Jedro

Pritožnik je s trditvami o slabih ekonomskih razmerah (revščini) v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Zato na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-3652/2023/5 (1222-14) z dne 15. 9. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu za prostovoljni odhod določila 10 dnevni rok, v katerem mora zapustiti območja Republike Slovenije, držav članic Evropske Unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Hkrati je odločila, da če tožnik v postavljenem roku ne bo zapustil teh območij, se ga z njih odstrani in se mu določi prepoved vstopa nanje za obdobje enega leta.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 52. člena ZMZ-1. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

6. V zvezi s prvim razlogom pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da v izvorni državi ni zaslužil dovolj za preživetje, kljub temu, da se je trudil in delal že od otroštva. Če bi ostal v Maroku bi bil brezdomec in tudi njegova družina bi bila na cesti. Očeta nima več, mama je zbolela za rakom, ne more ji priskrbeti zdravil. V Maroku se počuti življenjsko ogroženega, država ljudem v stiski ne pomaga. Prav tako zanj in njegovo družino ni varna država. Protesti zaradi politične in ekonomske situacije se odvijajo po vsej državi, obstaja grožnja zaradi terorističnega napada. Vrnitev v Maroko bi zanj predstavljala grožnjo po izgubi življenja in smrti od lakote ter slabih razmer pri življenju na ulici, brez sredstev za življenje.

7. Ti pritožbeni ugovori ne morejo biti uspešni. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o slabih ekonomskih razmerah (revščini) v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.1 Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so neutemeljene pritožbene trditve, da se pritožnik v matično državo ne more vrniti tudi iz varnostnih razlogov, vendar o njih pred toženko ni govoril, ker ga ni podučila, da je to zanj pomembno. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirana z njegovimi navedbami.

9. Drugačne odločitve ne more utemeljiti niti v pritožbi ponovljena tožbena trditev o možnem terorizmu, saj to zgolj posplošeno trditev utemeljuje le na pritožnikovih domnevah oziroma predvidevanjih, kaj bi se lahko zgodilo. Poleg tega kaj takega pritožnik ni navajal ne v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, kot tudi ne na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Celo na izrecno vprašanje njegove pooblaščenke, zakaj se ne počuti varnega v Maroku, ni navajal okoliščin v zvezi s terorizmom.

10. Po navedenem so torej pritožbeni očitki, ki se nanašajo na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, neutemeljeni.

11. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Zato na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni.

12. Pritožnik je Vrhovnemu sodišču v pritožbi predlagal tudi, naj toženki naloži v plačilo stroške postopka. Ker s pritožbo ni uspel, mora svoje stroške pritožbenega postopka trpeti sam (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker pa svojih stroškov ni priglasil, je odločitev o njih odpadla.

13. Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Tako npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015.