Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 24. 6. 2023 ob nezakonitem prehodu hrvaško - slovenske meje prijela slovenska policija. Dne 3. 7. 2023 je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je po narodnosti Berber, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. V Kraljevini Maroko (v nadaljevanju izvorna država, tudi Maroko) je dokončal nižjo štiriletno srednjo šolo, nazadnje je bil zaposlen v cirkusu. Izvorno državo je zapustil maja 2022, v Slovenijo je s Hrvaške nezakonito prišel po balkanski poti iz Turčije, želi si v Italijo.

3. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila dne 7. 8. 2023. Tožnik je takrat povedal, da je glavni razlog za odhod iz izvorne države ekonomska situacija v Maroku. Pri tem ga je vodila želja poiskati si bolje plačano zaposlitev, da bi lahko finančno pomagal svoji družini, konkretno svoji bolni materi. Zanikal je, da bi bil v Maroku ogrožen oziroma, da bi se mu tam kaj osebno zgodilo. Pojasnil je, da si je sprva želel v Belgijo, ker pa ima sedaj v Sloveniji zaposlitev, si želi ostati tu. Če bi se moral vrniti v izvorno državo bi se ubil, ker ne more gledati svoje matere kako trpi.

4. Tožnik v postopku ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), s katero bi nesporno izkazal svojo istovetnost. Iz povzetka vsebine osebnega razgovora izhaja, da je v Slovenijo sicer pripotoval s potnim listom, ki ga je nato v azilnem domu uničil. S tem je želel preprečiti, da bi ga vrnili v izvorno državo. Ker svojih osebnih podatkov in navedb o državljanstvu ni spreminjal, mu je tožena stranka verjela, da prihaja iz Maroka.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločilna dejstva glede slabe ekonomske situacije v Maroku in življenja v revščini so po njeni oceni nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je državo zapustil zaradi nizkih prihodkov in želje pomagati bolni materi, slaba ekonomska situacija pa ne more utemeljiti priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država ali tamkajšnje gospodarske družbe).

6. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik v Maroku imel dostop tako izobraževanja kot tudi do trga dela, kjer je za svoje delo prejemal plačilo, ki pa je bilo po njegovi subjektivni presoji prenizko. Ni navajal, da bi v Maroku kdaj zaprosil za kakršno koli pomoč ali pa, da bi bili osebno proti njemu usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Zato ni mogoče reči, da so mu bile tam trajno in sistematično kršene človekove pravice, njegovih izjav pa ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja. V postopku je izpostavljal zgolj sistemske pomanjkljivosti v Maroku, vendar ni izkazal, da je bil v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci te države.

7. Po njeni oceni tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tam tožnik ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, poleg tega pa tudi ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Zaključila je, da ni mogoče zaslediti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

_Povzetek navedb strank_

9. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek. Toženi stranki očita, da ni upoštevala njegovih navedb, da je izvorno državo zapustil zaradi razmer, v katerih kljub trudu ni mogel preživeti. Ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka, da je njegova družina v Maroku živela v najetem stanovanju, da so se veliko selili in da je njegova mati zbolela zaradi raka na dojkah. Oče mu je umrl. Da bi lahko finančno pomagal pomagal bolni materi, ni nadaljeval s šolanjem, temveč je pričel delati. Družina je bila tako revna, da so spali tudi na cesti. Če bi se moral vrniti v Maroko, bi bil tam brezdomec, bil bi življenjsko ogrožen. Toženi stranki očita, da ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Navaja, da zanj Maroko ni varna država, zaradi slabe ekonomske situacije se tam vrstijo vsakodnevni protesti, na demonstracijah je bilo že prisotno tudi nasilje, povečana je verjetnost terorističnih napadov. Glede na to meni, da se je tožena stranka pri utemeljevanju izpodbijane odločbe nepravilno sklicevala na prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 10. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodatno navaja, da v upravnem postopku tožnik ni nikoli omenil strahu zaradi možnega terorizma, čeprav mu je tožena stranka na osebnem razgovoru zastavila številna podvprašanja. Njegova navajanja glede revščine v tej zadevi niso pravno relevantna, tudi sicer pa tožnik ni navajal, da bi si v Maroku prizadeval poiskati kakršno koli pomoč. Poleg tega iz nobene njegove izjave ni razbrati, da Maroko zanj ne bi bil varna država. Po mnenju tožene stranke dejstvo, da tožnik ni bil seznanjen s konceptom varne izvorne države, ni vplivalo na vsebino izpodbijane odločbe. Tožnika je uradna oseba večkrat vprašala, če bi želel še sam kaj dodati, pa je to zanikal. In to kljub temu, da je bil ustrezno podučen, da mora odgovarjati natančno in navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih se ne želi vrniti v izvorno državo. Dalje je bil ustrezno podučen, da mora navesti vsa dejstva, ki utemeljujejo njegov strah ali resno škodo. S pomočjo uradne osebe se je imel tožnik priložnost izreči o vseh okoliščinah, ki so pomembne za priznanje mednarodne zaščite. Na osebnem razgovoru je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec, ki bi lahko izpostavil potencialne nejasnosti glede instituta varne izvorne države, vendar tega ni storil. _O sodni presoji_

11. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

14. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 15. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov. Na osebnem razgovoru je povedal, da je po osnovni šoli pričel delati, da bi pomagal bolni materi, očeta nima več. V Maroku je opravljal različna dela; delal je na gradbišču, v puščavi, nazadnje pa v cirkusu. Želel si je v Belgijo, saj je slišal, da je tam mogoče dobiti dobro plačano delo. Zaposlen je tudi njegov brat, ki pomaga materi, njegova sestra se je po poroki odselila k možu. Dejal je, da je mati zbolela zaradi raka na dojkah, še vedno pa dela kot čistilka pri drugih. Sodišče ugotavlja, da je tožnik nekaj denarja, ki ga je zaslužil v izvorni državi tudi privarčeval, prihranke pa, glede na svojo izpoved na naroku, namenil za plačilo stroškov za pot v Evropo (nekaj denarja za pot naj bi mu dal tudi brat).

18. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Na osebnem razgovoru je izjavil, da v Maroku ni bil ogrožen, da se mu tam osebno ni zgodilo nič. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.8

19. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.9 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.10 To pomeni, da četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.11 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

20. Prepozno; šele na naroku za glavno obravnavo je tožnik navedel, da naj bi Maroko zapustil tudi zaradi rasnega razlikovanja. Na vprašanje zakaj to okoliščino navaja šele sedaj (ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru je ni omenil), je neprepričljivo dejal, da jo je omenil že s tem, ko je povedal, da je Berber.

21. Po presoji sodišča zgolj z navedbo svoje narodnosti tožnik ni v zadostni meri konkretiziral trditve, da je bil v Maroku kot Berber deležen rasnega razlikovanja. Njegova trditev, da kot Berber ni dobil dela, pa sodišča ni prepričala, saj je iz drugih tožnikovih izjav razvidno, da je v izvorni državi opravljal različna plačana dela (npr. na gradbišču, v puščavi, v cirkusu).

22. Ob tem sodišče pripominja, da tožnikovih izjav o slabi ekonomski situaciji v izvorni državi, ki naj ne bi omogočala dostojnega preživetja, ni mogoče šteti kot verodostojnih. Kot že ugotovljeno, je tožnik uspel nekaj denarja v Maroku tudi privarčevati, hkrati pa iz njegovih izjav ne izhaja, da bi zaradi slabe finančne situacije ali kakšnih drugih okoliščin v Maroku zaprosil za kakšno pomoč, pa le-te ne bi prejel. 23. Odločitev tožene stranke temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik toženi stranki v tem delu očita, da je zagrešila kršitev pravil postopka, ker ga predhodno ni seznanila, da je Maroko določen kot varna izvorna država in mu ni dala možnosti, da se izjavi o tem, ali je zanj osebno Maroko varna izvorna država.

24. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 sprejelo stališče, da je tožena stranka že v okviru razlage načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države14. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.

25. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo potrdila, da tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila, da bo v njegovem primeru uporabila koncept varne izvorne države. Zato je bila v delu, ki se nanaša na presojo prošnje po drugi alineji 52. člena ZMZ-1, podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Vendar ugotovljena kršitev na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, ker izpodbijana odločitev ni utemeljena izključno na drugi alineji 52. člena ZMZ-1. 26. V skladu s peto alinejo prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 namreč pristojni organ z odločbo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. To pomeni, da za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje obstoj enega od taksativno naštetih razlogov iz 52. člena ZMZ-1.15 V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena že na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 9 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 10 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 13 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 14 13. točka obrazložitve. Enako stališče je sprejelo tudi Upravno sodišče v zadevah I U 2230/2018 z dne 9. 11. 2018 in I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017. 15 Enako stališče je sprejelo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 v 11. točki obrazložitve.