Jedro

Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega.

Presoja krivdne odgovornosti delodajalca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi polna odškodninska odgovornost tožene stranke v odločitvi o stroških pa se razveljavi.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo odškodnine v višini 24.000,00 EUR za škodo, ki mu je nastala na delovnem mestu zaradi ropa. Bil je napaden in telesno poškodovan.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je dokazala obstoj vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti. Delovno mesto receptorja, na katerem je v času škodnega dogodka delal tožnik, je nevarno, saj so bile podane okoliščine, ki so ga napravile nevarnega (redna hramba večje količine gotovine v sefu recepcije, neomejen dostop v hotel , neučinkovit in nedelujoč videonadzor ter odsotnost varnostnih služb). Razen tega prva toženka odgovarja tudi krivdno, ker je ravnala malomarno. Ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, še manj pa s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Sodišče prve stopnje je kot pričo zaslišalo mag. R. R., kljub izrecnemu nasprotovanju tožnika. Priča je poslovno povezana s prvo toženko, razen tega pa o okoliščinah konkretnega dogodka ni vedela povedati ničesar. Samo dejstvo, da se na tematiko spozna, še ni dovolj, da se nekoga zasliši kot pričo. Sodišče prve stopnje je s takim zaslišanjem kršilo določbe pravdnega postopka, saj se je oprlo na izpovedbo nekoga, ki o zadevi ne ve ničesar in ni zapriseženi sodni izvedenec ustrezne stroke, razen tega pa, je zaradi poslovnih vezi s prvo toženko, zainteresiran za izid postopka. Prva toženka je kršila osnovna načela previdnosti, osnovne predpise o ravnanju z gotovino ter delovnopravno zakonodajo. Kršila je tudi določila Pravilnika o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu, ker ni sprejela internega akta, ki ga ta predvideva. Zato je odgovorna za nastalo škodo tožniku. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik z mesta, kjer je bil v času ropa, slabši pregled ter da si je to mesto izbral v nasprotju z navodili delodajalca. Roparju tako namreč ni bil nič bolj izpostavljen. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na uporabna dovoljenja. Recepcija je občasno poslovala tudi kot casino ali bančni trezor, kar pa iz uporabnega dovoljenja ne izhaja.

Na pritožbo toženki nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje kot pričo zaslišalo mag. R. R., kljub izrecnemu nasprotovanju pritožnika, in s tem kršilo določbe pravdnega postopka, pritožbeno sodišče poudarja, da skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Navedbe pritožnika, da je sodišče sodbo oprlo na izpoved navedene priče, ne držijo, saj zaključki sodišča ne temeljijo na njeni izpovedbi. Izpovedbe te priče sodišče prve stopnje ni štelo za bistveno.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da gre v primeru poravnave z uslužbenci družbe P. d.d. za izvensodno poravnavo in ne za odločitev sodišča ter da v konkretnem primeru ta poravnava ni relevantna.

Pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar te kršitve v pritožbi ne konkretizira. Pritožbeno sodišče na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti in ga mora pritožnik vsebinsko konkretizirati. Splošno zatrjevanje njegovega obstoja ne zadošča. Pritožbeno sodišče zato pritožbenih trditev o obstoju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more upoštevati.

Drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Nevarna dejavnost je tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih (glej II Ips 415/2000). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo na recepciji samo po sebi ni nevarna dejavnost. Delo tožnika je obsegalo sprejemanje in odpravo gostov, oddajanje sob in občasno preštevanje denarja v sefu. Tako delo pa ni nevarno. Tožnik v pritožbi navaja, da bi se delo receptorja moralo obravnavati kot nevarno dejavnost, ker so bile podane okoliščine, ki so ga naredile nevarnega. Kljub obstoju okoliščin, kot so neučinkovit videonadzor, hramba večje količine denarja v sefu in neomejen dostop v hotel, tveganje za nastanek škode ni toliko večje od običajnega, da bi zadostovalo za opredelitev dela nočnega receptorja za nevarnega. Ker delo nočnega receptorja ni nevarna dejavnost, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, objektivna odgovornost prve toženke ne pride v poštev. Njeno morebitno odgovornost je zato treba presojati še po pravilih o krivdni odgovornosti.

Pravno podlago za krivdno odgovornost predstavlja določba 1. odstavka 131. člena v zvezi s 135. členom OZ. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno podane naslednje predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med ravnanjem in nastankom škode in odgovornost povzročitelja. Nastanek škode v konkretnem primeru ni sporen, po prepričanju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da ni podana protipravnost ravnanja prve toženke. Utemeljen je očitek pritožnika, da je prva toženka prekršila določbo 1. odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki delodajalcu nalaga, da mora zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavcev. Čeprav je prva toženka hotel, v katerem je tožnik opravljal delo nočnega receptorja, opremila z vso predpisano opremo po Zakonu o gostinstvu in Pravilniku o merilih in načinu kategorizacije nastanitvenih objektov, s tem protipravnost njenega ravnanja oziroma opustitev ni izključena. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prva toženka za varnost svojih zaposlenih ni poskrbela in ni storila vsega, da bi tožnikovo škodo preprečila. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je prvotoženka zagotovila pogoje za varnost in zdravje svojih delavcev, je treba izhajati iz določbe 6. člena OZ in upoštevati, da morajo udeleženci obligacijskih razmerij pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) delodajalcem nalaga, da izvajajo ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem, usposabljanjem delavcev, ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh (1. in 2. odstavek 5. člena ZVZD). V naslednjem členu ZVZD predpisuje, da delodajalec izvaja ukrepe za zagotavljanje varnosti tako, da kot temeljno načelo upošteva med drugim: izogibanje tveganjem, ocenjevanje tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti, obvladovanje tveganj pri njihovem viru, prilagajanje tehničnemu napredku in dajanje ustreznih navodil ter obvestil delavcem. Čeprav je napad oboroženega roparja zunanji, od toženk neodvisen dogodek, pa za prvo toženko ta dogodek ni bil nepričakovan in bi ga lahko tudi preprečila. Ropi v prodajalnah, hotelih in bencinskih servisih so v zadnjem času relativno pogosti. Z njimi je bila očitno seznanjena tudi prvotoženka, saj je zaposlenim delavcem dala navodila, kako v takih primerih ravnati. Prva toženka se je torej zavedala nevarnosti, da tudi v njihovem hotelu pride do roparskega napada in bi, da bi zadostila pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka, morala zagotoviti ustrezne preventivne ukrepe, da bi se takemu tveganju izognila. Varnostni ukrepi bi morali biti prilagojeni tehničnemu napredku in obstoječim tehničnim možnostim, da se pričakovana nevarnost prepreči. Tehnično varovanje, ki ga je prvotoženka imela, ni zadostovalo za učinkovito zmanjševanje možnosti nastanka škode in z njim prvotoženka varnih pogojev za delo svojim delavcem ni zagotovila. Delujoča videokamera nad recepcijskim pultom je služila zgolj identifikaciji storilca, ki je že vstopil v hotel, ni pa omogočala, da bi tožnik roparju vstop preprečil, niti v primeru, če bi stal za recepcijskim pultom ali bil v sobi ob njem. Glede na pričakovanost škodnega dogodka bi morala tožena stranka, da bi zadostila varnostnim kriterijem, tveganje preprečiti na učinkovitejši način, tako kot je ravnala kasneje, po obravnavanem škodnem dogodku. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da bi prva toženka, da bi ravnala v skladu s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, morala imeti takšen način vstopa v hotel, ki bi receptorju omogočil, da bi nezaželjenim osebam vstop preprečil. Ker prva toženka tako ni ravnala, je opustila dolžno skrbnost in s tem ravnala malomarno. Izkazana je tudi vzročna zveza med opustitvijo prvotoženke in tožniku nastalo škodo.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode in povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (1. odstavek 171. člena OZ). Trditveno in dokazno breme o predpostavkah za razbremenitev odgovornosti nosi odgovorna oseba. Da se odgovornosti razbremeni, mora odgovorna oseba dokazati, da je oškodovančevo neskrbno ravnanje prispevalo k nastanku škode oziroma, da je bila zaradi oškodovančevega ravnanja njegova škoda večja. Pritožnik pravilno opozarja, da tožnik na mestu, kjer se nahajal, roparju ni bil nič bolj izpostavljen, ko je ta že vstopil v hotel. Okoliščina, da je tožnik v času vstopa roparja v hotel sedel pri vhodu v hotel, ne predstavlja nedopustnega tožnikovega ravnanja, ki bi prispevalo k nastali mu škodi, saj z njo ni vzročno povezano. Tudi če bi tožnik stal za recepcijskim pultom ali bil v sobi pri pultu, ne bi mogel ravnati drugače in dogodka ne bi mogel preprečiti. Četudi bi tožnik roparja videl skozi zastekljena vhodna vrata mu namreč vstopa, glede na opremljenost hotela, ne bi mogel preprečiti. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je imel tožnik možnost vhodna vrata daljinsko zakleniti, ali da je imel pri recepcijskem pultu gumb, s katerim bi lahko poklical pomoč. V kolikor pa tožnik vrat ne bi mogel zakleniti na daljavo ali poklicati pomoči, se dogodek ne bi odvijal nič drugače, kot se je. Ropar bi vseeno lahko vstopil v hotel in ker je bil oborožen mu tožnik tega ni mogel preprečiti. Sicer pa je tožnik od delodajalca dobil navodilo, da se v primeru napada ne upira in je tožnik ravnal v skladu z delodajalčevim navodilom. Ker tožnik k nastanku škode ni prispeval, je prvotoženka polno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. S tem pa je podana tudi odškodninska odgovornost druge toženke, pri kateri je prvotoženka imela zavarovano odgovornost. Sodišče prve stopnje je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, materialno pravo v delu, ki se nanaša na obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, zmotno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje o podlagi tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj polne odškodninske odgovornosti obeh toženk (5. točka 358. člena ZPP). Posledično je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Ker bo končni uspeh pravdnih strank znan šele po koncu postopka je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (2. in 4. odstavek 156. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o višini tožbenega zahtevka in o stroških.