Jedro

S prijavo terjatve v stečajno maso upniki uveljavljajo oz. izkazujejo svoj pravni in dejanski interes nad tem, da bi bila njihova terjatev (vsaj delno) poplačana. Posledica opustitve prijave terjatve je zakonska domneva, da upnik nima interesa za poplačilo le-te oz., da je iz določenih razlogov za poplačilo nezainteresiran.

V obojestransko odplačnih (vzajemnih) pogodbah nastopata obe pogodbeni stranki na strani upnika in na strani dolžnika: drug proti drugemu sta hkrati upnik in dolžnik. To so tiste pogodbe, ki so odplačne in obojestransko obvezne, zanje pa je značilno, da obveznost ene stranke brez obveznosti druge stranke ne more niti nastati niti se izpolniti. Če ZPPSL v 120. členu ne bi izključeval (tudi) pobota za terjatve iz obojestransko odplačnih pogodb, bi obveznosti iz teh pogodb na ta način prenehale (po 117. členu ZPPSL), upniki bi bili poplačani v celoti in tako privilegirani nasproti ostalim upnikom stečajne mase. Tak položaj privilegiranih upnikov pa je v nasprotju s temeljnim načelom stečajnega postopka o enakem položaju upnikov ob le zakonsko predvidenih izjemah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 25.11.1996 naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, s sklepom z dne 16.12.1996 pa popravilo prej navedeni sklep tako, da je dodatno izreklo, da se glede glavne stvari tožba v tej zadevi zavrže. Sodišče druge stopnje je pritožbo zoper citirana sklepa zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka je vložila pravočasno in dovoljeno revizijo zoper navedene odločitve sodišč prve in druge stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sklepov in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da sklep o tem, da tožnika nista bila napotena na pravdo, ampak je bil izdan sklep o zavrženju njune terjatve, nima odločilnega pomena, ker zoper toženo stranko itak teče ta pravda. Tožnik je bil v času, ko je potekel rok za priglasitev terjatve, v bolnišnici in v stanju, ko ni mogel urejati svojih pravnih zadev, kar je tožeča stranka obrazložila v pritožbi in naknadno predložila dokazila k temu. Pritožbeno sodišče o njuni pritožbeni navedbi ni povedalo ničesar. Tožnika se sklicujeta na 120. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji Ur.l. RS, št. 67/1993, ki navaja, da začetek stečajnega postopka nima pravnih posledic za terjatve stečajnega upnika, ki izvirajo iz obojestransko odplačne pogodbe, če niti stečajni dolžnik niti stečajni upnik nista izpolnila obveznosti iz te pogodbe ali obveznosti iz te pogodbe nobeden od njiju ni v celoti izpolnil. V pričujočem primeru gre za obojestransko odplačno pogodbo, torej vzajemno pogodbo, ki je tožena stranka, sedaj stečajni dolžnik, ni izpolnila. Prav tako je v celoti nista izpolnila tožnika, kajti iz razloga, ker jima tožena stranka stanovanja ni predala, kupnine nista poravnala v celoti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih in ko jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožeča stranka sicer formalno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne pove pa, v čem naj bi ta bila. Če vidi takšno kršitev v tem, da drugostopenjsko sodišče ni v svojem sklepu nič zapisalo o potrdilu o zdravstvenem stanju tožnika, ki je bilo predloženo dopolnitvi pritožbe, je potrebno poudariti, da je bila le-ta prepozna. Ne glede na to pa je drugostopenjsko sodišče opozorilo tožečo stranko, da v stečajnem postopku ni niti vrnitve v prejšnje stanje niti obnove postopka. Sodišče druge stopnje torej ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Prvi odstavek 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97) določa, da upniki morajo prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. V 4. odst. istega člena pa je nadalje določeno, da se za terjatve, o katerih je pravdni postopek v teku, v prijavi navede še sodišče, pred katerim je pravdni postopek v teku, in označba spisa. Iz citiranih zakonskih določil jasno izhaja, da je prijava terjatve v stečajno maso obligatorne narave ne glede na to, če je pravdni postopek že v teku. S prijavo namreč upniki uveljavljajo oz. izkazujejo svoj pravni in dejanski interes nad tem, da bi bila njihova terjatev (vsaj delno) poplačana. Posledica opustitve prijave terjatve je zakonska domneva, da upnik nima interesa za poplačilo le-te oz., da je iz določenih razlogov za poplačilo nezainteresiran. Kot je to že opozorilo drugostopenjsko sodišče, v stečajnem postopku ni vrnitve v prejšnje stanje in obnove postopka, rok za prijavo terjatve v stečajno maso je prekluziven - ni ga mogoče podaljšati. Še kako je pomemben sklep o zavrženju terjatve tožnikov v stečajnem postopku, saj je z njim sodišče ugotovilo, da tožnika nista izkazala svojega interesa za poplačilo, ko sta svojo terjatev do stečajne mase prijavila prepozno.

Tožeča stranka vsebinsko pravilno povzema določilo 120. člena ZPPSL, vendar ga hoče napačno uporabiti ob ugotovljenem dejanskem stanju. Ta določba namreč izključuje uporabo določb ZPPSL o materialnopravnim posledicah začetka stečajnega postopka za tiste terjatve, ki izvirajo iz obojestransko odplačnih pogodb. V obojestransko odplačnih (vzajemnih) pogodbah nastopata obe pogodbeni stranki na strani upnika in na strani dolžnika: drug proti drugemu sta hkrati upnik in dolžnik. To so tiste pogodbe, ki so odplačne in obojestransko obvezne, zanje pa je značilno, da obveznost ene stranke brez obveznosti druge stranke ne more niti nastati niti se izpolniti. Če ZPPSL v 120. členu ne bi izključeval (tudi) pobota za terjatve iz obojestransko odplačnih pogodb, bi obveznosti iz teh pogodb na ta način prenehale (po 117. členu ZPPSL), upniki bi bili poplačani v celoti in tako privilegirani nasproti ostalim upnikom stečajne mase. Tak položaj privilegiranih upnikov pa je v nasprotju s temeljnim načelom stečajnega postopka o enakem položaju upnikov ob le zakonsko predvidenih izjemah. Tožnika ne spadata med tovrstne (izločitvene, ločitvene) upnike, saj njuna pogodba, če je sploh obstajala, ni obojestranko odplačna in zato zanju ne pride v upoštev uporaba 120. člena ZPPSL. Povrhu vsega pa je prijava terjatve v stečajno maso zahteva upnika po sodnem varstvu njegove terjatve, torej procesnopravna posledica uvedbe stečajnega postopka, je obveznostne narave in vezana na prekluziven rok. Vse te materialnopravne določbe sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali, torej sta pravilno uporabili materialno pravo. Revizijo tožeče stranke je revizijsko sodišče zato kot neutemeljeno zavrnilo. Izrek o zavrnitvi zahteve za povračilo stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku zavrnitve revizije.