Jedro

Ker je bila ob postavitvi zahtevka izbrana oblika pravnega varstva (denarni zahtevek) skladna z uveljavljeno sodno prakso, uveljavitev zahteve po nujnem tožbenem uveljavljanju zahtevka za znižanje kupnine, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, izdane v času pritožbenega odločanja, pa bi vodila k zavrnitvi zahtevka, je treba dopustiti odločanje o denarnem zahtevku.

Zaradi obremenjenosti (bivalnega dela) stanovanja s hrupom, ki presega maksimalno dovoljene meje hrupa v stanovanjih, in do katerega prihaja zaradi obratovanja trgovine v prostorih pod stanovanjem v jutranjem času ob dneh, ko je trgovina odprta, stanovanje nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo.

Izbira jamčevalne sankcije je v domeni kupca. Kot izhodišče velja le, naj se pogodba v čim večji možni meri ohrani, to pa sta tožnika upoštevala.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati 20.293 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.863.014,50 SIT od 29. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 20.293 EUR od 1.1.1. 2007 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek v višini 1.794,36 EUR zavrnilo.

2. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da se izvedencu gradbene stroke prizna nagrada in stroški za ustno podajanje mnenja na naroku 15. 3. 2013. 3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da med strankama ni sporno, da vir povečanega hrupa v stanovanju predstavlja sekanje mesa na tnalu v trgovini S. in dostavni vozički, s katerimi se dostavlja blago v isto trgovino. Med pravdnima strankama je sporno, ali je stanovanje izolirano v skladu s standardi, kar je odločilno za presojo o obstoju napake. Izvedenec gradbene stroke je prišel do zaključka, da preseganje ravni hrupa pomeni obstoj napake, ki izvira iz gradnje. Izvedenec za ugotavljanje hrupa je zaključil, da preseganje hrupa izvira iz načina obratovanja trgovine. Pojasnil je, da so meritve izoliranosti pred zvokom domena izvedencev njegove stroke – in ne izvedencev gradbene stroke. Iz meritev ZAG, ki sta jih tožnika priložila tožbi, izhaja, da se ugotavlja normalizirana vrednost udarnega zvoka in da maksimalna dovoljena vrednost ni presežena. Po njegovem mnenju iz listin, ki sta jih vložila tožnika, izhaja, da objekt odgovarja predpisanim vrednostim in da je njegova zvočna izoliranost pred zvokom v zraku in udarnim zvokom primerna. Zaključek izpodbijane sodbe, da se mnenji izvedencev ne razlikujeta, ampak dopolnjujeta, je zato neresničen. Ugotovitev gradbenega izvedenca, da meritev na izvoru hrupa ni bila opravljena, ne drži, ker iz tožbi priloženega poročila izhaja, da je bilo izdelano poročilo o meritvah hrupa po predpisani metodologiji. Mnenje izvedenca, da napaka v izvedbi gradnje obstaja, ker je hrup prekoračen, ne vzdrži tehnične niti logične presoje. To bi pomenilo, da bi moral biti kakršenkoli hrup iz trgovine ublažen pod dopustno mejo, to pa je tehnično nemogoče izvesti. Izvedenec za ugotavljanje hrupa je na drugi strani mnenja, da raven hrupa, ki ga povzroča obratovanje trgovine, občutno presega zakonsko predpisane maksimalno dovoljene vrednosti, in je pojasnil, na kakšen način bi se ta raven hrupa znižala na zakonsko dopustno raven. Tudi izvedenec gradbene stroke je v enem od mnenj, danih med postopkom, navedel, da v primeru, da bi meritve ustrezale zahtevam Pravilnika o zvočni izolaciji, napake v gradnji ni. Poleg tega ni znal opredeliti, kje je napaka. Prav tako za svoje mnenje, da trgovina obratuje na normalen način, ni ponudil nobenega dokaza razen uporabnega dovoljenja, ki pa je bilo izdano tudi za stanovanje. Zaradi nasprotnih mnenj izvedencev je bilo predlagano njuno soočenje, a temu predlogu ni bilo ugodeno. Pomembno je tudi, da je trgovina pričela z obratovanjem tri leta po toženkini vselitvi v stanovanje in da nihče od stanovalcev razloga za prekomeren hrup ni videl v napaki v gradnji, ampak v obratovanju trgovine. Tudi tožnica je povedala, da zoper trgovino vodi postopek. Tožnika se torej zavedata, da hrup izvira iz nedopustnega obratovanja trgovine. Nadalje iz meritev Zavoda za varstvo pri delu za potrebe trgovine z dne 8. 5. 2003, ki jih je gradbeni izvedenec priložil svojemu mnenju, izhaja, da ni potrebna dodatna zvočna izolacija, vendar mora biti delovna oprema pravilno izbrana, z dovozom blaga pa se lahko prične po sedmi uri. Zaradi nasprotij v mnenju gradbenega izvedenca je bil njen predlog za postavitev novega izvedenca utemeljen.

4. Toženka v pritožbi zoper sklep trdi, da ni podala predloga za zaslišanje izvedenca G., ampak predlog za soočenje obeh izvedencev, ki sta bila postavljena v zadevi, le zaslišanje izvedenca G. pa ni bilo potrebno. Poleg tega je bil predlog za soočenje podan izključno zaradi priznanih napak izvedenca, izvedenec pa zaradi malomarnega in nestrokovnega dela ne more in ne sme biti upravičen do plačila za storitev, ki jo je povzročil s takim delom. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zahtevek za izplačilo zavrne, stroške pritožbe pa naloži izvedencu.

5. Tožnika nista odgovorila na pritožbi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Stališče izpodbijane sodbe, da je utemeljen zahtevek za plačilo denarnega zneska, ki ustreza zmanjšani vrednosti stanovanja zaradi prekomernega hrupa, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da sta pravdni stranki 14. 4. 2006 sklenili kupoprodajno pogodbo glede stanovanja št. 6-14 v stanovanjski hiši na naslovu X in parkirno mesto št. 22 za kupnino 45.000.000 tedanjih SIT, - da je bila prodajna pogodba sklenjena s klavzulo videno – kupljeno, - da je bilo stanovanje izročeno tožnikoma 29. 9. 2006, tožnika pa sta prekomeren hrup v zgodnjih jutranjih urah opazila 25. 10. 2006, ko sta v njem prvič prespala, - da sta napako grajala naslednji dan, tj. 26. 10. 2006, - da se v pritličju zgradbe na naslovu X nahaja trgovina S., - da je bil že v fazi projekta v pritličju stavbe predviden gostinski in trgovski lokal z mesnico, tnalom in vsem ostalim, - da raven hrupa, ki ga povzročajo nekatere aktivnosti trgovine S., občutno presega predpisane maksimalne dovoljene vrednosti ravni hrupa, mera hrupa, ki ga v stanovanjskih prostorih tožnikov povzročajo drugi dejavniki (promet, drugi stanovalci ipd.), pa je nizka in v zakonsko dovoljenih mejah, - da sta najbolj obremenjujoči vožnja dostavnih vozičkov v trgovini in njeni neposredni okolici in občasne aktivnosti mesarja pri ročnem razsekavanju mesa na mesarskem tnalu in da je raven hrupa zaradi tega močno presežena zlasti v jutranjih urah, ko je stanovanje namenjeno počitku, - da mora biti po pravilih stroke zvočna izolacija ločilnih konstrukcij v stavbi takšna, da raven hrupa v bivalnih prostorih ne presega mejnih vrednosti, - da je dejavnost trgovine običajna trgovska dejavnost (sem sodi tudi uporaba transportnih vozičkov in uporaba mesarskega tnala) in je temu primerno treba urediti tudi zaščito pred hrupom v stanovanju, - da meritve hrupa pri izvoru sicer niso bile opravljene, vendar ima trgovina S. vsa potrebna dovoljenja za obratovanje, to pa pomeni, da je hrup, ki ga povzroča trgovina z opravljanjem dejavnosti, v okviru dovoljenih emisij, in hkrati, da zvočna zaščita v stanovanju tožnikov ni ustrezna, - da je toženka vedela za hrup v stanovanju, - da hrup ob sklepanju pogodbe kljub temu, da je toženkin mož sprožil različne postopke v zvezi s tem, ni bil odpravljen, - da toženka tožnikov ob sklepanju pogodbe ni opozorila na hrup, ki ga v stanovanju povzroča obratovanje trgovine v pritličju, - da je stanovanje zaradi napake vredno za 12,5 % manj od plačane tržne vrednosti stanovanja, - da je nakupna vrednost znašala 187.781,67 EUR oziroma 1.991,32 EUR/m2, da je z napako prizadet le bivalni del, ki obsega 82 m2, in da tako manjvrednost stanovanja znaša 24.493,26 EUR.

8. Na podlagi navedenih ugotovitev izpodbijana sodba zavzema stališče: 1) da stanovanje zaradi prekomernega hrupa, ki izvira iz pomanjkljive zvočne izolacije stavbe in katerega vir je dejavnost trgovine S., nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno rabo v smislu 1. točke 459. člena OZ, 2) da je napaka skrita in da tožnika zanjo nista vedela, 3) da je toženka vedela za skrito napako, 4) da je stanovanje zaradi napake za 12,5 % manj vredno od nakupne vrednosti in da toženčev ugovor, da ne bi smela biti upoštevana nakupna cena stanovanja, ampak povprečna tržna cena, ni utemeljen, ker se kupnina po OZ zniža glede na razmerje med vrednostjo predmeta brez napake in vrednostjo predmeta z napako in je zato za izračun pomembna nakupna vrednost in ne povprečna tržna cena stanovanj v kompleksu.

9. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na presoji o utemeljenosti zahteve tožnikov za znižanje kupnine. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 zavzelo stališče, da je ta jamčevalni zahtevek po OZ urejen kot tožbena oblikovalna pravica in da zato lahko denarni zahtevek temelji le na predhodnem, uspešno uveljavljenem oblikovalnem upravičenju. Tožnika takega zahtevka nista postavila, ampak sta zahtevala le plačilo zneska, ki ustreza razliki med plačano in zmanjšano kupnino. Upoštevanje stališča Vrhovnega sodišča bi imelo za posledico zavrnitev denarnega zahtevka. Če kupnina (s sodbo) ni bila znižana, ni podlage za denarni zahtevek.

10. Ne glede na to je pritožbeno sodišče presodilo pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanim delom sodbe. Pregled novejše sodne prakse pokaže, da so bili doslej vsaj večinsko dopuščeni denarni zahtevki, ne da bi bila njihova utemeljenost pogojevana s predhodno postavljenim oblikovalnim zahtevkom (1). V dveh primerih je bilo sicer zavzeto stališče, da je zahtevek za znižanje kupnine oblikovalni zahtevek, vendar pa je bil v enem od njiju tak zahtevek postavljen (2), v drugem pa je bilo kljub taki ugotovitvi ugodeno zahtevku za vrnitev preveč plačane kupnine (3). Že pred izdajo sodbe II Ips 38/2012 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo o vprašanju (4) ali za uveljavitev jamčevalnega zahtevka za znižanje kupnine zadostuje dajatveni zahtevek ali je predhodno treba postaviti oblikovalni zahtevek, vendar o reviziji še ni odločeno. Teorija ni bila enotna. Komentar OZ, na katerega se med drugim opira tudi sodba II Ips 38/2012, zastopa stališče, da je potreben oblikovalni zahtevek (5) Možina pa v svoji monografiji zastopa nasprotno stališče, sklicujoč se tudi na stališča v primerjalnem pravu (6). V položaju, ko je bila sodna praksa neenotna, stranka pa bi bila ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča, ki se je izreklo za eno od možnih razlag, prikrajšana za sodno varstvo, je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo, da je treba dopustiti odločanje o zahtevku, ki je bilo uveljavljeno v času postavitve zahtevka in odločanja o njem pred sodiščem prve stopnje (7).

11. Tak je tudi obravnavani primer. Tožba je bila vložena v letu 2007, uveljavljanje oblikovalnega zahtevka pa je po OZ vezano na prekluzivni rok. Stališče iz sodbe VS RS II Ips 38/2012, ki upošteva naravo oblikovalnih pravic in izhaja iz gramatikalne razlage 2. točke prvega odstavka 468. člena OZ, ob upoštevanju merila skrbnega strokovnjaka ni bilo nepredvidljivo, vendar je bila ob postavitvi zahtevka – ker je postavitev zahtevka vezana na prekluzivni rok, je ta odločilen – izbrana oblika pravnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso. Napotitev na drugo obliko pravnega varstva bi bila v obravnavanem primeru (8) nesprejemljiva.

12. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka, da je toženka vedela za prekomerni hrup v stanovanju in da bi se zato odgovornosti za napako lahko izognila le, če bi ju na to okoliščino ob sklepanju pogodbe opozorila (drugi odstavek 466. člena OZ). Ugotovitve, da sta toženka in njen mož zaznala hrup iz trgovine, ki je prihajal od vozičkov in mesarske tnale, da je toženkin mož v zvezi z odpravo hrupa vodil postopke in da je toženka v enem od teh postopkov navedla, da je zaradi hrupa vrednost in funkcionalnost stanovanj nad trgovino bistveno zmanjšana, počutje ljudi pa neugodno, utemeljujejo pravilnost zaključka. Dejstvo, da so meritve pokazale obstoj hrupa v stanovanju tudi potem, ko sta stanovanje kupila tožnika, pa zadostuje za sklep, da hrup kljub določenim ukrepom, izvedbo katerih so uspeli izposlovati stanovalci, ni bil odpravljen. V pritožbi izpostavljeni del toženkine izpovedbe, da se je na hrup privadila, ob navedenih ugotovitvah ne utemeljuje nasprotnega zaključka.

13. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi s pravilnostjo zaključka izpodbijane sodbe, da tožnika ob sklenitvi pogodbe nista vedela za napako. Tožničina izpovedba, da ji je znanka povedala, da imajo stanovalci v zgradbi na naslovu stanovanja neke probleme, ne utemeljuje takega zaključka. Že iz pritožbenih navedb izhaja, da je pogovor tožnice z znanko tekel potem, ko je bila že dana ara, torej po sklenitvi pogodbe (prvi odstavek 64. člena OZ). Zgolj okoliščina, da se stanovanje nahaja nad trgovino, pa sama po sebi ne utemeljuje zaključka, da je stanovanje izpostavljeno hrupu, ki ni le subjektivno moteč, ampak tudi občutno presega predpisane maksimalno dovoljene ravni hrupa. Povprečno skrben kupec (prvi in drugi odstavek 460. člena OZ) more pričakovati, da je stanovanje nad trgovino obremenjeno z običajnimi vplivi, povezanimi z opravljanjem trgovske dejavnosti, ki veljajo za sprejemljive, ni pa mu mogoče naložiti, da mora posebej poizvedeti o morebitnih nedovoljenih obremenitvah. Na te je dolžan opozoriti prodajalec.

14. Nejasen je pritožbeni očitek v zvezi z izbiro jamčevalne sankcije. Izbira jamčevalne sankcije je v domeni kupca. Kot izhodišče velja le, naj se pogodba v čim večji možni meri ohrani, to pa sta tožnika z izbranim zahtevkom upoštevala. Kolikor pritožba meri na zaključek sodbe, da gre za napako, ki zmanjšuje vrednost nepremičnine, je očitek neutemeljen, ker izbira jamčevalne sankcije sama po sebi ne more utemeljevati zaključka o obstoju oziroma neobstoju napake, deležu manjše vrednosti pa toženka v postopku na prvi stopnji niti ni ugovarjala. Odgovor na ponovitev v zvezi z navedenim očitkom podane navedbe, da bi bilo hrup mogoče odpraviti z uporabo pravilne tehnologije s strani trgovine, kar bi moglo utemeljevati zaključek, da ne gre za stvarno napako, pa bo podan v nadaljevanju.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da prekomeren hrup v stanovanju, katerega izvor je v opravljanju dejavnosti trgovine (prevažanje dostavnih vozičkov in razsekavanje mesa na mesarski tnali), ki se nahaja neposredno pod stanovanjem, predstavlja stvarno napako.

16. Sledeč pritožbi ni (več) sporno, da raven hrupa v stanovanju občutno presega predpisane maksimalne dovoljene vrednosti in da je vir tega hrupa poslovanje trgovine pod stanovanjem. Pritožnica pa se ne strinja z zaključkom, da je prekomerni hrup v stanovanju posledica pomanjkljive zvočne izoliranosti stavbe in da zaradi pomanjkljivosti v zvočni izoliranosti stanovanje nima predpisanih lastnosti.

17. Pritožbenim navedbam o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe v zvezi z ugotovitvijo, da je stavba, v kateri je stanovanje, pomanjkljivo zvočno izolirana, ni mogoče vnaprej odreči utemeljenosti. Ker pa navedena ugotovitev ni bistvena za odločitev v zadevi, se o teh očitkih ni treba izreči. Za zaključek, da stanovanje nima lastnosti, potrebnih za njegovo običajno rabo (1. točka 459. člena OZ), v danih okoliščinah primera zadostuje ugotovitev, da je stanovanje obremenjeno s prekomernim hrupom, tj. hrupom, ki presega predpisane maksimalno dovoljene ravni hrupa v stanovanjih. Pravilnik o zvočni zaščiti stavb, na katerem temelji ocena prekoračitvi dovoljenih mej hrupa, opredeljuje hrup kot vsak zvok, ki vzbuja nemir, moti človeka pri delu ali počitku in škoduje njegovemu zdravju ali počutju (1. točka 4. člena). Zaključek o znatni obremenjenosti stanovanja s hrupom tako ne temelji le na subjektivnem občutenju tožnikov in drugih stanovalcev v stavbi, ki so bili v postopku o tem zaslišani kot priče, ampak na objektivizirani oceni, kolikšna stopnja hrupa je tista, ki še omogoča normalno bivanje v stanovanju. Prekoračitev dovoljenih mej hrupa je zato v izpodbijani sodbi pravilno ovrednotena kot izostanek lastnosti, potrebnih za običajno rabo. Pritožba ne problematizira časovnega vidika te obremenitve, o tem pa se posebej ni izrekla niti izpodbijana sodba. Ker gre za pomembno okoliščino, pritožbeno sodišče (9) dodaja, da je opravljanje trgovske dejavnosti tako po svoji naravi kot tudi v obravnavanem primeru (10) dovolj trajno in dovolj pogosto (11), da tudi ta vidik utemeljuje pravilnost zaključka izpodbijane sodbe o obstoju stvarne napake.

O pritožbi zoper sklep

18. Z izpodbijanim sklepom je bila izvedencu priznana nagrada za ustno dopolnitev mnenja na naroku za glavno obravnavo 15. 3. 2013. Odločitev, da se izvedenca zasliši, je sodišče sprejelo po prejemu obširnih toženkinih pripomb na pisno dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je med drugim predlagala tudi njegovo razrešitev. Sodišče ni dolžno slediti predlogom strank, ampak je pristojno, da na podlagi določb ZPP presodi, ali je izvedensko mnenje jasno in popolno, ali ima pomanjkljivosti, ki terjajo njegovo pisno ali ustno dopolnitev, ali pa pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče odpraviti in je zato potrebna postavitev novega izvedenca (prim. 254. člen ZPP). Mnenje pravdne stranke, da zaslišanje izvedenca ni bilo potrebno, tako še ne utemeljuje zaključka, da ni upravičen do nagrade in povrnitve stroškov.

19. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi zavrnilo in izpodbijana sodbo in sklep potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je vključena v odločitvi o pritožbi.

(1) Glej npr. odločbe VSL I Cp 385/2010 (24. 2. 2010), VSL II Cp 1844/2010 (22. 9. 2010), II Cp 3329/2011 (5. 9. 2012) in I Cp 2570/2011 (1.2.2012).

(2) Sklep VSL II Cp 1621/2009 z dne 16. 9. 2009. (3) Sodba VSK I Cp 391/2006 z dne 8. 5. 2007. (4) Sklep II DoR 3737/2012 z dne 24. 1. 2013 v zvezi s sodbo VSK Cp 305/2012, iz katerega je mogoče sklepati, da je bil s pravnomočno sodbo zavrnjen zahtevek zaradi odsotnosti oblikovalnega zahtevka.

(5) Plavšak, v: Juhart, Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 197 - 198. (6) Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 420. (7) Prim. sodbe VS RS II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011 in kasnejše v zvezi z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 6. 4. 2012 o sodnem varstvu v postopku prodaje kmetijskih zemljišč ter II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010 v zvezi z oblikovanjem zahtevka v primeru dvojne prodaje nepremičnin.

(8) Nenazadnje gre za oblikovalno upravičenje, ki ni absolutno pridržano sodišču, ampak le v primerih, ko stranki o njegovem obstoju ne dosežeta soglasja.

(9) Ker gre za zaključke na podlagi pisno izvedenih dokazov, o katerih sta se stranki imeli možnost izjaviti, jih sme pritožbeno sodišče vključiti v presojo (tretja alineja 358. člena ZPP).

(10) Trgovina je pričela z obratovanjem pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama, v gradivu, zbranem v postopku, ki je tekel več let, pa ni nobene podlage za sklep, da bi z obratovanjem prenehala.

(11) Iz meritev, ki jih je opravil Zavod za varstvo pri delu med pravdo, izhaja, da so bile vožnje z dostavnimi vozički v jutranjem času zelo pogoste, redko pa so bili zaznani udarci na tnalo. Do prekomernih obremenitev s hrupom prihaja torej praktično vsakodnevno (razen ob dneh, ko je trgovina zaprta, se pravi največ ob nedeljah in praznikih).