Jedro

Zavarovanec toženke odgovarja za škodo do 70%, do 30% pa je k nastanku škode prispeval tožnik sam. Zavarovanec toženke ni vozil s prilagojeno hitrostjo, vedel je, da pešci cesto pogosto prečkajo na tem delu, nesrečo pa bi lahko preprečil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke (voznik avtomobila) do 30% odgovoren za škodo iz prometne nesreče dne 20. 6. 2002, do 70% pa je k nastanku škode prispeval prvi tožnik (pešec) sam in odločilo, da mora toženka prvemu tožniku povrniti 11.250 EUR, drugi tožnici pa 469,44 EUR odškodnine, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008. Višje tožbene zahtevke in zahtevek za mesečno rento pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh stranke in (v delu, ki je pomemben za revizijo) določilo odgovornost zavarovanca tožene stranke v višini 70%, prispevek prvega tožnika pa v višini 30%. Odločilo je, da mora toženka prvemu tožniku povrniti 26.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2004, drugi tožnici pa 1.095,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2004. 3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je prispeval k nastanku škode do 70%. Sodišče druge stopnje porazdelitve odgovornosti ni obrazložilo. Kritično situacijo je ustvaril tožnik sam, ko se ni prepričal, če lahko vozišče sam prečka. Pri prehodu ceste je bil nepreviden. Zavarovanec je bil na dogajanje na cesti pozoren, reagiral je takoj. Tožnika je zagledal istočasno, ko je pokazal namero prečkanja cestišča. Nepričakovano je, da pešec prečka cestišče takoj za oddaljujočo se kolono vozil z zabojem piva v hitrem koraku in stopi pred vozilo zavarovanca tožene stranke. Tožnik zavarovanca tožene stranke ni videl, ker sploh ni pogledal v smer, od koder je prihajal. Zavarovanec tožene stranke nesreče ne bi mogel preprečiti, tudi če bi vozil s predpisano hitrostjo. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 652/2003, II Ips 515/2003 in II Ips 693/2007. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče ni upoštevalo toženkinih navedb v tej smeri (da je bil zavarovanec toženke pozoren na dogajanje na cesti in reagiral takoj, da je tožnika zagledal istočasno, ko je pokazal namero prečkanja cestišča, da tožnik ni pogledal v smer, iz katere je prihajal zavarovanec toženke). Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: Tožnik (pešec) je prečkal vozišče, ki je bilo po sredini razmejeno s prekinjeno črto, na območju, kjer ni prehoda za pešce. Zavarovanec toženke (voznik) bi lahko preprečil trčenje, če bi vozil s hitrostjo 52 km/h. Njegova hitrost pred reagiranjem na situacijo je bila 63 km/h ob omejitvi 60 km/h. Bil je premalo pozoren in je pešca zagledal malo pred sredinsko črto. Lahko bi ga zaznal že prej ob levem robu vozišča, ko se je približal cesti, odložil zaboj, ga spet dvignil in začel s prečkanjem. Zavarovanec toženke je bil seznanjen z dejstvom, da pešci na navedenem delu pogosto prečkajo vozišče, saj se je nesreča zgodila v neposredni bližini gostinskega lokala in trgovine, ki stojita na eni strani ceste in parkirišča, ki je na drugi strani. Stanje na vozišču je bilo zelo dobro (ni bilo gostega prometa, vremenske razmere so bile dobre, kakor tudi vidljivost in preglednost ceste). Tožnik ni ustrezno ocenil oddaljenosti in hitrosti bližajočega se avtomobila.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, na katero je revizijsko sodišče vezano, je pravilen materialnopravni zaključek, da je zavarovanec toženke do 70% odgovoren za škodo, do 30% pa je k nastanku škode prispeval prvi tožnik sam. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (150. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001, OZ), ki je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Zavarovanec toženke ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 27. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS št. 30/98, ZVCP), po katerem sme voznik voziti vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi stanju ceste, gostoti prometa, vremenskim razmeram, vidljivosti in preglednosti ceste, stanju vozila in tovora tako, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Zavarovanec toženke je bil seznanjen z okoliščino, da pešci pogosto prečkajo cesto na tistem delu, kjer se je zgodila nesreča, zato bi se mu moral približevati s tako hitrostjo, da bi lahko vozilo ustavil (52 km/h). Nesrečo bi lahko preprečil, če bi vozil s takšno hitrostjo. Tožniku pa je mogoče očitati kršitev osmega odstavka 84. člena ZVCP, po katerem se mora pešec, ki prečka vozišče, preden stopi nanj, prepričati, če to lahko varno stori. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v primerih, ko je škodi v pretežnem delu botrovala neprilagojena hitrost oziroma je bil voznik seznanjen z okoliščino, da pešci na določenem delu prečkajo vozišče (II Ips 465/2004, II Ips 715/2006, II Ips 103/2005, II Ips 52/2003, II Ips 282/2001, II Ips 132/96) prispevek pešca ocenilo na 20% do 30%, zato ne gre za odstop od sodne prakse. Primeri II Ips 652/2003, II Ips 515/2003 in II Ips 693/2007, na katere se sklicuje toženka njenemu primeru v bistvenem niso podobni. V teh primerih vozniki avtomobila trčenja niso mogli preprečiti, poglavitni vzrok za nesrečo pa so bila ravnanja nepazljivih pešcev.

9. Uveljavljeni revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).