Jedro

Ob upoštevanju krivdnega ravnanja voznika je odločilna njegova objektivna odgovornost, kot imetnika nevarne stvari.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je odločilen le uspeh tožnika (toženca) v pravdi glede na višino zahtevka (ne pa tudi glede temelja).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba v točki 1., 2., 3. in 4. spremeni tako, da se glasi:

1. Tožena stranka A. S. je dolžna plačati prvo tožeči stranki P. K. sedaj S. A. odškodnino v znesku 26.250,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.8.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek prvotožnika (do zneska 75.112,76 EUR) se zavrne.

3. Tožena stranka A. S. je dolžna plačati drugo tožeči stranki F. P. 1.095,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Višji tožbeni zahtevek drugotožnice (do zneska 1.564,80 EUR) se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo v točki 5. in 6. se ugodi, ugodi pa se tudi pritožbi tožene stranke zoper sodbo v točki 6. in se v navedenem delu sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta.

IV. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožniku nepremoženjsko škodo v znesku 11.250,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2008 dalje do plačila (točka 1.), višji tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je zavrnilo (točka 2.), toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati drugotožnici 469,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2004 dalje do plačila za pomoč drogotožnice prvotožencu v času zdravljenja (točka 3), višji zahtevek drugotožnice je zavrnilo (točka 4), zavrnilo pa je tudi zahtevek tožečih strank iz naslova mesečne rente (točka 5) ter odločilo, da vsa stranka nosi svoje stroške postopka (točka 6).

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni dodatno zaslišalo J. P., saj v postopku ni govoril resnice. Zmotna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da voznik ni opazil prvotožnika na levi strani ceste. Do prometne nesreče je prišlo iz razloga, ker voznik ni spremljal prometne situacije pred seboj. Prvo sodišče ni upoštevalo pričevanja A. J., ki je prvotožniku pripeljala z njegove leve strani in je izpovedala, da je zavarovanec tožene stranke vozil preko 100 km/h in da bi tudi ona stopila čez cesto, ker je bil takrat nasproti vozeči avtomobil še daleč. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede porazdelitve sokrivde, saj je pešec mnogo bolj ogrožen v prometu kot voznik v avtomobilu. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj se je sklicevalo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, ki v času prometne nezgode ni več veljal. Glede na izvedeniški mnenji je prvotožniku prisojena prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo, upoštevano pa tudi ni bilo načelo individualizacije. Prvo sodišče bi moralo drugotožnici prisoditi znesek 1.251,84 EUR za tujo pomoč, zato je odločitev v tem delu napačna. Nepravilna je tudi odločitev glede zavrnitve zahtevka na plačilo denarne rente, saj je prvotožnik zaradi poškodb iz prometne nesreče nezmožen za delo, sodba pa v tem delu tudi nima nobenih razlogov. Od nepremoženjske škode bi moralo prvo sodišče priznati prvotožniku obresti od 14.11.2002 dalje, ko je prvotožnik prišel iz bolnišnice.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se ugodi pritožbi ter posledično spremeni izpodbijana sodba. Tožena stranka izpodbija sodbo iz naslova priznane odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter navaja, da bi bila primerna odškodnina za strah 1.500,00 EUR, saj tožnik ni imel primarnega strahu, upoštevati je potrebno njegovo starost in da je bil za svoje zdravje in življenje zaskrbljen že od leta 2001, zaradi okvare (zmanjšane) pljučne funkcije. Nepravilne so ugotovitve izvedenca psihiatra glede obstoja strahu pri prvotožniku. Prvotožnik ni upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 3.500,00 EUR, primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 2.000,00 EUR z upoštevanjem soodgovornosti 600,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka.

4. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo ter predlagala, da se pritožba tožnika zavrne.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dejansko stanje iz razloga, ker prvo sodišče ni ponovno zaslišalo J. P., ki naj bi potrditvah tožnika neresnično izpovedoval o poteku nesreče. Prvo sodišče izpovedbi navedene priče ni sledilo, kar izhaja iz obrazložitve sodbe (glej drugi odstavek stran 3 sodbe), neutemeljeno pa pritožba tudi zatrjuje, da bi moralo prvo sodišče upoštevati izpovedbo A. J., ki je ocenila hitrost voznika preko 100 km/h, saj so ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke pokazale, da je tožnik vozil 63 km/h, zato laičnega subjektivnega mnenja navedene priče ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče ugotovilo vse dejanske okoliščine poteka prometne nesreče in da je zato v tem delu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je voznik zagledal prvotožnika kot pešca pred seboj malo pred sredinsko črto; - je voznik reagiral takoj, ko je prvotožnik stopil na vozišče oziroma ko je pretekel 1.2 m oziroma naredil en ali dva koraka čez vozišče; - da je bila voznikova hitrost pred reagiranjem na situacijo 63 km/h; - je hitrost vožnje na navedenem delu omejena na 60 km/h; - bi voznik lahko preprečil trčenje, če bi vozil s hitrostjo 52 km/h; - je pešec prečkal cestišče, ki je bilo po sredini razmejeno s prekinjeno črto, na območju, kjer ni prehoda za pešce; - bi voznik lahko zaznal prvotožnika ob levem robu vozišča, ko se je približal cesti ter odložil zaboj piva, ga spet dvignil in začel s prečkanjem vozišča; - je bil voznik glede na preglednost vozišča in hitro hojo pešca oziroma tek pešca premalo pozoren, saj bi po izračunih izvedenca moral prvotožnika že prej zagledati; - je bil avto v vidnem polju prvotožnika, ki je neustrezno ocenil oddaljenost in hitrost bližajočega se avtomobila; - je bil voznik seznanjen, da pešci na navedenem delu pogosto prečkajo vozišče, saj se je nesreča zgodila v neposredni bližini gostinskega lokala in trgovine, ki stojita na eni strani ceste in pešci prečkajo vozišče, da lahko pridejo do parkirišča, ki je na drugi strani ceste.

8. Prvo sodišče je materialnopravno pravilno tehtalo odgovornost posameznega udeleženca v prometu. Zavarovanec tožene stranke (voznik) kot imetnik nevarne stvari odgovarja za škodo objektivno. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da dejanje prvotožnika ni bilo nepričakovano, posebej ne iz razloga, ker je bilo vozniku znano, da na navedenem delu ceste pešci pogosto prečkajo vozišče, zaradi prehoda od trgovine oziroma gostinskega lokala do parkirišča in obratno. Ker ravnanje prvotožnika za voznika ni bilo nepričakovano, za voznika ni oprostitve odgovornosti. Tožnik bi lahko nesrečo preprečil, če bi vozil s hitrostjo 52 km/h; glede na znane prometne razmere na navedenem delu vozišča in ob večji pozornosti na dogajanje na cesti, pa bi nesrečo lahko preprečil. V času škodnega dogodka je veljal Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98; v nadaljevanju ZVPC), ki je v 27. členu določal, da mora voznik voziti vozilo s takšno hitrostjo, da lahko ustavi pred vsako oviro, ki jo lahko pričakuje. Glede na to, da je bilo stanje na cestišču zelo dobro (ni bilo gostega prometa, vremenske razmere so bile dobre, kakor tudi vidljivost in preglednost ceste), je bila vožnja in pozornost voznika na prometno situacijo neprimerna. Ob upoštevanju krivdnega ravnanja voznika je odločilna njegova objektivna odgovornost, kot imetnika nevarne stvari.

9. Nedopustno je ravnal tudi prvotožnik kot pešec, saj je neustrezno ocenil, da lahko varno stopi in prečka vozišče (osmi odstavek 84. člena ZVCP). Tožnik je videl vozilo zavarovanca tožene stranke, neustrezno je ocenil oddaljenost in hitrost bližajočega se osebnega avtomobila (ki je vozil v okviru dovoljene hitrosti) ter pri tem posebej na dejstvo, da je v rokah držal zabojnik piva, nepravilno prečkal vozišče glede na ugotovljene prometne okoliščine. Druga nepravilna ravnanja prvotožnika kot pešca v postopku (pritožbi) niso bila zatrjevana.

10. Prvo sodišče se je pri svoji odločitvi nepravilno sklicevalo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar se je hkrati pravilno sklicevalo tudi na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odgovornost zavarovanca tožene stranke temelji na določbi 149. členu OZ, pri ugotavljanju deljene odgovornosti za škodni dogodek pa je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ ter določilo odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek v višini 70%, soprispevek prvotožnika pa v višini 30%.

11. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prvotožniku previsok znesek za duševne bolečine zaradi skaženosti, posebej glede na objektivne okoliščine. Tožnik ima manjše brazgotine v predelu desnega komolca in desne goleni, šepajoča hoja predstavlja le skaženost v manjši meri, saj pri oškodovancu ni podana skrajšava desne noge, tudi nameščeni fiksater, ki ga je tožnik nosil štirinajst mesecev, je predstavljal le začasno skaženost, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti ne more presegati zneska 2.000,00 EUR (s sodbo prisojeno 3500,00 EUR), kot ga v pritožbi priznava tudi tožena stranka.

12. Pritožba tožene stranke neutemeljeno graja ugotovitve izvedenca psihiatra dr. D. Ž. (glej stran 7 izvedeniškega mnenja - stran 102), da je prvotožnik tekom zdravljenja doživljal intenziven strah, med negotovostjo izida zdravljenja, strah in tesnobnost med nezmožnostjo normalnega dihanja. Pravilno pa pritožba opozarja, da odškodnina za strah v višini 4.000,00 EUR znatno presega odškodnine, ki se priznavajo za to vrsto nepremoženjske škode, glede na okoliščine primera, posebej ob upoštevanju, da je imel prvotožnik pred škodnim dogodkom okvaro pljučne funkcije, zato je primerna odškodnina za strah 1.500,00 EUR.

13. Prvotožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila prenizko prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniških mnenj (glej sodbo stran 6 - 8), zato je pritožbeno sodišče za obe obliki nepremoženjske škode za vsako postavko zvišalo odškodnino za 2.000,00 EUR, tako, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin upravičen do odškodnine v višini 16.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa do zneska 18.000,00 EUR.

14. Pritožbeno sodišče je pri določitvi višine odškodnine upoštevalo tako objektivne kriterije (priznanje odškodnin v podobnih primerih skozi sodno prakso ter razmerje med lahkimi, srednjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami), kakor tudi individualne značilnosti konkretnega primera: vrsto poškodb, intenzivnost in trajanje bolečin, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, tožnikovo starost (70 let) in zmanjšanje pljučne funkcije pri tožniku, zaradi katere je bil tožnik že pred prometno nesrečo glede delovne zmožnosti ocenjen kot 100 % invalid. Glede na soprispevek tožnika k škodnemu dogodku (30 %), je tožnik upravičen do odškodnine v višini 26.250,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je zakonite zamudne obresti od nepremoženjske škode prvotožniku priznalo od 31.8.2004, ko je tožena stranka odgovorila na odškodninski zahtevek, saj prvotožnik ni predložil drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi bila tožena stranka v zamudi pred navedenim datumom (drugi odstavek 299. člena OZ), saj iz priloženih dokazov (in navedb) tožnika, ne izhaja, kdaj je tožena stranka dejansko prejela odškodninski zahtevek. Odločitev o obrestih za odškodnino za nepremoženjsko škodo temelji na načelnem pravnem mnenju, ki ga je Vrhovno sodišče RS sprejelo na občni seji dne 26.6.2002 in je bilo objavljeno v zbirki Pravna mnenja I/2002. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo višino tuje pomoči za obdobje od 1.12.2002 do januarja 2004 v višini 1.564,80 EUR, glede na soprispevek tožnika k škodnemu dogodku je pritožbeno sodišče priznalo drugotožnici znesek 1.095,36 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu v celoti sledilo podrobno obrazloženim razlogom prvega sodišča (glej peti odstavek stran 8 sodbe).

17. Iz izreka sodbe (točka 5.) izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevka tožečih strank za mesečno rento zavrnilo. Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da sodba v tem delu nima razlogov, posebej je nejasno, kakšen mesečni rentni zahtevek je postavila drugotožnica, ki ga je prvo sodišče brez obrazložitve zavrnilo, glede na modificiran zahtevek tožeče stranke z dne 1. 3. 2007 (glej stran 47). Prav tako prvo sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo rente za prvotožnika od 1.4.2004 dalje, čeprav iz izvedeniškega mnenja dr. M. C. izhaja, da prvotožnik še vedno potrebuje tujo pomoč pri določenih opravilih (podrobneje glej izvedeniško mnenje na strani 13). Pritožbeno sodišče še dodaja, da prvotožnik uveljavlja rento iz naslova tuje pomoči in ne iz naslova izgubljenega dobička, kot to tožnik kot nedovoljeno pritožbeno novoto zatrjuje v pritožbi. Pravna podlaga za rentni zahtevek je določba prvega odstavka 174. člena OZ. Sodišče prve stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju upoštevati tudi ugovor tožene stranke glede zavarovalne vsote, v kolikor bo priznalo rento prvotožniku.

18. Napačna je odločitev prvega sodišča tudi glede pravdnih stroškov. Kriterij pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je tudi v odškodninskih pravdah uspeh v pravdi, glede na postavljeni tožbeni zahtevek. Pri ponovnem odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov, bo prvo sodišče moralo upoštevati, da je odločilen le uspeh tožnika (toženca) v pravdi, glede na višino zahtevka (ne pa tudi glede temelja), ob tem, da bo pri priznanju pravdnih stroškov potrebno upoštevati, da se je zahtevek med pravdo po višini spreminjal. 19. Pritožbi sta bili deloma utemeljeni, zato je v navedenem delu pritožbeno sodišče pritožbam sledilo in posledično sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (4. točka prvega odstavka 358. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), deloma pa sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V delu, kjer pritožbi nista bili utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).