Jedro

Neposrednega predpisa, ki bi tožencu nalagal ustrezne varnostne ukrepe za varovanje objekta (hotela) in ljudi, ni. Ali bi mu varnostne ukrepe kljub temu narekovala merila skrbnosti, je zato treba presojati upoštevajoč tudi predpise in merila o varovanju ljudi in premoženja, ta pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi tožencu bodisi dejavnost, ki jo opravlja (gostinstvo), bodisi hramba denarja v blagajni recepcije narekovala posebno varovanje, zgolj splošne (abstraktne) nevarnosti ropa v hotelu pa tudi ni mogoče šteti za poseben varnostni razlog, zaradi katerega bi bilo treba organizirati službo varovanja.

Izrek

Revizijama se ugodi in se sodba druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 1.334,88 EUR, drugemu tožencu pa 1.193,34 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev zahteval solidarno plačilo 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2008 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in odločitev o temelju odškodninske odgovornosti z vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo, v odločitvi o stroških pa jo je razveljavilo. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

3. Na predlog tožencev je bila s sklepoma II DoR 256/2009 z dne 8. 4. 2010 in II DoR 257/2009 z dne 18. 3. 2010 dopuščena revizija glede materialnopravnega vprašanja obstoja protipravnosti v ravnanju oziroma opustitvah hotelirja kot enega od elementov za njegovo odgovornost za škodo, povzročeno nočnemu receptorju s kaznivim dejanjem tretjega, ki ni hotelski gost. 4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca pravočasno vložila reviziji zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, druga toženka pa podrejeno tudi, da razveljavi sodbi druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. (Prvi) toženec v reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče arbitrarno raztegnilo pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka čez razumne meje in ga napolnilo z vsebino, ki bistveno presega obveznosti hotelirja po veljavnih predpisih ter tudi po pravilih stroke, ki so se izoblikovala v praksi. Če bi tožena stranka ravnala v skladu s standardom, kot ga razume pritožbeno sodišče, bi kršila veljavno zakonodajo, in sicer 2. in 3. točko 9. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos), 3. člen Pravilnika za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost, ter Pravilnika o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih obratov in marin, pa tudi 17. člen Posebnih uzanc v gostinstvu. Zaključek sodišča druge stopnje, da bi moral imeti receptor možnost onemogočiti "nezaželenim osebam" vstop, je tudi v nasprotju z obstoječo prakso hotelirjev v Sloveniji in Evropi ter s pravili stroke. Vloga receptorja ni, da bo za recepcijskim pultom opazoval in selekcioniral goste, ki jim bo dovolil vstop ali ne, pač pa je dolžan sprejeti vsakega gosta in mu nuditi vse potrebne informacije in nastanitev, če proste kapacitete to omogočajo. Kolikor bi se sledilo stališčem pritožbenega sodišča, bi vse javne ustanove, zlasti pa pošte in bencinski servisi, morali imeti zaklenjena vhodna vrata oziroma bi morali imeti sistem selekcioniranja svojih obiskovalcev na želene in nezaželene. Glede na splošno stanje varnosti v Republiki Sloveniji to ni potrebno. Tudi če bi za tovrstne institucije veljale strožje varnostne zahteve, turistični subjekti ne bi bili podvrženi tako strogim predpisom, saj je turizem specifična dejavnost, kjer turisti ne pričakujejo varnostnikov in policije že ob prihodu, med bivanjem pa si želijo tudi zasebnosti. Tudi novi Pravilnik o kategorizaciji nastanitvenih obratov ne predvideva nameščanja video kamer, še manj pa zaklepanja vhoda v nastanitvene obrate oziroma nameščanja opozorilnih gumbov na recepcijah ali prisotnosti varnostnikov.

6. Tudi (druga) toženka v reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka zapolnilo z vsebino, ki od toženca zahteva ravnanja, ki presegajo zahteve veljavne zakonodaje, pri čemer ni upoštevalo specifičnosti dejavnosti, ki jo toženec opravlja oziroma je napačno zapolnjevalo pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dodatni ukrepi, ki jih zahteva sodišče druge stopnje, so v nasprotju z veljavno zakonodajo, da morajo imeti gostinski obrati, ki gostom nudijo nastanitev, redni in neprekinjeni obratovalni čas, in hotelirsko stroko, saj se gostov ne sme ločevati na želene in nezaželene. Hotelski receptor mora v skladu s pravili stroke sprejeti vsakega gosta in mu nuditi v končnem primeru tudi nastanitev. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da toženec opravlja specifično storitveno dejavnost, kjer se ne pričakuje poostrenih varstvenih ukrepov (znani so le varstveni ukrepi zaradi terorističnih napadov v nekaterih predelih sveta) in se ni oziralo na to, ali je ravnanje toženca zaradi opustitev protipravno in, če je, katere zakonske in podzakonske predpise je toženec kršil. Sodišče druge stopnje preširoko postavlja kriterije in okvire za razlago pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka, in sicer so postavljeni preširoko, splošno, neupoštevajoč dejavnost, ki jo opravlja toženec.

7. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila in predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne. Opozarja na konkretne okoliščine (redna hramba večje količine denarja, nočni čas, stalen neomejen vstop v hotel komurkoli, neučinkovit in nedelujoč videonadzor, odsotnost varnostne službe), ki so pritegnile roparja in zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženca. Sicer pa je toženec odgovoren tudi krivdno, kršil pa je določila OZ, Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD), pa tudi določila Pravilnika o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu.

8. Reviziji sta utemeljeni.

9. Tožnik s tožbo zahteva od toženca, pri katerem je delal na delovnem mestu receptorja, in toženke, pri kateri je imel toženec zavarovano svojo odgovornost, solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi ropa v nočnem času na delovnem mestu. Svoj zahtevek je temeljil (in pri tem vztraja še tudi v odgovorih na reviziji) tako na objektivni kot tudi na krivdni odgovornosti toženca.

10. Revizijsko sodišče je že v številnih primerih pojasnilo, da naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni ali subjektivni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Ne glede na krivdo se odgovarja le za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ali če za določene primere tako določa zakon (drugi in tretji odstavek 131. člena OZ). Gostinska dejavnost obsega pripravo in strežbo jedi in pijač ter nastanitev gostov (drugi odstavek 1. člena ZGos). Pri opravljanju te dejavnosti tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega in pri njej nevarnosti ne presegajo tistih, ki so jim ljudje izpostavljeni pri običajnih opravilih. Tudi delo hotelskega receptorja, ki opravlja delo v okviru te dejavnosti, zato ni nevarno delo – celodnevno (tudi v nočnem času) sprejemanje gostov, oddajanje sob in sprejemanje plačil za opravljene hotelske storitve ni dejavnost, zaradi katere bi bil tožnik izpostavljen večjim nevarnostim od običajnih, vsakodnevnih. V določenih okoliščinah lahko opravljanje sicer nenevarne dejavnosti postane nevarno – v konkretnem primeru tako tožnik izpostavlja večjo nevarnost zaradi hrambe denarja, kar bi po njegovem mnenju toženi stranki zlasti v nočnem času narekovalo poostrene varnostne ukrepe – vendar pa to narave odgovornosti ne spreminja, pač pa je treba v takem primeru ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe. Če je, odgovorna oseba odškodninsko odgovarja, podlaga odškodninske odgovornosti pa je še vedno krivdna. V obravnavanem primeru je torej tožena stranka odgovorna za tožniku nastalo škodo le, če je ta posledica nedopustnega ravnanja toženca.

11. V kratkem je mogoče trditve tožnika o nedopustnem ravnanju toženca povzeti kot opustitev določenih varnostnih ukrepov (zapiranje vhodnih vrat, organiziranje varnostne službe) zaradi povečane nevarnosti dela nočnega receptorja zaradi hrambe večje količine denarja (večja nevarnost ropov). Tudi sodišče druge stopnje je za nedopustno ravnanje toženca ocenilo opustitev učinkovitih varnostnih ukrepov, prilagojenih tehničnemu napredku in obstoječim tehničnim možnostim, ki bi dogodke, v kakršnem je tožnik utrpel škodo, preprečili. Le takšno ravnanje bi bilo po mnenju sodišča druge stopnje ravnanje v skladu z merili dobrega strokovnjaka. Gre torej za očitek opustitve dolžnega ravnanja, katere posledica je bil nastanek škode. Ta očitek pravzaprav ni vezan na opustitev določenih ravnanj glede na naravo dejavnosti, ki jo opravlja toženec (gostinstvo), pač pa glede na dejstvo, da je toženec v sefu recepcije shranjeval večje količine denarja, zaradi česar je obstajala večja nevarnost ropov. Toženec naj bi tako opustil potrebne ukrepe za ustrezno varstvo svojih delavcev pri delu. V postopku namreč ni bilo sporno, da je toženec opravljal svojo dejavnost v skladu z Zakonom o gostinstvu in na njegovi podlagi sprejetimi pravilniki ter da so njegovi prostori bili opremljeni z vso po teh predpisih zahtevano opremo, ugotovljeno pa je bilo, da je moral toženec glede na kategorijo nastanitvenih gostinskih obratov recepcijsko službo zagotoviti tudi v nočnem času.

12. Temeljno načelo ZVZD je, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, ter izvajati take preventivne ukrepe, ki bodo zagotavljali večjo stopnjo varnosti pri delu (5. člen ZVZD). V ta namen se mora delodajalec med drugim izogibati tveganjem, ocenjevati tveganja, ki se jim je mogoče izogniti, prilagajati se tehničnemu napredku ter razvijati celovito varnostno politiko, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter dejavnike delovnega okolja (6. člen ZVZD). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče druge stopnje tožencu pravzaprav očita ravnanje v nasprotju z navedenimi določili ZVZD. Gre za temeljna načela, ki jih mora upoštevati vsak delodajalec. V vsakem konkretnem primeru pa je treba ugotoviti konkretno dejanje oziroma opustitev delodajalca, ki ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. 13. Eden od očitkov, ki naj bi kazali na protipravnost ravnanja toženca, je, da je hranil večje količine denarja v sefu v recepciji. Po stališču sodišča prve stopnje bi sicer toženec svoje poslovanje lahko organiziral drugače (tudi tako, kot to navaja tožnik), vendar pa konkretno ravnanje toženca ni bilo v nasprotju s predpisi ali s strokovnimi merili varstva pri delu. Tožnik je v pritožbi začel zatrjevati (in to ponavlja v odgovorih na reviziji), da je bila hramba denarja v nasprotju s Pravilnikom o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, ker toženec ni sprejel internega akta v skladu s tem pravilnikom, pravilnik pa bi po njegovem mnenju po pravilu iura novit curia moralo uporabiti sodišče samo ne glede na to, da sam nanj ni posebej opozoril. Pravilnik je določal pogoje in način vplačevanja s tolarsko gotovino za imetnike transakcijskih računov, ki so vpisani v poslovni register Republike Slovenije, ter merila za določanje in uporabo blagajniškega maksimuma. Vendar pa se v postopku pred sodiščem prve stopnje zaradi pomanjkanja ustreznih dejanskih trditev v tej smeri ni ugotavljalo, ali ima toženec sprejete ustrezne interne akte v skladu s tem pravilnikom in ali je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z njimi. Sicer pa zgolj med zatrjevanim dejstvom, da toženec ni sprejel ustreznega internega akta, in med nadaljnjim dogodkom (ropom) ter nastalo škodo ni videti nobene povezave oziroma vzročne zveze. Zgolj hramba (večje količine) denarja torej ne pomeni nedopustnega škodnega ravnanja toženca.

14. Kot osrednje sporno vprašanje se tako izkaže vprašanje, ali bi moral toženec glede na hrambo (večje količine) denarja ravnati preventivno in vnaprej z ustreznimi varnostnimi ukrepi tveganje nasilnih dejanj tretjih, s katerimi bi si želeli ta denar prilastiti, preprečiti. Ni bilo namreč ugotovljeno, da bi pri tožencu do podobnih dogodkov že prišlo, kar bi mu narekovalo ukrepanje zaradi izogibanja morebitnim ponovitvam.

15. Protipravnost v ravnanju toženca tožnik (njegovo tezo pa sprejema sodišče druge stopnje) vidi v opustitvi dolžnega ravnanja v smeri ustreznega poostrenega varovanja objekta (hotela) in ljudi. Neposrednega predpisa, ki bi tožencu nalagal ustrezne varnostne ukrepe, ni. Ali bi mu varnostne ukrepe kljub temu narekovala merila skrbnosti, je zato treba presojati upoštevajoč tudi predpise in merila o varovanju ljudi in premoženja. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV)(1) je v 59. členu določal, da je poseben varnostni razlog, zaradi katerega je gospodarska družba, samostojni podjetnik posameznik, zavod, državni organ in organizacija (zavezanec) dolžan organizirati službo varovanja, podan takrat, ko zavezanec opravlja dejavnost, pri kateri obstaja predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti oziroma povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali njihovo premoženje oziroma premoženje zavezanca, kateri so ti zavezanci, pa je določila vlada z uredbo. Vlada je uredbo izdala sicer šele po škodnem dogodku(2), vendar v njej kot zavezanca ni določila toženca niti ne kakšen drug subjekt, ki bi se ukvarjal s primerljivo dejavnostjo. Tudi v kasnejših spremembah uredbe noben s tožencem primerljiv subjekt ni bil določen kot zavezanec.(3) Zgolj poslovanje z gotovino in drugimi vrednostmi v tistem času tudi ni bil kriterij, ki bi posameznim subjektom narekoval obvezno organiziranje varovanja. Ta kriterij je kot razlog za obvezno varovanje določil šele nov Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV-1)(4) in kot mejni znesek določil 200.000 EUR (70. člen ZZasV-1). Navedeni, sicer po škodnem dogodku sprejeti predpisi, ki so glede na predpise, veljavne v času škodnega dogodka celo razširili krog zavezancev za obvezno zavarovanje, tako ne dajejo podlage za sklepanje, da bi tožencu bodisi dejavnost, ki jo opravlja, bodisi hramba denarja(5) narekovala posebno varovanje, zgolj splošne (abstraktne) nevarnosti ropa v hotelu pa tudi ni mogoče šteti za poseben varnostni razlog, zaradi katerega bi bilo treba organizirati službo varovanja. Hotel je vendarle gostinski obrat, v katerega je bilo treba zagotoviti nemoten vstop (potencialnih) gostov. Glede na to, da doslej podobnega dogodka ni bilo, pa tožencu tudi ni mogoče očitati opustitve predvidevanja tovrstnega tveganja in ukrepanja v smeri njegove preprečitve.

16. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da tožencu ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Reviziji tožencev torej sodišču druge stopnje utemeljeno očitata zmotno uporabo materialnega prava in napačno zapolnitev pravnega standarda profesionalne skrbnosti. Očitana opustitev dolžnega ravnanja namreč ne sega na področje dejavnosti, ki jo opravlja toženec (gostinstvo), zato njegovo ravnanje tudi ne predstavlja kršitev pravil stroke, torej pravil, ki so se oblikovala kot pravila na področju opravljanja gostinske dejavnosti. Vrhovno sodišče je tako ugodilo revizijama tožencev in sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnik tožencema povrniti njune potrebne pravdne stroške. Ker je sodišče druge stopnje odločitev o stroških sodišča prve stopnje razveljavilo, je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Kot izhaja iz sicer v tem delu razveljavljene sodbe prve stopnje, znašajo stroški toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje 131,90 EUR, medtem ko jih toženka ni priglasila. Pritožbeni stroški tožencema niso nastali, medtem jima mora tožnik povrniti nastale revizijske stroške (vsakemu za sestavo revizije 1050 točk, 20% DDV, sodno takso za predlog za dopustitev revizije 205,00 EUR in revizijo 410,00 EUR, toženec pa je priglasil še 2% materialnih stroškov).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 126/2003. Op. št. (2): Uredba o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 43/2008. Op. št. (3): Uredba o spremembi Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 16/2009, in Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja, Uradni list RS, št. 22/2010. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 17/2011. Op. št. (5): V postopku sicer ni bilo ugotovljeno, koliko denarja naj bi toženec hranil, iz navedb strank in podatkov priloženega kazenskega spisa pa izhaja, da ta znesek ni dosegal 100.000 EUR.