729,00 EUR odmerjene stroške pravdnega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe dalje do plačila (II. točka izreka).

2. V sklepu z dne 7. 7. 2015 je sklenilo, da se pritožba prve toženke zoper sodbo z dne 17. 4. 2015, vloženo 15. 6. 2015, zavrže. 3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje drugi toženec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je iz tožbi priloženih listin razvidno, da sta toženca dala zavarovanje za bodočo in pogojno terjatev do upnice (tožnice) do 30. 12. 2009, po 30. 12. 2009 zavarovanja nista podala in tožnica ne more zahtevati poplačila iz zastavljene nepremičnine. Terjatev je nastala 12. 10. 2010. Toženca nista podala zavarovanja za možnost podaljševanja garancije, ki sta jo dogovarjali tožnica in A., d. o. o., pa ne odgovarjata. Toženca sta kot zastavitelja s podpisom Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 1900/09 z dne 7. 9. 2009, sklenjenega v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, izrecno soglašala in dovolila, da se ustanovi hipoteka na predmetni nepremičnini za zavarovanje bodoče in pogojne terjatve tožnice v višini 2.000.000,00 EUR iz naslova izdane bančne garancije G-08064 tožnice v korist banke X, s skrajnim rokom zapadlosti 30. 12. 2009. Hipoteka je bila ustanovljena za zavarovanje tožničine bodoče pogojne terjatve, pod odložnim pogojem. Odložni pogoj – zahtevek za izplačilo garancije in izplačilo v roku, določenim s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve SV 1900/09, to je do dne 30. 12. 2009, se ni izpolnil. Hipoteka je kot akcesorna oblika zavarovanja vezana na obstoj zavarovane terjatve. Ker se odložni pogoj ni izpolni, ni prišlo do nastanka terjatve. Terjatev je v razmerju do tožencev prenehala, posledično pa je v skladu s prvim odstavkom 137. člena SPZ prenehalo hipotekarno zavarovanje. Sodišče ugovorom ni sledilo. Toženemu zahtevku je v celoti ugodilo (v nasprotju s stališčem sodišča, kot ga je podalo na glavni obravnavi 17. 12. 2014). Obrazložilo je, da je konkretno pomembno, da je bila terjatev zavarovana še z drugimi sredstvi zavarovanja. Navedlo je tudi, da se zaradi podaljševanja ročnosti garancije obveznost tožencev ni povečala. Pritožnik temu nasprotuje in navaja, na katerih predmetih je bila s Sporazumom SV 1900/09 ustanovljena neposestna zastavna pravica v korist tožnika. Posebej izpostavlja 5. stran Sporazuma, kjer je zapisano, da sta dolžnik in zastavitelj v času trajanja neposestne zastavne pravice dolžna na običajen način skrbeti za obnavljanje zalog, da stranke sporazuma soglašajo, da skupna nabavna vrednost zastavljenih zalog dolžnika in zastaviteljev ne bo v nobenem trenutku padla pod 1.538,503,00 EUR in da so dolžnik in zastavitelji v času trajanja neposestne zastavne pravice dolžni upniku omogočiti reden nadzor. Tožnica je s podaljševanjem garancije z dolžnikom A. sprejela tudi obveznost spremljanja zastavljenih zalog, ob vestnem ravnanju bi se lahko iz njih poplačala. Glavni dolžnik in zastavitelj, A., je bil od 15. 10. 2010 dalje v postopku redne likvidacije, 2. 8. 2013 se je začel stečajni postopek, ki je bil s sklepom 24. 9. 2013 zaključen. Tožnica terjatve in ločitvene pravice na zalogah ni prijavila. Sodišče v obrazložitvi navaja, da ima zavarovanje dolga s hipoteko številne skupne elemente z zavarovanjem dolga s poroštvom in da se tožnica utemeljeno sklicuje na odločbo VSRS z dne 12. 4. 2001, v kateri je VSRS zavzelo stališče, da podaljševanje roka za vrnitev posojila brez porokove vednosti ni razlog za prenehanje poroštvene obveznosti. Tako stališče je v nasprotju stališčem VSL I Ip 5693/2012 z dne 19. 12. 2012, kjer sodišče navaja, da ni enačiti razmerja med porokom in upnikom z razmerjem zastavnega upnika pri hipoteki, ker sta to različna materialnopravna termina z različnima ureditvama. Res je hipoteka še vedno vpisana, saj toženca v izogib stroškom do izdaje sodbe v predmetni zadevi nista vložila tožbe za izbris hipoteke. Pogoji za veljavnost Dodatka št. 5 k pogodbi niso izpolnjeni, saj zavarovanje z ustanovitvijo hipoteke na nepremičnini na Hrvaškem ni bilo realizirano, kar je tožnica sama potrdila v dopisu. Veljavnost ročnosti garancije z dodatkom št. 5 ni bila podaljšana do 30. 9. 2010, njena veljavnost se je iztekla 30. 6. 2010, kar vpliva na obveznost tožencev.

4. Zoper sklep z dne 7. 7. 2015 se pravočasno pritožuje prva toženka iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da sta prvo in drugo tožena stranka 15. 6. 2015 priporočeno po pošti vložili pritožbo zoper sodbo. Vsak od tožencev je pritožbo poslal s svojim podpisom, v enakem besedilu, vložila pa sta jo kot enotna sospornika. Vloženi pritožbi z dne 15. 6. 2015 je treba obravnavati kot enotno pritožbo skupaj s prilogami, ki jih je pritožbi priložila prva toženka. Sklicuje se na 196. in 197. člen ZPP. Drugemu tožencu je bila sodba vročena 30. 5. 2015 in se je rok za pritožbo iztekel 15. 6. 2014, ker je bila 14. 6. 2015 nedelja. Rok za vložitev pritožbe se je za enotna sospornika iztekel 15. 6. 2015, pritožba, vložena ta dan, je bila pravočasna. Sklep, s katerim je pritožba prve toženke zavržena kot prepozna, je v nasprotju s 197. členom ZPP.

5. Pritožba zoper sodbo je bila vročena v odgovor tožnici, ki je vložila pravočasen odgovor in predlagala zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila 22. 4. 2008 med tožnico (banko Y) in A., d. o. o. (A.), sklenjena Pogodba o izdaji plačilne garancije GP-08064 (Pogodba); - iz Pogodbe izhaja, da sta pogodbeni stranki soglasno ugotovili, da je A. 8. 4. 2008 vložila zahtevek za izdajo kontragarancije v korist banke X, za banko Z. GmbH v višini 2.000.000,00 EUR; tožnica je s sklepom kreditnega odbora 14. 4. 2008 odobrila izdajo kontragarancije v korist banke X, za banko Z. GmbH, pod pogoji, razvidnimi iz Pogodbe; - iz Pogodbe izhaja, da v primeru vnovčenja garancije A. pooblašča tožnico, da izplača banki X, za banko Z. GmbH vsak zahtevani znesek do višine 2.000.000,00 EUR,(1); A. se je po Pogodbi zavezala tožnici v zavarovanje svojih obveznosti izročiti tudi druga zavarovanja; vsa zavarovanja so bila ustanovljena za obveznosti A., tudi za morebitna podaljšanja in druge spremembe njenih pogojev in določil, kot so dogovorjene z dodatki k Pogodbi; - k Pogodbi je bilo sklenjenih 5 dodatkov; z dodatki sta tožnica in A. ročnost garancije iz osnovne Pogodbe v znesku 2.000.000,00 podaljševali; v prvem dodatku na 15. 9. 2009, z dodatkom št. 2 na 30. 12. 2009, z dodatkom št. 3 na 2. 3. 2010, z dodatkom št. 4 na 30. 6. 2010 in z dodatkom št. 5 na 30. 9. 2010; - iz notarskega zapisa SV 1900/09, ki je bil sklenjen 7. 9. 2009, izhaja, da sta notarski zapis podpisala tudi oba toženca kot zastavitelja; listina se sklicuje na sporazum o zavarovanju terjatve iz Pogodbe o izdaji plačilne garancije GP-08064 z dne 22. 4. 2008, h kateremu je bil v trenutku podpisa notarskega zapisa sklenjen le dodatek št. 2, s katerim sta se upnik in dolžnik dogovorila za podaljšanje veljavnosti garancije s 15. 9. 2009 na 30. 12. 2009; - iz notarskega zapisa izhaja, da sta tudi toženca izrecno soglašala in dovolila, da se upničina (tožničina) bodoča in pogojna terjatev(2) iz tega sporazuma v višini 2.000.000,00 EUR, s skrajnim rokom zapadlosti 30. 12. 2009, z vsemi pripadki in morebitnimi stroški, ki bi jih upnica imela z uveljavljanjem vračila terjatve, zavaruje z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice v korist upnice, z vknjižbo in zaznambo skupne hipoteke v korist upnice ter zaznambo neposredne izvršljivosti pri nepremičnini parc. št. ..., k. o. X, katere solastnika (vsak do ½) sta toženca; na predmetni nepremičnini je še vedno vpisana hipoteka; - zahtevek za plačilo garancije je bil podan pravočasno; - znesek 2.000.000,00 EUR je tožnica 12. 10. 2010 izplačala banki X. 8. Drugi toženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da se odložni pogoj v konkretnem primeru ni izpolnil. Res je, kar vseskozi poudarja pritožnik, da je v notarskem zapisu z dne 7. 9. 2009 kot skrajni rok zapadlosti naveden datum 30. 12. 2009.(3) Vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bančna garancija(4) v konkretnem primeru ni prenehala, kot to smiselno vztraja pritožnik, le njeno ročnost sta tožnica in A., kot pogodbeni stranki, podaljševali. Pravilno je navedlo, da dejstvo, da je bila ročnost garancije podaljševana, na obveznosti tožencev nima vpliva.(5) Ročnost garancije je bila podaljšana do 30. 9. 2010, zahtevek za plačilo garancije pa je bil podan pravočasno (6. 9. 2010, dopolnjen 30. 09. 2010). Na podlagi tega zahtevka je tožnica 12. 10. 2010 znesek izplačala in utemeljeno vlaga hipotekarno tožbo (153. člen SPZ). Ob povedanem se pritožnikovo naziranje, da ni bilo dano zavarovanje za možnost podaljševanja garancije in da se odložni pogoj ni izpolnil, izkaže kot neutemeljeno.

9. Sodišče prve stopnje je obravnavalo navedbe tožene stranke, da zastavna pravica v korist upnika ni bila ustanovljena na nepremičninah v Republiki Hrvaški (nepremičnina v E.), kot je bilo to dogovorjeno z dodatkom št. 5 k pogodbi. Navedlo je, da se to ni uresničilo, in da ta določba, ki se nanaša še na eno dodatno zavarovanje, na obveznost tožencev nima vpliva. Navedenim razlogom, v odgovor ponovljenim pritožbenim navedbam v tej smeri, višje sodišče pritrjuje in jih ocenjuje kot odločilne. Dodatno odgovarja, da gre sicer zgolj za dodatek k Pogodbi in pritožnikov način, ki dodatek k Pogodbi želi obravnavati samostojno in mu tako želi odreči veljavnost, ni na mestu.

10. Res je sodišče prve stopnje kot pomembno izpostavilo, da je bila terjatev zavarovana še z drugimi sredstvi zavarovanja in da se zaradi podaljševanja ročnosti garancije obveznost tožencev ni povečala. Pritožnik temu nasprotuje s sklicevanjem na določila sporazuma, ki zadevajo zaloge kot sredstvo zavarovanja. Ker pritožbene navedbe, vsebovane v II. točki pritožbe, ki se nanašajo na zaloge, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), jih sodišče druge stopnje dodatno ne obravnava.

11. Pritožnik izpostavlja obrazložitev sodišča prve stopnje, kjer sodišče primerja zavarovanje s poroštvom in zavarovanje s hipoteko. Ker gre zgolj za dodatne argumente, ob tem, da že sodišče prve stopnje izpostavlja tako podobnosti kot razlike, kar nato splošno, zgolj s sklicevanjem na sodno prakso,(6) izpostavi še pritožba, dodatna razprava v tej smeri ni potrebna. Odločilna, pravno ovrednotena dejstva konkretnega primera izhajajo iz 7. in 8. točke te obrazložitve.

12. Da bi sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 17. 12. 2014 zavzelo stališče, drugačno od tega, kot ga je sprejelo v sodbi, kot to očita pritožnik, iz zapisnika (list. št. 28) ne izhaja. Iz zapisnika izhaja predvsem, da se prvi narok in poravnalni narok v soglasju s strankama na ta dan ni opravil. 13. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške, ki so mu nastali z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep

15. Sodba sodišča prve stopnje je bila prvi toženki vročena 19. 5. 2015. Pritožbeni rok 15 dni se je iztekel 3. 6. 2015. Prva toženka je pritožbo vložila (priporočeno po pošti) 15. 6. 2015, torej po izteku pritožbenega roka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbo prve toženke zavrglo kot prepozno, je pravilna.

16. Pritožnica nima prav, da sta v konkretnem primeru prva toženka in drugi toženec enotna sospornika. Ne gre za primer, ki bi ga lahko subsumirali pod 196. člen ZPP, saj pravno razmerje ni take narave, da bi ga bilo mogoče rešiti samo na enak način za oba toženca. Kdaj so si stranke na pasivni strani v razmerju enotnih sospornikov, ne določajo procesni predpisi, ampak pravila materialnega prava.(7) Konkretno je vsak izmed tožencev (zastaviteljev) samostojno sklenil pravni posel o ustanovitvi hipoteke, predmetna bodoča in pogojna terjatev se je zavarovala z vknjižbo hipoteke na vsakemu od idealnih solastniških deležev tožencev. Vsak solastnik lahko razpolaga s svojim idealnim delom brez soglasja drugih solastnikov, kar je sicer v konkretnem primeru pomembno predvsem z vidika tožnice, zagotovo pa potrjuje tudi zaključek, da konkretno pravno razmerje ni take narave, da bi ga bilo mogoče rešiti samo na enak način za oba toženca. Pritožnica se neutemeljeno zavzema, da se z drugim tožencem štejeta za enotno pravdno stranko, posledično pa zanjo tudi ne velja pravilo iz 197. člena ZPP.

17. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): „brez ugovora na prvi poziv“.

Op. št. (2): 129. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ.

Op. št. (3): V točki prvič je (med drugim) navedeno, da upnikova terjatev zapade v plačilo v primeru vnovčenja plačilne garancije G – 08064 ob upnikovem plačilu upravičencu po garanciji, najpozneje pa dne 30. 12. 2009. Op. št. (4): Prvi odstavek 1083. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena Obligacijskega zakonika. Kontragarancija sama po sebi nima kakšnih posebnih pravnih značilnosti, ki bi jo razlikovale od garancije, zato tudi ni posebej urejena v zakonu. Pravna ureditev, ki velja za garancijo, zato načeloma velja tudi za kontragarancijo (tako 10. točka obrazložitve sodbe VSRS III Ips 22/2014 z dne 19. 5. 2015).

Op. št. (5): Že sama tožnica je namreč tekom postopka navedla in izkazala, da je bil poziv za vnovčitev garancije vložen že 3. 12. 2009 (A 27), torej še v času sporazumne veljavnosti njune obveznosti. Podaljševanje ročnosti je tožnica ocenila kot pozitivno za toženca, ker se je tako povečala verjetnost, da terjatev nasproti tožencema morebiti sploh ne bo nastala. Navedla je tudi, da če tožnica 9. 12. 2009 (A 28) pri nadaljnjih podaljšanjih ne bi pristala na podaljšanje garancije, bi morala celoten znesek garancije izplačati takoj in pričeti z unovčevanjem zavarovanj.

Op. št. (6): Sklep I Ip 5693/2012 sicer zavzema jasno stališče, da predmetni notarski zapis ni izvršilni naslov (v tem izvršilnem postopku).

Op. št. (7): Primerjaj N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, komentar k 196. členu, str. 254.