Jedro

Posebno pravno varstvo pred odpovedjo starejših delavcev ni absolutno. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Ob navedenem je tožnici ponudila nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ki pa je tožnica ni sprejela. Glede na navedeno je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2011, ki jo je tožnica prejela 30. 6. 2011, nezakonita (I./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 8. 2011 in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 (I./2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 14. 8. 2011 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji v vsakokratni mesečni višini obračunati nadomestilo plače skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 5. 1999 ter po odvedbi davkov in prispevkov iz delovnega razmerja tožnici izplačati neto plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila (I./3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I/4. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila (I./5. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Odločitev sodišča prve stopnje je nezakonita in nepravilna. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje podalo napotila glede ponovljenega postopka, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določili 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče prve stopnje. Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Sodišče je v nasprotju s tem zaslišalo direktorja tožene stranke glede okoliščin in poslovanja v letu 2012 in nato na tako prekludirane navedbe oprlo tudi sodno odločitev. V obeh primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razlog nameravana ukinitev delovnega mesta sekretar. Delovno mesto je bilo ukinjeno s sklepom tožene stranke št. …. z dne 31. 5. 2010. V letu 2011 je tožena stranka ponovno ukinila delovno mesto. O kakršnemkoli poslovnem razlogu ni bilo pravočasnih navedb tožene stranke. Tožnica vztraja, da je odpoved pogodbe s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je delodajalec zamudil rok za podajo odpovedi v skladu s šestim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnica je izpovedala, da od leta 2007 ni več opravljala dela poslovne sekretarke, temveč kontrolorke, sodišče pa je v zvezi s tem brez trditvenih navedb tožene stranke in v nasprotju z dokazi v spisu navedlo, da se naloge poslovnega sekretarja in kontrolorja delno v celoti prekrivajo, tako da sodišče ocenjuje, da je tožnica kljub vsemu opravljala dela poslovnega sekretarja. S pravilno dokazno oceno bi sodišče lahko ocenilo, da je zatrjevani utemeljeni razlog za odpoved nastal najpozneje 31. 5. 2010, ko je tožena stranka na oglasni deski družbe izobesila sklep o ukinitvi delovnega mesta poslovnega sekretarja. V sodbi VIII Ips 313/2006 z dne 21. 11. 2001 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije med drugim zavzelo stališče, da lahko delavec tudi v primeru ukinitve določenega delovnega mesta na podlagi novo sprejetega akta o organizaciji in sistemizaciji, upoštevajoč dejanske okoliščine, uveljavlja, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopil že pred tem. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali če jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, in se tudi jasno opredelilo do njih, prav tako pa se je jasno opredelilo do izvedenih dokazov. Sodišče je odločalo tudi upoštevaje pri tem določila 285. člena ZPP, ki sicer ureja materialno procesno vodstvo in določa, da predsednik senata skrbi med postopkom, da se ugotovita sporno dejansko stanje in dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Glede pritožbene navedbe o zaslišanju direktorja o tem, ali je obstajal poslovni razlog in da ni bilo pravočasnih navedb o tem, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo med ostalim navajala, da je že v letu izvajala ukrepe za boljše poslovanje, za leto 2011 pa je pričakovala izboljšanje situacije na trgu, ki pa se ni izboljšala, saj se je pritisk na cene še stopnjeval, obstajala je bojazen solventnosti in likvidnosti, torej je tožena stranka nedvomno navajala poslovne razloge, kot dokaz pa je predlagala tudi zaslišanje tožene stranke, kar je sicer direktor kot zakoniti zastopnik. Posledično navedenemu tudi ni podan razlog za obravnavanje pred spremenjenim senatom.

Ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je upoštevalo tudi določila 8. člena ZPP, ki sicer določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbe nove pogodbe ter posledično reparacije in plačila odškodnine namesto reintegracije. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici predhodno že v letu 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer je predhodno sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta poslovni sekretar. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo, saj je ob tem ugotovila, da je bila tožnica varovana kategorija kot starejša delavka in tožnica je po pozivu ponovno pričela z delom pri toženi stranki. Tožena stranka je dne 8. 6. 2011 sprejela Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto poslovni sekretar, v nadaljevanju pa je dne 30. 6. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter ji hkrati z odpovedjo ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto samostojni knjigovez. Med strankama je ostala sporna sprememba Akta o organizaciji in sistemizaciji z dne 8. 6. 2011, posledično z navedenim pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vprašanje ali je mogoče starejši delavki odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka sama ugotovila, da je tožnici predhodno v letu 2010 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi kot starejši delavki in jo je pozvala nazaj na delo, tožnica pa je poziv sprejela in pričela z delom pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnico pozvala nazaj na delo po predhodno odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto poslovni sekretar, tožnica pa je delala tako dela poslovne sekretarke kot delo v knjigoveznici, takšno delo je trajalo vse od leta 2008 dalje, pri čemer se je povečevalo delo v kontroli. Tožnica je tudi sama izpovedala, da se po vrnitvi nazaj na delo nekaj časa ni delala nič, pri tem ji nihče ni povedal, kaj na dela, računalnika ni več imela, zato je pomagala delavcem v proizvodnji, tožnica torej tudi ni opravljala dela kontrole po vrnitvi nazaj. Sicer pa se na delovnem mestu 002 poslovni sekretar opravljajo tudi naloge skrbi in odgovornosti za pravočasno obdelavo naročil ter usklajevanje dobavnih rokov z roki izdelave, zasledovanje proizvodnje izdelkov in odgovornost za pravočasno odpravo izdelkov s strankami, rešuje se s kupci tekoče probleme, vse naloge pa so tudi naloge kontrole, pri čemer se izvajajo tudi druga dela po nalogu direktorja (zadnja alinea opisa delovnega mesta), tako da se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala delo poslovnega sekretarja, dodatne naloge v proizvodnji po vrnitvi nazaj na delo pa predstavljajo naloge po odredbi direktorja.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je promet pri toženi stranki padal, tožena stranka je zmanjševala prihodke, A.A. kot najpomembnejši kupec, je spremenil svojo pogodbeno politiko, začel je oddajati posle preko avkcij oziroma po posameznem poslu, navedeno pa pomeni močan pritisk na ceno storitev oziroma proizvoda. Tožena stranka je morala zniževati iz tega razloga cene tudi do 20 %, navedeni razlogi pa so bili tudi razlogi za odpust. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo pri toženi stranki pri odpovedi v letu 2010 kot v letu 2011 sicer za pravno enake razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovne razloge, pri čemer pa so bile dejanske okoliščine za odpoved povsem različne. Tako ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožnice, da je bila tožnici podana odpoved prepozno, ker so razlogi nastali že v letu 2010 ob prvi odpovedi, ne pa v letu 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog nastal z dnem 8. 6. 2011, ko je tožena stranka ponovno ukinila delovno mesto, pri čemer je podala odpoved s ponudbo nove pogodbe dne 29. 6. 2011, ki je tožnica ni sprejela. Glede akta o sistemizaciji delovnih mest pa je poudariti, da delodajalec odpoveduje pogodbo o zaposlitvi za konkretno delovno mesto, pri čemer pa niti ni nujno, da je v samem aktu o organizaciji in sistemizaciji dela delovno mesto ukinjeno. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni tožnici odpovedala pogodbe o zaposlitvi dvakrat iz istega razloga (gre le za enako pravno kvalifikacijo razloga – poslovni razlog), dejansko pa so nastopile bistveno drugačne okoliščine tako ekonomska situacija kot zmanjšanje obsega in cen, kot tudi situacija, nerealizacije novega posla ruskega kupca. Ob navedenem je tožena stranka tožnici tudi ponudila nadaljevanje delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji in ji ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto knjigovez, ki pa je tožnica ni sprejela, pri čemer je navajala, da zanjo predstavlja to nazadovanje v karieri. Ukinitev delovnega mesta oziroma sprejem akta, s katerim je ukinjeno delovno mesto, je torej trenutek, ki je nastal utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je bila ob podani odpovedi starejša delavka in je kot takšna uživala varstvo starejšega delavca, pri čemer je bila stara v času odpovedi v letu 2011 preko 54 let, zavarovana kategorija pa je bila v letu 2011 delavka, ki dopolni starost 53 let in 8 mesecev, kot to določa 236. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR). Vendar varstvo starejših delavcev ni absolutno, tožnici je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za novo delovno mesto samostojnega knjigoveza, to je za ustrezno delovno mesto glede na opis delovnega mesta in to za polni delovni čas in to na isti lokaciji, kar med strankama tudi ni bilo sporno.

Pritožba tudi navaja, da sodišče ni izvedlo ne zavrnilo dokaza tožnice z vpogledom v plačilne listine, pri čemer ni odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku v točki I./4. glede odškodnine, ker je tožnica postavila tožbeni zahtevek v konkretni višini. Navedeno sicer drži, vendar pritožbeno sodišče ob tem navaja, da ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, pri čemer ugotoviti, da je tožnica z vlogo z dne 24. 5. 2012 postavila tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine v višini 24.552,90 EUR, kar pa dejansko predstavlja 18 povprečnih plač upoštevaje njeno plačo pred prenehanjem delovnega razmerja, tako da je sodišče vsebinsko dejansko zavrnilo isti sicer opisni tožbeni zahtevek, pri čemer pa tožnica tudi sicer ne bi mogla uspeti, saj bi ji sodišče lahko priznalo odškodnino le v primeru, če bi uspela z razveljavitvijo redne odpovedi s ponudbo nove.

Pritožbeno sodišče je tudi vpogledalo v citirane odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in pri tem ugotavlja, da je šlo v navedenih primerih za situacije neprimerljive s predmetno zadevo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.