Jedro

Zakon ne določa, da bi v primeru koristnosti sklepa za družbo delničar moral glasovati za določen sklep, temveč delničarjem prepušča avtonomno odločitev, za katero ni pomembno, ali je tudi racionalna.

Škodni dogodek predstavlja to, da je bila Pogodba sklenjena brez vnaprejšnje ekonomske ocene in brez soglasja skupščine delničarjev, pri čemer ni bila vezana na odložni ali razvezni pogoj, mnenji pa sta bili zahtevani šele po sklenitvi pogodbe, ko so za izdelavo mnenj in ocen že poskrbeli tudi delničarji.

Mnenja že po logiki stvari niso bila naročena zato, da bi se uprava in nadzorni svet prepričala o koristnosti posla in potrebnosti soglasja skupščine, kar bi bilo odgovorno in skrbno ravnanje tako uprave kot nadzornega sveta. V fazi po sklenitvi Pogodbe so bila ta mnenja lahko namenjena le opravičevanju že sprejete odločitve, za interese družbe so bili brez pomena, bilo pa so v prid le opravičevanju odločitve uprave in nadzornega sveta za sklenitev Pogodbe.

Četrti toženec je bil tisti, ki je najprej nasprotoval, da je nadzorni svet imenoval prvega toženca za direktorja, nasprotoval je sklenitvi Pogodbe, opozarjal je na to, da bi za sklenitev pogodbe potrebovali soglasje skupščine, opozarjal je, da bi že pred odločanjem o sklenitvi pogodbe potrebovali ekspertizo ekonomske smotrnosti sklenitve Pogodbe. S tem si je prizadeval za pravilno in zakonito odločanje in nadzor, hotel je ravnati po pravi poti, vendar pa bi moral reagirati prej in narediti več.

Izrek

I. Pritožba prvega toženca, druge in tretje toženke se v delu, ki se nanaša na izpodbijane prve odstavke 1., 2. in 3. točke I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi četrtega toženca se v delu, ki se nanaša na izpodbijani prvi odstavek 4. točke I. točke sodbe sodišča prve stopnje, delno ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper četrtega toženca zavrne še za 21.624,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.800,00 EUR za čas od 18.5.2008 do plačila, od zneska 3.600,00 EUR za čas od 1.6.2008 do plačila in od zneska 1.224,00 EUR za čas od 13.5.2008 do plačila.

V preostalem izpodbijanem delu prvega odstavka 4. točke I. točke sodbe sodišča prve stopnje se pritožba četrtega toženca zavrne in se izpodbijana sodba v tej točki potrdi v delu, v katerem je četrtemu tožencu naloženo, da je dolžen solidarno z ostalimi toženci plačati tožeči stranki 14.436,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.200,00 EUR za čas od 18.5.2008 do plačila, od zneska 5.400,00 EUR za čas od 1.6.2008 do plačila in od zneska 1.836,00 EUR za čas od 13.5.2008 do plačila.

III. V preostalem (stroškovnem) delu se pritožbama delno ugodi in se II. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da so prvi toženec, druga in tretja toženka tožeči stranki solidarno dolžni povrniti pravdne stroške v znesku 3.677,52 EUR, četrti toženec je solidarno z njimi dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 908,05 EUR, tožeča stranka pa je dolžna četrtemu tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.799,46 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v preostalem delu pa se pritožbi zoper II. točko izreka zavrneta in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

IV. Prvi trije toženci in tožeča stranka sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti četrtemu tožencu njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 1.155,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati tožeči stranki 60.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek v višini 4.944,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (točka I.1.), da je druga toženka dolžna solidarno s prvim tožencem plačati tožeči stranki 48.696,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek glede 16.944,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (točka I.2.), da je tretja toženka dolžna solidarno s prvim tožencem in drugo toženko plačati tožeči stranki 48.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek glede 17.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (točka I.3.), in da je četrti toženec dolžen solidarno s prvim tožencem ter drugo in tretjo toženko plačati tožeči stranki 36.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek glede 29.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo. Vsem tožencem pa je naložilo tudi, da so solidarno dolžni povrniti tožeči stroške v znesku 7.075,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili toženci.

3. Prvi toženec, druga in tretja toženka so se pritožili iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del 1., 2. in 3. točke I. točke izreka sodbe (gre za prve odstavke teh točk) ter zoper II. točko izreka sodbe (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili so tudi pritožbene stroške.

4. Četrti toženec se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov zoper ugodilni del 4. točke I. točke izreka sodbe (prvi odstavek te točke) ter zoper II. točko izreka sodbe (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi prvih treh tožencev

7. Za veljavnost pogodbe, s katero se delniška družba zaveže prenesti najmanj 25 % premoženja družbe, pri čemer ne gre za prenos po drugih določbah tega zakona o statusnih preoblikovanjih, je potreben sklep skupščine, sprejet z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala (1. odstavek 330. člena v zvezi z 2. odstavkom 329. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. 42/2006 in 60/2006 – popravek (spremembe in dopolnitve so bile sprejete po dejanjih, ki se tu obravnavajo, zato jih višje sodišče ni upoštevalo), v nadaljevanju ZGD-1). Zakon ne določa, da bi v primeru koristnosti sklepa za družbo delničar moral glasovati za določen sklep, temveč delničarjem prepušča avtonomno odločitev, za katero ni pomembno, ali je tudi racionalna. V obravnavani zadevi tožeča stranka povsem jasno vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala, ker toženci niso spoštovali tega določila in je tožeča stranka sklenila Pogodbo o opravljanju storitev z družbo V. d.d. (v nadaljevanju Pogodba), prvotoženec pa je želel tudi preprečiti skupščino, sklicano na zahtevo delničarjev. Pri tem je tožeča stranka jasno navedla, da so ji zaradi ravnanja tožencev nastali vtoževani stroški mnenj in varovanja, ti stroški pa niso bili v korist družbe, temveč tožencev. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru te trditvene podlage in ni odločalo na podlagi dejstev, ki jih tožeča stranka ne bi navedla.

8. Glede na to, da tožeča stranka ne vtožuje povračila škode, ki bi ji nastala zaradi škodljivosti pogodbe, se sodišče prve stopnje povsem upravičeno ni ukvarjalo s trditvami tožencev, da je bila ta pogodba koristna za tožečo stranko. Prav tako je tudi nepomembno za odločitev, kaj je delala (ali ni delala) prejšnja uprava (B. K.) in kako se je mudilo. Sodišče prve stopnje ima prav, ko zaključuje, da bi toženci morali poskrbeti za soglasje skupščine, Pogodba pa bi glede na določilo 330. člena ZGD-1 smela biti sklenjena pod odložnim pogojem, da bo skupščina delničarjev dala soglasje zanjo, oziroma pod razveznim pogojem, če skupščina soglasja ne bi dala. To povsem jasno izhaja že iz zgoraj navedenih določil zakona, ki predpisuje soglasje delničarjev za tako pogodbo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi morali toženci za mnenja, ki so bila naročena in izdelana šele po sklenitvi Pogodbe, poskrbeti že pred podpisom pogodbe. Člani nadzornega sveta bi ob skrbnem izvajanju svojih pristojnosti morali prvotoženca na to pozvati pred izdajo soglasja k sklenitvi Pogodbe, prvotoženec pa bi že tako ali tako moral poskrbeti vsaj za ekonomsko analizo posla že pred sklenitvijo pogodbe. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je bila skupščina za dne 4.2.2008 sklicana na zahtevo delničarjev, na njej pa naj bi se razpravljalo o soglasju ali nesoglasju k Pogodbi. To po prepričanju višjega sodišča kaže na to, da toženci sploh niso imeli namena predložiti pogodbe v soglasje skupščini, saj v tej smeri niso ukrenili ničesar (na potrebo po tem je opozoril le četrti toženec, katerega pritožba pa se v tem delu ne obravnava).

9. Šele po zahtevi delničarjev za sklic skupščine so se tako prvotoženec kot ostali toženci, člani nadzornega sveta, odločili, da bodo priskrbeli mnenja – mnenje Inštituta X in finančno analizo Y. Ta mnenja tako že po logiki stvari niso bila naročena zato, da bi se uprava in nadzorni svet prepričala o koristnosti posla in potrebnosti soglasja skupščine (potreba po soglasju že tako ali tako izhaja iz zakona), kar bi bilo odgovorno in skrbno ravnanje tako uprave kot nadzornega sveta. V fazi po sklenitvi Pogodbe so bila ta mnenja lahko namenjena le opravičevanju že sprejete odločitve, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili mnenji brez pomena za interese družbe, temveč sta bili le v prid opravičevanju odločitve uprave in nadzornega sveta za sklenitev Pogodbe. Ob tem ni nepomembno, da je bila odločitev za pridobitev teh mnenj sprejeta šele po tem, ko so toženci izvedeli, da so delničarji že naročili izdelavo mnenj. Ti stroški so bili tako tožeči stranki povzročeni brez potrebe, za izdelavo mnenj v tej fazi ni imela interesa, z njihovim plačilom pa se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke v tem znesku. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, za kakšno škodo gre, taka škoda pa predstavlja navadno škodo iz 132. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), do povračila katere ima oškodovanec pravico v skladu s 1. odstavkom 168. člena OZ. Člani organa vodenja ali nadzora pa so solidarno odgovorni za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2. odstavek 263. člena ZGD-1).

10. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi povsem jasno razvidno, kaj predstavlja škodni dogodek. Samo mnenje seveda ni škodni dogodek, pomembna tudi ni pravilnost mnenja. Škodni dogodek predstavlja to, da je bila Pogodba sklenjena brez vnaprejšnje ekonomske ocene in brez soglasja skupščine delničarjev, pri čemer ni bila vezana na odložni ali razvezni pogoj, mnenji pa sta bili zahtevani šele po sklenitvi pogodbe, ko so za izdelavo mnenj in ocen že poskrbeli tudi delničarji.

11. S tem je bila torej tožeči stranki povzročena škoda, zato so jo prvi trije toženci dolžni povrniti, niso pa dokazali, da bi ta škoda nastala brez njihove krivde oziroma da so vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti. S tem je izpolnjen dejanski stan iz 131. člena OZ in 263. člena ZGD-1. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da pritožba ne uveljavlja, da bi bil morda kdo od teh tožencev ekskulpiran glede posamezne od teh škod, temveč argumente za vse tri tožence navaja skupno, zato je tako tudi višje sodišče odgovorilo na navedbe iz pritožbe.

12. Zaradi ravnanj tožencev se je skupščina delničarjev tudi odločila za izvedbo revizije zaradi preveritve vodenja poslov družbe v zvezi s to pogodbo. Ni dvoma, da mora stroške za tako revizijo izvajalcu plačati družba, kar pa še ne pomeni, da ji plačilo teh stroškov ne more predstavljati škode. Potrebo po tej reviziji, v zvezi s katero so nastali tudi stroški cenitve zemljišč, so povzročila ravnanja prvega toženca in neskrbnega nadzora članov nadzornega sveta, kar je povsem jasno obrazloženo v izpodbijani sodbi. S tem pa je prišlo do neupravičenega zmanjšanja premoženja tožeče stranke, to škodo pa morajo (glede na svojo odgovornost za posamezna dejanja) toženci povrniti. Prav tako je sodišče prve stopnje jasno in popolno obrazložilo, zakaj morajo toženci (prvi toženec in druga toženka) povrniti stroške varovanja za dan skupščine, ki jo je želel prvi toženec preklicati. Tem razlogom niti ni kaj dodati. Tudi s tem je tožeči stranki nastala škoda, ki jo morata prva dva toženca povrniti. Izpodbijana sodba je zato pravilna tudi v tem delu.

13. Pritožba uveljavlja tudi kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa teh kršitev ne konkretizira. Navedbe, da se sodišče ni opredelilo do izpovedb strank in prič, zakaj in v katerem delu jih je ocenilo za verodostojne, da se ni opredelilo do obsežne listinske dokumentacije in da je iz elektronske korespondence razvidno, da so bili lastniki družbe o vsem redno in pravočasno obveščeni, tudi če bi bile resnične, ne bi mogle predstavljati absolutne bistvene kršitve iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. Tožeča stranka ima prav, ko odgovarja, da bi toženci morali konkretizirati svoje očitke, morali bi točno navesti dokaz, ki naj bi kazal drugače, kot pa je glede relevantnega dejanskega stanja ugotovilo sodišče prve stopnje, pojasniti pa bi tudi morali, kako naj bi te kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (primerjaj 1. odstavek 339. člena ZPP). višje sodišče pri tem opozarja, da ni pravno relevantno, ali so bili delničarji o vsem redno in pravočasno obveščeni; potrebno bi bilo ravnanje v smeri pridobitve soglasja delničarjev, za kar pa do sklenitve Pogodbe ni bilo poskrbljeno, prav tako pa pred sklenitvijo Pogodbe niso bila pridobljena ustrezna mnenja in analize posla. Sodišče prve stopnje pa se je opredelilo do vseh dokazov, ki so bili pomembni za odločitev.

14. Višje sodišče torej ni našlo kršitev, na katere se sklicuje pritožba, prav tako pa tudi ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo glede ugodilnega dela sodbe glede teh tožencev (1. odstavki 1., 2. in 3. točke I. točke izreka sodbe) zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pritožba pa je delno utemeljena glede odmere stroškov tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi jasno navedlo, katere stroške je priznalo tožeči stranki, zato je njegovo odločitev vsekakor mogoče preizkusiti. Pri tem je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) višina stroškov odvisna od vrednosti spornega predmeta, ne pa od zapletenosti postopka (3. in 12. člen ZOdvT in 3. del tarife, ki je priloga ZOdvT). Pri tem pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške pristopov na naroke. V skladu z ZOdvT namreč odvetniku pripada le nagrada za narok v enkratnem znesku, ne glede na to, koliko narokov je bilo dejansko opravljenih (primerjaj 2. odstavek 14. člena ZOdvT). Sodišče prve stopnje je pravilno določilo vrednost nagrade glede na vrednost spornega predmeta, tako da nagrada za postopek znaša 1.023,10 EUR, nagrada za narok 944,00 EUR, DDV 393,42 EUR, sodna taksa za postopek pa 1.317,00 EUR, skupaj torej 3.677,52 EUR. V tem delu je tako višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je prvim trem tožencem naložilo v plačilo stroške le v taki višini (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi četrtega toženca

16. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da se ta toženec pritožuje zoper celotno sodbo. Res ni navedel, zoper katere točke izreka sodbe se pritožuje, vendar pa je povsem jasno, in to z zneski, navedel del sodbe, zoper katerega se pritožuje, in da se pritožuje v delu, v katerem je njemu naloženo plačilo.

17. Pritožba nima prav, ko trdi, da so navedbe tožeče stranke pavšalne in nekonkretizirane. Tožeča stranka je navedla vse potrebne trditve, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek in jih ustrezno obrazložila.

18. Trditve, da je ta toženec dal soglasje za mnenje o ekonomski upravičenosti posla, ki ga je izdelal Y, zaradi izvajanja nadzora nad upravo, in da je soglašal le s stroški v zvezi s tem do višine 10.000,00 EUR, predstavljajo pritožbene novote, kot to trdi tudi tožeča stranka, prav tako pritožbene novote predstavlja navedba, da se je s sklepi seje nadzornega sveta seznanil šele s sklicem seje nadzornega sveta za dne 14.12.2007. Pri tem pa toženec ni pojasnil, zakaj teh trditev ne bi mogel navesti že prej. Zato višje sodišče teh navedb ni upoštevalo (337. člen ZPP).

19. Glede ekspertize Y tudi za tega toženca velja, kar je navedeno v obrazložitvi te sodbe glede preostalih tožencev. Tudi če toženec ni soglašal s sklenitvijo Pogodbe, pa je vseeno glasoval za izvedbo te ekspertize, ki po sklenitvi Pogodbe ni mogla biti v interesu družbe, zato je tudi on odgovoren za povračilo te škode, vendar pa ne v celoti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

20. Glede stroškov revizije poslov (skupaj s stroški cenitve zemljišč) tudi za tega toženca velja enako, kot je višje sodišče obrazložilo zgoraj glede prvih treh tožencev (v 12. točki obrazložitve te sodbe). Pri tem so predmet revizije ravnanja vseh funkcionarjev družbe (primerjaj 318. člen ZGD-1), saj mora na upravo s svojim delovanjem vplivati tudi nadzorni svet, ki upravo nadzira (281. člen ZGD-1). Iz sklepa skupščine z dne 4.2.2008 pa tako ali tako ne izhajajo razlogi za odločitev za revizijo.

21. Glede stopnje odgovornosti četrtega toženca (glede revizije poslov) je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, zakaj je odločilo, da je odgovoren do 50 %, glede stroškov ekspertize Y pa je tudi obrazložilo, zakaj je po njegovi oceni za te stroške četrti toženec v celoti odgovoren. Višje sodišče se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se v večjem deležu četrti toženec ni uspel ekskulpirati odgovornosti za škodo in da je v celoti odgovoren za stroške ekspertize Y. Ravno on je bil tisti, ki je najprej nasprotoval, da je nadzorni svet imenoval prvega toženca za direktorja, nasprotoval je sklenitvi Pogodbe z V., opozarjal je na to, da bi za sklenitev pogodbe potrebovali soglasje skupščine, opozarjal je, da bi že pred odločanjem o sklenitvi pogodbe potrebovali ekspertizo ekonomske smotrnosti sklenitve Pogodbe. S tem si je prizadeval za pravilno in zakonito odločanje in nadzor, hotel je ravnati po pravi poti, vendar pa bi moral reagirati prej in narediti več. Kot član nadzornega sveta bi moral zahtevati od nadzornega sveta, da skliče skupščino, ali pa vsaj predlagati izdajo sklepa, s katerim bi nadzorni svet to naložil upravi, prav tako bi moral zaradi odsotnosti na seji z dne 5.10.2007 nemudoma poskrbeti za to, da bi se seznanil s potekom seje in sprejetimi sklepi. Po oceni višjega sodišča je zato četrti toženec soprispeval k nastanku škode v višini 30 %, kolikor tudi znaša njegova odgovornost. 22. Višje sodišče še poudarja, da pred pritožbo četrti toženec tudi ni navajal, da bi bil glede na številčnost odgovornih oseb odgovoren le do 33,3 % ali celo manj. Taka delitev pa po oceni višjega sodišča tudi ni primerna. Glede na 2. odstavek 263. člena ZGD-1 so namreč v razmerju do tožeče stranke toženci solidarno odgovorni, nikakršne podlage pa ni, da bi se ta odgovornost matematično razdelila glede na število odgovornih oseb. To je lahko pomembno le v morebitnih regresnih zahtevkih med odgovornimi osebami.

23. Glede na navedeno je tako višje sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v prvem odstavku 4. točke I. točke izreka glede tega toženca tako, da je sedaj od vsake škode, za katero je podana njegova odgovornost, dolžan solidarno z ostalimi toženci plačati 30 % posamezne škode. Glede ekspertize Y (strošek v višini 24.000,00 EUR) je tako dolžan plačati 7.200,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18.5.2008 do plačila, glede stroškov posebne revizije (strošek v višini 18.000,00 EUR) 5.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1.6.2008 do plačila in glede cenitve nepremičnin (strošek v višini 6.120,00 EUR) 1.836,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 13.5.2008 do plačila, skupaj torej 14.436,00 EUR z zamudnimi obrestmi – v tem delu je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj mu je bilo plačilo do tega zneska utemeljeno naloženo; v preostalem delu pa je izpodbijani prvi odstavek 4. točke I. točke sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (poleg že z neizpodbijanim drugim odstavkom 4. točke I. točke sodbe zavrnjenega dela zahtevka) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper njega še glede plačila 21.624,00 EUR z zamudnimi obrestmi (1. odstavek 351. člena ZPP). Pri tem višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

24. Prav pa ima pritožba v delu, ko navaja, da toženec ni dolžan solidarno nositi vseh stroškov tožeče stranke. Če je toženec solidarno odgovoren le za delno plačilo odškodnine, mora v skladu s 161. členom ZPP solidarno nositi le tak delež stroškov od pravilno odmerjenih 3.677,52 EUR stroškov. Glede njega tudi ni mogoče upoštevati pravila, da tožeča stranka zoper njega ni uspela le z neznatnim delom svojega zahtevka, v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški, temveč je o povračilu stroškov treba odločiti glede na uspeh tožeče stranke in četrtega toženca (154. člen ZPP). Glede na celotni zahtevek (65.640,00 EUR) je zoper njega ugodeno zahtevku za plačilo 14.436,00 EUR, kar pomeni, da je tožeča stranka zoper njega uspela glede 22 %, on pa je uspel 78 %.

25. Glede na navedeno je četrti toženec dolžen solidarno z ostalimi toženci povrniti tožeči stranki njene stroške v višini 908,05 EUR (22 % od 3.677,52 EUR). Zato je višje sodišče pritožbi v tem delu delno ugodilo in sklep o stroških spremenilo tako, da je temu tožencu naložilo v solidarno plačilo le stroške do te višine (3. točka 365. člena ZPP).

26. Višje sodišče pa je odmerilo tudi njegove stroške v zvezi s postopkom na prvi stopnji. Priznalo mu je nagrado za postopek v višini 958,10 EUR, nagrado za narok 944,40 EUR (le za en narok, kar je obrazloženo že v 15. točki obrazložitve te sodbe in velja tudi za tega toženca), materialni stroški v višini 20,00 EUR in 20 % DDV v znesku 384,50 EUR, skupaj torej 2.307,00 EUR. Glede na uspeh mu gre povračilo teh stroškov v znesku 1.799,46 EUR. Ker so to le njegovi stroški, stroške tožeče stranke pa je ta toženec dolžan povrniti solidarno z drugimi toženci, je višje sodišče ocenilo, da ni primerno, da bi v skladu s siceršnjo sodno prakso že samo izvedlo pobotanje, temveč bosta to storili pravdni stranki.

Stroški pritožbenega postopka

27. Pritožba prvih treh tožencev glede glavne stvari ni utemeljena, zato morajo ti toženci na podlagi 151., 154., 155. in 165. člena ZPP sami nositi stroške pritožbenega postopka. Četrti toženec pa je delno uspel s pritožbo glede glavne stvari, pri čemer je sedaj odločeno da mora plačati 14.436,00 EUR, glede razlike do prvotno dosojenih 36.060,00 EUR, torej glede plačila 21.624,00 EUR, pa je tako uspel – njegov pritožbeni uspeh je 60 %, zato je na podlagi 151., 154., 155. in 165. člena ZPP upravičen do takega deleža povračila stroškov. Nagrada za postopek glede na vrednost zahtevka, ki se izpodbija s pritožbo (36.060,00 EUR), znaša 942,40 EUR, 20 % DDV 188,48 EUR in sodna taksa za pritožbo 795,00 EUR, skupaj torej 1.925,88 EUR. Glede na uspeh je četrti toženec upravičen do povračila pritožbenih stroškov v višini 1.155,53 EUR.

28. Stroški vložitve odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP, zato je višje sodišče odločilo, da tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).