Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 1670/2014

ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1670.2014 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

dodatek za nevarnost in posebne obremenitve upravičenost rizične razmere policist
Višje delovno in socialno sodišče
21. maj 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki je določen v 13. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, je predviden za delo v posebnih okoliščinah, ko gre za rizične razmere (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracije, naravne nesreče, epidemije). Ker je tožnik (policist) v spornem času opravljal delo (varovanje veleposlanika, njegove družine in ostalih zaposlenih na veleposlaništvu) na območju (tujina), kjer so bile razmere rizične (odvijali so se nemiri in ugrabitve) in takšno delo oziroma takšne okoliščine niso bile zajete in predvidene v že priznanih dodatkih iz 20. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v Vladi Republike Slovenije in v upravnih organih, tožniku za sporno obdobje pripada dodatek po 13. točki prvega odstavka 39. člena KPJS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 27. 6. 2012 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka); da je tožnik za obdobje od 24. 11. 2011 do 22. 2. 2012 upravičen do povračila dodatka za delo v rizičnih razmerah v obsegu 661 ur, in sicer v višini 65 % urne postavke njegove osnovne plače (II. točka izreka); višji oziroma drugačni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 509,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in IV. točka izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v tožbi navedel, da je bil od 24. 11. 2011 do 22. 2. 2012 na službeni poti v A. (tujina) ter da je zaradi razmer, ki so v tistem času vladale v omenjeni državi, upravičen do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah iz 13. točke 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor, vendar pa navedenega tožnik tekom postopka ni izkazal. Po mnenju tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe zaslišane priče B.B., v posledici česar je brez ustreznih dejanskih ugotovitev izvedlo materialnopravno nepravilen zaključek, da je tožnik v konkretnem primeru opravljal delo na območju, kjer so bile razmere rizične, takšno delo oziroma takšne okoliščine pa, po mnenju sodišča prve stopnje, naj ne bi bile zajete in predvidene v že priznanih dodatkih iz 20. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije. Sodišče je namreč ugotovilo, da nevarnost dela tožnika na delovnem mestu policist - specialist - bombni tehnik, ki ga sicer redno opravlja, ni enaka, kot je bila nevarnost, kateri je bil izpostavljen v času službene poti v A. (tujina). Iz opisov konkretnih nalog tožnika na delovnem mestu šifra ... po prepričanju tožene stranke izhaja, da tožnik zaseda posebno delovno mesto, da ima tudi sicer opravka z eksplozivnimi napravami oziroma sumljivimi predmeti, pri čemer tudi sodeluje pri ogledih krajev eksplozij, neugotovljenih vzrokov, bombnih napadov, požigov ter drugih terorističnih dejanj ter tudi, da izvaja naloge v skladu s 3. členom Zakona o policiji. Te naloge so tiste, ki predstavljajo za javnega uslužbenca določene vrste nevarnosti. Tožnik je na naroku dne 5. 11. 2014 izpovedal, da v Republiki Sloveniji pri opravljanju delovnih nalog ni podvržen kakršnikoli stresni situaciji, kar po prepričanju tožene stranke ni verodostojno, sodišče pa tudi ni upoštevalo izpovedbo priče B.B., in je sledilo le izpovedbi tožnika, da je šlo na službeni poti v C. (tujina) za popolnoma drugačne okoliščine opravljanja tožnikovih nalog. B.B. je poleg opisa dodatkov, ki so bili upoštevani ob tožnikovi prevedbi v letu 2008 jasno izpovedal, da se upoštevanje spornih dodatkov odraža v samem vrednotenju tožnikovega delovnega mesta. Sporni dodatki, ki jih je vtoževal tožnik, so bili upoštevani že pri tožnikovi prevedbi, kar izhaja iz izseka sistemizacije, ki je veljala pred tožnikovo prevedbo. Tožena stranka še poudarja, da tožnik ni bil napoten na delo v tujino, ampak je bil napoten na službeno pot. Nazadnje je bilo v podobnih primerih že pravnomočno odločeno in sicer s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1118/2012 z dne 10. 1. 2013. Po mnenju tožene stranke določba 39. člena KPJS, ki ureja dodatke za nevarnost in posebne obremenitve, med katere spada tudi dodatek za delo v rizičnih skupinah (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij, itd.) med drugim jasno določa tudi, da do dodatka za rizične razmere ni upravičen javni uslužbenec, če je bil pri prevedbi plače v nov plačni sistem vključen tudi dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo. Prav tako 39. člen določa, da javnemu uslužbencu dodatek pripada samo za čas dejanskega dela v rizičnih razmerah. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da je v konkretnem primeru razlaga sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah, zmotna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba le pavšalno, ter da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 7. 2006 zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policist - bombni tehnik (šifra delovnega mesta ...). Zaradi sprememb predpisov, ki so določali nov plačni sistem za javne uslužbence, sta pravdni stranki k pogodbi o zaposlitvi dne 29. 8. 2008 sklenili aneks, ki v 3. členu določa, da tožnik nadaljuje delovno razmerje na delovnem mestu policist specialist - bombni tehnik. V skladu z 9. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 tožniku pripada osnovna plača, dodatek za opravljanje posebno nevarnih nalog v višini 0,10 količnika in dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,20 količnika. Navedena količnika sta bila tožniku priznana v skladu s prvim in petim odstavkom Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v Vladi Republike Slovenije in v upravnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 35/96). Med strankama ni bilo sporno, da sta bila tožniku navedena dodatka upoštevana pri prevedbi plače po novem plačnem sistemu v letu 2008 in vključena v prevedeno plačo z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 8. 2008. 7. Med strankama je bilo sporno predvsem, ali je tožnik v času, od 22. 11. 2011 do 22. 2. 2012, ko je bil napoten na službeno pot v A. (tujina), kjer je opravljal delo varovanje veleposlanika ambasade Republike Slovenije, upravičen do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po 13. točki prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008). Tožena stranka je namreč tolmačila, da tožnik do tega dodatka ni upravičen, ker sta bila ob prevedbi pri plači delovnega mesta policist - bombni tehnik že upoštevana dodatka po prvem in petem odstavku 20. člena Uredbe. Tožnik pa je trdil, da je upravičen do izplačila dodatka za delo v rizičnih razmerah za čas službene poti v A. (tujina). Prav tako je tudi Generalna policijska uprava z dopisom z dne 27. 2. 2012, naslovljenim na Urad za upravljanje s človeškimi viri, predlagala za tožnika izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za čas službene poti v A. (tujina). Urad za upravljanje s človeškimi viri pa je dne 8. 3. 2012 podal odgovor, da tožniku dodatek ne pripada, ker sta bila, že ob prevedbi osnovne plače delovnega mesta, upoštevana dodatek za posebno nevarnost in ogroženost v višini 0,20 količnika, kot tudi dodatek za opravljanje posebno nevarnih nalog v višini 0,10 količnika. Zato je sodišče prve stopnje v tem sporu presojalo, ali je tožnik upravičen do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve po 13. točki prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor.

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi zaslišane priče B.B. in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedi priče, da tožniku dodatek, ki ga vtožuje, ne pripada, ker je že imel določena in izplačana dva dodatka po Uredbi. Dodatka je tožnik prejemal, ker je na delovnem mestu policist - bombni tehnik ocenjena nevarnost dela večja kot na drugih delovnih mestih. Sodišče pa je na podlagi tožnikove prepričljive izpovedi, da je bila v spornem času nevarnost na delu v A. (tujina) (praktično vojne razmere, v katerih je moral tožnik varovati veleposlanika in njegovo družino ter ostale zaposlene na veleposlaništvu) večja, kot je bila podana nevarnost na delu, ki ga je sicer opravljal (policist - bombni tehnik), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila dodatka za rizične razmere. Pritožbenemu sodišču je sicer znana odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 1118/2012 z dne 10. 1. 2013, ki sicer ni povsem identična, saj je imel v tej zadevi tožnik v opisu del in nalog varovanje ministra in je v okviru teh nalog ministra spremljal tudi na službeni poti v D. (tujina). Pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik delo v E. (tujina) in D. (tujina) ni opravljal na rizičnih območjih, zato ni bil upravičen do dodatka iz 13. alinee prvega odstavka 39. člena KPJS. V navedeni zadevi je sodišče odločilo, da tožnik ni upravičen do dodatka za delo v rizičnih razmerah, ker ni dokazal, da je opravljal delo v rizičnih razmerah, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi, v kateri je bil tožnik razporejen na dela in naloge policista - bombni tehnik in napoten na službeno pot v A. (tujina), kjer je opravljal naloge fizičnega varovanja veleposlanika in veleposlaništva Republike Slovenije. V A. (tujina) so vladale izredne razmere, praktično je bila državljanska vojna in v teh razmerah je tožnik varoval veleposlanika ter njegovo družino in ostale zaposlene na veleposlaništvu. Zato pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavani zadevi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dodatka za delo v rizičnih razmerah, v višini 65 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št, 56/2002 in naslednji) v prvem odstavku 23. člena določa, da javnim uslužbencem med drugim pripadajo dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta in naziva. V šestem odstavku določa, da se dodatki iz prvega odstavka tega člena izplačujejo v višini, določeni z zakonom, Uredbo Vlade RS ali KPJS. Po drugem odstavku 30. člena ZSPJS se dodatki za nevarnost in posebne obremenitve za javne uslužbence določijo s KPJS. Na podlagi 93. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98) policistom, ki opravljajo posebno nevarne naloge, pripada dodatek v višini 0,10 količnika. Ta dodatek na podlagi šestega odstavka 20. člena Uredbe pripada policistom na delovnih mestih, kjer se opravljajo policijske naloge več kot polovico delovnega časa zunaj objektov policije, v neposrednem stiku z ljudmi in pri tem izvršujejo policijska pooblastila. Oba dodatka sta bila tožniku vključena v plačo. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo, da je dodatek za nevarnost in posebne obremenitve, ki ga določa 13. točka prvega odstavka 39. člena KPJS drugačne narave, kot dodatka iz 20. člena Uredbe in se dodatki medsebojno ne izključujejo. Ta dodatek je namreč predviden za delo v posebnih okoliščinah, ko gre za rizične razmere (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracije, naravne nesreče, epidemije). Tožnik je v spornem času opravljal delo v rizičnih razmerah in tožena stranka ni nasprotovala trditvam tožnika, ko je opisal izredno stanje v C. (tujina), kjer so se odvijali nemiri in ugrabitve, katerim so bili še posebej izpostavljeni veleposlaniki in njihovi družinski člani. Te nevarnosti pa v opisu njegovega delovnega mesta niso bile navedene, zato tudi ne spadajo v okvir njegovih rednih delovnih nalog. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku za čas od 22. 11. 2011 do 22. 2. 2012 pripada dodatek po 13. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, ker je tožnik v spornem času opravljal delo na območju, kjer so bile razmere rizične in takšno delo oziroma takšne okoliščine niso bile zajete in predvidene v že priznanih dodatkih iz 20. člena Uredbe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka glede na to, da s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker za odločitev v obravnavani zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia